ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/4, 13, 13/1, 14, 83, 83/5. OZ člen 45. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - grožnja - trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - odškodninska odgovornost delodajalca
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da toženka v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja ni sprožila nobenega postopka. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da je toženka oziroma zanjo G. G. pričel obravnavati tožničino prijavo in tako pridobil pojasnila A. A. in ostalih sodelavcev, razen tožnice, ki je bila z dela odsotna, nato pa je podala odpoved. Četudi toženka postopka nato ni zaključila, pa to ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu oziroma za drugo protipravno ravnanje tožničinega sodelavca dne 7. 7. 2023. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje toženki ni naložilo, da predloži notranje akte, ki urejajo obravnavo prijav trpinčenja, saj to, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za odločitev v zadevi ni bilo relevantno.
Tudi če je tožnica opisano grajanje napake doživela kot stisko, ki je negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, kar poudarja v pritožbi, toženka ni odškodninsko odgovorna, saj ni podano njeno protipravno ravnanje oziroma protipravno ravnanje njenega zaposlenega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca psihologa ali psihiatra, ki bi ocenil stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju.
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 87, 87/1, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 314, 314/1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izguba medsebojnega zaupanja
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ker ga je storil na javnem kraju, izven kraja pod oblastjo toženke in izven delovnega časa. Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača, saj soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za dogodek v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki. Med strankama ni bilo sporno, da je službeno novoletno zabavo organizirala in plačala toženka, namenjena je bila zaposlenim in pogodbenim partnerjem toženke. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje se je tožnik v spornem času in kraju dogodka nahajal izključno zaradi svoje vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in je bil torej tudi na tem dogodku, ki je bil v zvezi z delovnim procesom pri toženi stranki, dolžan spoštovati vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi nadalje pravilno pojasnilo, da ob navedenem, tožnika ne razbremenjuje dejstvo, da je do streljanja prišlo med praznjenjem prireditvenega prostora in na javni površini, ki se nahaja neposredno ob stavbi, kjer se je nahajalo še cca 100 ljudi, zaposlenih in pogodbenih sodelavcev toženke. Če je torej ravnanje storjeno v okviru dogodka, ki ga organizira delodajalec in na katerem sodelujejo zaposleni pri delodajalcu ter njegovi pogodbeni partnerji, je treba skleniti, da gre za dogodek, povezan z delom in delovnim razmerjem med tožnikom in toženko, s tem pa tudi za kršitve, povezane z delom.
Ob ugotovljeni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je glede na vse okoliščine in interese obeh strank pogodbe o zaposlitvi, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prič je pravilno ugotovilo, da so bili tako udeleženci zabave, kot tudi ostali zaposleni, ki so za dogodek izvedeli kasneje, po dogodku prestrašeni, zgroženi, niso se počutili varne v tožnikovi bližini.
ZDR-1 člen 87, 87/1, 110, 110/1, 100/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 217, 217/1. ZPP člen 7, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje prikrivanja - dejanski razlog za odpoved - obrazložitev
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080004
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnice ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 118. ZPP člen 337, 337/1, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - sodna razveza - neutemeljen odpovedni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - datum sodne razveze
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo zaradi prekoračitev odmorov za malico dne 18. 12. 2023 tožnici utemeljeno podano pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). V pisnem opozorilu ji je bilo očitano tudi koriščenje dveh dni dopusta, ne da bi o tem poprej obvestila nadrejenega, vendar te kršitve sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano. Ker za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovljena kršitev, niso odločilnega pomena navedbe, s katerimi pritožba izpodbija prvostopenjsko dokazno oceno glede kršitve, očitane v zvezi z neutemeljenim koriščenjem letnega dopusta. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala utemeljenega odpovednega razloga. Za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (30. 1. 2024), pa do dneva odločitve sodišča prve stopnje, na katerega je pogodbo o zaposlitvi med strankama sodno razvezalo (30. 5. 2024), je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami, ki so ji pripadale po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 2. 2023, vključno z nadomestilom plače v višini 1.000,00 EUR neto mesečno.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik modificiral zgolj primarni tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč s tožbo postavil primarni zahtevek pod točko 1 na ugotovitev obstoja prerekane prednostne terjatve in pod točko 2 podredni zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane navadne terjatve. Glede na njegovo pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2023 na l. št. 74 - 83, kjer iz zapisa na l. št. 81 izhaja, da tožnik glede na popravljeni osnovni seznam preizkušenih terjatev modificira že postavljeni tožbeni zahtevek tako, da ne vtožuje več primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ampak le enoten tožbeni zahtevek, v katerem so združene tako prerekane prednostne terjatve (točki 1 in 4 modificiranega tožbenega zahtevka) kot tudi prerekane navadne terjatve (točki 2 in 3). Tega je tožnik modificiral s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2023, iz katere izrecno izhaja, da se "tako tožbeni zahtevek v tej pravdi glasi" v točki 1 na ugotovitev obstoja prednostne terjatve tožnika in v točki 2 na ugotovitev obstoja neprednostne terjatve. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik z modifikacijami tožbo delno umaknil, saj je zahtevke utesnil in se o še vtoževanih tožbenih zahtevkih jasno in določno opredelil.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo X Pd 248/2019 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2 Splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52. členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, torej toženi stranki v tem sporu naloži, naj v roku od 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje pravilno Organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v Organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša.
URS člen 2, 22, 23. ZObr člen 97f. ZDR-1 člen 156. ZJU člen 140. ZIUZEOP člen 20, 71. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 10, 10/2.
neizkoriščen tedenski počitek - trditveno breme - vojak - COVID-19 - dodatek k plači - odškodnina za premoženjsko škodo
Ni pravilno stališče pritožbe, da je le v primeru vojakov, ki vtožujejo plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka, dokazno breme prevaljeno na delavce kot tožnike, zaradi česar naj bi šlo za kršitev ustavnega načela enakosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi tožnik moral glede na obsežno in enotno sodno prakso, iz katere je razvidno, kaj mora tožnik v teh sporih dokazovati, navesti vsa dejstva, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o kršitvi pravice do tedenskega počitka in ugotovilo obseg ur, ki jih je moral tožnik opraviti v času, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tako ni dokazal, da je bil angažiran v času, ko naj bi imel tedenski počitek. Nasprotno, iz navedb toženke in listinske dokumentacije v spisu izhaja, kdaj je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek, kar je tožnik potrdil tudi s podpisom evidence o izrabi počitka, vendar tožnik na te navedbe in dokaze ni odreagiral in ni navedel, kaj konkretno in po čigavem ukazu je delal na dneve, ko toženka zatrjuje izrabo tedenskega počitka.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr, ki jih je bila toženka dolžna spoštovati. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS je potrebno upoštevati, da je zahtevek lahko utemeljen le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur na dan (VIII Ips 41/2022 z dne 31. 1. 2023). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ki je zaveden kot prost, in koliko časa. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi tudi zavzelo stališče, da čeprav se dikcija 97. f člena ZObr, ki ureja pravico do tedenskega počitka, glasi na pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, zgolj okoliščina v celoti nezagotovljenega ali prekinjenega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Tožniku je torej lahko prisojena odškodnina za premoženjsko škodo le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan. Vrhovno sodišče RS je podobno stališče sprejelo tudi v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka.
ZSPJS člen 19, 20, 20/1. ZDR-1 člen 44. OZ člen 344, 347. ZSSloV člen 56. ZObr člen 98. URS člen 22. Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (2008) člen 4. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5.
vojak - plačilo po dejansko opravljenem delu - upoštevanje napredovanj - formacijska dolžnost - sodba presenečenja - stroški postopka - delni umik tožbe
Ker je tožnica v vtoževanem obdobju v polnem delovnem času (razen ob torkih in četrtkih v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015) opravljala dela in naloge formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upravičena do razlike med dejansko obračunano plačo in plačo, ki bi jo prejela glede na plačni razred formacijske dolžnosti "višji častnik za oskrbo", prav tako do položajnega dodatka, ki ustreza plači višje vrednotene formacijske dolžnosti.
Ker je tožnica opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta "višji častnik za oskrbo" (temu dejstvu toženka v pritožbi ne oporeka več), je zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, pri čemer je zahtevala, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta (37) ter 9 plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti. Da je tožnica na svojem delovnem mestu oziroma formacijski dolžnosti dosegla 9 plačnih razredov napredovanj, s čimer je dosegla 41. plačni razred, med strankama v postopku ni bilo sporno. Tožnica je torej zahtevala razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo ter plačo za 46. plačni razred.
Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica do ustrezne razlike v plači upravičena le za čas, ko je delo, za katerega zahteva plačilo, tudi dejansko opravljala. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v času od 15. 9. 2015 do 10. 12. 2015 na tečaju angleškega jezika, ki je potekal ob torkih in četrtkih v trajanju 8 ur dnevno v vojašnici C., ter da v tem času del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta ni opravljala. Posledično je v tem delu njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 8, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah - neupravičeno pridobljeni potni stroški - seznanitev - zasebni detektiv
Tožnik se v pritožbi zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako posamezno kršitev najprej ugotoviti, kdaj je bila toženka z njo seznanjena, da bi lahko presojalo pravočasnost odpovedi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da rok za izredno odpoved začne teči od seznanitve toženke s poročilom detektiva z dne, tožnik pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je bilo to 29. 5. 2023, ko je detektiv poročilo po elektronski pošti poslal toženki. Ni mogoče šteti, da se je toženka s kršitvami, storjenimi 22. 5., 23. 5., 24. 5. in 25. 5. 2023, seznanila že v trenutku, ko jih je zaznal zasebni detektiv.
Nesporočanje sprememb naslova in posledično prejeti previsoki stroški za prevoz na delo in z dela predstavljajo hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je skladno s stopnjevitostjo delovnopravnih sankcij lahko podlaga za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v zvezi s tem ravnal najmanj hudo malomarno, saj je opustil dolžno skrbnost, ki se pričakuje od povprečenega delavca na podobnem delovnem mestu, pri čemer je bila ena od tožnikovih delovnih obveznosti prav obračun potnih stroškov za sodelavce.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke po prvem odstavku 131. člena OZ. Obstoj krivdne odgovornosti toženke je utemeljilo z argumenti: (1) da ni zagotovila praktične usposobljenosti tožnika glede varnostnega protokola na formarskem stroju, zato tožnik ni izvedel potrebnih varnostnih ukrepov - ničelno stanje stroja, odstranitev ključev in postavitev opozorilne table; (2) da v navodilih in v praksi ni jasno razmejila, katere so obveznosti operaterja in vzdrževalca v zvezi z varnostnim protokolom; (3) da ni nadzirala dela tožnika v obdobju, ko še ni bil praktično usposobljen za opravo varnostnega protokola v zvezi s podmazovanjem, posledično pa ni korigirala njegovih napak in (4) da je dopuščala nespoštovanje varnostnega protokola ob izvajanju vzdrževalnih del na stroju.
Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka za plačilo 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (zaradi posttravmatske stresne motnje) nastopilo zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po nastanku škode. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode (drugi odstavek 352. člena OZ). Vendar pravno priznana nepremoženjska škoda ni že v postavljeni diagnozi, pač pa šele v tem, da oškodovanec do določene stopnje in določen čas trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je že v tožbi postavil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pri povišanju tožbenega zahtevka z vlogo z dne 31. 8. 2023 je šlo za nepravo spremembo tožbe, saj je predmet tožbe ostal isti, le višina tožbenega zahtevka se je uskladila z ugotovitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede posttravmatske stresne motnje (prim. sklep VS RS II Ips 221/2016, sodba VS RS II Ips 53/2020, sodba VSL I Cp 167/2017). Po ustaljeni sodni praksi je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primerih, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela pretrgano že z vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je treba tudi v obravnavanem primeru na podlagi 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede povišanega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.
Sodišče prve stopnje je upoštevaje pravilo o deljeni vzročnosti iz prvega odstavka 171. člena OZ in 185. člena OZ pravilno štelo, da tožnikov soprispevek znaša 10 %. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, ki je bil predhodno teoretično usposobljen o pravilnem izvajanju varnostnega protokola, z opustitvijo obešanja opozorilne table (ki se je po izpovedi tožnika nahajala v delavnici) prispeval k nastanku škodnega dogodka. S tem neskrbnim ravnanjem je kršil določbo drugega odstavka 12. člena ZVZD-1.
ZPP člen 8, 353, 360, 360/1. ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi - kršitev v odpovednem roku
Zmerjanje navzočih na prireditvi delodajalca ob prisotnosti zaposlenih in njihovih družinskih članov, vključno z otroki, z izrazi, kot jih je uporabila tožnica, ne more biti dopustno vedenje delavca. Gre za hudo kršitev, po naravi stvari storjeno namenoma. Tudi v primeru, da bi se dejansko izkazalo, da je toženka vabilo na sejo nadzornega sveta vročala na navedeni prireditvi zato, da bi jo sprovocirala, bi tožničino ravnanje pomenilo neopravičljivo grobo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Skladno z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR-1 mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti le dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko zatrjuje in dokazuje v individualnem delovnem sporu za ugotovitev zakonitosti izredne odpovedi. Tudi sicer je toženka že v izredni odpovedi navedla, da je njeno zaupanje v razmerju do tožnice porušeno in zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, kar ne glede na izostanek pristavka "do izteka odpovednega roka" ustreza pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo odpoved za ustrezno obrazloženo in jo je presojalo po vsebini.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno vztrajanje, da ravnanja in vedenja tožnice 13. in 15. 12. 2022 ni mogoče šteti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zato, ker tedaj v prostorih toženke ni bila prisotna kot njena zaposlena, temveč kot članica nadzornega sveta oziroma večja delničarka. Zmotno je stališče pritožbe, da udeležba na družabnem dogodku toženke v času odpovednega roka, ko tožnica ni več hodila na delo, ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ustaljena sodna praksa je, da dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu. Tožničino ravnanje 13. 12. 2022, ko je prišla v prostore toženke in njene zaposlene prepričevala, naj ji takoj izplačajo odpravnino, je bilo nedvomno storjeno v povezavi z delovnim procesom pri toženki, saj je bila tam med delovnikom, s pristojnimi delavci toženke pa je komunicirala o svoji pravici iz delovnega razmerja, ki je še trajalo.
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110. ZOFVI člen 48, 48/5. ZPP člen 365, 365-2.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - izpad dohodka
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnica lahko uveljavljala vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Tožnica v predlogu za začasno odredbo ni obrazložila svojega siceršnjega premoženjskega in finančnega stanja (ali ima prihranke oziroma premoženje, s katerim se lahko preživlja) niti ni s tem v zvezi podala nobenih dokazil. Zgolj zatrjevana izguba dohodka in obveznosti iz naslova kredita še ne zadoščajo za ugotovitev ogroženosti preživljanja.
Ker za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen že pogoj nastanka težko nadomestljive škode, izdaja regulacijske začasne odredbe ni mogoča, zato presoja dodatnega pogoja verjetnosti obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (pogoja reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča niti ni bila potrebna.
ZEPDSV člen 8. ZPP člen 227, 227/5, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
nadure - voznik - evidenca o izrabi delovnega časa
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik opravil nadure, katerih plačilo zahteva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, vestna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP.
Dodaten argument, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo trditvam in izpovedbi tožnika o opravljanju nadur, pa je, da toženka, kljub dvakratnemu pozivu sodišča prve stopnje (ki ga je opravilo na predlog tožnika), ni predložila izpisov tahografov (kljub navedbam, da jih hrani), potnih nalogov, seznamov razkladov, nakladov in voženj za tožnika. Toženka ni predložila niti evidence o izrabi delovnega časa za tožnika, čeprav jo je bila kot delodajalec dolžna voditi skladno z 18. členom ZEPDSV. Točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa je namreč dolžnost delodajalca in ne delavca. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik pri toženki opravljal nadure (peti odstavek 227. člena ZPP).
Neutemeljene so obsežne pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o nezakonitem poslovnem modelu toženke. V povezavi s tem pritožba nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, v bistvenem podobnih obravnavanemu (kot toženka je tudi nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu), ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces itd.). Vendar pa toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen URS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča.
plačilo razlike v plači - delovna uspešnost - nedoseganje plana
Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti za obdobje od maja 2017 do 15. marca 2020. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da sta se stranki ob sklenitvi delovnega razmerja dogovorili, da se delovna uspešnost izplačuje na podlagi določb pogodbe o zaposlitvi in dodatka k pogodbi. V skladu z 11. členom pogodbe o zaposlitvi se pri kriteriju količina (D1) ocenjuje izvršitev plana prodaje. Določeno je bilo, da v primeru nepreseganja plana prodaje delavcu ne pripada noben dodatek, za primer preseganja plana prodaje pa je bila višina opredeljena v dodatku k tej pogodbi, ki ga je v tem delu nadomestil kasneje sprejeti Pravilnik o določitvi višine nagrad za uspešnost realizacije prodaje PE A. (Pravilnik). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je preseganje prodajnega plana predstavljal bistven pogoj za izplačilo delovne uspešnosti po kriteriju količina (D1).
Toženka je na podlagi 172. člena ZDR-1 in 122. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa ugotovila, da je tožnik disciplinsko odgovoren, ker dne 20. 6. 2021 ni nastopil dnevne izmene 3 razporeda "sprevodnika B", domicila C. - MND D., svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Tožniku je izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % bruto plače za čas enega meseca. Tožnik vztraja, da za očitano kršitev ni odgovoren, ker o spremembi razporeda ni bil seznanjen do 23. 6. 2021.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni dokazala, da je bil tožnik pravočasno obveščen o spremembi razporeda dela za dne 20. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je toženka tožnika o spremembi razporeda dela za 20. 6. 2021 obvestila večkrat, in sicer dne 8. 6. 2021 preko njegovega zasebnega elektronskega naslova, najkasneje 9. 6. 2021 je prejel obvestilo še fizično, po službeni pošti, 18. 6. 2021 pa najprej ustno preko telefonskega pogovora z B. B., nato pa istega dne še preko elektronskega sporočila. Čeprav se vnaprej pripravljeni mesečni razpored ni popravljal, so bili delavci o vsaki spremembi razporeda obveščeni, tako da se jim je sprememba razporeda javila po telefonu in poslala v fizični obliki ter na njihov zasebni elektronski naslov, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče A. A. Dejstvo, da je toženka sedaj spremenila način obveščanja, na to ugotovitev ne vpliva.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - izostanek z dela - obveščanje delodajalca o bistvenih okoliščinah - bolniški stalež
Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 9. 2023 je bila tako tožniku podana iz razloga njegove neupravičene odsotnosti z dela v obdobju od 1. 8. 2023 do 8. 9. 2023, ko bi moral tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi in odločbo ZZZS delati polovični delovni čas. S tem je tožnik glede na očitano v odpovedi storil kršitev po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ga ni bilo na delo več kot pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V izpodbijani odpovedi sta tako zajeta in združena dejanska razloga, ki ustrezata dvema kršitvama obveznosti iz delovnega razmerja, kateri lahko v skladu s 110. členom ZDR-1 vsaka zase utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Najprej neupravičena odsotnost z dela, s čimer je tožnik naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), predvsem dolžnost opravljanja dela po 33. členu ZDR-1, ki delavcu nalaga vestno opravljanje dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Pa tudi kršitev obveznosti obveščanja delodajalca o razlogih za svojo odsotnost (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V slednjem primeru bistvo tega odpovednega razloga ni neupravičena odsotnost z dela, temveč predvsem, da razlogov za (najmanj) petdnevno odsotnost delavec delodajalcu ni sporočil, ne da bi za to opustitev imel upravičen razlog, s čimer je kršil dolžnost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079993
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2/2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5. ZDOdv člen 41, 41/3. Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - sodba SEU - neuporaba direktive EU - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - potrebni stroški postopka - Državno odvetništvo
Operativno urjenje je izjema po prvi alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19, zato ni odločilnega pomena, da je hkrati podana tudi izjema iz druge alineje prvega odstavka izreka navedene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer smiselno argumentiralo z neprimernostjo sistema rotacije. Ker za odločitev zadostuje ugotovitev ene izmed alternativno določenih izjem, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede manjkajočega elementa izrednih razmer, ki negirajo izjemo po tretji alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19.
V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj.
ZDR člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 122, 135, 191, 191/1, 307, 307/1, 307/3. ZNPPol člen 4, 162, 162/3. ZPP člen 337, 337/1. ZOro-1 člen 3. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje nasilja v družini - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - policist - predstojnik - rok za podajo izredne odpovedi - seznanitev delavca z izvedenimi dokazi - kaznivo dejanje grožnje - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe
Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da je za tek roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) seznanil generalni direktor policije, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave (GPU), in ne tožnikovi nadrejeni v njegovi matični policijski upravi oziroma služba, ki je pripravljala predlog za izredno odpoved. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 28/2022, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca, torej generalnega direktorja policije, čeprav so v takšnih večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, za predhodni postopek z zbiranjem informacij in pripravo odločitve zadolžene posamezne podrejene službe.