ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-12.
prikrajšanje pri plači - dodatek za nadurno delo - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - sklepčnost tožbe - utemeljenost tožbenega zahtevka - pravočasnost navedb - izvedba dokaza z izvedencem
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).
Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.
Tožba tožnika je bila sklepčna, njegova trditvena podlaga, v okviru katere je opredelil število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabil po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Ker je toženka podala svoje ugovore nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama niti ni predlagala, nepotrebna.
ZPP člen 281, 284, 298, 339, 339/2, 339/2-1. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepravilna sestava sodišča - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Iz zakonske ureditve izhaja, da v sporih glede odprave kršitve pravic iz delovnega razmerja, kar tožnik uveljavlja v obravnavani zadevi, sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku.
Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3. ZZZDR člen 12, 12/1. DZ člen 4.
vdovska pokojnina - pravica do vdovske pokojnine - življenjska skupnost - dokazna ocena
Pri ugotavljanju obstaja zunajzakonske skupnosti je treba odnos med partnerjema presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Razmerje in odnos mora biti tako takšen, da je navzven prepoznaven kot življenjska skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, pa je pomembna tudi notranja komponenta, to je kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja". Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja.
Ni dvoma, da je tožnica vestno skrbela za nepokretnega zavarovanca, vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim v razmerju zunajzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo. Pri pokojnem je šlo za nepokretnega človeka in je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem življenjsko, da je želel imeti tožnico, ki je skrbela za njegove najosnovnejše potrebe in socialne stike ob sebi. Takšnega odnosa tako ni moč opredeliti kot zunajzakonsko skupnost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - navodila delodajalca - neupoštevanje navodil delodajalca - neupravičena odklonitev dela - regres za letni dopust - dokazna ocena - nedopustna pritožbena novota - vsebina odpovedi
Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka tožnici odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Poslovni sekretar VI oziroma Tajnik VIZ VI, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Računovodja VI. Toženka je v izreku in obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla le pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2008, ter da je v skladu z določbo 25. člena te pogodbe z njo prenehal veljati le del pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005, ki se nanaša na zaposlitev tožnice na delovnem mestu Pisarniški referent V. Vendar pa je toženka v izreku in nato še v obrazložitvi odpovedi jasno in nedvoumno zapisala, da podaja redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga tožnici, zaposleni za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur, na delovnem mestu Tajnik VIZ VI, šifra DM ... v obsegu 50 % in na delovnem mestu Računovodja VI, šifra DM ... v obsegu 50 % od 1. 9. 2008 dalje
ZODPol člen 71, 71/1. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17.
pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma - nadurno delo - policist
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni opravljal pripravljenosti, kot jo določa ZODPol v 71. členu. Od tožnika se ni zahtevalo, da mora biti doma ali na drugem določenem kraju, prav tako mu ni bila (ustno) odrejena pripravljenost zaradi operativnih potreb posamezne enote oziroma drugih nujnih nalog. Tožnik priznava, da se od njega izven njegovega delovnega časa ni zahtevalo, da mora priti na delovno mesto oziroma drug kraj ter opraviti svoje delo. Od tožnika kot vodje oddelka se je sicer zahtevala dosegljivost na službeni telefon, ni pa šlo za neformalno odrejeno pripravljenost, za katero je ključno, da se pričakuje prihod delavca na delovno mesto zaradi oprave operativnih nalog.
ZPP člen 115, 115/2. ZDR-1 člen 131, 131/4, 161, 161/1.
regres za letni dopust - plačilo regresa - način plačila - plačilo stroškov stanovanja - dokazna ocena - višina regresa - udeležba stranke na naroku - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženec je v prvostopenjskem postopku trdil, da za regrese za letni dopust tožnik ni bil prikrajšan, saj sta se dogovorila, da mu bo toženec za čas zaposlitve namesto regresa za letni dopust mesečno plačeval 120,00 EUR za plačilo bivalnih stroškov. Pritožbenega vztrajanja, da je bilo s plačilom 120,00 EUR mesečno mišljeno plačilo regresa za letni dopust, ugotovljena dejstva ne potrjujejo.
ZPP člen 274, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22. ZNUNBZ člen 18.
zavrženje tožbe - osebni zdravnik - pravna korist za vložitev tožbe - pravica do izjave stranke - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče je tožnika prikrajšalo za možnost, da se opredeli do navedb toženca, saj toženčeve pripravljalne vloge tožniku ni vročalo v izjasnitev. Še preden je sodišče sprejelo pomembno procesno odločitev in tožbo zavrglo, bi moralo dati tožniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki je tudi po stališču sodišča v obravnavani zadevi odločilno.
začasna nezmožnost za delo - dokončnost in pravnomočnost odločbe
Toženec o tožnikovi zahtevi za priznanje spornega bolniškega staleža za čas od 1. 8. 2021 do 24. 8. 2021 ni odločil. Dokončen in pravnomočen namreč postane zgolj izrek, ne pa obrazložitev odločbe. V tem primeru je sodišče odločitev o navedenem obdobju utemeljeno naložilo tožencu in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075436
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
stalna pripravljenost - prikrajšanje pri plači - izplačilo dodatka - uporaba direktive - delovni čas - vojak - straža - zadostna trditvena podlaga
Straža, ki jo je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, ni bila dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja tožnika, niti ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede, niti se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali zaradi posebnih varnostnih potreb, kot tudi, da ni šlo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ne bi bil primeren. Zaključek temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost toženke, ki se izvaja kontinuirano na številnih objektih po državi, je načrtovana vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
ZPP člen 281, 284, 298, 339, 339/2, 339/2-1. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.
nepravilna sestava sodišča - odločanje v senatu ali sodniku posamezniku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče vedno odloča v senatu, in ne po sodniku posamezniku.
Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče soglaša s predlagateljem, da odločitev v sodbi posega v predlagateljev pravni položaj, oziroma da se tudi nanj razteza pravni učinek sodbe, tako da ga zajame v svoje subjektivne meje pravnomočnosti. Za takšno pravno situacijo je treba uporabiti pravilo iz prvega odstavka 202. člena ZPP, na podlagi katerega lahko kot intervenient vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša; ta oseba ima položaj enotnega sospornika (196. člen ZPP).
Ker je predlagatelj sosporniški intervenient, zanj ne pride v poštev pravilo iz četrtega odstavka 201. člena ZPP in v zvezi s tem obrazložitev izpodbijanega sklepa o tem, da v postopku ne morejo veljati dejanja predlagatelja, ki so v nasprotju z dejanji glavne stranke. Sosporniški intervenient namreč lahko opravlja vsa procesna dejanja, tudi v nasprotju s strankinimi, veljajo pa tista, ki so aktivna in za stranko koristna; če nastopa na pasivni strani, so aktivna in koristna tista dejanja, ki vodijo k zavrnilni sodbi.
Glede na pritožbene navedbe je sporno, kateri materialni predpis je potrebno uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije. Odlog vračila, obročno vračanje štipendije kot tudi odpis vračila štipendije je urejen v 101. do 103. členu Zštip-1. Iz navedenih določb izhaja, da urejajo tudi vračilo državne štipendije. V četrtem odstavku 103. člena Zštip-1 je tako določeno, da o odpisu vračila štipendije odloči dodeljevalec štipendije6 po pridobitvi soglasja ministrstva, pristojnega za finance in ob izpolnjevanju pogojev iz 102. člena tega zakona.
ZDR-1 člen 31, 49, 89, 89/1, 89/1-4, 90. ZVZD-1 člen 17, 17/4. ZPIZ-2 člen 70, 81, 82, 82/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - drugo ustrezno delovno mesto - omejitve za drugo ustrezno delo - pravnomočna odločitev - socialni spor - prilagoditev delovnega mesta
Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00075941
KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. ZObr člen 97e. ZPP člen 287, 287/4.
stalna pripravljenost - vojak - uporaba direktive - delovni čas - sodba SEU - usposabljanje vojakov - varovanje državne meje - straža
Prvostopenjsko sodišče je glede vaj in usposabljanj, ki se jih je udeležil tožnik, pravilno zaključilo, da utemeljujejo obstoj izjeme iz 2. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 (sistem rotacij ni primeren).
Presojo, da straža ni bila taka posebna dejavnost, da zanjo rotacija zaposlenih ne bi bila primerna, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je toženka v letu 2022 spremenila režim varovanja objektov, ki jih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik, in sicer tako, da je prešla iz sistema stalne pripravljenosti v sistem rotacije zaposlenih.
Ugotovitev, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, nekajletna naloga SV, ki se je izvajala v mirnem času, pri čemer je šlo za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjuje pravilnost izpodbijanega zaključka, da te vojaške dejavnosti ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19.
Toženkinega ravnanja, da po pogodbi o zaposlitvi ni vztrajala v delovnem razmerju pri toženki vsaj 12 mesecev, ni mogoče šteti za konkludenten odstop od pogodbe o štipendiranju s posledico vrnitve štipendij po 111. členu OZ. Tožnik ji je bil skladno s pogodbama o štipendiranju dolžan ponuditi zaposlitev v enem mesecu po končanem izobraževanju na medicinski fakulteti; gre za bistveno sestavino pogodbe o štipendiranju (104. člen OZ). Ker tega ni storil, je bila toženka svoje obveznosti prosta, njena sklenitev pogodbe o zaposlitvi (tudi če jo je tožnik sprejel kot izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe o štipendiranju) na podlagi objave prostega delovnega mesta zdravnika brez specializacije pa ni bila posledica njenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju, temveč izraz njene avtonomije volje in svobodne izbire zaposlitve, enako velja za odpoved. Zaradi odpovedi mimo štipendijskega razmerja sklenjene pogodbe o zaposlitvi pred potekom 12 mesecev zaposlitve pri tožniku pogodba o štipendiranju ni bila razvezana. Glede na to tudi drugi odstavek 111. člena OZ (po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila razvezano pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala) v zadevi ne pride v poštev.
ZDT-1 člen 2, 2/2, 4, 4/2, 19, 21, 21/2, 21/5, 49, 49/1. ZKP člen 25, 46. ZSS člen 44, 44/1.
razlika v plači - plačilo za dejansko delo - službeno razmerje - državni tožilec - sprememba izpodbijane sodbe
Pravica do plače okrajne državne tožilke je po določbi prvega odstavka 49. člena ZDT-1 v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZSS vezana na naziv, v katerega je imenovana, in ne na stvarno pristojnost sodišč oziroma zadev, ki so ji dodeljene v reševanje.
Okrajni državni tožilec lahko rešuje tudi kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča in je opravljanje tega dela že upoštevano v njegovi plači. Zato ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da okrajni državni tožilec, ki rešuje kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča, opravlja višje vrednoteno delo, kot je določeno z njegovim imenovanjem, in da je posledično upravičen do višjega plačila.
Ne glede na to, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev za delovno mesto direktorja, ima kot vsak prijavljeni kandidat na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSV pravico do sodnega varstva zoper sklep o izbiri kandidata, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožnice in ločnice med fazo izbire in fazo imenovanja kandidata za direktorja.
ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3, 113/4. ZDR-1D člen 38, 38/2.
začasna odredba - predstavnik delavcev - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - sprememba zakona
Z izpodbijanim sklepom je utemeljeno zavrnjen ugovor tožnika, da sodišče učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo zadržati le do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, temveč do odločitve sodišča prve stopnje v sporu oziroma najdlje za šest mesecev. Šele s 16. 11. 2024 se začne uporabljati določba drugega odstavka 38. člena ZDR-1D, ki tretji odstavek 113. člena ZDR-1 spreminja tako, da delodajalčevo zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi podaljšuje do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev. Prav tako ni pravne podlage za pritožbeno zavzemanje, da bi zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi moralo veljati še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku v predmetni zadevi.
plačilo delovne uspešnosti - povečan obseg dela - dogovor o obsegu dela - policist - odsotnost delavca - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Na podlagi ocene izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila redna praksa pri toženki, da se je ob odsotnosti enega policijskega inšpektorja njegovo delo prerazdelilo tudi na policijske inšpektorje, ki so sicer delo opravljali na drugih področjih, in da pri tožniku do (bistvenega) povečanja obsega dela ni prišlo (da ni bilo odstopanja od siceršnjega obsega dela); tožnik je delo opravil v okviru pričakovanih rezultatov in v pričakovanem obsegu.
ZDR-1 člen 17, 17/4, 77, 115, 118, 118/2. ZSDP-1 člen 41, 41/2, 45, 45/2. ZPP člen 212, 285.
nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - novo sojenje - datum sodne razveze - nosečnost delavke - varstvo delavca - odmera denarnega povračila - prikrajšanje pri plači - ustni dogovor o plači
V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede datuma sodne razveze kot odločilno treba upoštevati, da instančno sodišče v prvem sojenju odločitve sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 ni v celoti razveljavilo, temveč je sodbo prvega sodišča potrdilo v delu ugotovitve, da delovno razmerje tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposliti z dnem 30. 4. 2021 ni zakonito prenehalo. Odločitev sodišča prve stopnje z dne 5. 8. 2022 v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, je torej kot pravnomočna učinkovala, zato je na takšno odločitev v prvem sojenju po stališču pritožbenega sodišča tudi mogoče navezati pravne posledice. Še posebej glede na dejstvo, da je bila tudi tožnica tista, ki se je (sprva) zavzemala za razvezo pogodbe o zaposlitvi in je torej že v prvem postopku takšno odločitev lahko utemeljeno pričakovala.
Drži sicer, kar navaja toženka, da sta se stranki tudi v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorili o višini plače in da je toženka tožnici osnovno plačo izplačevala v višini, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa če pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za delavca ugodnejše), velja tak ustni dogovor oziroma ustna pogodba. Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 17. člena ZDR-1).