Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Sodišče prve stopnje je pri vsebinski presoji obravnavane zadeve pravilno izhajalo iz zakonske določbe 54. člena ZDR-1, ki zgolj izjemoma omogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru obstoja v zakonu navedenih razlogov, med drugim tudi po toženki deklariranega razloga, zapisanega v pogodbah o zaposlitvi za določen čas: izvedbe dela, ki je projektno organizirano (enajsta alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). V takem primeru se lahko ne glede na siceršnjo omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (drugi odstavek 55. člena ZDR-1), pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta (četrti odstavek 55. člena ZDR-1). V sodni praksi je že povsem uveljavljeno stališče, da je v primeru spora o zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dolžan delodajalec dokazati obstoj tistega razloga za njeno sklenitev, ki je v pogodbi o zaposlitvi naveden, ne pa morebiti obstoja drugega razloga, četudi bi ta drugi razlog lahko predstavljal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po 1. točki prvega odstavka 318. člena ZPP v smislu pravilne vročitve tožbe v odgovor. Obstoja drugih predpostavk (2. do 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) toženka niti ne prereka, zato je s tem v zvezi zadoščal uradni preizkus. Ta je pokazal, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožnica je uveljavljala dopusten tožbeni zahtevek, katerega utemeljenost izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Ključno zatrjevano dejstvo, ki ni v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, je, da je tožnica toženki že 30. 10. 2025 podala izredno odpoved v skladu s 111. členom Zakona o delovnih razmerjih, pred katero je toženko pisno opomnila na odpravo kršitev in o njih pisno obvestila inšpektorat za delo. Ker toženka v predpisanem roku kršitev ni odpravila, je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila toženki vročena 6. 11. 2025. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je glede na predhodno učinkovanje izredne odpovedi tožnice kot delavke, "nasprotna" izredna odpoved, ki jo je po tem toženka podala tožnici, nična, ker že odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ko odpoved že učinkuje, ni mogoče ponovno odpovedati.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 27. 7. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 8. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Bistvo očitka iz izredne odpovedi je, da tožnica ni prihajala na delo in svojega izostanka ni opravičila niti ni imela odobrenega bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo brez upravičenega razloga, saj se ji je dopust iztekel, delo od doma ni bilo dogovorjeno, prav tako ni bila na bolniškem staležu. Ravnanje tožnice, ki od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo, za to pa ni imela utemeljenega razloga, kar je vedela, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve s strani delodajalca, ampak na dejanski očitek oziroma opis kršitve v odpovedi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved zakonita, pravilna, vendar je tožnici delovno razmerje zaradi očitane kršitve lahko prenehalo šele naslednji dan po vročitvi odpovedi (prvi odstavek 88. člena ZDR‑1), kar je bilo glede na neprerekane trditve tožnice 11. 2. 2025.

Izvedenec ni zahteval nadomestila plače, čeprav je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen, da mora povračilo zahtevati takoj po opravljenem delu, sicer ga izgubi. Zahteve za nadomestilo plače tudi ne predstavlja zahteva za potrdilo o odsotnosti za delodajalca. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.

Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da so se naloge, ki so bile predmet prenosa, opravljale na delovnem mestu strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Zaradi njihovega prenosa se je zmanjšal obseg dela na tem delovnem mestu. Zanj sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dva delavca. Presežno je postalo delo enega od njiju (tožnik ni navajal, da ni opravljal nalog delovnega mesta strokovnjak na področju sanacije in reševanja). Toženka je kot delavca, glede katerega je prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju kriterija delovne uspešnosti utemeljeno določila tožnika in mu podala odpoved iz poslovnega razloga.