Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka v sklepu, s katerim mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, navesti, kdaj je ugotovila razlog za odpoved. Tega ji zakon ne nalaga, določa le, da mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti dejanski razlog za podajo (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, se za odpoved, ko je podana, domneva, da je podana v roku. Šele, če se v sodnem postopku vprašanje pravočasnosti izpostavi kot sporno, mora glede na drugi odstavek 82. člena ZDR delodajalec dokazati, kdaj je ugotovil razlog za izredno odpoved.
Če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze, saj dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP ne velja več. Vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent, v konkretnem primeru tožena stranka. Trditveno in dokazno breme je namreč na strani tistega, ki javno listino izpodbija (kar je v konkretnem primeru tožena stranka), ne pa na strani tistega, ki se nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje slednjega ni upoštevalo (spregledalo je dokazno pravilo iz prvega odstavka 224. člena ZPP), v posledici česar je zmotno porazdelilo dokazno breme in nepravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.
Z neizvedbo tega predlaganega dokaza je tožniku odvzelo pravico do dokazovanja pravno relevantnih dejstev, ki jih je sámo štelo za odločilna ter tako kršilo njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem (pravica do kontradiktornosti), kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.