ZDR člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 5/3, 8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - spolzka tla - zdrs na spolzkih tleh - padec na spolzkih tleh - poškodba delavca pri delu
Četudi nobena od predlaganih prič ni potrdila trditve tožnice, da so bila na dan škodnega dogodka tla mokra oziroma spolzka, po oceni pritožbenega sodišča navedeno ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o spolzkih tleh. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja (pritožbeno neprerekana) ugotovitev, da tožnici tistega dne pri delu v zamrzovalni celici ni pomagal nihče od drugih zaposlenih v izmeni, temveč je zlaganje blaga in dopeko opravljala sama, zato je razumljivo, da priče niso vedele izpovedati o stanju tal v zamrzovalni celici konkretnega dne. Ne glede na to pa je za odločitev bistveno, da so priče skladno izpovedale o tem, da so bila tla v celici pogosto vlažna in spolzka zaradi nastajanja kondenza.
Po določbi 5. člena ZVZD-1 je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati potrebne ukrepe, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek). Prav tako je dolžan upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh (tretji odstavek). To obveznost oziroma dolžno skrbnost je druga toženka opustila, saj ni poskrbela za izvedbo ukrepov, ki bi preprečevali in obvladovali nevarnosti pri delu, v konkretnem primeru pojav vlažne in spolzke talne površine v zamrzovalni celici zaradi povečanega kondenza. Dejstvo, da je bila v zamrzovalni celici zadostna prosta površina, ker tožnica ob padcu ni udarila v drugo blago ali voziček, ne spremeni zaključka, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je siceršnja napolnjenost zamrzovalne celice poleg številnih vstopov in izstopov iz nje vplivala na povečan kondenz v njej. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da založenost zamrzovalne celice ni vplivala na nezgodo.
Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (2020) člen 16. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4, 229. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 31, 29, 31/1, 81, 81/1, 81/1-1, 84, 84/1, 85, 137, 137/1, 137/2. ZPP člen 17, 17/2, 18. ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/8. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - sodna nepristojnost
O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).
Pritožba ne izpodbija presoje o tem, da je ocena delovne uspešnosti nezakonita. Uveljavlja le, da bi sodišče moralo zavreči tožbo v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista (delovne uspešnosti) za leto 2019. Takšno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pri oceni delovne uspešnosti gre za odločanje o pravici iz delovnega razmerja. Tako akt, s katerim se določi delovna ocena (ocenjevalni list), kot tudi akt, s katerim se odloči o zahtevi za preizkus ocene (sklep Komisije), predstavljata delovnopravni akt. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep, s katerim je Komisija v postopku preizkusa potrdila oceno, ter ocena v ocenjevalnem listu, ki je bila predmet tega preizkusa, kot celota tvorita odločitev delodajalca o pravici javnega uslužbenca iz delovnega razmerja. To nenazadnje potrjuje tudi sklep Komisije v obravnavanem sporu, v katerem se ta glede podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti oziroma glede ocene po posameznih kriterijih sklicuje na ocenjevalni list. Predmet sodnega spora je bila vsebinska (ne)primernost ocene, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je predmet sodnega postopka zajemal presojo odločitve delodajalca kot celote (torej tako ocene iz ocenjevalnega lista kot sklepa Komisije). Ker se tožnica s tako odločitvijo delodajalca ni strinjala, je s tožbo utemeljeno zahtevala razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista in sklepa Komisije, pri čemer se pravni interes pri takšni, oblikovalni tožbi domneva. Glede na obrazloženo se pritožba zmotno zavzema za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev ocene iz ocenjevalnega lista.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078519
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - nazadnje "podčastnik-specialist" na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter naloge v zvezi z usposabljanjem na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je glede nalog varovanja državne meje in straže tožbenemu zahtevku ugodilo, tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na vaje in usposabljanja, pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 129.
delna pokojnina - služenje vojaškega roka - znižanje starostne meje
Ker čas služenja obveznega vojaškega roka ne šteje v pokojninsko dobo, je v zakonu določena možnost, da se navedeno obdobje (v obsegu dveh tretjin dejanskega trajanja) upošteva pri znižanju starostne meje za pridobitev pravice do pokojnine. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, da v primeru prekrivanja obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb in služenje vojaškega roka, ima prednost obvezno zavarovanje. Tožnik je na podlagi obveznega zavarovanja pridobil tudi pokojninsko dobo. Za isto obdobje pa ne more biti upravičen še do ugodnosti, ki izhaja iz 28. člena ZPIZ-2, torej da se mu obenem zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena ureditev je določena le za tiste zavarovance, ki v času služenja obveznega vojaškega roka niso bili vključeni v obvezno zavarovanje.
URS člen 22, 25. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 319, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 144, 146, 148. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZZDej člen 52a.
referenčno obdobje - neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - dodatek za nadurno delo - koriščenje ur - delovni čas
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 319. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega 30-odstotnega dodatka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078573
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - dokazno breme - straža - varovanje državne meje
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.
ZDR-1 člen 6, 108. URS člen 14. ZPP člen 2, 2/1, 8, 238, 238/2, 286a, 339, 339/2, 339/2-15.
plačilo razlike v odpravnini - načelo enakega obravnavanja - prepoved diskriminacije - odpovedni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).
KPJS člen 46. ZObr člen 37a, 37a/4, 97e. ZPP člen 358, 358-2.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - vojak - sodba SEU - uporaba direktive
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.
ZSPJS nima posebnih določb o poteku postopka preizkusa ocene. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga primerjati s takšnim postopkom. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da preizkus ocene pred komisijo ni podvržen tako strogim procesnim pravilom, kot veljajo za postopek pred sodiščem in da je namen določbe prvega odstavka 17.a člena ZSPJS v tem, da se javnemu uslužbencu zagotovi preizkus ocene pred komisijo in s tem možnost dodatno obrazložiti svoje stališče o oceni, zaradi česar ni izrecno določeno v kakšni obliki mora biti zahteva vložena. V prvem odstavku 17.a člena ZSPJS je določeno, da ima javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v roku 8 delovnih dni od seznanitve z oceno, pravico zahtevati preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik z oceno seznanjen 12. 1. 2022 ter da ni podpisal ocenjevalnega lista zaradi nestrinjanja z oceno. Tožnik je izpovedal, da je nadrejenemu že ob seznanitvi z oceno povedal, da se z oceno ne strinja in se zoper njo pritožuje.
ZPP člen 8, 286, 321, 321/3. ZDR člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - dokazno breme delodajalca - dokazni predlog - prekluzija dokaznega predloga - vezanost na odpovedni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ocenilo, da dopustitev spornih dokazov (zvočnih in video posnetkov), predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, ne bo zavlekla reševanja predmetnega spora, torej je uporabilo drugo od možnih izjem predlaganja dokazov po prvem naroku (odsotnost vpliva na dolžino postopka) in ne pogoja nekrivde, pravilnosti takega prvostopnega zaključka pa toženka v pritožbi niti ne graja. Zato tožniku ni bilo treba pojasnjevati in opravičevati, zakaj teh dokazov do prvega naroka ni mogel predložiti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, kako je pri izvedbi teh dokazov upoštevaje načelo sorazmernosti tehtalo med pravico direktorja toženke do zasebnosti ter pravico tožnika do varstva pred odpovedjo iz nezakonitega razloga in zakaj je slednji dalo prednost, kar niti ni (več) pritožbeno izpodbijano.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za obstoj in resničnost odpovednega razloga, kot ga je navedla v odpovedi, na toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Slednja je pri utemeljevanju in dokazovanju odpovednega razloga v sodnem postopku omejena z dejanskim odpovednim razlogom, ki ga je navedla v izpodbijani odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ki ga ne sme širiti, spreminjati ali dopolnjevati z uveljavljanjem drugih ali dodatnih razlogov. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je toženka med postopkom na prvi stopnji sklicevala na dodatne odpovedne razloge (slabe poslovne oziroma finančne rezultate, upad prihodka in upad prometa glede na pričakovanja), česar v odpovedi ni omenjala, saj se je v njej dejansko in obrazloženo sklicevala zgolj na organizacijski razlog in v tem okviru na zatrjevano reorganizacijo z združitvijo procesa nabave in prodaje v en nabavno - prodajni proces. Tega v postopku na prvi stopnji niti s predloženimi listinskimi dokazi niti z osebnimi dokazi (izpovedbe direktorja A. A. in prič B. B. ter C. C.) toženka ni uspela dokazati.
Pravila službe v Slovenski vojski (1996) točka 102, 103, 104, 105. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 4, 8.
službena ocena - preverjanje - vojaški policist
Kot bistveno pri presoji objektivnosti in pravičnosti tožniku podane ocene, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da A. A. pred podajo službene ocene o tožnikovem delu ni pridobil tudi mnenja E. E., ki je bil tožniku nadrejen v času opravljanja nalog varovanja MORS GŠSV, čeprav je tožnik to nalogo izvajal kar četrtino leta. Strinjati se je z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da iz določb Pravilnika izhaja, da je mnenje neposredno nadrejenega, pod čigar vodstvom je vojaška oseba dlje časa opravljala delo, pri čemer relevantno časovno obdobje za to opredeljuje na tri mesece, pomembno za izdelavo ocene. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje E. E., ki je izpovedal, da tožnikovo delo ocenjuje kot "odlično", pri ugotavljanju vseh relevantnih okoliščin za pravično oceno ne bi smelo ostati prezrto.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078588
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojak - delovni čas - sodba SEU - plačilo razlike v plači
V konkretnem primeru tožena stranka ne za stražo ne za varovanje državne meje ni dokazala okoliščin, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Tudi če so se migracije v letu 2019 povečale za 73,8 % v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, kot to pravilno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.
ZPP člen 394, 394-9, 394-10, 394-11, 396. KZ-1 člen 20, 205, 205/1, 205/1-3.
predlog za obnovo postopka - nova dejstva in dokazi - kazenska oprostilna sodba
Po 10. točki 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva so dejstva, ki so nastala že v prejšnjem postopku do pravnomočnosti, le stranka zanje ni vedela. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka, saj se v prejšnjem postopku sploh niso mogla uporabiti. Ker je tožnica prejela pravnomočno oprostilno sodbo kazenskega Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 52811/2013 dne 18. 1. 2024, tega dokaza ne bi mogla uporabiti v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani in katerega sodba opr. št. I Pd 1087/2013 z dne 28. 5. 2014 je postala pravnomočna 19. 2. 2015, zato dejstvo, ki ga uveljavlja tožnica, ni razlog za obnovo postopka po tej določbi, ne glede na to, da je bil predlog vložen v rokih, ki jih določa 396. člen ZPP.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepokretni zavarovanci
Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki.
Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možganski kapi 24. 11. 2021 ni bila več sposobna opravljati dela, opredeljenega v invalidski odločbi toženca z dne 14. 9. 2015, kar je ključno. Tako tožnica kot toženec sta soglašala z ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici najkasneje 24. 8. 2022 podana zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % oziroma, da je bila od tedaj naprej nepokretna v smislu 100. člena ZPIZ-2. Zaradi zadostno objektivizirane utemeljitve sodnega izvedenca, ki je omogočala preizkus, je sodišče sprejelo izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078626
ZPP člen 339, 339/2, 329/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati.
Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.
ZZVZZ člen 23, 80, 80/1. 85. URS člen 51. ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 129, 129/1, 129/1-1. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171.
osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - upravna stvar - potrebni stroški postopka
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da v postopku dodelitve osebnega zdravnika ne gre za upravno stvar po 2. členu ZUP. ZZVZZ določa, da ima pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda (prvi odstavek 80. člena). Pri pravici do proste izbire osebnega zdravnika gre za pravico do zdravstvenih storitev, kritih iz obveznega zavarovanja (23. člen ZZVZZ). Vprašanje pravice do izbire osebnega zdravnika, je zato odločitev o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja določbe ZUP, je izrecno določeno v 85. členu ZZVZZ. To pomeni, da gre pri odločanju o pravici do izbire osebnega zdravnika za odločanje o upravni stvari iz 2. člena ZUP, saj tožnica z njo uveljavlja pravico s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja, o kateri se odloča po pravilih upravnega postopka.
Četrti odstavek 54. člena ZS določa, da se za strokovne sodelavce uporabljajo določbe četrtega ter petega odstavka 53.a člena ZS, kar pomeni, da o pravnem sredstvu zoper odločitev o stroških postopka, ki jo izda strokovni sodelavec, odloči sodnik istega sodišča. Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru namreč ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, ko bi strokovni sodelavec odločal zgolj o višini stroškov po tem, ko je sodišče že odločilo, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Zgolj v takšnem primeru namreč o pritožbi zoper sklep strokovnega sodelavca odloča višje sodišče.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS (ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, izdanem v istovrstni zadevi). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja tudi v pritožbi), da način izračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji). Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji v 40-tedenskih študijskih programih.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o višini tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu, da izhaja iz zmotnih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti (kot je bilo že obrazloženo, so dejansko zmotna materialnopravna stališča toženke), ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Sodišče prve stopnje je za izračun višine tožbenega zahtevka resda postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači, kot jo zahteva tožnica. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.
Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 3, 3/1, 5. ZPIZ člen 46, 46-4, 311. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 33. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/4, 408, 408/1. ZPIZ-2 člen 30, 30/2, 183. ZLPP člen 25a. ZPP člen 254.
izračun pokojninske osnove - ponovna odmera pokojnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - plačilo plače v obliki izdaje delnic
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.