DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076500
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZPP člen 158, 158/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - varovanje državne meje - straža - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19).
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00076457
ZDR-1 člen 4, 35, 36, 45, 45/1, 179. OZ člen 6, 6/1, 131, 131/1, 171, 171/1, 179, 972, 972/3. ZVZD-1 člen 5, 12, 35. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 14.
nesreča pri delu - krivdna odgovornost delodajalca - neustrezna delovna oprema - nadzor nad delavcem - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev - soprispevek delavca - samovoljno ravnanje - dokazna ocena izpovedbe prič - dokazna ocena listin - odmera nepremoženjske škode - na podlagi zavarovanja prejeta izplačila - valorizacija odškodnine - delna sprememba izpodbijane sodbe
Delodajalec se ne more razbremeniti odgovornosti za zagotavljanje pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu s tem, da celotno organizacijo dela in skrb za varnost in zdravje pri delu prenese nanj, tudi če delavec s tem soglaša.
Toženka je s tem, ko je zagotavljanje brezhibne delovne opreme v celoti prepustila tožniku, ne da bi to kakorkoli nadzorovala, opustila svojo dolžnost tožniku zagotoviti ustrezno delovno opremo in redno skrbeti za njeno brezhibnost in s tem posledično za njegovo varnost pri delu. Tožnik je k nastanku škode s svojim ravnanjem (neustrezno popravilo nakladalne rampe in neobveščanje toženke o njeni predhodni poškodbi) v veliki meri prispeval, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da s tem ni bila pretrgana vzročna zveza med opustitvami toženke in tožnikovo poškodbo. Ob dejstvu, da je tožniku prepuščala zagotavljanje delovne opreme za prevoz mini bagerja, je mogla in morala predvidevati, da bo v primeru njenega poškodovanja tožnik samoiniciativno ukrepal, zato ne gre za ravnanje, ki ga ne bi mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti. Toženka je ravnala hudo malomarno s tem, da je celotno skrb za varno opravljanje dela (tudi nalaganja mini bagerja na prikolico) prepustila tožniku, ne da bi nadzorovala brezhibnost delovne opreme (uporabljenih aluminijastih nakladalnih ramp) in način opravljanja dela (način nalaganja delovnega stroja na prikolico, način popravila nakladalnih ramp), s čimer je kršila svoje obveznosti po ZDR-1 in ZVZD-1, tako da so podane vse predpostavke njene krivdne odgovornosti v skladu z OZ. Toženkino sklicevanje na to, da ni bila dolžna nenehno izvajati nadzora nad tožnikom, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da nad tožnikovim delom in delovno opremo sploh ni izvajala nadzora, njeno zanašanje le na tožnikovo ustrezno ravnanje in obveščanje o pomembnih okoliščinah za opravljanje dela in varnost pri delu pa ne zadostuje za izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem delavca pri delu.
Tožnikov prispevek k nastanku škode je višji od 10 odstotkov glede na bistveni ugotovitvi, da je poškodovano aluminijasto nakladalno rampo dal popraviti tožnik sam, ne da bi jo o tem obvestil, ter da je bilo popravilo z varjenjem neustrezno, nevarno ter neskladno z njegovimi obveznostmi spoštovanja in izvajanja predpisov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, s katerimi je bil seznanjen. Pritožbeno sodišče glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi opustitvami toženke in ravnanjem tožnika, kar je oboje privedlo do poškodbe tožnika, ugotavlja, da sta ob pravilni uporabi materialnega prava k njenemu nastanku prispevala vsak do polovice (50:50).
Ni dopustna kumulacija odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, in odškodnina iz naslova AO-plus zavarovanja, ki mu je bila izplačana za nepremoženjsko škodo, nastalo v istem historičnem dogodku.
nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - neenaka obravnava strank - ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sorazmerni del regresa
Delavec ima pravico s tožbo izpodbijati prenehanje delovnega razmerja, čeprav se takoj zaposli drugje, zato tudi, če s tožbo ne zasleduje finančnega interesa, ni podlage za zavrženje tožbe, s katero pravočasno uveljavlja nezakonito prenehanje delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dne 31. 5. 2021 ni podal izpodbijane odpovedi in zadostno obrazložilo, zakaj je odpoved, natisnjena s strani toženke na prazen list papirja, katerega je moral tožnik podpisati ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, nična.
razlika v plači - razlika v nadomestilu - novo sojenje - prekoračitev tožbenega zahtevka - dodatek za delovno dobo
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka na delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. Če pa delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pa to še ne pomeni, da njegovi delavci niso upravičeni do izplačila dodatka na delovno dobo. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.
URS člen 14, 22, 23. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KZ-1 člen 37, 251, 251/1, 251/3, 259, 259/1. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - lažni podatki - cepljenje - potrdilo
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi česar je izredna odpoved zakonita. Ker se je izkazala s ponarejenim Covid potrdilom, je namreč tožnica izpolnila znake zakonsko določenega izvršitvenega dejanja uporabe ponarejene listine kot prave.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 263. ZZVZZ člen 93. OZ člen 190. ZDR-1 člen 137, 137/10. ZDSS-1 člen 71, 82, 82/1, 82/1-1.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - vračilo neupravičeno izplačanih sredstev - obnova upravnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 3. 11. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 25. 10. 2021. Iz prvostopenjske upravne odločbe izhaja, da se je postopek začel po uradni dolžnosti. Nasprotno je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je postopek začel na podlagi tožnikovih zahtev z dne 14. 12. 2020, 18. 1. 2021 in 27. 1. 2021 za neposredno izplačilo nadomestila plače med začasno zadržanostjo za delo za čas od novembra 2017 do julija 2018 po desetem odstavku 137. člena ZDR-1. Hkrati je toženec v obrazložitvi ugotovil, da je bilo tožniku neupravičeno izplačano nadomestilo plače v skupnem znesku 2.655,99 EUR neto. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec z izpodbijanima odločbama sploh ni odločil o zahtevah tožnika na način, da bi njegove zahteve zavrgel, zavrnil oziroma mu na osnovi teh priznal kakšno pravico. Tako izreku kot tudi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, je utemeljeno mogoče očitati pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus z vidika pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Prav tako se ne da preizkusiti pogojev za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, tj. za obnovo postopka, na katere se sklicuje toženec šele v obrazložitvi izpodbijane dokončne odločbe z dne 3. 11. 2022. Ni namreč ugotovljeno ali so sploh podani pogoji za uvedbo postopka po 263. členu ZUP. Ta določa, da se lahko predlog za obnovo postopka predlaga v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Na ta rok pa je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti.
Skladno z drugim odstavkom 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih je nagrado za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja mogoče priznati le za odgovore, ki jih sodišče v postopku do tedaj še ni terjalo. Izvedenec ni upravičen do dodatne nagrade za dopolnilno izvedensko mnenje niti do ostalih stroškov, če so v njem le odgovori na vprašanja, ki bi morali biti podani že v izvedenskem mnenju.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2, 49, 49/1, 49/2, 49/3, 49/5.
stroški in nagrada sodnega izvedenca - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - študij spisa
Utemeljen je pritožbeni ugovor glede priznane nagrade za študij spisa, saj je bila nagrada za to postavko že priznana pri izdelavi izvedenskega mnenja. Od podaje zadnjega izvedenskega mnenja je minilo manj kot 2 meseca, kar ne predstavlja daljše časovne oddaljenosti od prvotnega študija spisa do odgovora na pripombe, ki bi utemeljevalo ponoven poglobljen študij.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 49. člena določa, da ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku. V drugem odstavku pa je določeno, da materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, se obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške. Na način iz prejšnjega stavka se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov, mnenj, cenitev in prevodov. V tretjem in četrtem odstavku pa je nadalje določeno, da mora sodni izvedenec za obračun storitev iz drugega odstavka 49. člena predložiti račun za opravljene storitve. Če je sodni izvedenec storitev opravil z lastnimi sredstvi, mora predložiti vsaj eno ponudbo poslovnega subjekta, ki te storitve opravlja in ni povezan s sodnim izvedencem oziroma predložiti druga dokazila, iz katerih je razvidno ustrezno obračunavanje tovrstnih storitev.
V tej zadevi je pritožnik priglasil stroške za tisk, za embalažo, za poštnino ter za porabljen čas in kilometrino za dostavo pošiljk na pošto. Za tiskanje ni predložil dokazov, kot so zahtevani v drugem do četrtem odstavku 49. člena Pravilnika. Ker niso izpolnjeni pogoji po navedeni določbi, pritožnik ni upravičen do povračila stroškov za tiskanje. Glede ostalih stroškov pa gre za stroške, ki se skladno s petim odstavkom 49. člena Pravilnika, ovrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Tako izhaja tudi iz sodne prakse.
vročitev v hišni predalčnik - osebna vročitev - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - fikcija vročitve - prepozna pritožba - vročilnica kot javna listina
Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa izhaja, da je vročevalec dne 28. 12. 2023 pooblaščenki tožnice poskusil osebno vročiti sodbo sodišča prve stopnje. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je vročevalec v predalčniku pooblaščenke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se sodba nahaja in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti (obvestilo o opravljeni vročitvi pripeto k list. št. 173). Tožnica v pritožbi sicer navaja, da je bil dne 28. 12. 2023 ves čas nekdo v pisarni in osebna vročitev ni bila niti poskušena, vendar v dokaz teh svojih povsem pavšalnih navedb ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. S tem zato ne more izpodbiti verodostojnosti podatkov iz obvestila. Ker vročevalec dne 28. 12. 2023 na naslovu pooblaščenke tožnice ni našel nikogar, je pravilno pustil obvestilo o dospelem sodnem pisanju v predalčniku pooblaščenke na tem naslovu. Pooblaščenka tožnice sodne pošiljke ni dvignila, zato je bila po poteku roka dne 15. 1. 2024 skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP puščena v njenem predalčniku, štelo pa se je, da ji je bila vročena dne 12. 1. 2024, ko se je iztekel 15-dnevni rok za prevzem pisanja.
Tožnica je pritožbo zoper sodbo vložila dne 14. 2. 2024 priporočeno po pošti, kar je prepozno, saj se je 30-dnevni pritožbeni rok iztekel 12. 2. 2024 (11. 2. 2024 je bila nedelja, zato se je rok iztekel na ponedeljek - četrti odstavek 111. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je bila pritožba tožnice prepozna in jo je zato na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo, odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
ZZVZZ člen 80. ZSZN-1 člen 2. ZPacP člen 3, 9. 9/2. Sodni red (2016) člen 117, 119, 231.
izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - pravica do izbire - zobozdravstvena dejavnost
Pravico socialno zavarovanega pacienta res določa 80. člen ZZVZZ, na katerega se v drugem odstavku 9. člena sklicuje tudi ZPacP, ki posebej določa postopkovno procesno pravico do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mu bo zaupal svoje zdravljenje. Vendar slednje ni mogoče razlagati na način, da zavarovanim osebam obstaja dolžnost toženca dodeliti točno tistega zobozdravnika, ki si ga želi. To je v nasprotju s pravico do izbire.
ZSVarPre člen 8, 26, 30. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-4, 12/1-8. URS člen 2, 50, 50/1, 53, 53/3, 54, 54/1, 56. ZSV člen 27.
denarna socialna pomoč - višina pomoči - merila za določanje višine - ustavna odločba - presoja skladnosti z Ustavo RS
Pravilna je ugotovitev sodišča, da so bili pri ugotavljanju materialnega stanja v predsodnem postopku upoštevani pravilni periodični dohodki in prejemki družine v obdobju treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve vloge, zato gre za pravilno upoštevanje premoženja družine. Tudi po pritožbeni oceni je bila pravilno ugotovljena višina minimalnega dohodka za družino in pravilno določena višina denarne socialne pomoči kot razlika med zneskom minimalnega dohodka družine in lastnim dohodkom družine.
Ker se tožnica ni že v pritožbi zoper sodbo sklicevala na zatrjevane napake v postopku vročanja sodbe sodišča prve stopnje, čeprav je za njih že takrat vedela in bi jih zato lahko in morala uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo, se glede na 286.b člen ZPP ne more več sklicevati na zatrjevane (in neizkazane) napake pri vročanju.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo splošne navedbe, da stranka obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri komu je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
Stranka mora, če meni, da so se zgodile napake pri vročanju, o tem takoj obvestiti sodišče in se pravočasno sklicevati na napake pri vročanju ter uveljavljati datum dejanske vročitve na podlagi 139. člena ZPP. Tožnica zatrjevanih napak pri vročanju na podlagi 142. člena ZPP ni uveljavljala v pritožbi zoper prejeto sodbo, čeprav bi to morala in mogla storiti, ampak šele v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe, kar je glede na okoliščine konkretnega primera prepozno.
Ker ima vročilnica dokazno moč javne listine, je trditveno in dokazno breme na strani stranke, ki izpodbija njeno verodostojnost. Stranka, ki izpodbija vročilnico kot javno listino, mora doseči višji dokazni standard. Ne zadostujejo le splošne navedbe, da obvestila ni prejela. Trditve tožnice, kako naj bi ugotovila napako in kdaj, so povsem splošne in neprepričljive. V pritožbi ni pojasnjeno, pri kom je opravila poizvedbe, kaj se je zgodilo pri vročanju obvestila, kako naj bi ugotovila, da je bilo obvestilo puščeno v predalčniku računovodkinje, kdaj je posumila, da je bilo obvestilo puščeno prav njej in zakaj. Prav tako ni predložila dokazov, ki bi prepričljivo kazali na napako pri vročanju v tej zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077182
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1. ZPP člen 18, 274, 339, 339/2, 339/2-1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/3. ZDR-1 člen 6.
Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti.
Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank.
Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca.
OZ člen 82. ZS člen 109. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20, 20-2. ZDR-1 člen 9, 51, 159.
odmera letnega dopusta - ohranitev pridobljenih pravic - pogodba o zaposlitvi - pravice delavca, določene v KP in v aktu delodajalca - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb
Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja.
Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje veljavnosti PKP, ki je prenehala veljati 2. 2. 2020, in prenehanje veljavnosti KPPN z dnem 6. 9. 2009 samo po sebi še ne utemeljuje zavrnitve zahtevka, kot sta to storili nižji sodišči. Spregledali oziroma napačno sta tolmačili 51. člen ZDR-1, po katerem delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene.
ZVis člen 63. URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/3, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2--8, 339/2-14.
prikrajšanje pri plači - dejanski obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditvena podlaga - uspeh strank v postopku - sprememba odločitve o pravdnih stroških - delni umik tožbe
V tem sporu je bilo treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076977
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97e. URS člen 22. ZDR-1 člen 4. ZPP člen 8, 214, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - delovni čas - vojak - razlika v plači
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba navedenega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da je tožnikovo delo predstavljalo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076631
ZObr člen 97, 97č. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - sodba SEU - varovanje državne meje - sodba presenečenja - dokazna ocena - metodološki napotek
Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožeče stranke in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede".
ZPIZ-2 člen 42. ZPIZ-1 člen 13, 15, 15/2, 191, 191/1, 192, 192/1. URS člen 158.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje - zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost - obdobje zavarovanja
Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).