DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077894
ZNDM-2 člen 4. ZPP člen 212, 213, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
sodba SEU - stalna pripravljenost za delo - vojaško strokovno usposabljanje - straža - vojaško urjenje - varovanje državne meje - vojaška operacija - vojak - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
stroški postopka - brezplačna pravna pomoč - pravnomočnost sklepa
Pritožba pravilno opozarja, da popravni sklep ni namenjen vsebinskim popravkom sodne odločbe, pač pa odpravi napak pri njeni pisni izdelavi oziroma sestavljanju prepisa sodne odločbe. Sodišče s popravnim sklepom ni popravilo kakšne očitne pisne napake, temveč je samo vsebinsko spremenilo odločitev, ki jo je sprejelo v izpodbijanem sklepu. Določba 328. člena ZPP je namenjena temu, da predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih, številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Vendar je sodišče z izpodbijanim sklepom prekoračilo to zakonsko določbo. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča iz 3. točke obrazložitve, da je praksa že zavzela stališče, da se lahko s sklepom o popravi popravi izrek glede plačila stroškov o odobreni brezplačni pomoči, pri čemer ne gre za nekorektno uporabo postopka za popravo sodbe, da bi lahko sodišče na procesni način odpravilo napake vsebinskega odločanja. Vendar kot pravilno opozarja toženec gre v tem socialnem sporu za specifično procesno situacijo. V predhodnih primerih so bile odločbe Bpp izdane pred zaključki sodnih postopkov, pred razglasitvijo sodb oziroma izdajo sklepov o stroških in vsekakor pred izpolnitvijo obveznosti plačila stroškov. V tem socialnem sporu pa je sklep o stroških opr. št. IV Ps 845/2023 z dne 23. 1. 2024, s katerim je bilo odločeno, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka, postal pravnomočen 13. 2. 2024. Toženec je skladno z navedenim sklepom stroške poravnal že pred pravnomočnostjo, tj. 9. 2. 2024 z nakazilom na račun tožnikovega pooblaščenca. Kot pravilno opozarja toženec, je ključno, da tožnik oziroma pooblaščenec tožnika med postopkom nista seznanila niti sodišča niti toženca, da bi bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, niti da bi o njegovi prošnji tekel kakršen koli postopek. Slednje potrjuje tudi stroškovnik tožnikovega pooblaščenca z dne 11. 12. 2023. Odločba Bpp, na podlagi katere je sodišče spremenilo oziroma izdalo sklep o popravi je bila posredovana sodišču šele po pravnomočnem zaključku postopka s strani pristojne službe, ne pa s strani tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, o tožnikovi prošnji je bilo odločeno torej že po koncu glavne obravnave,3po nakazilu stroškov in po pravnomočnosti sklepa o stroških.
odvetniški stroški - predhodni postopek pri delodajalcu kot procesna predpostavka - škoda - čista denarna terjatev - direktno sodno varstvo - denarni tožbeni zahtevek
Pritožba pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak presojati le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 3. točke izreka v odločbi z dne 22. 6. 2023 in 2. točke izreka odločbe z dne 27. 9. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.
Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitve pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko zahteval z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 dolguje znesek 1.785,92 EUR. Tako škoda v višini odvetniških stroškov tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak zaradi ravnanja tožnika.
Delovno razmerje tožnika in drugih delavcev, ki so delo opravljali pri toženki, ne da bi bili pri njej v delovnem razmerju, je bilo zlorabljeno. Šlo je za prikrito delovno razmerje s toženko. Na tej podlagi je bila sprejeta odločitev v predhodnem sporu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih listin. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja je bil zavrnjen, ne ker delovno razmerje ne bi bilo podano, ampak iz razloga, ker je imel do prenehanja na podlagi odpovedi tožnik delovno razmerje priznano s strani (formalnega) delodajalca.
Ugotovitev, da je bil tožnik delavec toženke (da se šteje za delavca toženke) in da je šlo za zlorabo, privede do presoje, da mu z odpovedjo, ki jo je podal formalni delodajalec, družba A., d. o. o., delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Pri tej pravilni presoji, ki jo je v obrazložitvi ustrezno utemeljilo, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.
Tožnik je tožbo vložil po podani odpovedi (odpoved je podala družba A., d. o. o.), še preden je bila odločitev v predhodnem sporu pravnomočna; zahtevek zoper toženko je utemeljil s tem, da so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo A., d. o. o., nične. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja ugovor nesklepčnosti tožbe, ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Povzeta navedba za sklepčnost tožbe zadošča; presoja sklepčnosti tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi; naknadni ugovori vplivajo kvečjemu na utemeljenost zahtevka.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za pridobitno delo - pogoji za pridobitev vdovske pokojnine
Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.
URS člen 14. ZŠtip-1 člen 3, 3-13. ZVis člen 36, 36/3.
občinska štipendija za nadarjene dijake in študente - izobraževalni program
Sodišče je v 8. točki obrazložitve povsem argumentirano pojasnilo, da upoštevajoč, da sam Odlok niti ZŠtip-1 o štipendijah izrecno ne definira dodatnega študijskega leta po izteku izobraževalnega programa, je potrebno to določbo napolniti z njeno pravilno razlago, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 12/2023 z dne 24. 10. 2023. ZŠtip-1 v 13. alineji 3. člena določa, da je iztek izobraževalnega programa zaključek trajanja izobraževanja, kot je predviden z izobraževalnim programom brez podaljšanja študentskega statusa. Potrebno je ločevati pojem izteka izobraževalnega programa od pojma zaključka izobraževanja, ki pomeni zaključek izobraževalnega programa na izobraževalni ustanovi in pridobitev višje ravni izobrazbe od že pridobljene.
Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu, zaradi pridobitve absolventskega staža ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa.
ZŠtip člen 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-5. ZPP člen 4, 8. URS člen 25.
državna štipendija - prenehanje pravice do državne štipendije - vračilo štipendije - opravičljivi razlogi
Kot je to določeno v prvem odstavku 99. člena ZŠtip-1 je štipendist dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, razen če ga ni zaključil iz opravičljivih razlogov iz 1. odstavka 87. člena tega zakona. Gre torej za 2. letnik magistrskega izobraževanja (II. bolonjska stopnja), ki ga je tožnik obiskoval v študijskem letu 2017/2018. Glede vrnitve štipendije je torej pomembna ugotovitev, ali navedenega letnika ni zaključil iz opravičljivih razlogov, kot so določeni v prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1. Kot izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju je z ZŠtip-1B urejeno, da je štipendist dolžan vrniti štipendijo samo v primeru, da letnika uspešno ne zaključi. Štipendistu, ki zaradi opravičljivih razlogov ni uspešno zaključil letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni treba vračati štipendijo. Za razliko od do sedaj veljavne ureditve (kakršna je veljala pred uveljavitvijo ZŠtip-1B) v primeru neuspešnega zaključka letnika zaradi ugotovljenih opravičljivih razlogov, dolg sploh ne bo nastal.
S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo vpliv morebitnih opravičljivih razlogov na študijski uspeh v študijskem letu 2018/2019, je zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno študijsko leto namreč za presojo te zadeve ni odločilno. Za odločitev v zadevi je namreč odločilen odgovor na vprašanje vpliva morebitnih opravičljivih razlogov na dejstvo, da tožnik 2. letnika, ki ga je obiskoval v študijskem letu 2017/2018, ni uspešno zaključil. V navedenem letu je namreč prejemal državno štipendijo, katero vrnitev zahteva tožena stranka.
ZUP člen 2, 4, 87, 96, 96/3, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1, 362, 362/2. ZZ člen 38, 38/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6. ZDD-1 člen 26.
direktor javnega zavoda - postopek razrešitve direktorja zavoda - vročanje - dejanski naslov bivanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava.
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Sklicevanje prvostopnega sodišča v zvezi s sprejetim materialnopravnim stališčem na zadevi VSRS IV Ips 19/2019 in VSRS IV Ips 55/2017 ni utemeljeno, ker obe obravnavata povsem drugačno dejansko situacijo.
Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
Sodišče prve stopnje je toženki skladno z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP priznalo le stroške, ki so bili potrebni za postopek. Toženki pravilno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane, saj ima toženka sedež na delovnem območju sodišča prve stopnje in ni ne zatrjevala ne dokazala okoliščin, ki bi narekovale izbiro pooblaščenca iz delovnega območja drugega sodišča. Skladno z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, pooblaščenec toženke pa ima sedež izven delovnega območja sodišča prve stopnje in sedeža toženke. To ne posega v pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Pravica do svobodne izbire odvetnika ne pomeni, da je zato potrebno vse stroške, ki so posledica izbire odvetnika izven delovnega območja sodišča, v vsakem primeru naložiti nasprotni stranki. Stranka je upravičena do povrnitev potnih stroškov odvetnika izven delovnega območja sodišča, če to utemeljujejo posebne okoliščine, vendar mora te okoliščine zatrjevati in dokazati že tekom postopka na prvi stopnji, česar toženka ni storila. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).
ZPP člen 258, 258/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 36, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved - obvestilna dolžnost - opredelitev kršitev - neupravičena odsotnost z dela 5 delovnih dni
Bistvo razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je neobveščanje delodajalca o vzroku za petdnevno ali daljšo odsotnost. Delavec je namreč dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti (36. člen ZDR-1).
ZUP člen 2, 4, 83, 83/3, 87, 96, 96/3, 96a, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8. ZZ člen 38, 38/3. ZDD-1 člen 26, 26/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6.
razrešitev direktorja javnega zavoda - vršilec dolžnosti direktorja - nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - delna sodba - vročanje pisanj - vročanje z javnim naznanilom - seznanitev z razrešitvenimi razlogi - pravica do izjave - dejanski naslov bivanja - neposredno zaslišanje - neustrezna dokazna ocena - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva.
Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika.
Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
Okoliščina, da oseba (morda) občasno zahaja na naslov, kjer ima uradno prijavljeno stalno prebivališče (kot tudi npr. da na ta naslov prejema pošto, da ima na tem naslovu morda kakšne osebne stvari, da na ta naslov hodijo njeni starši ali da je morda celo lastnik nepremičnine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče) ne zadostuje za sklepanje, da ta oseba na naslovu stalnega prebivališča dejansko tudi prebiva.
Pritrditi velja pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ocenilo poročila detektivske agencije, s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Gre za enega od odločilnih dokazov tožene stranke, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo oceniti in se do njegove vsebine tudi opredeliti. Ker ni ravnalo tako in tudi ni navedlo, zakaj ta dokaz šteje za nebistven, je toženi stranki kršilo pravico do izjave
URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZDSS-1 člen 34. OZ člen 174, 174/2, 299, 299/1.
odškodnina za negmotno škodo za nezgodo pri delu - mesečna renta - izvedenec - razmejitev posledic različnih vzrokov za okvaro zdravja - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017.
stroški odvetnika - stroškovnik - začetek veljavnosti - sprememba zakona
Utemeljen je pritožbeni očitek, da je za uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odločilno, kdaj odvetnik na sodišče priglasi stroške, na podlagi česar sodišče odloča o odmeri stroškov za odvetniške storitve. Če odvetnik vloži stroškovnik sodišča na dan, ko se začne uporabljati spremenjena določba petega odstavka 17. člena ZOdv, bo sodišče pri odmeri stroškov za odvetniške storitve odločalo po ZOdv-G in bo odvetnik za opravljene storitve, ki jih bo priglasil v stroškovniku upravičen do plačila v celotnem znesku po OT. V tem sporu je tožnikov pooblaščenec vložil stroškovnik na naroku za glavno obravnavo 16. 2. 2023, torej pred 26. 4. 2023, zato je odvetnik upravičen do polovice zneska po OT. Sodišče bi moralo odločiti v skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv, ki se je uporabljal do 25. 4. 2023. Ker je odvetnik upravičen le do polovice zneska po Odvetniški tarifi, je toženec dolžan povrniti priznane stroške postopka, opredeljene v I. točki izreka tega sklepa le v višini 82,35 EUR.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077577
ZPP člen 154, 165, 353.
vojak - stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
V tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2. ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3.
stroški postopka - nadomestilo plače - priča - prihod na narok
Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 10. 2023 zaslišalo pričo B. B. Priča je zaposlena pri toženki, ki je podala zahtevek za povračilo izplačanega nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Ker je toženka izkazala, da je priči B. B. za čas odsotnosti z dela izplačala nadomestilo plače, ji je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo in glede na uspeh strank v postopku njihovo plačilo pravilno naložilo tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP).
invalidnina za telesno okvaro - bolezen - nesreča pri delu
Sodišče je v 8. točki obrazložitve, upoštevajoč trditveno podlago tožnika, ugotovilo, da je že priznana 70 % telesna okvara posledica bolezni in ne poškodbe pri delu, glede na pravnomočnost odločbe z dne 19. 5. 2022 in ob dejstvu, da tožnik ne zatrjuje, da je pri njem prišlo do novih telesnih okvar oziroma do poslabšanja že priznanih telesnih okvar. Pravilen je dokazni zaključek, da tožnik ni upravičen do višjega zneska invalidnine za priznano 70 % telesno okvaro.
ZPP člen 13, 319,. ZSPJS člen 2, 2-9. ZDSS-1 člen 19, 21.
uvrstitev v plačni razred - razlika v plači - vezanost na pravnomočno sodbo - kolektivni delovni spor - uvrstitev v višji plačni razred - delovno mesto - primerjava
Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica) in kriminalističnega inšpektorja SKP v oddelku C. na Policijski upravi A. (s šifro ...).
URS člen 22, 23, 49. ZPP člen 253, 254, 254/2. ZDR-1 člen 36, 85, 85/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - pravica delavca do zagovora - okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena.
Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o svoji bolniški odsotnosti predhodno že obveščala, pri čemer je bilo njeno zdravstvo stanje po ugotovitvah izvedenke v letu 2021 nespremenjeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica toženko o svoji odsotnosti z dela v času od 26. 4. 2021 do 3. 5. 2021 morala in mogla obvestiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00077898
URS člen 23. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 155/1.
povračilo stroškov postopka - predhodni postopek pri delodajalcu - procesna predpostavka za tožbo - čisti denarni zahtevek
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da predpravdni postopek pri delodajalcu v tej zadevi ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za njihovo povračilo pravilno zavrnilo, saj ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zaradi tega plačila dodatka vložil tožbo na sodišče in z zahtevkom uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški prav tako ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni obvezen oziroma ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v tej zadevi ni šlo za pridobitev dopolnilnega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ter sklep obrazložilo tako, da ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče je pojasnilo, da je od sodnega izvedenca zahtevalo, da izdela izvedensko mnenje in mu naložilo, da odgovori na specifična ter zelo konkretna vprašanja, povezana s podrobnejšo obrazložitvijo posameznih delov izvedenskega mnenja ter opredelitvijo izvedenskega organa do določenih tožbenih navedb in določenih delov izpovedbe tožnika. Sodišče je ustrezno pojasnilo, da ni mogoče pričakovati odgovora že na podlagi sklepa o postavitvi izvedenskega organa, saj so se vprašanja pojavila šele na podlagi proučitve izdelanega dopolnilnega izvedenskega mnenja. Brezpredmeten mora biti pritožbeni ugovor v smeri, da je moral izvedenski organ podati še nadaljnjo dopolnilno izvedensko mnenje, saj slednje pri presoji, ali je za konkretno dopolnilno izvedensko mnenje upravičen do nagrade ali ne, ni odločilno.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede priznane višine materialnih stroškov. V skladu s 1. odstavkom 49. člena Pravilnika ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitve stroškov v sodnem ali upravnem postopku. Materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, se obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče, pa v višini kot se običajno plačuje za take stroške. Enako se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov in mnenj, cenitev in prevodov1. Ne glede na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku, pa se v skladu s 5. odstavkom 49. člena Pravilnika preostali materialni stroški vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo. Izvedenski organ je priglasil stroške za tiskanje za papir, za računalnik in elektriko, za pošiljanje spisa s prilogami in upravnimi spisom. Gre za preostale stroške, ki se vrednotijo v višini 2 % od višine odmerjenega plačila za delo.