DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077854
ZUP člen 113. ZDR-1 člen 200, 200/4,. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - čista denarna terjatev - denarni zahtevek - stroški odvetniškega zastopanja - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
stroški odvetnika - stroškovnik - začetek veljavnosti - sprememba zakona
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je za uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odločilno, kdaj odvetnik na sodišče priglasi stroške, na podlagi česar sodišče odloča o odmeri stroškov za odvetniške storitve. Če odvetnik vloži stroškovnik sodišča na dan, ko se začne uporabljati spremenjena določba petega odstavka 17. člena ZOdv, bo sodišče pri odmeri stroškov za odvetniške storitve odločalo po ZOdv-G in bo odvetnik za opravljene storitve, ki jih bo priglasil v stroškovniku upravičen do plačila v celotnem znesku po OT. V tem sporu je tožnikov pooblaščenec vložil stroškovnik na naroku za glavno obravnavo 16. 2. 2023, torej pred 26. 4. 2023, zato je odvetnik upravičen do polovice zneska po OT. Sodišče bi moralo odločiti v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki se je uporabljal do 25. 4. 2023. Ker je odvetnik upravičen le do polovice zneska po Odvetniški tarifi, je toženec dolžan povrniti priznane stroške postopka, opredeljene v I. točki izreka tega sklepa le v višini 82,35 EUR.
URS člen 22, 23, 49. ZPP člen 253, 254, 254/2. ZDR-1 člen 36, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - pravica delavca do zagovora - okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena.
Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o svoji bolniški odsotnosti predhodno že obveščala, pri čemer je bilo njeno zdravstvo stanje po ugotovitvah izvedenke v letu 2021 nespremenjeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica toženko o svoji odsotnosti z dela v času od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021 morala in mogla obvestiti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077577
ZPP člen 154, 165, 353.
vojak - stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
V tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.
ZUP člen 2, 4, 87, 96, 96/3, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1, 362, 362/2. ZZ člen 38, 38/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6. ZDD-1 člen 26.
direktor javnega zavoda - postopek razrešitve direktorja zavoda - vročanje - dejanski naslov bivanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava.
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s sprejetim materialnopravnim stališčem na zadevi VSRS IV Ips 19/2019 in VSRS IV Ips 55/2017 ni utemeljeno, ker obe obravnavata povsem drugačno dejansko situacijo.
Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 10, 13, 13/2. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
vmesna sodba - krivdna odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - ukrepi za preprečitev škode - zaščitna oprema - vzročna zveza - izpostavljenost nevarnim kemikalijam
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ, torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 145/2, 147, 149. ZPIZ-2 člen 181, 181/8, 403, 403/2, 403/3.
invalidnina - telesna okvara - bolezen
Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077898
URS člen 23. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 155/1.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZDSS-1 člen 34. OZ člen 174, 174/2, 299, 299/1.
odškodnina za negmotno škodo za nezgodo pri delu - mesečna renta - izvedenec - razmejitev posledic različnih vzrokov za okvaro zdravja - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017.
ZDR-1 člen 8, 335, 335-3, 337, 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (2011) člen 29, 29/7. ZZVZZ člen 31. ZDR-1 člen 137, 137/7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - napačen obračun - plačilo razlike v plači - neplačevanje prispevkov - provizijski sistem izplačil
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je provizijski sistem obračunavanja plač zakonit in pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik, nima. S povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami o nezakonitosti odločitve sodišča ter o tem, da pravne veljavnosti in uporabe provizijskega sistema ne določa noben materialni predpis, tožnik zato ne more uspeti niti omajati razlogov sodišča za odločitev o tem, da je bil pri toženi stranki zakonito vzpostavljen in je tudi zanj veljal provizijski sistem obračunavanja plače. V tem sistemu pa samo poimenovanje izplačil ni relevantno, bistvena je višina izplačila, ki mora pokriti minimum pravic, ki so delavcu zagotovljene z delovnopravno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Zakon ne prepoveduje odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov, zato je v provizijski sistem vpeta tako osnovna plača in delovna uspešnost ter ostali dodatki, pa tudi stroški in druga plačila. Določanje plače na podlagi provizije je dovoljeno tudi v Kolektivni pogodbi dejavnosti zavarovalstva, veljavni v vtoževanem obdobju (7. odstavek 29. člena).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni šlo za pridobitev dopolnilnega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter sklep obrazložilo tako, da ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče je pojasnilo, da je od sodnega izvedenca zahtevalo, da izdela izvedensko mnenje in mu naložilo, da odgovori na specifična ter zelo konkretna vprašanja, povezana s podrobnejšo obrazložitvijo posameznih delov izvedenskega mnenja ter opredelitvijo izvedenskega organa do določenih tožbenih navedb in določenih delov izpovedbe tožnika. Sodišče je ustrezno pojasnilo, da ni mogoče pričakovati odgovora že na podlagi sklepa o postavitvi izvedenskega organa, saj so se vprašanja pojavila šele na podlagi proučitve izdelanega dopolnilnega izvedenskega mnenja. Brezpredmeten mora biti pritožbeni ugovor v smeri, da je moral izvedenski organ podati še nadaljnjo dopolnilno izvedensko mnenje, saj slednje pri presoji, ali je za konkretno dopolnilno izvedensko mnenje upravičen do nagrade ali ne, ni odločilno.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede priznane višine materialnih stroškov. V skladu s 1. odstavkom 49. člena Pravilnika ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitve stroškov v sodnem ali upravnem postopku. Materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, se obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče, pa v višini kot se običajno plačuje za take stroške. Enako se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov in mnenj, cenitev in prevodov1. Ne glede na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku, pa se v skladu s 5. odstavkom 49. člena Pravilnika preostali materialni stroški vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Izvedenski organ je priglasil stroške za tiskanje za papir, za računalnik in elektriko, za pošiljanje spisa s prilogami in upravnimi spisom. Gre za preostale stroške, ki se vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ravnalo skladno s pravili materialnega procesnega vodstva, zato kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeni očitek, da bi moralo tožnika pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga, presega dolžnost sodišča po 285. členu ZPP. Substanciranje dokaznega predloga je del dokaznega bremena stranke, ki je dolžna navesti odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek, ter za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze (7. člen ZPP). Ker temu bremenu tožnik ni zadostil, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B. utemeljeno zavrnilo. Iz tožnikovega pojasnila, da ju je v ocenjevalnem obdobju uvajal v delo, nakar sta bili bolje ocenjeni kot on, ne izhaja, da je zaslišanje prič predlagal zaradi njune osebne zaznave njegovega dela. Ker ni navedel, kaj bi priči lahko izpovedali o njegovem delu v letu 2020, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog utemeljeno štelo za nesubstanciran.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno enači podelitev pooblastila za ocenjevanje s samim ocenjevanjem. Oceno javnega uslužbenca določi odgovorna oseba oziroma nadrejeni javnega uslužbenca po pooblastilu odgovorne osebe (šesti odstavek 4. člena Uredbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odgovorna oseba D. D. za ocenjevanje tožnika pooblastil njegovo nadrejeno C. C. Na podlagi pooblastila z dne 28. 12. 2020 in njune izpovedi, se je ustrezno prepričalo, da je C. C. izpodbijano oceno tožnika podala samostojno. Dejanje podelitve pooblastila samo po sebi ne pomeni vsebinskega vpliva na ocenjevanje. Pritožbena navedba, da je bila ocena podana v imenu D. D., zaradi česar bi moral biti slednji izločen iz komisijskega odločanja o preizkusu ocene, je zato neutemeljena. ZSPJS ne določa, da odgovorna oseba ne more biti član komisije.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2. ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3.
stroški postopka - nadomestilo plače - priča - prihod na narok
Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 10. 2023 zaslišalo pričo B. B. Priča je zaposlena pri toženki, ki je podala zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Ker je toženka izkazala, da je priči B. B. za čas odsotnosti z dela izplačala nadomestilo plače, ji je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo in glede na uspeh strank v postopku njihovo plačilo pravilno naložilo tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP).
ZUP člen 2, 4, 83, 83/3, 87, 96, 96/3, 96a, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8. ZZ člen 38, 38/3. ZDD-1 člen 26, 26/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6.
razrešitev direktorja javnega zavoda - vršilec dolžnosti direktorja - nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - delna sodba - vročanje pisanj - vročanje z javnim naznanilom - seznanitev z razrešitvenimi razlogi - pravica do izjave - dejanski naslov bivanja - neposredno zaslišanje - neustrezna dokazna ocena - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva.
Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika.
Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
Okoliščina, da oseba (morda) občasno zahaja na naslov, kjer ima uradno prijavljeno stalno prebivališče (kot tudi npr. da na ta naslov prejema pošto, da ima na tem naslovu morda kakšne osebne stvari, da na ta naslov hodijo njeni starši ali da je morda celo lastnik nepremičnine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče) ne zadostuje za sklepanje, da ta oseba na naslovu stalnega prebivališča dejansko tudi prebiva.
Pritrditi velja pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ocenilo poročila detektivske agencije, s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Gre za enega od odločilnih dokazov tožene stranke, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo oceniti in se do njegove vsebine tudi opredeliti. Ker ni ravnalo tako in tudi ni navedlo, zakaj ta dokaz šteje za nebistven, je toženi stranki kršilo pravico do izjave
ZPP člen 258, 258/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 36, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved - obvestilna dolžnost - opredelitev kršitev - neupravičena odsotnost z dela 5 delovnih dni
Bistvo razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je neobveščanje delodajalca o vzroku za petdnevno ali daljšo odsotnost. Delavec je namreč dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).
ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZIZ člen 272. ZDR-1 člen 109, 109/1, 113, 113/3, 113/4.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - začasna odredba - prepoved opravljanja dela
Tožnica odločitvi, da se ne zadrži učinkovanje prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi po pravnomočnosti odločitve sodišča o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, nasprotuje z zatrjevanjem, da ji je toženka z vročitvijo Prepovedi opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024 (listina A 14) podelila pravico zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu pred sodiščem prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev. To zavzemanje ni utemeljeno. Iz navedene listine, s katero je toženka tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne izhaja, da bi toženka tožnici podelila kakršnokoli pravico. Gre za listino, s katero toženka tožnici skladno s četrtim odstavkom 113. člena ZDR-1 prepoveduje opravljanje dela v času, ko še ne učinkuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ko je torej tožnica še v delovnem razmerju pri njej in bi delo še opravljala, če ji tega toženka ne bi prepovedala. Dejstva, da je zaradi sklicevanja na besedilo člena 113. ZDR-1, ki se uporablja šele od 16. 11. 2024 dalje, toženka v tej listini tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev, ni mogoče šteti za podelitev pravice do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu oziroma za največ šest mesecev. Take pravice delodajalec delavcu niti ne more podeliti (o tem odloča sodišče), še posebej ne ob podaji izredne odpovedi, ki jo v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 delodajalec lahko poda le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno pravilno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, pri čemer je šlo že za drugo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča (prva je bila zavržena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 96/2024 z dne 13. 3. 2024). Pritožba je v ZPP (prvi odstavek 333. člena ZPP, citiran v izpodbijanemu sklepu; prvi odstavek 363. člena ZPP) urejena kot redno pravno sredstvo zoper sodbe (sklepe) sodišča prve stopnje. Pritožba zoper sodbe (sklepe), izdane v pritožbenem postopku, ni dovoljena. Zoper pravnomočno sodbo ima stranka kvečjemu na voljo izredna pravna sredstva.
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 318. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da toženka na tožbo ni odgovorila v roku 30 dni. V hišnem nabiralniku na naslovu sedeža toženke je bilo puščeno obvestilo, da vročitev ni uspela, kje se sodno pisanje nahaja in poziv, da naj ga dvigne v roku 15 dni. Ker tega pisanja toženka v postavljenem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku dne 2. 11. 2023. Toženka v 30-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče dne 24. 1. 2024 izdalo zamudno sodbo.
začasna nemožnost za delo - poškodba pri delu - bolezen - vzrok začasne nezmožnosti za delo
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 7. 6. 2023 do 30. 6. 2023 zaradi poškodbe pri delu, od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 pa začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in da je bil tožnik do 27. 6. 2023 v delovnem razmerju. Ker je delovno razmerje tožniku po tem datumu prenehalo, zdravstvena komisija njegove morebitne začasne nezmožnosti za delo od 28. 7. 2023 dalje ni ugotavljala.