Sedmi odstavek člena 38 ZIZ določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala sicer se stroški ne priznajo. Upnik si to določbo nepravilno razlaga, ko meni, da mu je nekako dana izbira, da bodisi zahteva povračilo stroškov takoj ali pa pozneje, vendar najpozneje do izteka navedenega 30-dnevnega roka. Navedeni 30-dnevni rok ima značaj objektivnega roka, upoštevati pa je treba tudi subjektivni aspekt, to je zavezo priglasitve stroškov takoj, ko nastanejo oziroma ko je znana njihova višina.
Pravdno sodišče ni pristojno odrejati vsebine odločitve, ki naj jo upravna enota sprejme v denacionalizacijskem postopku, za katerega je le-ta pristojna v skladu s 1. točko prvega odstavka 54. člena ZDen. Zato bi bilo potrebno drugi odstavek tožbe, da se namreč sodba predloži upravni enoti, ki naj v skladu z ZDen izda odločbo o denacionalizaciji, s katero bo toženka prejela nadomestno nepremičnino, v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZPP že med postopkom na prvi stopnji zavreči.
Vprašanje, ali sta stranki dosegli soglasje volj, potrebno za sklenitev sporazuma o nadomestni nepremičnini pa je civilnopravno vprašanje, od njegove razrešitve ima tožnica tudi pravno korist, zato je v tej smeri v skladu s prvim in drugim odstavkom 181. člena ZPP utemeljeno vložila ugotovitveno tožbo, o kateri je sodišče prve stopnje pristojno odločati.