Četudi je bila kazenska ovadba zoper tožnika v zvezi s policijskima postopkoma zoper A. A. in B. B. zavržena (v primeru slednjega le delno), je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da to ni ovira za ugotavljanje, ali očitana ravnanja vsebujejo znake kaznivega dejanja z vidika uporabe določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V delovnem sporu se namreč ne ugotavlja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja pritožba, temveč le utemeljenost odpovednega razloga.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 8, 112, 112/2, 236a, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - poslovni razlog - ekonomski razlog - bilanca stanja - dokazni predlog - predložitev pisne izjave priče - umik dokaznega predloga
V zvezi s tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno obrazložilo, da tožnik ni mogel umakniti dokaznega predloga za njihovo zaslišanje, ker naj bi se izvajanje tega dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo pisnih izjav. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika skladno z drugim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo, naj v roku 30 dni predloži pisne izjave navedenih prič. ZPP v drugem odstavku 236.a člena določa, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnik po poteku 30-dnevnega roka izjav prič ni pridobil, pri čemer niti ni navajal, da jih je sploh poizkušal pridobiti, pač pa je ta dokazni predlog umaknil. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič se tako še ni začel izvajati, zato ga je tožnik lahko umaknil. Vendar pa izvedba dokaza z zaslišanjem teh prič temelji tudi na dokaznem predlogu toženke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje te priče zaslišalo brez dokaznega predloga strank. V pritožbi očitane postopkovne kršitve in kršitve ustavnih pravic zato niso podane.
Odločitev o reorganizaciji predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru. Na zakonitost odpovedi pa ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Pri presoji poslovnega razloga tudi ni bistveno, ali so se zaradi tožniku odpovedane pogodbe o zaposlitvi toženki dejansko zmanjšali stroški, zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka tega ni dokazala.
URS člen 22, 23. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilna dolžnost - izguba zaupanja
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri vrednotenju posledice storjene kršitve pravilno zaključilo, da je bila odsotnost v času od 16. 2. 2023 do 23. 2. 2023, glede katere tožnica ni izpolnila obvestilne dolžnosti, dejansko upravičena. Četudi je tožnica izostala z dela zaporedoma več kot pet dni, ji po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati nesodelovalnosti, neodzivnosti in prekinitve komunikacije s toženko, saj je ravnala korektno, ko je po klicu B. B. 24. 2. 2023 pojasnila situacijo in sporočila datum vrnitve na delo.
OZ člen 352, 352/2. ZPP člen 184, 185, 339, 339/2, 339/2-8, 355.
odškodninska terjatev - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - oblike nepremoženjske škode - pravno priznana škoda
Iz tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi izhaja, da tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za več oblik nepremoženjske škode. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da je v delovni nezgodi utrpel poškodbo desne noge in desnega kolka. Iz njegovih nadaljnjih navedb izhaja, da se mu je zdravstveno stanje po škodnem dogodku spreminjalo oziroma slabšalo, v posledici česar so bile pri njem opravljene nadaljnje preiskave, operacija in terapije, tožnik pa je bil v daljšem bolniškem staležu, kar vse kot relevantno za nastanek škode izpostavlja tudi v pritožbi. Zato je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo čas nastanka škode, ki ga je vezalo na nastanek škodnega dogodka, saj tožniku v obravnavani zadevi na dan škodnega dogodka 22. 8. 2017 še ni nastala vsa škoda. Vprašanja nastanka vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih uveljavlja tožnik (za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah), tako ni mogoče vezati le na čas oz. trenutek delovne nezgode, temveč je potrebno ugotoviti čas, ko je nastala pravno priznana škoda po 179. členu OZ oziroma posamezna oblika le-te.
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/3, 3/4, 4.
načelnik - policija - položajni dodatek - kriteriji
Tožnikovo prizadevanje, da bi se poleg števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v notranji organizacijski enoti upoštevali javni uslužbenci (kandidati VPŠ), ki so začasno napoteni na delo, ni utemeljeno, saj je v nasprotju z jasno določenimi kriteriji v Uredbi o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence, ki jo je sprejela Vlada RS na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila in s katero je (razen glede že izpostavljenega minimalnega števila zaposlenih) skladno z zakonom uredila kriterije za določitev višine dodatka.
umik tožbe - načelo dispozitivnosti - prosto razpolaganje strank s tožbenim zahtevkom
Sodišče je vlogo tožnika pravilno upoštevalo kot izjavo o umiku tožbe in postopek ustavilo. Po 2. členu ZPP, se v postopku v socialnem sporu na podlagi 19. člena ZDSS-1 uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če z ZDSS-1 ni drugače določeno, se v socialnem sporu odloča v mejah postavljenih zahtevkov.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino.
Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica že pred vložitvijo tožbe izvedela, da so stranke prekinile sodelovanje z njo, ker so se odločile, da bodo sodelovale s tožencem, zato ne drži očitek, da je ta postopek posledica maščevanja zaradi podane odpovedi. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica zaradi ravnanja toženca izgubila več strank, direktorica tožnice je povedala, da so izgubili med 60 in 70 odstotki strank.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - opravljanje osnovnih življenjskih potreb
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da si je tožnik sposoben samostojno umiti predele telesa. Tožnik je na naroku izpovedal, da se lahko samostojno umije. Glede ureditve nohtov na nogah pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, pojasnjuje, da omenjeno ni odločilno pri ugotavljanju samostojne skrbi za osebno higieno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077961
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3. ZObr člen 97č. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane vnaprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo oziroma nenadno bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve toženke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ob upoštevanju stališč sodbe C-742/19 ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča prve stopnje o navedenem tako temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba.
pravice iz zdravstvenega zavarovanja - začasno zadržanje - denarna kazen - začasna odredba
Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje, da ker četrti odstavek 70. člena ZDSS-1 določa, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni določeno drugače, bi moral sklep o začasni odredbi vsebovati tudi izrek denarne kazni po drugem odstavku 273. člena ZIZ. V tem socialnem sporu je kot tožnik udeležen zavarovanec iz socialnih zavarovanj in kot toženec Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je kot javni zavod nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Namen izdane začasne odredbe je v odložitvi izvršitve obvestila toženca o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Varstvo in zaščita pravice, ki se zasleduje z začasno odredbo v socialnem sporu ni istovetno s pravicami, ki so predmet začasnih odredb po 273. členu ZIZ. Določilo 70. člena ZDSS-1 je v prvem odstavku glede vrste začasnih odredb jasno. Izrecno je določeno, da lahko med postopkom sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.
Ker je smisel začasne odredbe v konkretni in učinkoviti zaščiti pravic, ki so predmet zavarovanja ali pripadajo udeležencu izvršilnega postopka, sodišče pri izreku denarne kazni ni vezano na predlog upnika. Sodišče je v 13. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da ko gre za izdajo začasne odredbe po 70. členu ZDSS-1, pogoji za določitev denarne kazni iz drugega odstavka 273. člena ZIZ v socialnem sporu, niso izpolnjeni.
ZPIZ-1 člen 93, 259, 259/1, 259/2. ZUP člen 128, 279, 279-4. ZPP člen 337, 337/1.
priznanje pravic - invalidsko zavarovanje - predlog osebnega zdravnika - izredno pravno sredstvo - ničnost odločbe - delna invalidska pokojnina - premestitev na drugo delovno mesto - aneks k pogodbi o zaposlitvi
Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010.
Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - navidezni odpovedni razlog
Glede na ugotovitev o tem, da je tožnikovo delo po odpovedi prevzel vodja A., ki ga v času njegove odsotnosti nadomeščajo delavci, zaposleni pri toženki na drugih delovnih mestih, je pravilna ugotovitev, da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri toženki prenehala, kar pomeni, da je toženka imela utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Reorganizacija ni bila navidezna. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je pravno upoštevna tudi reorganizacija, pri kateri potreba po delu ne preneha, temveč se delo opravlja na drugačen način, to je z že zaposlenimi delavci, ki so zaposleni na drugih delovnih mestih pri delodajalcu. Pravno nepomembno je, ali gre za delavce na višje vrednotenih delovnih mestih ali na drugih delovnih mestih ter da so se eventualno morali priučiti za opravljanje dela, ki ga je pred tem opravljal tožnik. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je vodja dolžan opravljati tudi delo nižje vrednotenega delovnega mesta, ali so skladno z zakonom drugi delavci dolžni začasno opravljati drugo delo ter ali je vodja A. B. B. sposoben opravljati delo štirih delovnih mest. To za odločitev ni bistveno, zato teh trditev sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 24, 25, 26. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-5, 125. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
neuspešno poskusno delo - komisija - ocena - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je toženka tožniku v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če želi nadaljevati z delom, tožnik dela pri toženki ni mogel več opravljati. Toženka mu je tako iz utemeljenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 skladno z določbo drugega odstavka istega člena odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena.
Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
izredna socialna pomoč - diskrecijsko odločanje - sredstva za preživljanje
Kot izhaja iz sodne prakse, gre pri izredni denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga zagotavlja država iz javnih sredstev šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. Odločanje o pravici je diskrecijsko. Pristojni center za socialno delo v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku o pravici odloča v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.
ZPP člen 151, 151/1, 155, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-15. ZDSS člen 5, 5/1, 5/1-b. ZJU člen 24. ZUP člen 118. ZSPJS člen 3a.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek - nedenarni zahtevki - zahteva za odpravo kršitve - glavni zahtevek - odpoved pravici
Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma.
Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji plačni razred (v določenih obdobjih za 1, v določenih obdobjih pa za 2 plačna razreda) in ji izplača razliko v plači. Uveljavljala je nepravilnost uvrstitve v plačni razred; v povezavi s tem nedenarnim zahtevkom je zahtevala tudi razliko v plači. Skladno z desetim odstavkom 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) oziroma 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) se je tožnica obrnila s pisno zahtevo najprej na toženko, ki je zahtevi delno ugodila. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko uveljavljala pravico do plače le neposredno pred delovnim sodiščem.
Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov predhodnega postopka pred dnem vložitve tožbe, ampak šele od datuma vložitve tožbe (28. 6. 2023). Sodišče prve stopnje ji je tako neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti že od datuma seznanitve tožnice z računom njenega pooblaščenca za opravljeno odvetniško storitev (28. 11. 2022).
ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu - potrebni stroški za odvetnika - denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 4, 20. ZDCOPMD člen 3, 3/1, 3/1-1, 3/1-2, 3/2, 5. ZDR-1 člen 2, 2/2, 154, 154/4, 200, 200/4. ZPP člen 180, 243, 180/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 14, 22. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/1.
nadure - mobilni delavec - delovni čas - odmor med delovnim časom - čas razpoložljivosti - nočno delo - odvetniški stroški
Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo všteti v delovni čas tudi čas razpoložljivosti, in sicer iz istih razlogov, kot so v pritožbi navedeni za odmor. Za takšno vštevanje prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, saj je v 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD predpisano, da čas razpoložljivosti (iz 2. točke prvega odstavka tega člena) ne spada v delovni čas mobilnega delavca. Svoje stališče pritožba zmotno utemeljujeje s sklicevanjem na sodno prakso, katere niti ne konkretizira. Ustaljena sodna praksa namreč potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje.
S sklicevanjem na Obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017 se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožniku priznati povračilo stroškov za konferenco s stranko, pregled listin in študij spisa, ker gre za storitve, ki jih je treba ovrednotiti kot samostojne. Enotno stališče sodne prakse je, da obvezne razlage, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra, in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati,4 saj nima moči predpisa. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko zajet že v nagradi za sestavo vloge in se mu ne priznava status samostojne storitve po tar. št. 39/1 OT. Enako velja za pregled listin oziroma študij spisa.
ZZVZZ člen 44a. URS člen 22. ZPP člen 244, 244/4, 247, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1.
zdravljenje v tujini - pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izvedenec - izvedenski organ - pošteno sojenje - enakost orožij med strankama - enako varstvo pravic
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je za izdelavo izvedenskega mnenja postavilo izvedenski organ katerega član je bil izvedenec, ki je že sodeloval pri izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe v upravnem postopku, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Na podlagi te ustavne določbe mora biti vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V postopku pred sodiščem mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka (t. i. enakost orožij). Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-454/15 z dne 20. 12. 2017 poudarilo, da se mora postopek pred sodiščem voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank. To velja tudi za vodenje dokaznega postopka. Ta mora biti voden tako, da nobena stranka nima prednosti pred drugo. Le tako je lahko zagotovljena enakopravnost strank.
Pojem izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ga glede na okoliščine konkretnega primera zapolnjuje sodna praksa. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko priznanih in v načelu enakovrednih metod, so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. V tem primeru je treba odgovoriti na vprašanje, ali do operativnega posega v okviru javne zdravstvene mreže pri pokojni tožnici ni prišlo zaradi razlogov na strani pokojne tožnice ali toženca.