pravice iz invalidskega zavarovanja - odprava upravnega akta - stroški postopka
ZDSS-1 v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne glede na to, da je sodišče zgolj poseglo v del izpodbijane odločbe toženca (glede stvarnih razbremenitev), pa mu s tem v zvezi ni mogoče očitati, da bi moralo zgolj delno odpraviti izpodbijano odločbo. Sodišče s tem, ko je v celoti odpravilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo toženca, ni kršilo že omenjene določbe drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče glede na tretji odstavek 154. člena ZPP odločiti, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka oziroma podredno, da ji je toženec dolžan povrniti (največ) 20 % stroškov postopka. V zadevi se je presojalo tožničino zdravstveno stanje in vpliv tega zdravstvenega stanja na njeno delovno zmožnost. Kot že rečeno, toženec v predsodnem postopku dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, zato je sodišče utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter samo odločilo o pravici iz invalidskega zavarovanja. V takem primeru pa je toženec dolžan nositi stroške, ki jih je imela nasprotna stranka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00074210
ZZVZZ člen 31, 31/1, 84, 84/1, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4. ZDR-1 člen 137. ZPP člen 18, 354, 354/3. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače - pravica do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja - sodna pristojnost - zavrženje tožbe pred sodiščem druge stopnje
Ker je odločanje o pravici do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).
ZST-1 člen 3, 3/2, 5, 5/1, 5/1-4, 34a, 34a/1. ZST-1D člen 48.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - nastanek taksne obveznosti - dovoljeni pritožbeni razlogi
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je taksna obveznost nastala z vročitvijo sodbe in sklepa z dne 6. 6. 2023, kar je skladno s 3. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki je veljal v času vložitve tožbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo z novelo ZST-1D spremenjeni ZST-1 (48. člen ZST-1D).
Sodišče prve stopnje je v navedeni sodbi in sklepu določilo toženca kot sozavezanca za plačilo sodne takse v višini 13,74 % (drugi odstavek 3. člena ZST- 1). Toženec bi moral določitev taksnega zavezanca izpodbijati v pritožbi zoper navedeno odločbo. Zato navedb toženca, da ni taksni zavezanec, v pravnih sredstvih zoper plačilni nalog ni več dovoljeno uveljavljati.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - samostojni podejetnik - hišni zapor
Skladno s 5. točko prvega odstavka 15. člena ZZVZZ imajo med prestajanjem hišnega zapora zavarovanci vse pravice iz obveznega zavarovanja, do katerih so sicer upravičeni zavarovanci iz navedene točke. To pomeni, da imajo tudi pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela. Samozaposlenim zavarovancem na prestajanju hišnega zapora ni mogoče utemeljeno odrekati pravice do obravnavanega nadomestila, če dela niso mogli opravljati zaradi priznanega bolniškega staleža.
Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moral tožnik v času, ko je prestajal hišni zapor, če je imel namen delati oziroma opravljati dejavnost v drugem kraju, zaprositi sodišče oziroma probacijsko enoto za izdajo dovoljenja za zapustitev prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. Ključno v tej zadevi je dejstvo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo. Začasna nezmožnost za delo že sama po sebi izključuje pridobivanje dovoljenja za izhod iz prostora, kjer se izvršuje hišni zapor. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče naložiti dodatno obveznost, da kljub izkazani začasni nezmožnosti za delo od sodišča zahteva dovolilnico, da bo opravljal delo oziroma dejavnost v drugem kraju.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074164
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 137, 137/2, 282, 282/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - običajna praksa - opravljanje dela - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala delo razmeščanja palet, ko so bile te zataknjene, opravljati dva delavca. Pravilno je zaključilo, da je bilo pričakovano, da delo opravlja en delavec. Tako se je delo tudi običajno opravljalo. Glede na dolžnost delodajalca, da zagotovi varen delovni proces v skladu s 5. členom ZVZD-1, si toženka v pritožbi neutemeljeno prizadeva za to, da njena (krivdna) odgovornost ne bi bila podana. Neutemeljeno tudi poudarja, da vse palete niso bile zataknjene, saj je do poškodbe prišlo, ko je tožnik razmeščal zataknjeno paleto, torej pri delu, ki bi ga morala opravljati dva delavca. Delo je opravljal sam, kar je bilo po pričakovanjih toženke, običajno. V tem je njeno protipravno ravnanje; torej da dela ni organizirala na pravilen način, kar je vodilo do poškodbe.
Od delavca, ki delo opravlja na običajen (s strani delodajalca predviden) način, se ne more zahtevati, da dela drugače oziroma da v nasprotju z uveljavljeno prakso prosi za pomoč sodelavca, ki sicer opravlja drugo delo. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca. Kljub določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 ni mogoče od delavca zahtevati, da delo opravlja v nasprotju z uveljavljeno prakso. Tožniku, ki je delo opravljal na običajen način, tako ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Če toženka dela ni organizirala tako, da bi zataknjene palete razmeščala dva delavca, mu neutemeljeno očita, da bi moral sam delo opravljati tako, da bi prosil za pomoč sodelavca, torej v nasprotju z načinom dela, kot ga je sama organizirala. Ugotovljeno dejstvo, da za pomoč ni zaprosil, tako ne vodi do presoje, da je podan njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Podana je izključna odgovornost toženke za nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074144
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD-1 člen 38. Pravilnik o temeljnih kvalifikacijah za voznike motornih vozil v cestnem prometu (2010) člen 7, 7/3, 13, 13/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - lestev
Tožnik sicer pravilno navaja, da je toženka ravnala protipravno, ker ga ob zaposlitvi ni usposobila oziroma ga ni napotila na usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu (skladno z določili 38. člena ZVZD-1). Vendar pa navedena opustitev ni v vzročni zvezi s tožniku nastalo vtoževano škodo. Vzročna zveza ne izhaja že iz tožnikove trditvene podlage, saj tožnik ne navaja, da bi do škodnega dogodka prišlo, ker naj ne bi bil seznanjen, kako je treba na varen in pravilen način zavarovati oziroma privezati tovor. Da s tem ne bi bil seznanjen, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe. Iz njegove izpovedbe in trditev namreč izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo, ker ni imel lestve.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi mu morala toženka za varno vzpenjanje na tovornjak zagotoviti lestev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in Pravilnika o delih in opremi vozil pravilno ugotovilo, da lestev ni obvezna oprema tovornjaka. Nadalje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da izvlečna stopnica omogoča varen dostop na prevozno sredstvo z zadnje strani ter da je izvlečna stopnica ustrezno oziroma varno delovno sredstvo za povzpenjanje na prikolico tovornjaka.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 5, 5/1, 5/6. Stavkovni sporazum med Vlado Republike Slovenije, Ministrstvom za notranje zadeve, Policijo in Policijskim sindikatom Slovenije (2013) točka 13, 13-c. ZJU člen 16.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - policist - najkrajša varna pot
Pritožba zmotno vztraja na stališču, da bi toženka morala glede na določbe Sporazuma oziroma Stavkovnega sporazuma in Aneksa h KPND tožniku, ki je imel možnost prevoza po avtocesti, pot določiti z upoštevanjem avtoceste in mu za to pot tudi priznati povračilo potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je javnemu uslužbencu mogoče upoštevati pot z uporabo avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo izmed vseh varnih poti za prihod na delo in odhod z dela, pri čemer je pravilna tudi presoja, da je najkrajša varna pot tista, ki je najkrajša po razdalji in ne najkrajša po času, saj je trajanje posamezne vožnje zaradi prometnih in drugih razmer na cesti ali načina vožnje na isti relaciji lahko vsakokrat različno. Javnim uslužbencem tako pripada kilometrina le za takšno pot, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 5. člena Aneksa h KPND.
Za ugotavljanje razdalje, ki je podlaga za izplačilo stroškov prevoza, ni bistven podatek, po kateri poti se tožnik dejansko vozi oziroma katero pot dejansko uporablja za pot na delo in z dela, niti katera pot je časovno najkrajša, temveč je, glede na to, da gre za merilo, ki ga je potrebno uporabiti, bistveno zgolj to, katera izmed poti je najkrajša varna pot.
ZPIZ-2 člen 70, 71, 131, 131-2. ZIUOM člen 1, 10, 11, 13. URS člen 52. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1982) člen 65. ZPIZ člen 205. ZUOPP-1 člen 4.
priznanje zavarovalne dobe - poklicna rehabilitacija - invalidnost - srednja šola - izobraževanje otroka s posebnimi potrebami
Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona.
Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074123
ZDR-1 člen 164, 179. ZJU člen 140. ZPP člen 155.
nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - odškodnina za neizkoriščen letni dopust - nezakonita odpoved - reintegracija delavca - zastaranje - odločitev o pravdnih stroških - potni stroški odvetnika
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za neizkoriščen letni dopust tudi za čas po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej za celotno obdobje s pravnomočno sodbo za nazaj priznanega delovnega razmerja.
Obdobje za prenos letnega dopusta v tej zadevi ne vpliva na pravico do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodba, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj, je postala pravnomočna dne 12. 5. 2016. Tega dne je tožnica šele pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti iz naslova koriščenja dopusta, ki je toženka ni izpolnila, tedaj pa je začel teči tudi zastaralni rok.
navajanje novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Za presojo pravočasnosti novih trditev in dokaznih predlogov v ponovljenem sojenju se uporabljajo pravila iz 362. člena ZPP. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da te navedbe in predlagani dokazi, niso podaljšale oziroma zavlekle postopka. Okoliščina, ali bi njihovo upoštevanje oziroma izvedba dokazov zavlekla reševanje spora, ni pomembna, saj ne predstavlja izjeme od pravil prekluzije (tako kot to velja na podlagi 286. člena ZPP za prvotni postopek). Možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v ponovnem sojenju je po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP namreč pogojena le s tem, da stranka tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla storiti.
Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti.
Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička.
Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka - kršitve konkurenčne klavzule, oziroma za sklepanje, kakšen bi bil oškodovančev dobiček v prihodnjem obdobju, ki se opravi na podlagi preteklih ter v času škodnega dogodka predvidljivih okoliščin. Opraviti je treba primerjavo oškodovančevega dejanskega položaja s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo. Na ta način se oblikuje hipotetični scenarij "nekršitve". Predpostavka za priznanje odškodnine za povrnitev škode v obliki izgubljenega dobička je obstoj objektivne verjetnosti, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Z vidika procesnega prava zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v dejanskem ali pavšalnem znesku 20.000,00 EUR, če ne spoštuje konkurenčne klavzule. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da v pogodbi o zaposlitvi določena obveznost povrnitve škode v dejanskem znesku ali pavšalnem znesku predstavlja alternativno obveznost, tj. obveznost z več predmeti, pri čemer je dolžnik dolžan dati le enega, da bi bil prost obveznosti (384. člen OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je s pogodbo o zaposlitvi v tem delu dogovorjen le en predmet obveznosti, tj. plačilo denarne odškodninske obveznosti, le višina te obveznosti je bila določena različno.
Navedeno pogodbeno določilo o povrnitvi škode zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule je nejasno. Razumeti ga je mogoče kot povrnitev škode v dejanskem znesku, lahko pa tudi kot povrnitev škode v pavšalnem znesku. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 83. členom OZ, ki določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke.
nadomestilo za invalidnost - izpolnjevanje pogojev - ugovor pasivne legitimacije - status invalida
Ključno je, da pri tožnici ni izkazan status invalida po 1. členu ZINNI. Tožnica se neuspešno sklicuje na pridobitev statusa invalida v povezavi z določbo ZSVI. Status invalida, ki ga ima tožnica po določbah ZZRZI, določa drugačne kriterije za pridobitev statusa invalida. Glede statusa invalida se ZINNI v drugem odstavku 3. člena izrecno sklicuje na določbe ZDVDTP, ne pa na določbe drugih zakonov. Tožnica niti ni dokazala izpolnitev ostalih pogojev, določenih v 3. členu ZINNI.
Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5. KPJS člen 40. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.
dodatek za izmensko delo - policist - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Za izmensko delo oz. za izmene odločilno izmenično menjavanje delavcev na določenem delovnem mestu po določenem vzorcu, pri čemer vzorec zaporedja ni pomemben, ni pomembno, če je vzorec izmen prekinjen ali neprekinjen, lahko tudi krožen. Glede dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o časovnih okvirjih dela tožnika, iz katerih izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju celo večkrat delal v popoldanskem času kot z začetkom dela okoli 7.00 ure zjutraj, je nerazumljiv in tudi nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do dodatka za izmensko delo ni upravičen, ker je (naj bi) delo večinoma opravljal v dopoldanskem času med 7.00 in 15.00 uro, zgolj občasno pa tudi v popoldanskem času in ponoči.
Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zadovoljivo pojasnilo, zakaj naj tožniku dodatek za izmensko delo ne bi pripadal upoštevaje ugotovljeno opravljanje dela v zgoraj povzeti časovni razporeditvi.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 161. ZPP člen 115, 115/1, 287, 289, 289/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - zagovor pred odpovedjo - enako varstvo pravic - zavrnitev dokaznih predlogov - odsotnost stranke kljub vročenemu vabilu na zaslišanje - okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da omogoči zagovor - sodna razveza - višina denarnega povračila
Teža očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja, prepričanost toženke v obstoj teh kršitev in posledično omajanje zaupanja v tožnico, ter toženkin argument, da glede na ugotovljene kršitve ni bilo mogoče pričakovati nadaljevanja delovnega razmerja, niso bile okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke upravičeno pričakovati, da ji ne omogoči zagovora.
omejitve pri delu - III. kategorija invalidnosti - časovne omejitve - policist - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo.
Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem, ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev, pa niso nastali posebni stroški.
V obravnavani zadevi je sporno vrednotenje dveh pripravljalnih vlog. Vprašanje vrednotenja posameznih vlog je upoštevaje OT, stvar pravilne uporabe materialnega prava. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin primera (prvi odstavek 155. člena ZPP). To velja tudi v primeru vrednotenja posameznih pripravljalnih vlog.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VDS00075093
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/1-1, 21/1-3, 21/1-7, 261, 261/1, 261/2, 263, 301. OZ člen 9, 311, 319.
odpravnina - regres za letni dopust - stečajni postopek - odpoved terjatvi - odpust dolga - prenehanje terjatve po zakonu - prednostna terjatev - pobotanje terjatev
Zgolj dejstvo, da je bil dejanski način plačevanja tožničine obveznosti iz najemne pogodbe tak, da ji je znesek 300,00 EUR trgala toženka od plače, ne pomeni, da se je s tem toženka odpovedala 50,00 EUR višji mesečni terjatvi iz naslova najemne pogodbe. Po splošnih pravilih civilnega prava terjatev lahko preneha z odpustom dolga, vendar le, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Česa takega tožnica niti ne zatrjuje.
Za odločitev ni relevantno, da si toženka (ob izplačilih plače) ni pridržala pravice kasneje terjati razliko v najemninah. Dejstvo, da je to razliko uveljavljala kot svojo protiterjatev v stečajnem postopku, ni nasprotno načelu vestnosti in poštenja, skladno z 9. členom OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Toženka je bila tako upravičena od tožnice terjati znesek 5.103,99 EUR, tako da je do te višine v stečajnem postopku po samem zakonu na podlagi 261. člena ZFPPIPP prenehala tožničina terjatev, ki jo je imela do toženke.
Zmotno je materialnopravno stališče pritožbe, da je regres za letni dopust po določbi 21. člena ZFPPIPP prednostna terjatev. Ta določba jasno določa, katere so prednostne terjatve, med njimi pa ni vsebovan regres za letni dopust delavca, ki je bil zaposlen pri stečajnem dolžniku. Razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio).
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pobotanje v stečajnem postopku preseglo zahteve iz 311. člena OZ, saj ob začetku stečajnega postopka dovoljuje celo pobotanje terjatev, ki še niso zapadle, in tudi pobotanje nedenarnih terjatev (prim. drugi odstavek 261. člena ZFPPIPP), ter da po ZFPPIPP niso predpisane nobene druge prepovedi pobotanja razen izjeme v 263. členu (ki velja za terjatve pridobljene po začetku stečajnega postopka, torej za ta spor ni relevantna). Glede na to je zmotno stališče pritožnice, da njena prednostna terjatev iz naslova odpravnine in terjatev toženke kot stečajne dolžnice do tožnice iz naslova najemnega razmerja med njima nista istovrstni, tudi sicer pa je po ZFPPIPP opredelitev terjatve kot prednostne ali navadne odločilna le v fazi poplačila, in ne na dan začetka stečajnega postopka, ko je po samem zakonu prišlo do pobotanja medsebojnih terjatev tožnice in toženke v stečajnem postopku.
Sodišče je ugovor zoper plačilni nalog pravilno zavrglo, saj je toženka zamudila rok za njegovo vložitev (prvi odstavek 34.a člena ZST-1).
Ker pravna oseba v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, toženka v nobenem primeru ne more biti uspešna s predlogom za oprostitev plačila sodne takse, ki v obravnavanem primeru znaša 12,00 EUR.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074211
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97e, 97e/2. KPJS člen 46, 46/2.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - varovanje državne meje - straža
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da bi izvedba vojaških vaj in usposabljanj ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES onemogočila uresničitev njihovega namena. Namen vojaških vaj in usposabljanj je namreč kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost. Smisel neprekinjene prisotnosti na kraju usposabljanja je skupinsko soočenje z realnimi in ekstremnimi pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o možnosti izvedbe vojaških vaj v rednem delovnem času, bodisi z rotacijo zaposlenih ali s prekinitvami.
Pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
Varovanje državne meje v vtoževanem obdobju ni predstavljalo odziva na izredne dogodke (izjema po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19) ali vojaške operacije v pravem pomenu besede (izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19).
Pritožbeno ni sporno, da se je do leta 2022 straža organizirala v sistemu rotacij, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je takšen način organizacije dela možen.
plačilo nadurnega dela - dnevnice kot del plače - bruto in neto znesek - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V dosedanjem postopku ugotovljena okoliščina, da je tožnik preko dnevnic prejel izplačane neto zneske nadurnega dela, predpostavlja, da v delovnem sporu lahko uspešno zahteva plačilo preostale, neizplačane razlike plače glede nadurnega dela v višini, ki zajema del plače za davke in prispevke.