upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo - datum začetka izplačevanja - datum pridobitve pravic - dodatek za pomoč in postrežbo - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - celovita dokazna ocena - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - dokazni sklep
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2).
Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine.
Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po pomoči in postrežbi, kdaj je tožnica vložila zahtevo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo in posledično ali so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje pravice že z izpodbijano dokončno odločbo, je utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju.
Na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP mora sodišče v dokaznem sklepu, s katerim zavrne izvedbo predlaganega dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Če tega ne stori v sklepu, mora to obrazložiti v končni odločbi. V kolikor razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov sploh ne navede, to predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predlagala svoje zaslišanje, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in nikjer ni navedlo razlogov za zavrnitev predlaganega dokaza. S takšnim postopanjem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081798
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija
Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj), ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (izjema iz prve alineje izreka sodbe C‑742/19). Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) priče C. C. v zvezi s tem ni odločilno, podobno velja za pisno izjavo priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno očita pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00081285
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 360, 360/1. ZZ člen 36, 36/1. ZRTVS-1B člen 11, 22.
zavrženje tožbe - pravni interes - pravna korist - generalni direktor - javni razpis - delovno mesto
V delu, v katerem je tožnica zahtevala, da toženec ponovi postopek imenovanja generalnega direktorja in pri tem upošteva tudi tožničino prijavo (I. točka izreka), je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Kot je obrazložilo, je bil 27. 12. 2022 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B; Ur. l. RS, št. 163/2022), ki je kot organ, ki vodi in upravlja toženca, določil veččlansko upravo (11. člen). V prehodnih in končnih določbah je bilo uzakonjeno, da z dnem uveljavitve ZRTVS-1B (28. 12. 2022) preneha med drugim tudi mandat generalnega direktorja toženca, ta pa do imenovanja uprave opravlja svojo funkcijo le še kot vršilec dolžnosti (22. člen). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo v I. točki izreka, saj funkcija generalnega direktorja, glede katere vtožuje ponovitev postopka imenovanja ob upoštevanju tudi njene prijave, ne obstaja več. Zoper to odločitev se tožnica ni pritožila.
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči tudi v delu, ki je obsežen v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna korist za tožbo; če ugotovi, da pravne koristi ni, mora tožbo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Kot je bilo že obrazloženo in kot je nenazadnje poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22 z dne 16. 2. 2023, je ZRTVS-1B določil novo ureditev organov vodenja, upravljanja in nadzora toženca, zaradi česar je 28. 12. 2022 na podlagi samega zakona prenehal tudi mandat generalnega direktorja toženca, ki je bil podeljen stranskemu intervenientu. Z navedenim je odpadla pravna korist tožnice za vtoževano razveljavitev 4-4 točke sklepa z dne 17. 3. 2022, v kateri je programski svet ugotovil, da je bil za generalnega direktorja toženca izvoljen stranski intervenient in ga je imenoval na to mesto s štiriletnim mandatom, ki je pričel teči 18. 3. 2022. Tudi če bi bilo takemu oblikovalnemu zahtevku ugodeno, to namreč ne bi moglo v ničemer spremeniti (izboljšati) pravnega položaja tožnice, saj se njena (celotna) tožba nanaša na uveljavljanje sodnega varstva glede funkcije, ki pri tožencu ne obstaja več. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in tožbo tudi v tem delu zavrglo (354. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).
ZRTVS-1 člen 3, 4, 8, 8/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355.
razlika v plači - dejansko opravljanje drugega dela - novinar - manjšinska narodna skupnost - TV oddaja - urednikovanje televizijske oddaje - obveznosti RTV organizacije
Tožnik ima s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu novinar urednik voditelj v Uredništvu A. v Regionalnem RTV centru B. Zahteva, da mu toženka omogoči delo na tem delovnem mestu ter mu za obdobje, ko je opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu voditelj osrednjih oddaj izplača razliko v plači. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da oddaji C. in D., ki potekata v italijanskem jeziku (eden izmed uradnih jezikov Republike Slovenije le na območju obalnih občin), nista osrednji informativni oddaji, saj nista namenjeni celotnemu območju Slovenije in niti ne vsem prebivalcem Slovenije.
Pri presoji, ali sta C. in D. osrednji informativni oddaji, ni pomembno, ali sta oddaji namenjeni celotnemu območju Slovenije in vsem prebivalcem Slovenije. Narodnostni program mora preko prizemeljskega omrežja prekrivati 90 odstotkov ozemlja, kjer živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti. S tega vidika je oddaja C. primerljiva oddaji E. ob ... uri na ... programu TV F., saj gre za dnevnoinformativno oddajo, ki obravnava zunanjo in notranjo politiko, lokalne novice, gospodarstvo, kroniko, kulturo ipd.
ZUP člen 210, 210/3, 224, 224, 235, 238, 238/2, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 80. ZPP člen 165, 165/3, 270, 350, 350/2, 365, 365/3, 366,. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 164.
zavrženje tožbe - socialni spor - molk organa - zakonski rok za izdajo odločbe - zahteva za izdajo odločbe - vročitev stranki - datum vročitve
Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila drugostopenjska odločba izdana 19. 4. 2024, torej še pred vložitvijo tožbe, posledično po stališču sodišča prve stopnje niso bile izpolnjene procesne predpostavke za molk organa, kot so določene v drugem odstavku 72. člena ZDSS-1 in da s tem v zvezi tožba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 ni dopustna. Utemeljene so pritožbene navedbe, da glede vprašanja, kdaj je bila izdana odločba, ni odločilen datum, kot je razviden iz drugostopenjske odločbe tožene stranke. Glede vprašanja, kdaj je izdana drugostopenjska odločba, je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi. Poudarilo je, da je odločba strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po tretjem odstavku 210. člena ZUP obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (drugi odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso podprto tudi s pravno teorijo začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki. Zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Rok za vložitev pritožbe iz 235. člena ZUP teče od vročitve odločbe dalje. Na potek tega roka pa so vezani dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe. Razen tega tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 povsem jasno izhaja, da je ključna vročitev, saj je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na to, da je bila drugostopenjska odločba z dne 19. 4. 2024 tožniku vročena 15. 5. 2024, to pomeni, da je bila odločba izdana že po vložitvi tožbe, kar pomeni, da so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji po določbi drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo tožbe. V primeru, da je bil izdan upravni akt po vložitvi tožbe, pa je potrebno v nadaljevanju postopati po določbi 80. člena ZDSS-1.
zavrženje tožbe - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je vložnik dne 27. 7. 2023 na sodišče vložil vlogo, ki jo je poimenoval tožba. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je le-ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 14/2023 z dne 10. 8. 2023 je vložnika pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki sodišča prve stopnje. Obenem ga je tudi poučilo glede možnosti pridobitve BPP. Vložnik je z vlogo z dne 28. 9. 2023 sodišče zaprosil za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, pri čemer se je skliceval na vložitev zahteve za dodelitev BPP. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vložnik v zahtevanem roku ni dopolnil vloge ter nadalje, da je bila s sklepom Bpp 288/2023 z dne 6. 2. 2024 njegova prošnja za dodelitev BPP zavržena, je z izpodbijanim sklepom vlogo (tožbo) z dne 25. 7. 2023 zavrglo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081108
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 165, 165/3, 214, 214/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 354, 354/2.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezmožnost preizkusa sodbe - delna razveljavitev sodbe - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaška operacija
Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.
Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede). Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.
Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 31. ZJU člen 156, 156/2, 158, 158/4. ZDR-1 člen 6. ZPP člen 100, 100/1, 154, 154/1, 163, 163/4, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
premestitev javnega uslužbenca - kriteriji - razlika v plači - nižja plača
Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje.
ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND, pri čemer je upoštevala tudi področje dela. Takšna uporaba kriterijev v primeru izbire uradnikov, ki jih bo delodajalec premestil na delovna mesta, ni nezakonita niti protislovna, kot navaja pritožba. Kriterij delovne uspešnosti (ocena delovne uspešnosti za leto 2019) je bil zgolj eden (in ne edini, kot to neresnično navaja pritožba) od kriterijev, ki jih je toženka upoštevala pri premeščanju oziroma razporejanju zaposlenih (bivših vodij izpostav) na novoustanovljena delovna mesta vodij sektorjev (ki se edina opravljajo v nazivu podsekretar) in s čimer je dokazovala, da je bilo razporejanje na nova delovna mesta, ki je bilo sicer v njeni prosti presoji, objektivizirano in torej ni bilo šikanozno.
Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka.
Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrbnemu ravnanju (npr. pravilnemu vpetju z ustreznimi kavlji in verigami) pride do padca takega težkega in visečega predmeta, s tem pa do poškodbe (149. člen OZ).
S sklicevanjem na nepričakovano ravnanje tožnika, da se je v konkretnem primeru zadrževal pod težkim zvarjencem (kar je bilo sicer prepovedano), se toženki v pritožbi neutemeljeno zavzemata za oprostitev objektivne odgovornosti. Po stališču sodne prakse v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sicer spadajo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, kar pa tožnikovo ravnanje niti ni bilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov iz razlogov, kot izhajajo iz 10. točke obrazložitve te sodbe, utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni nahajal neposredno pod težkim zvarjencem, ko se je le-ta snel in padel.
Ravnanje oškodovanca in prispevek k škodi se presojata ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti - pri delovnih nesrečah je to skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Kadar je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.4 Dolžnost skrbeti za varnost delavcev pri delu in zagotavljati varne delovne pogoje zakon primarno nalaga delodajalcu (45. člen ZDR-1, 5. in 19. člen ZVZD-1. Delavec pa je dolžan spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti pri delu, pazljivo opravljati delo (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1) ter upoštevati navodila delodajalca (prvi odstavek 34. člena ZDR-1).
Pravilno je pritožbeno stališče, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Vendar ob posameznem sprotnem izplačilu (manjšega) zaslužka ni nujno jasno, ali in koliko časa bo škoda še nastajala oziroma se bo povečevala, torej kakšno bo celotno prikrajšanje pri plači, ki ga bo oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka. Prav za to gre v obravnavanem primeru, ko je tožnik v času dolgotrajnega bolniškega staleža prejemal nižji dohodek in mu je nastajala škoda - razlika med dohodkom, ki ga je prejel (sicer 100 % nadomestilo plače, vendar brez dodatkov iz opravljanja dela) in dohodkom, ki bi ga prejel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano), oškodovanec namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški stalež) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le v skrajšanem delovnem času). Gre za škodo, ki je tožniku nastala med oziroma zaradi zdravljenja, zato je treba začetek teka zastaralnega roka vezati na datum, ko je bil tožniku obseg škode v celoti znan oziroma je imel možnost, da se s tem seznani, to pa je datum, ko je bilo njegovo zdravljenje oziroma bolniški stalež dokončno zaključeno (10. 9. 2018).
Dejstvo, da tožniku po zaključku bolniškega staleža nastaja izguba med dohodkom (plačo), ki bi ga prejemal, če do poškodbe ne bi prišlo, in dohodkom, ki ga prejema sedaj (plača za delo na lažjem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom skupaj z delnim nadomestilom ZPIZ-a in invalidnino), in ne več razlika med plačo in nadomestilom plače za čas bolniškega staleža, ne vpliva na njegovo pravico do izplačila rente, ki jo je, kot izhaja iz njegovih trditev, vtoževal iz naslova izpadlega dohodka.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov razlike v plači in mesečne rente, kajti tožnikov zaslužek je bruto plača. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je tako pravilno prisodilo v bruto znesku, saj za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka velja načelo popolne odškodnine (169. člen OZ), po katerem mora biti odškodnina takšna, da zagotovi tožniku kot oškodovancu enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.
ZDR-1 člen 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2, 205, 205/1. ZPP člen 339, 33971, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 354/1, 354/2, 366.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - tatvina - nasprotje v razlogih sodbe
V zvezi s kanistrom, ki ga je tožnik prinašal v svoj avtomobil, v katerem naj ne bi bilo 100 litrov goriva, velja enako kot glede manka goriva v lokomotivi, da natančna količina goriva za odločitev (presojo, ali je podana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitev z znaki kaznivega dejanja) ni bistvena. Tega, ali je bilo goriva manj kot 100 litrov (manko v lokomotivi oziroma v kanistru), sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo oziroma o tem v izpodbijani sodbi ni razlogovalo.
elementi delovnega razmerja - domneva obstoja delovnega razmerja - podjemna pogodba - avtonomija strank - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnica je dne 9. 9. 2023 pisno odpovedala podjemno pogodbo in nato v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožničino odpoved podjemne pogodbe ni mogoče šteti za redno odpoved delavca po 82. členu ZDR-1, kot se za to zavzema tožena stranka, saj podjemna pogodba ni predstavljala veljavne pravne podlage za tožničino delovno razmerje in zato tudi odpoved take pogodbe nima učinka na delovno razmerje (prim. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 77/2018).
Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ni konkretno zatrjevala elementov delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR-1, ter da je sodišče to poskušalo sanirati z izpovedbo tožnice. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bila podjemna pogodba fiktivna in da je prekrivala dejansko delovno razmerje, ter postavila zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 18. 4. 2023 dalje za nedoločen čas in polni delovni čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Glede na 18. člen ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavci in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo elemente delovnega razmerja in jih tudi ugotovilo.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je bila tožničina volja skleniti podjemno pogodbo, kar izhaja iz dejstva, da je tožnica tako pogodbo tudi podpisala. Skladno z 9. členom ZDR-1 je avtonomija strank delovnega razmerja omejena (pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca).
Utemeljeno pa tožnica opozarja, da je sodišče prenizko odmerilo denarno povračilo. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je v prvem odstavku 118. člena ZDR-1 omejeno na največ 18-mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, so določeni v drugem odstavku tega člena (trajanje delavčeve zaposlitve; možnost za novo zaposlitev; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi; pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena res samo pol leta, vendar je sodišče pri odmeri denarnega povračila premalo upoštevalo omejitve, ki izhajajo iz invalidnosti tožnice, in da je tožnica kot invalid težje zaposljiva oseba. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je primerno denarno povračilo v višini treh tožničinih plač.
pravilna vročitev tožbe - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
V obravnavani zadevi je zaradi tega, ker toženca na tožbo nista odgovorila, sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo v plačilo zahtevane denarne terjatve. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca po izdaji zamudne sodbe, ki je že postala pravnomočna in izvršljiva, vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker jima tožba skupaj s pozivom za odgovor nanjo ni bila vročena pravilno, saj jima je bila vročena na naslov, na katerem nista nikoli dejansko prebivala in na katerem v času vložitve tožbe nista bila več prijavljena. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilna predpostavka opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa zatrjevana napaka pri vročanju sodnih pisanj, ki jo zagreši sodišče. Če vročitev sodnega pisanja ni bila pravilno opravljena, vrnitev v prejšnje stanje ni institut, s katerim bi stranka to kršitev lahko uveljavljala, pač pa mora uporabiti ustrezna pravna sredstva, ki so ji na voljo zaradi napačne vročitve in s tem onemogočitve sodelovanja v postopku. Uveljavljanje napake v zvezi z vročanjem torej ni razlog oziroma podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, takšen zaključek pa je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081278
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - prikrajšanje pri plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - dokazno breme - vojaška operacija
V zvezi z urami odrejene stalne pripravljenosti na taboru 2019 za študente in dijake je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela logistična podpora (v okviru katere je na njem sodelovala tožnica) na tem taboru drugačno naravo kot logistična podpora v okviru vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, v zvezi s katerimi je ugotovilo izjemo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi se tudi logistično podporo na tem taboru štelo za izjemo po sodbi sodišča EU C-742/19. Glede na to, da je bil vojaški tabor namenjen študentom in dijakom zaradi pridobivanja dodatnih izkušenj, promocije SV in pridobivanja kadra (ukaz v prilogi B 23) ni mogoče šteti, da se je tožnica kot del logistične enote tudi sama usposabljala, zaradi česar naj rotacija ne bi bila mogoča niti primerna. Drži, da je smisel vaj za logistične enote, da se z nudenjem logistične podpore pripadniki SV pri tem tudi sami urijo, vendar pa ne glede na to, da je bil način dela na tem taboru podoben načinu dela na vojaških vajah, zaradi povsem drugačnega namena vojaškega tabora za študente in dijake ni mogoče šteti, da je nudenje logistične podpore v tem primeru pomenilo urjenje enote, v kateri je delovala tožnica. Ponazoritve delovanja SV v bojnih situacijah študentom in dijakom ni mogoče enačiti s cilji urjenja na terenskih vajah in usposabljanjih SV, kjer je bistveno, da se urijo vsi udeleženci vaje kot enota, zaradi česar rotacije niso primerne.
Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi z varovanjem državne meje in taborom 2019 obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
Kadar med podpisnikoma kolektivne pogodbe nastane spor o tem, ali je kolektivna pogodba veljavna, lahko vsaka od strank v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da se ugotovi veljavnost kolektivne pogodbe (6.a) člen ZDSS-1. Predlagatelj v tem sporu izrecno nasprotuje temu, da bi se ugotavljalo, ali Kolektivni dogovor velja. Zahteva le, da sodišče ugotovi veljavnost sklepa uprave nasprotnega udeleženca, za kar pa nima pravnega interesa, kot to pravilno izpostavlja pritožba. Z ugotovitvijo (ne)veljavnosti spornega sklepa uprave, se ne presoja veljavnost Kolektivnega dogovora, prav tako s tem nasprotnemu udeležencu ne bi bilo naloženo, da spoštuje in izvršuje Kolektivni dogovor. To bi predlagatelj lahko dosegel s predlogom v kolektivnem delovnem sporu, s katerim bi zahteval ugotovitev veljavnosti Kolektivnega dogovora, tega pa ne samo da ne zahteva, presoji veljavnosti Kolektivnega dogovora izrecno nasprotuje. Zatrjevane pravne negotovosti, ali bo nasprotni udeleženec spoštoval Kolektivni dogovor, predlagatelj s postavljenim zahtevkom ne more odpravit, kar pomeni, da ni izkazal obstoja pravnega interesa, ki je potreben za ugotovitveni zahtevek (drugi odstavek 181. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 44. člena ZDSS-1).
Stališče sodišča prve stopnje, da ima predlagatelj pravni interes za ugotovitveni zahtevek, ki naj bi bil v tem, da doseže izvrševanje kolektivnega dogovora, je glede navedeno, upoštevajoč trditveno podlago in postavljen zahtevek, napačno. Ker predlagatelj ni izkazal pravnega interesa za vložitev predloga z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa uprave nasprotnega udeleženca, bi sodišče prve stopnje moralo njegov predlog zavreči (kršitev 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in predlog predlagatelja zavrglo (354. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081101
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - straža - varovanje državne meje - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno zaključilo, da toženka za ti dve dejavnosti ni izkazala obstoja izjem, ki izključujejo uporabo direktive.
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 22a, 22a/1. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2. ZObr člen 100b, 100b/5. ZPP člen 154, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 353. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. KPJS člen 30, 30/1.
vojak - sindikalni zaupnik - pogodba med delodajalcem in sindikatom - ocena delovne uspešnosti - prepoved diskriminacije - sindikalna svoboda - pogoji za delo sindikata
Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Pogodba o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata A., ki na podlagi petega odstavka 100.b člena ZObr ureja pogoje za delovanje sindikata in sindikalnih poverjenikov, ne posega v postopek ocenjevanja redne delovne uspešnosti. Tudi sicer avtonomno pravo ne more omejevati pravic iz zakona oziroma kolektivne pogodbe, sklenjene na širši ravni. Upoštevaje vse navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija materialnopravno presojo, da je tudi tožnik kot pooblaščenec sindikata na podlagi določb ZSPJS in KPJS upravičen do izdelave ocene za redno delovno uspešnost in pravic iz tega naslova.
ZPP člen 154, 350, 350/2, 358, 358-5, 360, 360/1,. Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2021) člen 5, 5/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 5, 7, 8. ZODPol člen 110, 110/2.
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je bila toženka dolžna tožnico v letu 2021, potem ko je bila tožnica s 1. 9. 2021 premeščena na (višje) delovno mesto sekretar, ponovno oceniti in ji na podlagi napredovanja določiti višji plačni razred. Tožnica je namreč s premestitvijo na delovno mesto sekretarja pridobila možnost napredovanja v višji plačni razred, pred premestitvijo pa je na prejšnjem delovnem mestu podsekretarja že dosegla vsa predvidena napredovanja v plačni razred.
Uredba o spremembah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21), ki se je pričela uporabljati 7. 8. 2021, je spremenila 5. člen Uredbe tako, da se po uveljavitvi spremembe postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev napredovanja izvede vsako leto do 15. novembra za vse javne uslužbence, namesto do tedaj veljavne ureditve, po kateri je bil postopek preverjanja vsako leto izveden do 15. marca. Sprememba Uredbe je v prehodni določbi prvega odstavka 5. člena določila, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021, ki je bil izveden na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08, 91/08, 113/09 in 22/19), za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. aprila 2018 do vključno 1. decembra 2018, izvede ponovno ob upoštevanju spremenjenih 5., 7. in 8. člena Uredbe. Z nobeno razlagalno metodo ni mogoče zaključiti, da sprememba Uredbe daje podlago za ponovno preverjanje izpolnjevanja tožničinih pogojev za napredovanje v letu 2021, torej potem, ko je bila tožnica premeščena na delovno mesto sekretar. Uredba namreč jasno določa, da se preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje v letu 2021 ponovno izvedele le za javne uslužbence, ki jim je napredovalno obdobje začelo teči v letu 2018 od vključno 2. 4. 2018 do vključno 1. 12. 2018. Tožnica ni trdila, da bi sodila v to skupino javnih uslužbencev, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se je prvo napredovalno obdobje za tožnico izteklo že 1. 4. 2019 (torej se je triletno obdobje začelo že v letu 2016), tudi ob naslednjih preverjanjih izpolnjevanja pogojev, in sicer do 15. 3. 2020 oziroma 15. 3. 2021, pa ni mogla napredovati v višji plačni razred, saj je že dosegla najvišji plačni razred delovnega mesta, ki ga je takrat zasedala. Bistveno je tudi, da je toženka v letu 2021, to 15. marca, že izvedla preverbo izpolnjevanja pogojev za napredovanje.
ZDR-1 člen 144, 146, 148,. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 11. ZPP člen 7, 165, 165/1, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15, 353,.
plačilo razlike v plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - koriščenje ur
S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu tožene stranke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VDS00081114
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, naj tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081307
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 39/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme - vojaška operacija
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.