ZUPJS člen 43, 43/1, 43/3. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 355, 355/1.
družinski pomočnik - izgubljeni dohodek - plačilo - obnova upravnega postopka - sodba SEU - sorazmernost - načelo zaupanja - pridobljene pravice
Ali v konkretnem primeru dejanski stan omogoča uporabo 43. člena ZUPJS ne izhaja niti iz izpodbijane sodbe niti iz izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo tudi glede na različne posledice enega in drugega procesnega položaja (prvi in tretji odstavek 43. člena ZUPJS). Za sprejem pravilne odločitve bo moralo sodišče presojati ali je obnova postopka po določbah ZUPJS dopustna za vsako izpodbijano upravno odločbo posebej, tudi upoštevaje vsebino odločbe, ki je predmet obnove postopka.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ z izpodbijanimi odločbami posegel v že realizirano pravico. Zaradi priznanja pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek za mld. hči za nazaj, s sodbo sodišča (sodba VI Ps 1488/2017 v zvezi s sodbo Psp 258/2020) je bila naknadno ukinjena že priznana in realizirana pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek za delo družinske pomočnice drugo tožniku. Drži, da ni dopustno istočasno prejemanje dajatev iz naslova pravic iz sistema socialne varnosti, ki "pokrivajo" ista socialna tveganja. Vendar pa je v konkretnem primeru to vprašanje treba presoditi tudi z vidika restutucije v primeru, ko se je tožeča stranka utemeljeno zanesla na veljavnost pravnomočnih odločb, kar utemeljeno opozarja pritožba. Prvo tožnica je nudila skrb tako mld. hčeri kot drugo tožniku in je bila pravica realizirana. Podobno problematiko je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Čakarević proti Hrvaški, kjer je bil ugotovljeno, da je zahtevek za vračilo predpisan, vendar ta ni bil sorazmeren. Do neutemeljenih plačil je prišlo zaradi napake države, medtem ko bi morala celotno breme napake nositi pritožnica. Za pravilnost odločitve bo zato potrebno ugotoviti vse relevantne okoliščine konkretnega primera tudi z vidika načela zaupanja v že pridobljene pravice.
nepopolna vloga - zavrženje vloge - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - rok za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče 26. 3. 2024 prejelo vlogo vložnice, ki nosi datum 22. 3. 2024. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 7/2024 z dne 8. 4. 2024 je vložnico pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki. Obenem jo je poučilo o možnosti pridobitve Bpp. Po ugotovitvi, da vložnica v zahtevanem roku ni dopolnila vloge, ter da je organ za Brezplačno pravno pomoč vložničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgel, je sodišče z izpodbijanim sklepom vlogo dne 19. 9. 2024 zavrglo. Vložnica ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi, zato so jo doletele sankcije določene v petem odstavku 108. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče v primeru, da vložnica vloge v postavljenem roku ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, vlogo zavrže.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 165, 165/3, 200, 200/3, 274, 275, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - datum vročitve - seznanitev - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Glede na zgoraj povzete navedbe strank v tožbi in odgovoru na tožbo v zvezi z vročitvijo izredne odpovedi oziroma tožničino seznanitvijo z odjavo iz zavarovanj je evidentno, da je bil ta časovni trenutek vročitve odpovedi oziroma tožničine seznanitve z njo med strankama sporen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva podrobneje raziskati oziroma v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe izvesti kontradiktorni dokazni postopek, v okviru katerega bi relevantni časovni trenutek upoštevaje nasprotujoče si navedbe in dokaze šele ugotavljalo in končno ugotovilo. Ker ni tako ravnalo, temveč se je dejansko zadovoljilo z datumom vročitve izpodbijane odpovedi s fikcijo vročitve, kot ga je navedla toženka, je utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb ter posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar je izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe v tej fazi postopka vsaj preuranjena.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določila Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga pravdni stranki sklenili 10. 6. 2024. Stranki se v zunajsodni poravnavi glede stroškov postopka sicer lahko dogovorita drugače, kot to določa ZPP. Vendar pa navedeni Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nikjer ne omenja dogovora pravdnih strank glede plačila stroškov tega sodnega postopka. Določila 8. člena Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (ki določa, da s tem Sporazumom stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja, razen obveznosti iz 4. do 7. člena tega Sporazuma) ni mogoče razlagati na način, da se je toženka odpovedala zahtevku za povračilo stroškov tega sodnega postopka, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Nenazadnje že 5. člen tega Sporazuma (med drugim) določa, da je javni uslužbenec (tožnik) dolžan poravnati morebitne finančne in druge obveznosti, ki jih ima do delodajalca (toženke). Poleg tega pa so toženki stroški postopka, ki ji jih je z izpodbijanim sklepom priznalo sodišče prve stopnje (stroški odgovora na tožbo z dne 20. 6. 2024 in še kasneje vloženih vlog), nastali že po sklenitvi Sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in torej z njim niso zajeti. Stroški tega postopka torej niso predmet navedenega Sporazuma oziroma zunajsodne poravnave.
Četudi se stranki glede stroškov postopka nista ničesar dogovorili, pa se ni mogoče opreti na prvi odstavek 159. člena ZPP, saj se ta nanaša na povrnitev pravdnih stroškov v zvezi s sodno, ne pa zunajsodno poravnavo.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 3. 2024 in takrat mu je pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Na tek roka ne vpliva okoliščina, da je tožnik do pogovora s strokovnimi službami na Zavodu za zaposlovanje RS v A. menil, da je bila odpoved zakonita. Tožnik bi moral tožbo vložiti najkasneje do 22. 4. 2024. Ker je tožbo vložil 10. 10. 2024, je zamudil prekluzivni rok, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško strokovno usposabljanje - neuporaba direktive EU - nedopustne pritožbene novote
Tožniku je bila maja 2021 odrejena stalna pripravljenost v okviru mednarodne vojaške vaje A. v trajanju 47 ur. Tožnik pri toženki sicer opravlja delo podčastnika ZRP energetika in je razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu štabni vodnik v ... polku ... E. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje delo redno opravlja prav na tej lokaciji, čemur toženka v pritožbi ne nasprotuje. Ugotovilo je še, da je tudi na dneve izvedbe vaj kot običajno prišel na delo na to lokacijo, v okviru vaje so mu bile odrejene enake naloge, kot jih sicer opravlja redno na delovnem mestu na E. oziroma enake naloge, kot če bi mu bila odrejena straža, v zvezi s katero mu je bila tudi odrejena stalna pripravljenost, ki šteje v delovni čas (toženka pa zoper ta del izpodbijane sodbe ne vlaga pritožbe). Tudi temu toženka konkretno ne nasprotuje.
Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s konkretno izvedbo mednarodne vojaške vaje ..., prav tako tudi ne v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru te vaje, kar je za odločitev bistveno. Tako gre pri pritožbenih navedbah, s katerimi si toženka prizadeva dokazati, da je bil tožnik na navedeni mednarodni vojaški vaji (tudi) vadbenec oziroma da je bil nezamenljiv, za pritožbene novote. Teh pritožbeno sodišče ni presojalo, saj jih toženka prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP) .
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe
Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081432
ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 155, 155/1, 165, 165/1, 353.
stalna pripravljenost - vojaško urjenje - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak
V pritožbi tožnik predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov (pisne izjave oziroma izpovedi prič B. B., C. C., delno tudi A. A. in samega tožnika) sklenilo, da je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost v okviru operativnih urjenj, ki se redno zahtevajo od pripadnikov SV, da se jim omogoči soočenje s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah oziroma razmerah vojaških operacij v pravem pomenu besede, s čimer je podana izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Tožnik s sklicevanjem na dejstvo, da je opravljal tipične naloge podporne službe na terenu, ne more izpodbiti dokazne ocene, da so se na vajah in usposabljanjih, za katera tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Tudi tožnik je izpovedal, da so bili med usposabljanji izpostavljeni razmeram, kot bi bili morebiti v realnih izrednih razmerah, priča A. A. pa, da je izvedba terenskih usposabljanj odvisna od zagotovitve logistične podpore oziroma jih brez nje ne bi bilo mogoče izvesti. Tudi iz pisnih izjav prič B. B. in C. C. jasno izhaja, da se na kolektivnih usposabljanjih ustvarijo razmere, ki so čim bolj realistične oziroma čimbolj podobne vojnemu stanju ali izrednim razmerja, v katerih bo enota delovala, oziroma da je nujno, da se pripadniki urijo skupaj, vadijo skupaj in tudi živijo skupaj v obliki večdnevnih usposabljanj.
URS člen 2, 23, 25. ZPP člen 11, 11/1, 11/3, 333, 333/1, 336a, 350, 350/2, 363, 363/1, 365, 365-2, 366.
denarna kazen zaradi zlorabe pravic - tožnik - ustavna pravica do pritožbe - načelo enakosti - načelo enakega varstva pravic
Tožnik, kot je podrobno povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ponavljajoče vlaga nedovoljene pritožbe, v katerih vztraja pri enakih navedbah. Takšno ravnanje je pravilno štelo za zlorabo procesnih pravic in s tem podlago za kaznovanje na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP. Prvi odstavek 11. člena ZPP nalaga sodišču, strankam in drugim udeležencem prizadevanje, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški; vsaki stranki nalaga, da skrbno in pravočasno uresničuje svoje pravice, sodišču pa, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci.
Ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS), izhajajoča iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (23. člen Ustave RS) je zagotovljena vsakemu proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V delovnem sporu (pravdnem postopku) je urejena v 25. poglavju ZPP (333. do 336.a člen ZPP). Tožniku je bila pravica v tem sporu zagotovljena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081779
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 7/1, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - trditveno in dokazno breme
Ob upoštevanju vsebine vojaške dejavnosti straže, kot je bila ugotovljena v konkretnem primeru (redna dejavnost SV, vnaprej načrtovana, običajna služba v mirnem času, kontinuirano izvajanje) je sodišče pravilno zaključilo, da opravljanje straže ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pravilnost takega materialnopravnega zaključka je bila že potrjena v izpostavljeni sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 196/2018, na podlagi bistveno enakih okoliščin primera tako v dejanskem kot v pravnem smislu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da varovanje državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč v patruljiranje in nadzor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da delovanja pripadnikov Slovenske vojske na državni meji ni mogoče umestiti pod izjemo po 1. alineji izreka sodbe C-742/19. Pridobivanje praktičnih izkušenj terenskega dela ne dosega standarda operativnega urjenja, ki se nanaša na soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
začasna odredba - verjetno izkazan obstoj terjatve - izostanek hujših neugodnih posledic za dolžnika - bolniški stalež - refundacija nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi - denarna kazen
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik konkretno pojasnil verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, to je dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Temu tožnik ni zadostil z zatrjevanjem, da bo zaradi izgube zaposlitve izgubil edini vir preživljanja. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v položaju izgube dohodkov, ki v večini primerov predstavlja glavni vir preživljanja, po naravi stvari znajdejo vsi delavci, ki jim preneha delovno razmerje. Gre torej za logično posledico prenehanja delovnega razmerja, ki sama po sebi, brez ustrezne konkretizacije v posameznem primeru še ne more predstavljati izpolnjenosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ - nastanka težko nadomestljive škode.
Zmotno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je bila za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav sodna praksa sicer ni povsem enotna, ali je mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko je izpolnjena le ta predpostavka, je za obravnavani primer ključno, da sodišče prve stopnje obstoja okoliščin iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni ugotovilo.
Zgolj s pritožbenim ponavljanjem, da je tožnik v bolniškem staležu, ki naj bi po njegovih predvidevanjih trajal tudi v prihodnje, kar pomeni, da gre nadomestilo za bolniški stalež vključno s prispevki (trenutno) v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, tožnik ne more uspešno dokazovati neobstoja hujših neugodnih posledic za toženko v primeru, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker bi te (v obliki neupravičeno izplačanih bolniških nadomestil) nastajale Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, ki izplačano nadomestilo delodajalcu v primeru daljšega bolniškega staleža refundira. To še ne pomeni, da bi lahko delodajalec pristajal tudi na neutemeljena izplačila zgolj zato, ker zaradi predvidene refundacije v končni fazi ne bo nosil njihovega (celotnega) finančnega bremena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081464
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - kolektivna pogodba za javni sektor - sodba vrhovnega sodišča
Tožena stranka bi morala dokazati, da gre pri dejavnosti straže in varovanja državne meje za eno od izjem, vendar tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje pri tem ni izhajalo iz narave dela tožnika, ampak dejavnosti varovanja državne meje kot take, utemeljeno pa se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka, ki je veljala takrat, pa je pri tem nepomembna.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanja državne meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 % urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZDR-1 člen 84, 84/1. ZDR-1 člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - delovne naloge - odpovedni razlog - dokazno breme - dejanski prenos
Tožnica je v okviru izpodbijanja odpovednega razloga toženki očitala, da je izpodbijana odpoved neobrazložena, saj ne pojasni, kdo konkretno in katere naloge njenega delovnega mesta naj bi dejansko prevzel. Iz njene izpovedbe kot stranka tudi izhaja, da kolikor je njej znano po zasebnem obisku A., njenih delovnih nalog niso razporedili med druge zaposlene, saj določena dela niso bila opravljena. Poleg tega posamezni poimensko izpostavljeni zaposleni v času, ko je bila še zaposlena pri toženki, niso opravljali nobenih nalog iz opisa njenega delovnega mesta. Glede na razporeditev dokaznega bremena pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 84. člena ZDR-1) in upoštevaje podano trditveno podlago tožnice (zatrjevanje negativnega dejstva, da do dejanske prerazporeditve njenih delovnih nalog na druge zaposlene ni prišlo) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že s tem, ko se je v dokaz reorganizacije zadovoljilo s formalno spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in predloženimi pogodbami o zaposlitvi posameznih delavcev, ki imajo v opisih del in nalog teh pogodb o zaposlitvi zajete posamezne delovne naloge, ki jih je predhodno po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala tožnica (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da ni mogoče zgolj na podlagi zapisov na posamezen list papirja sklepati, da se v praksi ta dela dejansko tudi opravljajo tako, kot je formalno navedeno. Za presojo zakonitosti podane odpovedi ni bistvena (le) ugotovitev, da je bila formalno izvedena reorganizacija, ampak bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejstva glede njene dejanske izvedbe.
ZDR-1 člen 5, 5/1, 202. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 206, 206/6, 286, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZPDZC-1 člen 5, 5/7.
poslovni model - zloraba - prikrajšanje - reparacija - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - ugovor zastaranja - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - dejanski delodajalec
Formalni delodajalec pokojnega tožnika, družba IPS, čeprav je posredovala delavce, ni bila družba za zagotavljanje dela delavcev uporabniku; posredovanje delavcev, kot je bil pokojni tožnik, je bilo nezakonito, čemur pravzaprav pritrjuje sama toženka v pritožbi. Prav tako sama priznava, da je družba IPS poslovala izključno z njo in da je bil pokojni tožnik vključen v delovni proces toženke. Že navedeno ob upoštevanju trajnega opravljanja dela (tožnik je delo opravljal pri toženki od leta 1998 dalje) daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pa pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca v smislu ZDR-1 (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne na odškodninski podlagi.
Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugovoru zastaranja toženke; upoštevalo je petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, določen v 202. členu ZDR-1, ki je začel teči z zapadlostjo posameznega prejemka. Ker ne gre za kondikcijo ali odškodnino, so z zastaranjem tovrstnih terjatev povezane pritožbene navedbe tožnice, ki jih dosledno ponavlja iz pripravljalne vloge z dne 3. 3. 2022, za odločitev nebistvene kot je neutemeljeno sklicevanje na stališča sodne prakse v drugačnih sporih ali na ureditev v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1; sedmi odstavek 5. člena ZPDZC-1), saj v primeru pokojnega tožnika ni šlo za delo na črno, poleg tega pa določba o obveznosti delodajalca, ki zaposluje na črno, ne pomeni, da je zastaranje drugače urejeno, kot je v splošnih predpisih obligacijskega (oziroma delovnega) prava.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča - računanje roka - fikcija vročitve
Upoštevaje zgoraj citirano zakonsko določbo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 30. 8. 2024 skupaj s pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 (četrti odstavek 117. člena ZPP) vložen prepozno, po poteku šestih mesecev od dneva zamude. Sodišče prve stopnje je sicer potek roka za pritožbo zoper sklep z dne 25. 1. 2024 v korist tožnika (nepravilno) izračunalo šele na dan 27. 2. 2024, neupoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 1. 2015, ki mu sledi tudi sodna praksa, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določbe četrtega odstavka 111. člena ZPP, po katerem se, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. To pomeni, da lahko fikcija vročitve nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik, ki je dela prost dan, ali na drug dela prost dan v Republiki Sloveniji.
stroški postopka - uspeh stranke - opisni zahtevek - posebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik v sporu uspel v pretežni meri. Uspeha ni vrednotilo ločeno po temelju in po višini (čeprav je tako navedlo v obrazložitvi). To niti bilo mogoče, saj je tožnik uveljavljal nekonkretiziran (opisni) denarni zahtevek. Pri oceni uspeha je pravilno upoštevalo, da je tožnik uspel v svojem prizadevanju za plačilo prikrajšanja pri plači po dejanskem delu, pri čemer je za prvi dve obdobji do 30. 11. 2020 uspel v celoti, za drugi dve pa deloma (zahtevek je bil za obdobje od 1. 12. 2020 do 30. 4. 2021 zavrnjen za en plačni razred in za naslednje obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 12. 2022 za dva plačna razreda; oboje zaradi neupoštevanja napredovanj). Drugačne pritožbene navedbe in zavzemanje za drugačno vrednotenje uspeha s strani toženke so neutemeljeni.
Ob pravilni oceni, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka in da zaradi tega niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških pravilno odločilo, upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP.
ZODPol člen 29, 29/2,. KPJS člen 39, 39/2. ZPP člen 154, 155, 165, 353, 358, 358-5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - policija - stroški predhodnega postopka - načelo enako plačilo za enako delo
Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da sta bila pri delu tožnika v vtoževanem obdobju izpolnjena oba pogoja za plačilo dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po drugem odstavku 29. člena ZODPol. Ker je tožnik opravljal naloge skupaj s pripadniki posebne policijske enote, ki so bile istovrstne, saj so vsi opravljali nadzor državne meje in pri tem prejemali navodila od skupnega nadrejenega, je opravljal enako delo v enakih okoliščinah kot pripadniki te enote. Pri tem je ustrezno upoštevalo, da tožnikova metoda dela glede na to, da je bil vodnik službenega psa, ne more biti povsem identična metodi dela pripadnikov posebne policijske enote. Vendar pa niti ta okoliščina niti dejstvo, da se zaradi učinkovite izvedbe nalog niso mogli vsi nahajati na eni lokaciji, ne utemeljuje bistvene razlike v vsebini njihovega dela. Glede na enak dejanski stan je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik za svoje delo v vtoževanem obdobju upravičen do enakega plačila.
Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da so bili tožniku nepravilno priznani stroški pritožbe zoper sklep toženke v višini 250 točk, saj predhodni postopek v sporih zaradi (čistih) denarnih terjatev, kot je v obravnavanem primeru, ni procesna predpostavka za sodno varstvo in torej ni potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato tožnikove stroške znižalo za 250 točk, tako da ti ob ponovni odmeri znašajo 859,39 EUR in ne 1.042,37 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami - preostala delovna zmožnost - seznam telesnih okvar - izvedenski organ
Sodišče je izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja ter obrazložilo, zakaj ni izvedlo preostalih dokazov. Dejstva so bila s predloženo medicinsko dokumentacijo in drugimi izvedenimi dokazi dovolj razjasnjena. Odločitev je sprejelo ob skrbni presoji vseh dokazov. Ugotovilo je, da pri tožniku delovna zmožnost še obstoji v okviru III. kategorije invalidnosti s priznanimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo in da pri tožniku ni telesnih okvar skladno z veljavnim Seznamom. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nepravilnosti.
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 5, 5/1. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - podizvajalec - gradbišče - delo v tujini - varnost in zdravje pri delu - zmotna uporaba materialnega prava
Pritožbena navedba, da izvedenec E. E. ni odgovoril, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A., se navezuje na presojo, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v ožjem ali širšem pomenu besede ter ali je posledično tej ugotovitvi lahko odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ni bila potrebna. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F.
Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju dolžno upoštevati revizijsko stališče, da presoja o tem, ali narava opravljanja dela daje podlago za krivdno ali objektivno odgovornost vsaj nasproti delodajalcu v širšem pomenu besede, vpliva tudi na presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede (in morebitne njegove solidarne odgovornosti s prvim). Kot je poudarilo revizijsko sodišče, v dosedanjem sojenju narava dejavnosti, v okviru katere je deloval tožnik, še ni bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje dolžno to storiti v ponovljenem sojenju. Pritožbeno sodišče dodaja, da morebitna ugotovitev o nevarni dejavnosti v tem sporu ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da se je delo opravljalo na višini. Če v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do škodnega dogodka ne bi prišlo in je ta zgolj posledica nepravilnega ravnanja ene ali več oseb (kar mora sodišče prve stopnje raziskati), je odgovornost za škodo lahko le krivdna (smiselno prim. II Ips 186/2017).
ZZVZZ člen 23, 25, 25/2, 26, 65. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/3.
povrnitev stroškov zdravljenja - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - odločba Ustavnega sodišča - samoplačniška storitev
Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., kar sodišče povzame v 7. točki obrazložitve. Pri tožniku je šlo tako za odpravo bolečinskega stanja, ki ga ne moremo uvrstiti v obseg nujnega zdravljenja.