DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079949
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES
Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZPP člen 7, 8, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZUTD člen 163, 166, 167. URS člen 2, 22, 25, 74. ZDR-1 člen 118, 118/2,.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - prikrajšanje - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 201/2019 v zvezi s Pdp 192/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A., d. o. o. (izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženo stranko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženi stranki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika). Drugih dejavnosti družba A., d. o. o., ni opravljala. Družba A., d. o. o., za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člena ZUTD. Glede na to družba A., d. o. o., te dejavnosti ne bi smela opravljati, tožena stranka pa tega dela ne bi smela sprejemati. Zato je dejanski delodajalec tožnika bila ves čas tožena stranka in je bil s strani udeleženih pravnih oseb (tožene stranke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženi stranki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) za čas od 25. 11. 2005 do 9. 10. 2019 je bil zavrnjen, vendar ne iz razloga, ker za obstoj delovnega razmerja in priznanje pravic ne bi bilo podlage, ampak da se ni poseglo v že realizirano delovno razmerje z družbo A., d. o. o. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, kot so neupoštevne navedbe, s katerimi tožena stranka oporeka stališčem in presoji, kot jo je v citiranem judikatu in drugih istovrstnih sporih zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče RS.
ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2.14, 350, 350/2, 353. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 167. ZDR-1 člen 118, 118/2,. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 2, 22, 25, 74.
poslovni model - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - obstoj delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prikrajšanje
Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces tožene stranke, ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A., d. o. o., samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od tožene stranke. Da to ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženo stranko družba A., d. o. o., tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da družba A., d. o. o., ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Družba A., d. o. o., bi bila dejanska delodajalka tožnika le, če bi bil ta vključen v njen organiziran delovni proces, kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A., d. o. o., dolžan opravljati delo KV LTD viličarist, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri toženi stranki, saj je le pri njej lahko opravljal navedeno delo.
KZ-1 člen 211, 215. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 354, 354/1, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - dejansko stanje - nepopolna ugotovitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
reparacija - dejanski delodajalec - pravnomočna sodba - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - prekoračitev tožbenega zahtevka - delna razveljavitev sodbe - delno zavrženje tožbe
S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.
Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079999
ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža, ki jo je tožnik opravljal kot varovanje skladišča v D. in vojašnice v E. redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Bila je načrtovana vnaprej, spadala je v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti in tako ni sodila med posebne dejavnosti oboroženih sil.
Le v začetni fazi bi pojav množičnih migracij lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije po sodbi SEU, ki jo definira kot izredno okoliščino npr. naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pa bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa z Direktivo določena pravila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081327
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2. ZDR-1 člen 162, 162/4, 200, 200/4. ZJU člen 24, 25. OZ člen 299, 299/2, 378, 378. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-2.
neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - obveznost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1, 44a/2. ZDSS-1 člen 82, 82/2. ZPP člen 353.
zdravljenje v tujini - stroški zdravljena v tujini
Ne drži pritožbeni očitek, da tožnici zdravljenje v tujini ni bilo odobreno. Pravica do zdravljenja v tujini, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bila tožnici priznana na podlagi 44.a člena ZZVZZ2 z odločbo toženca z dne 14. 9. 2018. Zakon ne omejuje pravice do zdravljenja v tujini na točno določenega izvajalca oziroma kraj. Naloga toženca v ponovljenem upravnem postopku je bila zgolj ugotoviti kakšno zdravljenje je bilo tožnici odobreno, višino stroškov zdravljenja v Beogradu in na Tajskem ter določiti višino povračila stroškov zdravljenja za tožnico. Upravni organ ne more poseči v takšno presojo sodišča in je na to odločitev na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 vezan.
Na podlagi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ se stroški zdravstvenih storitev zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene. Storitve so bile uveljavljene na Tajskem in jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Pri tem je upoštevalo navodilo pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja, kot da bi bilo zdravljenje opravljeno v Beogradu, in da povrnjen znesek ne more znašati več, kot bi znašali stroški zdravljenja na Tajskem, ob upoštevanju omejitve določene v 2. alineji drugega odstavka 23. člena ZZVZZ. Višina stroškov, ki so tožnici nastali z zdravljenjem na Tajskem niti ne presega višine stroškov, ki bi jih imela, če bi se zdravila v Srbiji.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
URS člen 2, 22. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-4, 23c, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 197, 197/1, 197/2. ZPP člen 213, 213/2, 287, 287/2, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZDSS-1 člen 63.
zdraviliško zdravljenje - stacionarni način - ambulanten način - izvedensko mnenje
Vprašanje, ali je bila odločitev toženca pravilna, s tem ko je namesto predlaganega stacionarnega zdravljenja v zdravilišču C., tožniku priznal pravico do zdravljenja v naravnem zdravilišču A. na ambulantni način, je sodišče razčiščevalo med drugim s pridobitvijo pisnega pojasnila lečečega ortopeda ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca fizikalne in rehabilitacijske medicine. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz izpovedbe izvedenca, ki ga je sodišče zaslišalo na naroku izhaja, da je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje sposoben prihajati na ambulantno zdraviliško zdravljenje v zdravilišče A. Gre za zdravilišče, ki je najbližje kraju bivanja tožnika. Razen tega izvedenec ugotavlja, da navedeno zdravilišče izpolnjuje vse pogoje za izvajanje zdraviliškega zdravljenja standard 3 za stanje po poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu s funkcijsko prizadetostjo, tako na stacionaren kot tudi na ambulantni način.
ZDR-1 člen 49, 49/4, 54, 54/1, 54/1-3, 89, 89/1, 89/1-2, 89/6,. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 14, 22, 23, 25.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - rok za podajo redne odpovedi - mirovanje pogodbe o zaposlitvi - zamuda roka
Mirovanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas je pomenilo, da je hkrati mirovala tudi tožničina obveznost imenovanja v ustrezen naziv, ki je bila vezana na opravljanje dela, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi tega ji v obdobju mirovanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas te ni bilo mogoče odpovedati iz razloga nesposobnosti, torej z dnem 27. 7. 2022 tudi ni mogel začeti teči odpovedni rok. Tožničine pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so zopet oživele z iztekom mirovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je odpovedni rok pričel teči (oziroma da je odpovedni razlog nastal) 1. 5. 2023, ko je toženka preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in ugotovila, da jih ne.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 1110/1-8. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 230.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - nespoštovanje navodil zdravnika - rok za podajo izredne odpovedi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved v delu, ki se nanaša na prvo očitano kršitev podana prepozno (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1), v delu ki se nanaša na nespoštovanje navodil zdravnika pa sicer podana pravočasno, vendar iz neutemeljenega odpovednega razloga (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 7. 6. 2022 do 25. 8. 2022 zmožen za delo, saj v tem času ni imel bolniškega staleža. Slednje med strankama ni sporno. Dne 29. 7. 2022 se je tožnik sestal z direktorjem tožene stranke in mu povedal, da potrebuje 300,00 EUR za pot na Kosovo. Direktor tožene stranke je vedel, da tožnik odhaja na Kosovo, s tem namenom mu je izročil tudi denar, vedel pa je tudi, da tožniku bolniški stalež za čas od 7. 6. 2022 dalje ni bil podaljšan.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52a. KPJS člen 45, 45/1. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-5. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 253, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,.
referenčno obdobje - nadure - dodatek za nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - splošni akt delodajalca - kolektivni delovni spor - koriščenje ur
Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb.
Upoštevaje, da s strani toženke določena (nefiksna) referenčna obdobja niso zakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica glede na ta referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka, saj to za odločitev ni bistveno. V izpodbijani sodbi je pravilno opredelilo, kaj je bistveno - ali je tožnica presežne ure izrabila znotraj ali po koncu (fiksnega) referenčnega obdobja (gre za ure, ki presegajo mesečno delovno obveznost), pri čemer je, glede na to, da toženka pravilnosti navedb na plačilnih listah ni ugovarjala, po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj je posamezna presežna ura nastala in kdaj jo je tožnica izrabila. To izhaja že iz samih navedb neizrabljenih ur na plačilnih listah zadnjega meseca referenčnega obdobja.
predlog za izločitev sodnika - odločitev o predlogu za izločitev sodnika - zavrženje predloga - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi o zahtevi tožnika za izločitev sodnika odločala predsednica sodišča. O tožnikovi zahtevi sodba tudi nima nobenih razlogov in se je v tem delu ne more preizkusiti. Odločitev o izločitvi pa vpliva na samo odločbo, kajti kot je to določeno v 74. členu ZPP, v primeru, če gre za izločitev po 6. točki 70. člena tega zakona, lahko sodnik opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred tem sodiščem konča.
ZSPJS člen 5, 5/1, 31. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. ZPP člen 8, 358, 358-5.
odpravnina ob upokojitvi - osnovna plača - osnova za odmero odpravnine - izplačana plača - dodatki k plači
Glede na uveljavljeno sodno prakso, da so dodatki sestavni del plače in da je treba v osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi upoštevati vse dodatke, vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela, oziroma da je osnova za izračun odpravnine zadnja plača tožnika, ki zajema njegovo osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost in dodatke, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela, je toženka tožniku odpravnino pravilno izračunala ob upoštevanju osnovne plače, dodatkov za delovno dobo in stalnost za mesec julij 2021 in dela plače za delovno uspešnost za isti mesec.
preostala delovna zmožnost - izvedenec medicinske stroke - pravica do dela z omejitvami
Tožnikovo preostalo delovno zmožnost je sodišče ugotavljalo s pritegnitvijo izvedenke MDPŠ, ki je ugotovila, da je ustrezna razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti, spremenila je le razmerje vzroka priznane kategorije invalidnosti iz 60 % poškodbe zunaj dela in 40 % zaradi bolezni v 50 % bolezni in 50 % poškodbe zunaj dela.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079888
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
stroški postopka - obrazložena vloga - kratek dopis in obvestilo - odvetniška tarifa
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da v tem primeru ne gre za kratek dopis, temveč gre za obrazloženo vlogo med postopkom po 2. točki tar. št. 16 OT. Iz vloge namreč izhaja, da je bil tožnik pozvan, da se opredeli do podanega izvedenskega mnenja, kar je z navedeno vlogo tudi storil. Nadalje je tožnik glede na prejeto izvedensko mnenje modificiral tožbeni zahtevek. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi, je potrebno tudi pri enostavni vlogi upoštevati, ali je bila le-ta potrebna. Tožnik je modificiral tožbeni zahtevek in tudi pojasnil, da se s podanim izvedenskim mnenjem strinja. V tem primeru je potrebno šteti, da gre za obrazloženo vlogo, podano med postopkom, za katero pooblaščencu pripada 225 točk oziroma upoštevaje že priznanih 20 točk, je tožnik upravičen še do dodatnih 205 točk.
invalidnost - odmera pokojnine - osebne okoliščine - vojaški invalid - civilni invalid vojne - vojaški mirnodobni invalid - prišteta doba
Tožniku bi se lahko ob priznani ustrezni invalidnosti po drugih predpisih upoštevala prišteta doba zaradi osebnih okoliščin, le upoštevajoč določbo 138. člena ZPIZ-2. Skladno z zahtevo v citiranem členu, bi bil lahko zavarovanec upravičen do višje odmere pokojnine, če bi imel potrjen status vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine. Slednje zahteve tožnik, ki je vojaški mirovni invalid IX. skupine s 30 % invalidnostjo, ne izpolnjuje.
ZZVZZ člen 44c, 44c/1, 44c/1-1. ZPP člen 154, 165, 245, 245/2, 245/3, 353.
zdravljenje v tujini - sodni izvedenec - izvedenski organ - seznam sodnih izvedencev - napotnica
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 7. 2023 za izdelavo izvedeniškega mnenja postavilo izvedenski organ, Univerzitetni klinični center A., klinika B., kot strokovno institucijo. Sklep je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 245. člena ZPP, po katerem se sme izvedeniško delo zaupati strokovni instituciji, ta pa nato izmed svojih strokovnjakov določi osebo, ki bo delo opravila. Izvedensko mnenje je v okviru institucije opravil doc. dr. C. C., dr. dent. med., specialist protetike. Pritožbeni očitek, da bi lahko izvedensko delo opravljale le osebe iz seznama sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje, je v nasprotju z drugim odstavkom 245. člena ZPP. Ta določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ni torej nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Seznam je le priporočilo, ki olajšuje iskanje in izbiro med izvedenci.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku lahko utemeljeno zaključilo, da tožnica za opravljeno zdravstveno storitev na Hrvaškem ni imela predhodno izdane veljavne napotnice. Izvedenec je pojasnil, da je bila pri tožnici na Hrvaškem opravljena zobno-protetična rehabilitacija s pomočjo zobnih vsadkov, za kar tožnici napotnica ni bila izdana. Razpolagala je le z napotnico za prvi specialistični pregled za stomatološko protetiko. Tako opredeljena storitev določno izhaja že iz same napotnice.