Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.
Poslovna praksa (in s tem tudi oglaševanje) se šteje za zavajajočo ne le, če podjetje izpusti bistvene informacije, ampak tudi, če podjetje v določenem primeru in ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstev komuniciranja, prikriva ali nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob neprimernem času navede bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - delo na črno - prepoved opravljanja dela na črno - kozmetična dejavnost
Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZPDZC-1 je delo na črno prepovedano. Tožnica je opravljala obrtno dejavnost 96.022 „kozmetična in pedikerska dejavnost“, za opravljanje katere ni pridobila obrtnega dovoljenja. Zato je to dejavnost opravljala kot delo na črno. Na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPDZC-1 je tožena stranka, ki je ugotovila, da tožnica opravlja delo na črno, tožnici tudi pravilno izrekla ukrep o prepovedi opravljanja dejavnosti na črno.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se glede na navedeno v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
razlastitev - javni interes - javno dobro - javna cesta - test sorazmernosti
Razlastitev spornih nepremičnin je po presoji sodišča nujno potrebna za dosego javne koristi in je tudi v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Sodišče se strinja s presojo upravnega organa, da bo nova povezovalna cesta poskrbela za ustrezno cestno infrastrukturo na tem področju, ki trenutno predstavlja ozke, vaške ceste, ki so za obstoječe prometne potrebe območja Brda in Vrhovcev, ki nimata ustrezne povezave z glavno prometnico na tem področju, neustrezne.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zloraba mobilnega telefonskega aparata - odtujitev mobilnega telefona
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja pravna podlaga, ki je bila podlaga za odločitev, da strošek, ki je bil posledica opravljenih storitev iz mobilnega aparata stranke z interesom, nosi tožnik.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin - načelo zakonitosti
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo U-I-125/14-17 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave.
davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč - davčna osnova - vrednost ob odsvojitvi - posplošena tržna vrednost - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo je bil tožnici odmerjen in v plačilo naložen davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Tretji odstavek 137. člena ZUJF, na podlagi katerega je bila ugotovljena vrednost zemljišča ob odsvojitvi, je Ustavno sodišče kot neskladen z Ustavo razveljavilo, ker se pri določanju vrednosti zemljišča ob odsvojitvi sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Razveljavljeni del 137. člena ZUJF se po navedenem v nepravnomočnih zadevah ne uporabi, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ne predstavlja pravne podlage za ugotavljanje vrednosti zemljišča ob odsvojitvi.
blagovna znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - razlikovalna moč znaka
V zvezi z ovrednotenjem prijavljenega znaka v smislu tehtanja besednega in figurativnega dela je toženka menila, da sta si besedni in figurativni element enakovredna. Pri navedeni presoji (tehtanjem obeh delov kombinirane prijavljene znamke) pa je toženka spregledala, da je figurativni element izpodbijane znamke starodavni simbol farmacevtske industrije, iz česar sledi, da bi bil utemeljen ugovor tožnice, da je opisen za relevantno blago in storitve. Sodišče zato ne more slediti trditvi toženke, da lahko figurativni element izpodbijane znamke potrošnikom omogoči, da si takoj in trajno zapomnijo znak, tako da preusmeri njihovo pozornost iz opisnega/nerazlikovalnega sporočila, ki ga izraža besedni element LEKARNA. Praviloma opisni elementi nimajo razlikovalne moči, nedvomno pa vplivajo na zmožnost razlikovanja.
Ni bistveno, da predpona izvira iz latinskega – mrtvega jezika, bistvena je poznanost besede v zvezi z zadevnim blagom.
davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč - davčna osnova - vrednost ob pridobitvi - posplošena tržna vrednost - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo je bil tožnici odmerjen in v plačilo naložen davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Ker je bilo zemljišče pridobljeno pred 1. junijem 2012, se kot vrednost zemljišča ob pridobitvi šteje posplošena vrednost, kot bi bila zanj določena na dan 1. junij 2012 s sistemom množičnega vrednotenja ob upoštevanju rabe zemljišča pred spremembo namembnosti v zemljišče za gradnjo stavb. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da se drugi odstavek 137. člena ZUJF, kolikor določa za ugotovitev vrednosti zemljišča ob njegovi pridobitvi posplošeno tržno vrednost, razveljavi. Razveljavljeni del drugega odstavka 137. člena ZUJF se v nepravnomočnih zadevah ne uporabi, kar v obravnavanem primeru pomeni, da ne predstavlja pravne podlage za ugotavljanje vrednosti zemljišča ob pridobitvi.
ZICPES člen 68 do 78. Uredba(EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4.
Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela ZICPES ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd... Namen teh ukrepov carinskih organov je preprečevanje ponarejanja in piratstva. Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.
prispevki za socialno varnost - delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - upravičenci do delne oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - samozaposleni - prvi vpis v register po 1. 7. 2013
Delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob prvem vpisu v register, ki je bila uvedena z uveljavitvijo ZPIZ-2, se prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis v register opravili po 1. juliju 2013.
denacionalizacija - stranka v postopku - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o obnovi postopka - zavrženje tožbe
Glede na to pa, da tožnik po ZUS-1 ne more biti stranka, ter da izpodbija akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu, je moralo sodišče tožbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavreči.
javni razpis - mesto sodnika na ESČP - razpisni pogoji - starostni pogoj
Drugi odstavek 5. člena ZPKSMS določa, da morajo kandidati dokazila o izpolnjevanju pogojev priložiti k svoji prijavi na razpis in že v času razpisnega postopka se izpolnjevanje teh pogojev tudi preverja (tretji in četrti odstavek 5. člena ZPKSMS). Že iz citiranih zakonskih določb torej sledi, da morajo kandidati izpolnjevati pogoje v času razpisnega postopka oziroma do konca razpisnega postopka.
davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč - davčna osnova - vrednost ob pridobitvi - posplošena tržna vrednost - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo tožnici odmerjen in v plačilo naložen davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Ustavno sodišče je drugi odstavek 137. člena ZUJF, kolikor določa za ugotovitev vrednosti zemljišča ob njegovi pridobitvi posplošeno tržno vrednost, in tretji odstavek 137. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločba, kot neskladna z Ustavo razveljavilo. Razveljavljeni del 137. člena ZUJF se v nepravnomočnih zadevah ne uporabi, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ne predstavlja pravne podlage za ugotavljanje višine davčne osnove.
Vsebinske zahteve v zvezi s pravico do odbitka so tiste, ki urejajo dejansko (materialno) podlago in obseg pravice, kot jih določa člen 17 Šeste direktive z naslovom „Nastanek in obseg pravice do odbitka“. Nasprotno pa formalne zahteve v zvezi s to pravico urejajo podrobna pravila in nadzor nad njenim uveljavljanjem ter pravilno delovanje sistema DDV, kot so: obveznosti glede knjigovodstva, izdajanja računov in obračuna. Glede na navedeno so po presoji sodišča zahteve glede minimalne vsebine, ki jo morajo vsebovati računi, kot to določa člen 226 Direktive 2006/112 (oziroma 82. člen ZDDV-1) vsebinske zahteve, ki morajo biti izpolnjene za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka in ne gre le za formalne oziroma za procesne zahteve. V predmetni zadevi je zato potrebno presoditi ali sporni računi s priloženo dokumentacijo izpolnjujejo vsebinske zahteve, ki morajo biti izpolnjene za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi popolnega računa, kot to določa člen 226 Direktive 2006/112. V ponovljenem postopku je sodišče presojalo vsebino spornih petih računov in ugotovilo, da ti ne navajajo obsega opravljenih storitev (količine), kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Slednje tudi ni skladno s prakso SEU.
Oseba, ki meni, da se ima pravico udeleževati upravnega postopka kot stranka ali stranski udeleženec, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost, lahko vloži pritožbo (ali zahteva vročitev odločbe), dokler se ne izteče pritožbeni rok za stranke, ki so v postopku sodelovale. Če vloži pritožbo po tem roku, je treba njeno pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka zaradi razloga, ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v katerem bi morala biti udeležena kot stranka (peti odstavek 235. člena ZUP). Ne more pa predlagati obnove postopka iz navedenega razloga oseba, ki je vedela ali je iz okoliščin mogla sklepati, da je bila odločba izdana, še v času, ki ga je imela stranka za vložitev pritožbe, pa pritožbe pravočasno ni vložila, niti ni zahtevala vročitve odločbe (tretji odstavek 261. člena v zvezi z drugim odstavkom 229. člena ZUP), kot je bilo v konkretnem primeru, ne glede na to, ali izkaže pravni interes za sodelovanje v tem postopku, ali ne.
Javni poziv za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“, Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015.
V zadevi ni sporno, da je tožnica vlogi, s katero je na javni poziv kandidirala za sofinanciranje projekta “ŠČ Nova Gorica-Dodatni prostori za Višjo strokovno šolo za naravoslovno-tehnične programe”, priložila spremembo gradbenega dovoljenja, izdano investitorju Republiki Sloveniji, Ministrstvu za šolstvo in šport. Glede na navedeno nesporno dejstvo pa tožnica ni izpolnila pogoja javnega poziva iz 12. točke 8.1 poglavja, ki jasno določa, da se mora gradbeno dovoljenje, ki mora biti v primeru investicijskih operacij predloženo vlogi, glasiti na ime vlagatelja.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - sklep o prekinitvi postopka - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča je odločanje o prekinitvi postopka odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni stvari, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. O tej pravici bo v obravnavanem primeru odločeno šele z odločbo o odobritvi oziroma zavrnitvi pravnega posla, zoper to odločitev pa bo tožeča stranka, ob izpolnjevanju pogojev, lahko zahtevala sodno varstvo v upravnem sporu.
kataster stavb - vpis stavbe v kataster stavb - pravilnost vpisa
Geodetsko podjetje ali projektant mora v postopku izdelave elaborata za vpis stavbe v kataster stavb opraviti obravnavo in lastniku stavbe oziroma vsakega posameznega dela stavbe pokazati potek razdelitve delov stavb s primerjavo poteka v elaboratu in v naravi (prvi odstavek 82. člena ZEN). Kakor izhaja iz upravnega spisa, je bila glavna obravnava v zadevi opravljena. O njej je bil sestavljen zapisnik, iz katerega izhaja, da se vsi lastniki, vključno s tožečo stranko, strinjajo z delitvijo stavbe in vzpostavitvijo novih delov stavb ter da s takšno spremembo etažnega načrta soglašajo, kar so potrdili z podpisom navedenega zapisnika. Neutemeljen je zato ugovor tožeče stranke, da je bilo dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno, saj odločitev temelji prav na navedenem elaboratu.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odjava stalnega prebivališča
V zvezi z tožbenimi navedbami, da je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je Republika Slovenija izvedla nezakonit izbris 37.000 osebam in da je potrebno vsakomur, ki vloži zahtevo, izdati odločbo z veljavnostjo za nazaj, sodišče pojasnjuje, da v primeru tožnice ne gre za izbris, ki se je zgodil v februarju leta 1992. V zvezi s tem je drugostopenjski organ tožnici v svoji odločbi pravilno pojasnil, da ji stalno prebivališče ni prenehalo, ker bi zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, ampak zato, ker je že prej, to je 23. 8. 1991, sama odjavila stalno prebivališče in pri tem prijavila kot novo stalno prebivališče v Banja Luki.