ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-2, 72, 81, 81/1, 81/1-1, 81/1-2, 81/1-3, 82. ZPP člen 8, 353.
II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - izvedensko mnenje - zmanjšanje delovne zmožnosti - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela - poklicna rehabilitacija - pravica do premestitve
V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po končani poklicni rehabilitaciji (1. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2). Skladno s 3. alinejo drugega odstavka istega člena se torej pravica do premestitve priznava invalidom III. kategorije invalidnosti, pri katerih je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - krivda delavca - neupoštevanje navodil delodajalca
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je zaradi tožnikovega neskrbnega dela dne 9. 1. 2024 voznik podjetja E. po nepotrebnem čakal na pravilne in popolne dokumente vsaj eno uro.
Tožnik sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, pri čemer istočasno zatrjuje, da se sodišče do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do tožnikove krivde izrecno opredelilo v 28. točki obrazložitve, zato nasprotna pritožbena zatrjevanja ne držijo. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu bilo mogoče očitati le nesposobnost, ker naj bi bil prepričan, da ravna prav in skladno z navodili delodajalca, sodišče pa je ugotovilo, da novega sistema ni obvladal. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik poznal obveznosti glede brezpapirnega poslovanja. Priče so potrdile pravila v zvezi z brezpapirnim poslovanjem, prav tako je tožnik potrdil, da je bil z njim seznanjen oziroma jih je poznal (kar priznava tudi v pritožbi).
Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog za podajo odpovedi tožniku onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi (89/2 člen ZDR-1). Tožnik zavestno ni upošteval navodil delodajalca, zagrešil je veliko število kršitev, prejemal je številna opozorila (tudi utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo), ki niso imela želenega učinka. Odnos tožnika do dela in do sodelavcev ni bil primeren, kot je izpostavil tudi zaslišan direktor toženke, so z njim težko sodelovali tako sodelavci kot vodstvo. Kljub temu, da je bil opozorjen, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo s kršitvami nadaljeval, opozorila ni upošteval.
ZPP člen 339, 339/2, 350, 350/2, 353, 365, 365-2, 366. ZZVZZ člen 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35. ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1.
procesna predpostavka za dopustnost tožbe - socialni spor - nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela - predhodno varstvo - akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi - vezanost na vsebino upravne odločbe
Pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela je urejena v določbah 28. do 35. člena ZZVZZ. Zavarovanec mora pravico najprej uveljavljati pri tožencu in šele v primeru, da je s svojim zahtevkom neuspešen, lahko pravico do nadomestila uveljavlja pred sodiščem.4 Za obdobja, za katera še ni bilo predsodnega odločanja toženca, tako niso izpolnjene procesne predpostavke, ker tožnik po prejemu obvestila o nadomestilu plače ni zahteval izdaje odločbe. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo, s katero tožnik zahteva plačilo razlike nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela in plače.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 11. SKPgd člen 15. ZTPDR člen 15. UZITUL člen 4.
dodatek za stalnost - delovna doba pri delodajalcu - kontinuiteta delovnega razmerja - prevzem delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča (tako Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.) izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev, ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, kljub določilu 113. člena ZUP, tožeči stranki priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njenih pravic. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor je v ZDSS‑1 predpisana le glede razlogov zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
dodatek za pomoč in postrežbo - opravljanje vseh življenjskih potreb - izvedensko mnenje
Sodišče je ugotovitve sodnega izvedenca, da je bil tožnik do dne 30. 11. 2023 in na dan osebnega pregleda 29. 5. 2024 sposoben samostojno opravljati vse osnovne življenjske aktivnosti, le samostojno gibanje izven doma mu občasno predstavlja tveganje, v kolikor gre sam, sprejelo kot prepričljivo.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče z dvema sklepoma istemu sodnemu izvedencu za opravo istega dejanja, torej za ustno podajo izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 14. 6. 2024, priznalo nagrado in stroške v višini 251,00 EUR.
8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče o izvedenini že pravnomočno odločilo s sklepom opr. št. I Ps 366/2023 z dne 26. 6. 2023 (pravilno: 2024). Ker je sodišče istemu izvedencu z izpodbijanim sklepom ponovno priznalo izvedenino za ustno podajo izvedenskega mnenja na glavni obravnavi 14. 6. 2024, pritožba utemeljeno opozarja, da gre v tem primeru za ponovno odločanje o že pravnomočno končani zadevi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 287, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353.
I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - ponovna zahteva - kmet - izvedenski organ
Sodišče je ugotavljalo, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v času po izdaji že omenjene pravnomočne odločbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil tožnik po pravnomočnosti navedene odločbe razporejen na drugo ustrezno delo. V tem primeru so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožnikovo delazmožnost ugotavljati glede na poklic "kmet". Razen tega iz ugotovitev sodišča tudi ne izhaja, da bi bil tožnik v zavarovanje vključen kot "kmet". Iz tožbenih navedb izhaja, da je od 12. 2. 2020 do 13. 12. 2021 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, od 14. 12. 2021 dalje pa se na podlagi določb Zakona o urejanju trga dela vodi v evidenci začasno nezaposljivih oseb in ni prejemnik denarnega nadomestila.
ZZVZZ člen 44a, 44b. ZDSS-1 člen 81. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 213, 213/2, 243, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 353. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (2018) člen 9.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - čakalna doba - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izboljšanje zdravstvenega stanja - dokaz z izvedencem
Pritožbene navedbe, da se je pokojna tožnica dne 29. 12. 2022 odločila, da prične z zdravljenjem v Nemčiji, zaradi napotitve na UKC B. in neodzivnosti zdravstvenih institucij, ne morejo biti utemeljen razlog za povrnitev stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ. Zahtevek po tej določbi je utemeljen le v primeru, če so v Sloveniji presežene čakalne dobe oziroma razumen čas zdravljenja. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da ta ni bil presežen.
Za presojo ali gre za izčrpane možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje možnosti izbire zdravljenja v različnih ustanovah, temveč ali je bilo zdravljenje tožnici na voljo v vsaj eni do treh ustanov (UKC A., inštitut D. in UKC B.), ki izvaja zdravljenje raka jajčnika v Sloveniji. Ključna okoliščina tako ni ali je bila podana možnosti izbire, ampak dejstvo, da je bilo pokojni tožnici zdravljenje v Sloveniji omogočeno. Takšno zdravljenje je bilo tožnici na voljo v UKC B. Irelevantne so zato pritožbene navedbe, da se pokojna tožnica zaradi epidemioloških ukrepov ni mogla zdraviti v UKC A.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - vojak - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - izvajanje vojaške vaje
Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.
ZPP člen 154. ZOdvT tarifna številka 3102, 3210, 3470. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
stroški postopka - postopek pred Ustavnim sodiščem - načelo uspeha pravdnih strank - pravilna uporaba odvetniške tarife
Ker je ZOdvT pričel veljati 1. 9. 2009, tožnik pa je tožbo vložil 3. 12. 2012, bi moralo sodišče prve stopnje tudi v postopku Pd 18/2024 uporabiti določbe ZOdvT in ne OT, ne glede na to, da je bil postopek pravnomočno končan v zadevi Pd 51/2019 in da je sodišče odločalo v postopku Pd 18/2024 potem, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024 ugodilo ustavni pritožbi tožnika ter sodbo pritožbenega sodišča Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju Pd 18/2024 stroške odmeriti po ZOdvT in ne po OT, niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moralo sodišče priznati stroške 13. in 14. pripravljalne vloge. Pritožba toženke glede stroškov v tem postopku, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, utemeljeno opozarja na določbo četrtega odstavka opombe 3 tarifne priloge, zato tožnik v novem sojenju Pd 18/2024 ni upravičen do nagrade za postopek.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 156/2019, je imel tožnik z družbo IPS (A. d. o. o.) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka, ki je zato odgovorna za tožnikovo prikrajšanje že v času, ko je bil formalno delavec družbe A. d. o. o. Toženka je bila že na podlagi sodbe Pd 156/20191 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2022 iz tega razloga dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kar je bilo tudi realizirano dne 5. 8. 2023. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, skladna ugotovitvi o tem, da je toženka dejanski delodajalec tožnika, pa je tako odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022, kot tudi odločitev o prikrajšanju pri izplačilu plač in drugih prejemkov, ki jih je toženka, kot dejanski delodajalec dolžna izplačati tožniku za sporno obdobje.
Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih).
Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.
Konvencija o pravicah invalidov člen 2. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69, 69/1, 93, 93/1, 108, 108/3. ZDSS-1 člen 71.
invalidnost - omejitev - nova invalidnost - socialni spor - plačilo sodne takse
Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).
Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).
nastanek taksne obveznosti - vročitev sodne odločbe - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - uspeh stranke v postopku
Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. ZDSS-1 člen 19, 63. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 234, 244. ZPP člen 8, 154, 165, 189, 254, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
začasna nezmožnost za delo - presoja odločitve osebnega zdravnika - imenovani zdravnik - zahteva - litispendenca
Argumentirano je pojasnjeno, da je v tem sporu ključno, da tožnik po ponovnem odprtju bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika, ki mu je bolniški stalež odprl po preteku več kot 30 dni od izdaje izpodbijane odločbe zdravstvene komisije, ni vložil zahteve za presojo ocene osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku in ni uveljavljal varstva pravic pri tožencu, niti ni bil podan predlog za njegovo podaljšanje oziroma odobritev staleža za naprej ter posledično toženec o obdobju od 1. 1. 2023 dalje ni odločal. V 234. členu Pravil OZZ je določeno, da če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Ne glede na vloženo zahtevo se mora zavarovanec ravnati po mnenju osebnega zdravnika. Kot pravilno izpostavlja toženec, tožnik take presoje ni zahteval, niti ni v postopku zatrjeval, da z zaključkom bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika ni bil seznanjen.
Po določbi 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt toženca zaradi nepriznanja bolniškega staleža. V tem primeru ne gre za litispendenco, ki jo določa 189. člen ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Litispendenca nastopi le v primeru, če pravda o istem zahtevku med istima strankama že teče in ne, če sta vloženi dve tožbi iste tožeče stranke z istim zahtevkom zoper isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje takšne situacije ni ugotovilo.
Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. in kasneje v družbi B. d. o. o. (o tem pogodbenem razmerju več v nadaljevanju sodbe), glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje pokojnega tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve v družbi A. d. o. o. in (v primeru ugotovljene zlorabe dela pokojnega tožnika preko agencije tudi) v družbi B. d. o. o., za katerega je odgovorna toženka.
Pravilnik o natančnejših pogojih in natančnejšem postopku o izjemni odobritvi zdravila, živila za posebne zdravstvene namene, prehranskega dopolnila, dermatološkega izdelka, medicinskega pripomočka ali zdravstvene storitve (2023) člen 4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 71a. ZZVZZ člen 23, 23/7. ZPP člen 154, 165, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
povrnitev stroškov - medicinski pripomočki
Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v zadevi Psp 64/2023 z dne 29. 3. 2023, so kompresijske dokolenke kot medicinsko tehnični pripomoček skladno z 71.a členom Pravil OZZ od 1. 11. 2021 dalje opredeljene kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določeno je, da ima zavarovana oseba pravico do medicinskih pripomočkov za kompresijsko zdravljenje spodnjih udov: kompresijskih dokolenk, kompresijskih nogavic, kompresijskih hlačnih nogavic ali kompresijskih hlač. Kako se uveljavlja navedena pravica, pa je določeno v XIII/9. poglavju Pravil OZZ. Kompresijske dokolenke mora predpisati zdravnik specialist, ki kot pooblaščeni zdravnik izda naročilnico. Torej v primeru, če ni naročilnice, tudi ni podlage, za povračilo stroškov nakupa kompresijskih nogavic.
Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji po materialnem predpisu za izjemno odobritev nakupa kompresijskih nogavic. Skladno s sedmim odstavkom 23. člena ZZVZZ in 4. členom Pravilnika, mora biti za izjemno odobritev medicinskega pripomočka izpolnjen pogoj in sicer, da zavarovanec za medicinski pripomoček nima pravice iz obveznega zavarovanja. V tej zadevi pa navedeni pogoj ni izpolnjen, saj ima tožnik že po 71.a členom Pravil OZZ pravico do medicinskega pripomočka in sicer kompresijskih dokolenk. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik tudi ni dokazal, da gre v njegovem primeru za izjemno zdravstveno stanje.
ZDR-1 člen 4. ZPP člen 227, 227/1, 227/4, 243. ZRev-2 člen 5, 5/3.
dokazni predlog - poziv na predložitev dokaza - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - organiziran delovni proces - navodila delodajalca - plačilo za delo - delo po pogodbah civilnega prava - dokazovanje z izvedencem
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog, da toženki na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP naloži predložitev korespondence na elektronskem naslovu A., pravilno zavrnilo iz razloga, ker toženka s to korespondenco ne razpolaga. Kot mu nalaga četrti odstavek 227. člena ZPP je, ker je toženka zanikala, da bi s komunikacijo razpolagala (pripravljalna vloga z dne 3. 10. 2023), izvajalo dokaze za ugotovitev tega dejstva. Izpovedi zakonite zastopnice, ki je zatrjevano dejstvo potrdila, je ob odsotnosti drugih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugačno dejstvo, utemeljeno sledilo. Glede na navedeno je nebistveno, da je v obrazložitvi sodbe predlog za predložitev dokumentacije zavrnilo še iz drugega razloga (da tožnik ni izkazal, da je ni mogel pridobiti sam, pri čemer je res navedel, da z dokumentacijo ne razpolaga).
Tožnik je sodnega izvedenca ekonomske stroke (revizorja) pred sodiščem prve stopnje predlagal (prva pripravljalna vloga), da bi potrdil njegove navedbe o obsegu dela; da je tožnik opravil takšen obseg dela, da je delo opravljal v polnem delovnem času. Svojo pravilno odločitev, da dokazni predlog zavrne, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo - izpostavilo je, da tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka, ni potrdil zatrjevanega dejstva, da bi vse listine na USB ključku pripravil sam, kar bi onemogočilo dokazovanje, hkrati je pravilno razlogovalo, da obseg opravljenega dela ob izostanku elementov delovnega razmerja ni bistveno dejstvo niti ni dejstvo, za katero bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali so v razmerju med pravdnima stranka, ki je temeljilo na pogodbi o opravljanju storitev z dne 3. 5. 2021, podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, po katerem je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Kot izhaja iz pravne teorije, je bistvena prav vključitev v delovni proces delodajalca in opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki se ne nanaša le na vsebino, ampak tudi na pogoje dela (kontekst odvisnosti in podrejenosti); bistveno je, da oseba delo opravlja v odvisnem razmerju na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah kot delavci. Bistveno je, da se vključi v organiziran, torej urejen delovni proces, ki vsebuje določen čas in kraj opravljanja dela, delodajalec je tisti, ki zagotavlja sredstva za delo, material, prostor in drugo, da se izvede delovni proces; delavec je le člen v verigi delovnega procesa, ki ga sam ne vodi, ne upravlja in ne nosi rizikov za uspeh.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je v obdobju, za katerega zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, le manjši obseg dela opravil za druge naročnike, ne za toženko, in to z drugih področij (informatika). Prav tako je upoštevalo, da mu je delo odrejala direktorica toženke, ki mu je dajala navodila in ga pri delu nadzorovala, vendar ni šlo za navodila in nadzor v delovnem razmerju, ki je širši, ampak za načrtovanje in nadziranje izvajanja postopkov revidiranja v smislu tretjega odstavka 5. člena ZRev-2.