stroški odvetnika - stroškovnik - začetek veljavnosti - sprememba zakona
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je za uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odločilno, kdaj odvetnik na sodišče priglasi stroške, na podlagi česar sodišče odloča o odmeri stroškov za odvetniške storitve. Če odvetnik vloži stroškovnik sodišča na dan, ko se začne uporabljati spremenjena določba petega odstavka 17. člena ZOdv, bo sodišče pri odmeri stroškov za odvetniške storitve odločalo po ZOdv-G in bo odvetnik za opravljene storitve, ki jih bo priglasil v stroškovniku upravičen do plačila v celotnem znesku po OT. V tem sporu je tožnikov pooblaščenec vložil stroškovnik na naroku za glavno obravnavo 16. 2. 2023, torej pred 26. 4. 2023, zato je odvetnik upravičen do polovice zneska po OT. Sodišče bi moralo odločiti v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki se je uporabljal do 25. 4. 2023. Ker je odvetnik upravičen le do polovice zneska po Odvetniški tarifi, je toženec dolžan povrniti priznane stroške postopka, opredeljene v I. točki izreka tega sklepa le v višini 82,35 EUR.
Sodišče prve stopnje je toženki skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane, saj ima toženka sedež na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjevala ne dokazala okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji, česar toženka ni storila. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2. ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3.
stroški postopka - nadomestilo plače - priča - prihod na narok
Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 10. 2023 zaslišalo pričo B. B. Priča je zaposlena pri toženki, ki je podala zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Ker je toženka izkazala, da je priči B. B. za čas odsotnosti z dela izplačala nadomestilo plače, ji je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo in glede na uspeh strank v postopku njihovo plačilo pravilno naložilo tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ravnalo skladno s pravili materialnega procesnega vodstva, zato kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeni očitek, da bi moralo tožnika pozvati h konkretizaciji dokaznega predloga, presega dolžnost sodišča po 285. členu ZPP. Substanciranje dokaznega predloga je del dokaznega bremena stranke, ki je dolžna navesti odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek, ter za svoje trditve ponuditi ustrezne dokaze (7. člen ZPP). Ker temu bremenu tožnik ni zadostil, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B. utemeljeno zavrnilo. Iz tožnikovega pojasnila, da ju je v ocenjevalnem obdobju uvajal v delo, nakar sta bili bolje ocenjeni kot on, ne izhaja, da je zaslišanje prič predlagal zaradi njune osebne zaznave njegovega dela. Ker ni navedel, kaj bi priči lahko izpovedali o njegovem delu v letu 2020, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog utemeljeno štelo za nesubstanciran.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno enači podelitev pooblastila za ocenjevanje s samim ocenjevanjem. Oceno javnega uslužbenca določi odgovorna oseba oziroma nadrejeni javnega uslužbenca po pooblastilu odgovorne osebe (šesti odstavek 4. člena Uredbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odgovorna oseba D. D. za ocenjevanje tožnika pooblastil njegovo nadrejeno C. C. Na podlagi pooblastila z dne 28. 12. 2020 in njune izpovedi, se je ustrezno prepričalo, da je C. C. izpodbijano oceno tožnika podala samostojno. Dejanje podelitve pooblastila samo po sebi ne pomeni vsebinskega vpliva na ocenjevanje. Pritožbena navedba, da je bila ocena podana v imenu D. D., zaradi česar bi moral biti slednji izločen iz komisijskega odločanja o preizkusu ocene, je zato neutemeljena. ZSPJS ne določa, da odgovorna oseba ne more biti član komisije.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 145/2, 147, 149. ZPIZ-2 člen 181, 181/8, 403, 403/2, 403/3.
invalidnina - telesna okvara - bolezen
Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni šlo za pridobitev dopolnilnega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter sklep obrazložilo tako, da ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče je pojasnilo, da je od sodnega izvedenca zahtevalo, da izdela izvedensko mnenje in mu naložilo, da odgovori na specifična ter zelo konkretna vprašanja, povezana s podrobnejšo obrazložitvijo posameznih delov izvedenskega mnenja ter opredelitvijo izvedenskega organa do določenih tožbenih navedb in določenih delov izpovedbe tožnika. Sodišče je ustrezno pojasnilo, da ni mogoče pričakovati odgovora že na podlagi sklepa o postavitvi izvedenskega organa, saj so se vprašanja pojavila šele na podlagi proučitve izdelanega dopolnilnega izvedenskega mnenja. Brezpredmeten mora biti pritožbeni ugovor v smeri, da je moral izvedenski organ podati še nadaljnjo dopolnilno izvedensko mnenje, saj slednje pri presoji, ali je za konkretno dopolnilno izvedensko mnenje upravičen do nagrade ali ne, ni odločilno.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede priznane višine materialnih stroškov. V skladu s 1. odstavkom 49. člena Pravilnika ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitve stroškov v sodnem ali upravnem postopku. Materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, se obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče, pa v višini kot se običajno plačuje za take stroške. Enako se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov in mnenj, cenitev in prevodov1. Ne glede na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku, pa se v skladu s 5. odstavkom 49. člena Pravilnika preostali materialni stroški vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Izvedenski organ je priglasil stroške za tiskanje za papir, za računalnik in elektriko, za pošiljanje spisa s prilogami in upravnimi spisom. Gre za preostale stroške, ki se vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo.
Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 10, 13, 13/2. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
vmesna sodba - krivdna odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - ukrepi za preprečitev škode - zaščitna oprema - vzročna zveza - izpostavljenost nevarnim kemikalijam
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ, torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.
invalidnina za telesno okvaro - bolezen - nesreča pri delu
Sodišče je v 8. točki obrazložitve, upoštevajoč trditveno podlago tožnika, ugotovilo, da je že priznana 70 % telesna okvara posledica bolezni in ne poškodbe pri delu, glede na pravnomočnost odločbe z dne 19. 5. 2022 in ob dejstvu, da tožnik ne zatrjuje, da je pri njem prišlo do novih telesnih okvar oziroma do poslabšanja že priznanih telesnih okvar. Pravilen je dokazni zaključek, da tožnik ni upravičen do višjega zneska invalidnine za priznano 70 % telesno okvaro.
ZPP člen 258, 258/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 36, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved - obvestilna dolžnost - opredelitev kršitev - neupravičena odsotnost z dela 5 delovnih dni
Bistvo razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je neobveščanje delodajalca o vzroku za petdnevno ali daljšo odsotnost. Delavec je namreč dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077577
ZPP člen 154, 165, 353.
vojak - stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
V tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.
ZDR-1 člen 8, 335, 335-3, 337, 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (2011) člen 29, 29/7. ZZVZZ člen 31. ZDR-1 člen 137, 137/7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - napačen obračun - plačilo razlike v plači - neplačevanje prispevkov - provizijski sistem izplačil
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je provizijski sistem obračunavanja plač zakonit in pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik, nima. S povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami o nezakonitosti odločitve sodišča ter o tem, da pravne veljavnosti in uporabe provizijskega sistema ne določa noben materialni predpis, tožnik zato ne more uspeti niti omajati razlogov sodišča za odločitev o tem, da je bil pri toženi stranki zakonito vzpostavljen in je tudi zanj veljal provizijski sistem obračunavanja plače. V tem sistemu pa samo poimenovanje izplačil ni relevantno, bistvena je višina izplačila, ki mora pokriti minimum pravic, ki so delavcu zagotovljene z delovnopravno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Zakon ne prepoveduje odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov, zato je v provizijski sistem vpeta tako osnovna plača in delovna uspešnost ter ostali dodatki, pa tudi stroški in druga plačila. Določanje plače na podlagi provizije je dovoljeno tudi v Kolektivni pogodbi dejavnosti zavarovalstva, veljavni v vtoževanem obdobju (7. odstavek 29. člena).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077898
URS člen 23. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 155/1.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.
ZPP člen 13, 319,. ZSPJS člen 2, 2-9. ZDSS-1 člen 19, 21.
uvrstitev v plačni razred - razlika v plači - vezanost na pravnomočno sodbo - kolektivni delovni spor - uvrstitev v višji plačni razred - delovno mesto - primerjava
Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica) in kriminalističnega inšpektorja SKP v oddelku C. na Policijski upravi A. (s šifro ...).
URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZDSS-1 člen 34. OZ člen 174, 174/2, 299, 299/1.
odškodnina za negmotno škodo za nezgodo pri delu - mesečna renta - izvedenec - razmejitev posledic različnih vzrokov za okvaro zdravja - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZIZ člen 272. ZDR-1 člen 109, 109/1, 113, 113/3, 113/4.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - začasna odredba - prepoved opravljanja dela
Tožnica odločitvi, da se ne zadrži učinkovanje prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi po pravnomočnosti odločitve sodišča o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, nasprotuje z zatrjevanjem, da ji je toženka z vročitvijo Prepovedi opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024 (listina A 14) podelila pravico zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu pred sodiščem prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev. To zavzemanje ni utemeljeno. Iz navedene listine, s katero je toženka tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne izhaja, da bi toženka tožnici podelila kakršnokoli pravico. Gre za listino, s katero toženka tožnici skladno s četrtim odstavkom 113. člena ZDR-1 prepoveduje opravljanje dela v času, ko še ne učinkuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ko je torej tožnica še v delovnem razmerju pri njej in bi delo še opravljala, če ji tega toženka ne bi prepovedala. Dejstva, da je zaradi sklicevanja na besedilo člena 113. ZDR-1, ki se uporablja šele od 16. 11. 2024 dalje, toženka v tej listini tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev, ni mogoče šteti za podelitev pravice do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu oziroma za največ šest mesecev. Take pravice delodajalec delavcu niti ne more podeliti (o tem odloča sodišče), še posebej ne ob podaji izredne odpovedi, ki jo v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 delodajalec lahko poda le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (2010) člen 3, 3/3, 3/4, 4.
načelnik - policija - položajni dodatek - kriteriji
Tožnikovo prizadevanje, da bi se poleg števila zaposlenih na sistemiziranih delovnih mestih v notranji organizacijski enoti upoštevali javni uslužbenci (kandidati VPŠ), ki so začasno napoteni na delo, ni utemeljeno, saj je v nasprotju z jasno določenimi kriteriji v Uredbi o kriterijih za določitev višine dodatka za javne uslužbence, ki jo je sprejela Vlada RS na podlagi izrecnega zakonskega pooblastila in s katero je (razen glede že izpostavljenega minimalnega števila zaposlenih) skladno z zakonom uredila kriterije za določitev višine dodatka.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 8, 112, 112/2, 236a, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - poslovni razlog - ekonomski razlog - bilanca stanja - dokazni predlog - predložitev pisne izjave priče - umik dokaznega predloga
V zvezi s tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. pritožba sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno obrazložilo, da tožnik ni mogel umakniti dokaznega predloga za njihovo zaslišanje, ker naj bi se izvajanje tega dokaza že začelo s pozivom pričam na podajo pisnih izjav. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika skladno z drugim odstavkom 236.a člena ZPP pozvalo, naj v roku 30 dni predloži pisne izjave navedenih prič. ZPP v drugem odstavku 236.a člena določa, da če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Tožnik po poteku 30-dnevnega roka izjav prič ni pridobil, pri čemer niti ni navajal, da jih je sploh poizkušal pridobiti, pač pa je ta dokazni predlog umaknil. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič se tako še ni začel izvajati, zato ga je tožnik lahko umaknil. Vendar pa izvedba dokaza z zaslišanjem teh prič temelji tudi na dokaznem predlogu toženke. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje te priče zaslišalo brez dokaznega predloga strank. V pritožbi očitane postopkovne kršitve in kršitve ustavnih pravic zato niso podane.
Odločitev o reorganizaciji predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru. Na zakonitost odpovedi pa ne vplivajo niti poslovni rezultati niti obseg dela, saj se delodajalec za reorganizacijo lahko odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov. Pri presoji poslovnega razloga tudi ni bistveno, ali so se zaradi tožniku odpovedane pogodbe o zaposlitvi toženki dejansko zmanjšali stroški, zato so nerelevantne pritožbene navedbe, da toženka tega ni dokazala.
začasna nemožnost za delo - poškodba pri delu - bolezen - vzrok začasne nezmožnosti za delo
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 7. 6. 2023 do 30. 6. 2023 zaradi poškodbe pri delu, od 1. 7. 2023 do 27. 7. 2023 pa začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in da je bil tožnik do 27. 6. 2023 v delovnem razmerju. Ker je delovno razmerje tožniku po tem datumu prenehalo, zdravstvena komisija njegove morebitne začasne nezmožnosti za delo od 28. 7. 2023 dalje ni ugotavljala.