ZDR-1 člen 88, 200, 200/3. ZPP člen 140, 142, 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354-1, 365, 365-3.
zavrženje tožbe - prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - povratnica - dokaz pravilnosti vročitve - kršitev pravice do izjavljanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).
ZODPol člen 71, 71/1. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - dosegljivost - policist
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081972
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb ZObr in KPJS. Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (E.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
V pritožbi toženka izpodbija pravilnost vročitve tožbe s pozivom na odgovor. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je v času vročanja (15. 5. 2024) imela v sodnem registru še vedno naveden poslovni naslov A. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o dejanskem opravljanju dejavnosti na novem naslovu, o naročilu notarki za spremembo poslovnega naslova v sodnem registru in o dogovoru za preusmeritev pošte. Da ji je znano, da preusmeritev sodnih pisanj ni mogoča, toženka potrjuje v pritožbi. Prav tako za pravilno vročitev tožbe s pozivom na odgovor ni odločilno, da vročevalec po poteku 15 dni od puščenega obvestila o pošiljki same pošiljke s tožbo in pozivom na odgovor ni pustil v toženkinem hišnem predalčniku. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pride do t. i. fikcije vročitve s pretekom 15. dne od puščenega obvestila. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je bilo v hišni predalčnik toženke (oziroma v primeru, da tega ne bi imela, na vrata poslovnega prostora) vročeno obvestilo o prispeli pošiljki. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev oziroma fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem.
stroški postopka - delni umik tožbe - delna izpolnitev - načelo davčne pravičnosti - uspeh stranke
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov nepravilno izhajalo iz prvega odstavka 154. člena ZPP in je zmotno štelo, da delni umik tožbe ni vplival na stroške toženke, ker se slednja naj ne bi opredelila do tega dela zahtevka. Toženka se v odgovoru na tožbo res ni opredelila do navedb o terenskem delu tožnika oziroma o vajah in usposabljanjih, vendar sodišče prve stopnje pri tem spregleda, da tožnik v tožbi s tem v zvezi sploh ni podal trditev. Tožnik je v tožbi trdil le, da mu je toženka odrejala stražo in podobne zadolžitve, da je moral biti v pripravljenosti, ki bi se morala šteti v delovni čas, toženka pa je tem navedbam v odgovoru na tožbo nasprotovala. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vlogi podal določne navedbe glede dela, ki ga je opravljal, hkrati pa je umaknil tožbo v delu, kjer je zahteval plačilo za čas vaj in usposabljanj. Upoštevajoč navedeno, se toženka ni mogla opredeliti do navedb glede vaj in usposabljanj.
Ker tožnik tožbe ni umaknil zaradi delne izpolnitve zahtevka, prav tako ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP oziroma načela pravičnosti, kot to uveljavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, bi sodišče prve stopnje stroške postopka moralo odmeriti glede na uspeh obeh strank, torej ob uporabi prvega odstavka 158. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP.
URS člen 2, 15. ZPP člen 154, 165, 353. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-3, 119, 421, 425, 426. ZPIZ-2 člen 53, 109, 389, 392, 392/1.
vdovska pokojnina - starost - dolžnost preživljanja otrok
Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1).
Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v več drugih zadevah.3
ZNUNBZ člen 18. ZZVZZ člen 25, 25/2, 65. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1. ZPP člen 328, 353.
povrnitev stroškov zdravljenja - samoplačniška storitev - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - sodni izvedenec
V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanka, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sama krije stroške teh storitev. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri presoji zadeve potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva skladno s predpisi, ki urejajo omenjeno področje.
Zaradi tožničinih pripomb je sodišče sodnega izvedenca še zaslišalo. Sodni izvedenec je vztrajal, da težave s sfinktrom in hernijo niso bile v vzročni zvezi. Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpostavilo ugotovitve sodnega izvedenca, da je bila tožnici zaradi vztrajnih bolečin 30. 9. 2022 izvedena epiduralna blokada, ki je bolečine začasno umirila. Zaradi bolečinske simptomatike, pa ji je bila predlagana operacija, ki je bila uspešno izvedena 9. 1. 2023. Po operaciji so se tožnici bolečine bistveno zmanjšale. Ključna je ugotovitev, da je kronična motnja delovanja analnega sfinktra, glede na vso dokumentacijo, posledica poškodbe periferne inervacije mišice zapiralke anusa ob porodu v letu 2005 in ne degenerativne okvare hrbtenice. Svojo ugotovitev je oprl na opisane nevrološke statuse in izvide MR. Sama hernija na nivoju spodnje ledvene hrbtenice je povzročala v prvi vrsti bolečinski sindrom in ni pomembno zaznavno okvarila mišične funkcije spodnjih udov, zato tudi povezava s sfinktersko motnjo in hernijo ne more biti utemeljena.
Neutemeljen mora ostati nosilni pritožbeni očitek, da je morala tožnica opraviti operacijo izven sistema javne mreže, ker je ostala brez osebne zdravnice, saj so bile zaradi boljše dostopnosti do izbranega osebnega zdravnika v splošnih ambulantah in dispanzerjev za otroke in šolarje, že v letu 2022 ustanovljene ambulante, v katerih bi si lahko osebnega zdravnika izbrale zavarovane osebe, ki niso imele izbranega osebnega zdravnika. Ambulante za neopredeljene pa so začele z delovanjem s 1. 1. 2023. Glede vprašanja izstopa iz javne zdravstvene mreže je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno stališče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 273/217 z dne 15. 8. 2018.
stroški postopka - uspeh stranke - višina tožbenega zahtevka - delna izpolnitev - delni umik - končni uspeh stranke v pravdi
Za pravilno odmero stroškov je pomembno, kakšna je bila višina tožnikovega zahtevka ob vložitvi tožbe, za koliko je tožnik zahtevek dne 23. 1. 2024 in 4. 3. 2024 povečal in umaknil. Tožnik je prvotno zahteval, da mu toženka plača znesek 2.966,01 EUR. Pri tem je nepomembno, da je šlo za neto in ne bruto znesek in da je dne 4. 12. 2022 postavil še podredni zahtevek, kjer je podredno zahteval še plačilo bruto zneska. Primarni zahtevek se je glasil na plačilo 2.966,01 EUR. Tožnik je tako postavljen primarni zahtevek dne 23. 1. 2024 spremenil in zahteval dodatno plačilo v višini 814,29 EUR, tožbo pa je umaknil za znesek v skupni višini 2.046,02 EUR. Dne 4. 3. 2024 je tožnik zahtevek ponovno povečal za 1.272,14 EUR in vse skupaj zahteval plačilo v skupni višini 3.006,42 EUR. Sodišče prve stopnje sicer o spremembi tožbe ni odločilo s posebnim sklepom, vendar to ni bilo potrebno, saj toženka spremembi ni nasprotovala. Ker tožnik glede na vse navedeno ni uspel s celotnim zahtevkom, toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi se morali stroški odmeriti glede na 63 % uspeh tožnika in posledično 37 % uspeh toženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00081965
ZDSS-1 člen 19, 21. ZPP člen 208, 208/2, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
socialni spor - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - upravni spor - pravnomočna sodba - nadaljevanje postopka
ZDSS-1 v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Glede na navedeno določbo je torej sodišču prepuščeno, da odloči, ali bo postopek prekinilo, pa tudi, ali bo že prekinjen postopek nadaljevalo.
Sodišče prve stopnje je sledilo razlogom, kot izhajajo iz sklepa o prekinitvi postopka, to pa je izdaja pravnomočne upravne sodbe. Za samo odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka ni odločilna sama vsebina sodbe Upravnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je očitno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, da o zadevi odloči. V tem primeru je sodišče utemeljeno na podlagi 2. odstavka 208. člena ZPP odločilo, da se prekinjen postopek nadaljuje.
OZ člen 311. ZDR-1 člen 118, 118/2. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
procesni pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Glede na pritožbene navedbe glede prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmerjeni znesek skladen s kriteriji, določenimi v drugem odstavku tega člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo s strani toženke zatrjevanega dejstva, ki ga ponavlja v pritožbi, da je tožnik zaradi nezakonite odpovedi prejel pogodbeno kazen, ampak zakonsko določene kriterije: trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki, pravice, ki jih je uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja, njegove zaposlitvene možnosti in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odmerjeno denarno povračilo v višini šestih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je upoštevaje zakonsko določene kriterije ustrezno umestilo v primere sodne prakse, ki jo je v obrazložitvi citiralo.
Splošni pogoji za pobot, ki veljajo tudi v primeru procesnega ugovora pobota, so določeni v 311. členu OZ, ki določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti ter če sta obe zapadli. Pogoj istovrstnosti terjatev se nanaša na vrsto (rod) predmeta obveznosti, ne na pravno podlago terjatve. Terjatvi, ki se glasita na denar, kot sta tožnikova in toženkina terjatev (ne glede na to, da je ena v bruto znesku, torej obremenjena z davki in prispevki, druga pa v neto znesku), sta upoštevaje povzeto istovrstni.
stroški postopka - odgovor na tožbo - odvetniška tarifa - pripravljalna vloga
Sodišče prve stopnje je toženki za sestavo odgovora na tožbo zmotno priznalo priglašenih 600 točk. V tej zadevi gre za spor o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, za katerega je v tretji alineji 1. b točke tarifne številke 16 Odvetniške tarife (OT) za odgovor na tožbo predpisana nagrada v višini 300 točk. OT v 1. c točki tarifne številke 16 sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1. b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi (le) v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank, saj bi moral delavec v primeru neuspeha delodajalcu povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke (ki je delodajalec). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del, torej za 300 točk.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 355, 355/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obvestilo o spremembi naslova - bolniški stalež - zapustitev kraja bivanja - odobritev osebnega zdravnika
Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, odpotuje iz kraja bivanja. Pravila OZZ glede tega v drugem odstavku 233. člena določajo, da je za odhod izven kraja bivanja v času bolniškega staleža vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. To navodilo je bilo tožniku podano tudi v vseh odločbah ZZZS, s katerimi se mu je podaljšal bolniški stalež (A12). Stališče sodišča prve stopnje, da vedno ne pomeni, da je za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna predhodna odobritev zdravnika, je napačno. Vedno pomeni, da je odobritev zdravnika potrebna za vsak odhod izven kraja bivanja (prim. VIII Ips 8/2020). Sodna praksa sicer izjemoma omogoča naknadno odobritev, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, kakšna navodila je imel delavec pred tem (prim. VIII Ips 8/2020, VIII Ips 37/2017, VIII Ips 101/2014). Osebni zdravnik tožnika je jasno izpovedal, da je tožniku povedal, da mora pred vsakim odhodom izven kraja bivanja poklicati in javiti, da to vpiše v njegov karton, da pa 17. 6. 2023 tega ni storil. Iz tega jasno izhaja, da tožnik ni imel generalnega dovoljenja za neomejene izhode izven kraja bivanja, ampak je moral vsakič to predhodno sporočiti, čeprav bi mu zdravnik odhod načeloma vedno odobril. S tem, ko tožnik dne 17. 6. 2023 ni javil osebnemu zdravniku, da želi za cel dan odpotovati izven kraja bivanja, ni kršil le administrativno navodilo osebnega zdravnika, ampak je kršil svoje delovne obveznosti in ravnal v nasprotju z odločbo ZZZS in Pravili OZZ, toženka pa je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VDS00081275
ZPP člen 19, 69, 69/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1, 365, 365-2. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b.
stvarna pristojnost delovnega sodišča - razrešitev direktorja - poslovodna oseba - dogovor o krajevni pristojnosti sodišča - stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti - razrešitveni razlog - vsebinska presoja - preverjanje po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb.
Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristojnost sodišča splošne pristojnosti za spore članov organov gospodarskih družb s temi družbami.
Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da zadeva Pdp 87/2017 ni v bistvenem podobna obravnavani, ker tožnica ne izpodbija sklepa o razrešitvi. Glede na to, da tožnica uveljavlja zahtevek za presojo vsebinske pravilnosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije direktorice toženke oziroma presojo utemeljenosti razlogov za njeno razrešitev (ugotovitev, da s tem sklepom niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev), gre za materijo statusnopravne narave, za katero so pristojna sodišča, ki odločajo v gospodarskih sporih. Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva sklicevanje tožnice na to, da je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je imela sklenjeno s toženko, dogovorjeno, da po razrešitvi ponovno stopi v veljavo med njima sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za delovno mesto organizator poslovnih procesov - svetovalec.
Sporazum strank o pristojnosti stvarno nepristojnega sodišča tako ni dopusten, skladno z določbo 19. člena ZPP pa sodišče na stvarno pristojnost pazi po uradni dolžnosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080746
ZObr člen 97e. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 353. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - sodba SEU - neuporaba direktive EU - plačilo razlike v plači - vojaško urjenje
Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti, ki je bila odrejena tožniku, delovni čas v smislu Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zahtevek je z izpodbijanim delom sodbe kljub temu pravilno zavrnilo, saj je presodilo, da se za dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku pripravljenost odrejena, določbe direktive ne uporabljajo. To pomeni, da se pripravljenost skladno s 97.e členom ZObr ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, delavec (kot tožnik) pa prejme za čas pripravljenosti določen dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v KPJS (drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS). V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, na podlagi katere alineje sodbe Sodišča EU C-742/19, s katero je razsodilo o predhodnem vprašanju, predlaganem v istovrstnem sporu zoper toženko (v katerem je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022), je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. Gre za izjemo po 1. alineji, in sicer za dejavnost, ki poteka v okviru operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je za tožnika, vojaka specialista (oziroma specialista voznika, kot izhaja iz povzete izpovedi priče A. A., ki ji je sledilo) ugotovilo, kar priznava sam, da je opravljal delo voznika valuka. V pritožbi del izpovedi priče jemlje iz konteksta, saj priča ni izpovedal le, da je bila tožnikova naloga na vaji priprava vozila za terensko usposabljanje, premik vozila in moštva na terensko usposabljanje, ampak tudi, da je nato sledilo "v skladu s konceptom vaje vožnja, napad, obramba etc.". Takšni izpovedi je, kot že navedeno, sodišče prve stopnje pravilno sledilo in tako ugotovilo, da je bil tožnik na vajah, ki se jih je udeležil, vadbenec, torej se je operativno uril. Operativno se je uril, kot je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo iz skladnih pisnih izjav prič B. B. in C. C., saj so se na vajah vzpostavili pogoji, ki so bili v največji možni meri približek vojnega stanja, izrednih razmer ali razmer v določenem območju delovanja, torej je šlo za kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih vojaške operacije v pravem pomenu besede potekajo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDSS-1 člen 34, 34/1, 41, 41/5. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
poslovni razlog - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - trpinčenje - dejanski razlog za odpoved
Iz utemeljitve izpodbijane odpovedi izhaja, da glede na obseg in vsebino tožnikovega dela njegovo delovno mesto pri toženki ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka njegovo delo prerazporedila med ostale zaposlene, namesto tožnika pa tudi ni zaposlila nobenega novega delavca. Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilno zaključilo, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (poslovni razlog).
Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti vpogledati v spis Pd 31/2024, ki se nanaša spor o plačilu odškodnine zaradi šikaniranja tožnika, in v katerem se nahajajo podrobnejše navedbe in dokazi o tem, vključno z zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje posledice šikaniranja (trpinčenja). Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev le, kadar delovno sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavanem sporu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo nastopa takšne procesne situacije, ki bi utemeljevala v pritožbi predlagano postopanje po prvem odstavku 34. člena ZDSS-1. Tudi sicer je predlog za vpogled v spis Pd 31/2024 (nesubstancirano) podala le toženka, sodišče prve stopnje pa ga ni izvedlo ob pravilnem razlogovanju, da je za ta spor lahko upoštevna le tista trditvena podlaga, ki jo je tožnik podal v tem sporu.
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunu plače glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnik, ki je delo opravljal v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložil izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožnikove trditve, da se njegove preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljal NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato te tožnikove trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi.
ZGD-1 člen 403, 418, 418/1, 418/2, 522, 523, 523/3. ZFPPIPP člen 442, 442/1. ZPP člen 81, 81/5, 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 350, 350/2, 365, 365-3, 366.
zavrženje tožbe - redna likvidacija družbe - družbeniki kot pravni nasledniki družbe - prekinitev postopka - deklaratoren sklep
Ker so torej pri prenehanju družbe z redno likvidacijo pravni nasledniki družbeniki, sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Upoštevati bi moralo 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek (že po zakonu) prekine, če je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati. Sodišče o tej prekinitvi izda sklep, ki ima deklaratorni značaj. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP nato izda sklep o nadaljevanju postopka, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik (lahko tudi na predlog tožnika) povabi, naj to storijo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081284
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 7, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - prikrajšanje pri plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (97. člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža, ki jo je opravljala tožnica v obravnavanem obdobju, v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.
ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353.
misija - delovni čas - neizrabljen tedenski počitek - dnevni počitek - trditvena podlaga - vojak - prikrajšanje pri plači
Toženka v pritožbi navaja, da tožnik glede dela, ki ga je opravljal na mednarodni misiji oziroma na dneve, ki jih je toženka opredelila kot dneve tedenskega počitka, in v urah, ko bi izrabil dnevni počitek, ni podal ustrezne trditvene podlage. To ne drži. Tožnik je v tožbi podal konkretne navedbe o delu, ki ga je po navodilih nadrejenih kot podčastnik inštruktor opravljal na posamezni dan v tednu po urah v tabelah za vsak tip delovnega dneva na misiji (tj. v bazi C. - tip 1, bazi D. - tip 2, E. - tip 3, F. - tip 4, v bazi G. - tip 1 in tip 2 ter H. tip 1, v bazi I. - tip 2). Predlagal je izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B. Toženka v odgovoru na tožbo navedenih trditev o organizaciji posameznega dneva dela na misiji po tipih ni konkretno prerekala, le na splošno je navajala, da je pravica do tedenskega počitka prilagojena mirovni operaciji ter da nekaterih delovnih nalog ni mogoče upoštevati kot delovnih dejavnosti (dosegljivost, nošenje uniforme, bivanje v bazi, spoštovanje pravil baze, prepoved samostojnega izhoda, upoštevanje pravil obnašanja, higiene, urejenosti in varnosti) oziroma kršitev pravice do počitka (športna vadba, samousposabljanje, dousposabljanje) ter nasprotovala trditvam tožnika, da so delovne zadolžitve trajale do 21.30 ali celo 24.00.
Sodišče prve stopnje je pri vprašanju zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka tožniku na misiji v Maliju utemeljeno verjelo v bistvenem skladnim izpovedim tožnika in priče A. A., ki je bil na misiji poveljnik kontingenta do septembra 2017; toženka pa tudi sicer ni konkretno nasprotovala tožnikovim natančnim evidencam o tem, kako so potekali dnevi po posameznih tipih in katerim tipom je ustrezal posamezni delovni dan na misiji, kar je ustrezno upoštevano v izpodbijani sodbi. Ker toženka ni podala ustreznih trditev o trajanju efektivnega dela tožnika po posameznih tipih dni niti za to ni predlagala dokazov, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dodatno ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri. Iz izpodbijane sodbe pa je jasno razvidno, za koliko ur dodatnega dela na dan oziroma na dan, ko bi moral biti tožnik prost, je tožniku priznalo plačilo. Neutemeljeno je toženkino zavzemanje, da sta tožnikova izpoved in preglednica, ki jo je predložil, brez dokazne moči; tudi navedena dokaza je skladno s pravilom o prosti dokazni oceni sodišče prve stopnje moralo oceniti sama zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (zlasti izpovedjo A. A.), kar je tudi storilo. Na pravilnost in prepričljivost dokazne ocene ne vpliva toženkino sklicevanje na poročilo o izvedeni analizi delovanja z dne 1. 12. 2017. Ne glede na to, da iz navedenega poročila ne izhaja, da bi imel tožnik v zvezi z misijo kakšne pripombe (tj. glede zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka), to na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede dodatnih ur opravljanja dela ne vpliva, še posebej glede na izpoved tožnikovega nadrejenega na misiji A. A., da zaradi narave dela na misiji tedenskih počitkov ni bilo in da evidence ne odražajo dejanskega stanja ter v zvezi z nalogami inštruktorjev na misiji. Zavrniti je treba toženkino pritožbeno navedbo, da tožnik ni dokazal, po čigavem ukazu je delal. Tožnik in priči B. B. ter A. A. so enako izpovedovali, da so bili slovenski pripadniki podrejeni poveljujočim vodjem timov iz drugih držav in so morali upoštevati njihove časovnice ter opraviti z njihove strani odrejene naloge.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081328
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 154, 155, 360, 360/1, 165, 165/1, 353.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje
Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je obravnavana zadeva le ena izmed številnih zadev v zvezi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostjo straže oziroma varovanja objektov in varovanja državne meje. Vrhovno sodišče RS se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani zadevi v pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z varovanjem objektov, ampak je tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje in operacijo Odboj v istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da skupno patruljiranje ob meji s policistom, opazovanje in pripravljenosti v vojašnici, ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede (VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024), tem stališčem pa pravilno sedijo nižja sodišča (tudi v obravnavani zadevi), tako da gre za ustaljeno sodno prakso.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je potrebno člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Če takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas, zato je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tako kot v številnih drugih zadevah pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnost straže in dejavnost varovanja državne meje nista izjemi, pri katerih bi bila uporaba direktive izključena.