ZICPES člen 68 do 78. Uredba(EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4.
Carinske ukrepe pri kršitvah pravic intelektualne lastnine urejajo določbe VI. dela ZICPES ter Uredba 608/2013. Določbe ZICPES podrobneje urejajo izvajanje navedene uredbe na področju zahteve za ukrepanje, odločitve o zahtevi, izjavi imetnika pravice, sodno varstvo, odločitev o zahtevi in zavarovanje, skladiščenje zaseženega blaga itd... Namen teh ukrepov carinskih organov je preprečevanje ponarejanja in piratstva. Carinski organi v primeru, če na podlagi utemeljenih indicev sumijo, da blago, ki je pod carinskim nadzorom krši pravice intelektualne lastnine bodisi na svojo pobudo, bodisi na podlagi zahteve, prekinejo carinski postopek prepustitve blaga ali blago zadržijo in subjektu, upravičenemu do vložitve zahteve omogočijo sprožitev postopka za ugotovitev ali je bila dejansko kršena pravica intelektualne lastnine.
Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.
Poslovna praksa (in s tem tudi oglaševanje) se šteje za zavajajočo ne le, če podjetje izpusti bistvene informacije, ampak tudi, če podjetje v določenem primeru in ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstev komuniciranja, prikriva ali nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob neprimernem času navede bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in tako povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
razlastitev - uvedba razlastitvenega postopka - ponudba za odkup nepremičnine
Sodišče pritrjuje tožnici, da ji pred vložitvijo zahteve za razlastitev ni bila posredovana ''klasična'' ponudba po 97. členu ZUreP-1, vendar pa ji taka ponudba glede na okoliščine obravnavanega primera po presoji sodišča niti ni mogla biti posredovana. Glede na podatke spisa namreč ne more biti dvoma, da je razlastitvena upravičenka zahtevo za razlastitev vložila, ker obravnavanih nepremičnin (kljub sklenjeni pogodbi in aneksu, izvedeni parcelaciji in izplačani odškodnini – tožnica namreč niti ne zatrjuje, da ji odškodnina po pogodbi oziroma aneksu ni bila izplačana, temveč zatrjuje, da ji ni bila izplačana v zadostnem znesku) ni mogla pridobiti sporazumno.
prispevki za socialno varnost - delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - upravičenci do delne oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - samozaposleni - prvi vpis v register po 1. 7. 2013
Delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob prvem vpisu v register, ki je bila uvedena z uveljavitvijo ZPIZ-2, se prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis v register opravili po 1. juliju 2013.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zloraba mobilnega telefonskega aparata - odtujitev mobilnega telefona
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja pravna podlaga, ki je bila podlaga za odločitev, da strošek, ki je bil posledica opravljenih storitev iz mobilnega aparata stranke z interesom, nosi tožnik.
davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč - davčna osnova - vrednost ob pridobitvi - posplošena tržna vrednost - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo tožnici odmerjen in v plačilo naložen davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Ustavno sodišče je drugi odstavek 137. člena ZUJF, kolikor določa za ugotovitev vrednosti zemljišča ob njegovi pridobitvi posplošeno tržno vrednost, in tretji odstavek 137. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločba, kot neskladna z Ustavo razveljavilo. Razveljavljeni del 137. člena ZUJF se v nepravnomočnih zadevah ne uporabi, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ne predstavlja pravne podlage za ugotavljanje višine davčne osnove.
davek na promet nepremičnin - prodaja nepremičnine na javni dražbi - nastanek davčne obveznosti - davčna osnova - ugovori glede izvršilnega postopka
V primeru, ko se nepremičnina proda na javni dražbi, nastane davčna obveznost za davek na promet nepremičnin s pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnine kupcu; davčno osnovo pa predstavlja dosežena prodajna cena, zmanjšana za davek na promet nepremičnin, vračunan v ceno. Pravilnost vodenja izvršilnega postopka se v postopku odmere davka na promet nepremičnin ne obravnava in zato s tem povezani tožbeni ugovori za odločitev niso pravno pomembni.
javni razpis - mesto sodnika na ESČP - razpisni pogoji - starostni pogoj
Drugi odstavek 5. člena ZPKSMS določa, da morajo kandidati dokazila o izpolnjevanju pogojev priložiti k svoji prijavi na razpis in že v času razpisnega postopka se izpolnjevanje teh pogojev tudi preverja (tretji in četrti odstavek 5. člena ZPKSMS). Že iz citiranih zakonskih določb torej sledi, da morajo kandidati izpolnjevati pogoje v času razpisnega postopka oziroma do konca razpisnega postopka.
davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč - davčna osnova - vrednost ob pridobitvi - posplošena tržna vrednost - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo je bil tožnici odmerjen in v plačilo naložen davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Ker je bilo zemljišče pridobljeno pred 1. junijem 2012, se kot vrednost zemljišča ob pridobitvi šteje posplošena vrednost, kot bi bila zanj določena na dan 1. junij 2012 s sistemom množičnega vrednotenja ob upoštevanju rabe zemljišča pred spremembo namembnosti v zemljišče za gradnjo stavb. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da se drugi odstavek 137. člena ZUJF, kolikor določa za ugotovitev vrednosti zemljišča ob njegovi pridobitvi posplošeno tržno vrednost, razveljavi. Razveljavljeni del drugega odstavka 137. člena ZUJF se v nepravnomočnih zadevah ne uporabi, kar v obravnavanem primeru pomeni, da ne predstavlja pravne podlage za ugotavljanje vrednosti zemljišča ob pridobitvi.
ZDDV-1 člen 46, 46/1, 46/1-1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 79, 79/1.
DDV - odmera DDV - pravica do oprostitve plačila ddv - prevozna listina - CMR - pomanjkljivi podatki
Na podlagi točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 bi moral tožnik, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV, z računom in prevozno listino dokazati, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico. V predmetnem davčnem postopku predloženi tovorni listi – CMR v zvezi s spornimi dobavami blaga iz Republike Slovenije v Italijo, ne vsebujejo vseh obveznih podatkov in so pomanjkljivi. Tožnik zaradi pomanjkljivo izpolnjenih tovornih listov – CMR za predmetne dobave ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoje iz točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV.
davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč - davčna osnova - vrednost ob odsvojitvi - posplošena tržna vrednost - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo je bil tožnici odmerjen in v plačilo naložen davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Tretji odstavek 137. člena ZUJF, na podlagi katerega je bila ugotovljena vrednost zemljišča ob odsvojitvi, je Ustavno sodišče kot neskladen z Ustavo razveljavilo, ker se pri določanju vrednosti zemljišča ob odsvojitvi sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Razveljavljeni del 137. člena ZUJF se po navedenem v nepravnomočnih zadevah ne uporabi, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ne predstavlja pravne podlage za ugotavljanje vrednosti zemljišča ob odsvojitvi.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se glede na navedeno v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
denacionalizacija - stranka v postopku - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o obnovi postopka - zavrženje tožbe
Glede na to pa, da tožnik po ZUS-1 ne more biti stranka, ter da izpodbija akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu, je moralo sodišče tožbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavreči.
Vsebinske zahteve v zvezi s pravico do odbitka so tiste, ki urejajo dejansko (materialno) podlago in obseg pravice, kot jih določa člen 17 Šeste direktive z naslovom „Nastanek in obseg pravice do odbitka“. Nasprotno pa formalne zahteve v zvezi s to pravico urejajo podrobna pravila in nadzor nad njenim uveljavljanjem ter pravilno delovanje sistema DDV, kot so: obveznosti glede knjigovodstva, izdajanja računov in obračuna. Glede na navedeno so po presoji sodišča zahteve glede minimalne vsebine, ki jo morajo vsebovati računi, kot to določa člen 226 Direktive 2006/112 (oziroma 82. člen ZDDV-1) vsebinske zahteve, ki morajo biti izpolnjene za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka in ne gre le za formalne oziroma za procesne zahteve. V predmetni zadevi je zato potrebno presoditi ali sporni računi s priloženo dokumentacijo izpolnjujejo vsebinske zahteve, ki morajo biti izpolnjene za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi popolnega računa, kot to določa člen 226 Direktive 2006/112. V ponovljenem postopku je sodišče presojalo vsebino spornih petih računov in ugotovilo, da ti ne navajajo obsega opravljenih storitev (količine), kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Slednje tudi ni skladno s prakso SEU.
KZ-1 člen 88. ZIKS-1 člen 105, 105/1, 107, 107/1, 108.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - odločanje po prostem preudarku - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, sodišče ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, zaradi česar je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj organ dopolni ugotovitveni postopek, pri čemer naj preizkusi vse tožnikove ugovore, po potrebi zahteva dopolnitev poročila zavoda in o stvari ponovno odloči.
zakupna pogodba - odpoved zakupne pogodbe - javne površine - pravica uporabe javne površine - pravica posebne uporabe javne površine
Dodelitev pravice do uporabe javne površine je v konkretnem primeru diskrecijska pravica tožene stranke, zato tudi morebitni nerešeni spori tožeče in tožene stranke v zvezi z zakupno pogodbo iz leta 1993 na odločitev v tej upravni zadevi ne morejo vplivati.
Oseba, ki meni, da se ima pravico udeleževati upravnega postopka kot stranka ali stranski udeleženec, pa dejansko ni sodelovala v postopku, ker ji ni bila dana takšna možnost, lahko vloži pritožbo (ali zahteva vročitev odločbe), dokler se ne izteče pritožbeni rok za stranke, ki so v postopku sodelovale. Če vloži pritožbo po tem roku, je treba njeno pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka zaradi razloga, ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, v katerem bi morala biti udeležena kot stranka (peti odstavek 235. člena ZUP). Ne more pa predlagati obnove postopka iz navedenega razloga oseba, ki je vedela ali je iz okoliščin mogla sklepati, da je bila odločba izdana, še v času, ki ga je imela stranka za vložitev pritožbe, pa pritožbe pravočasno ni vložila, niti ni zahtevala vročitve odločbe (tretji odstavek 261. člena v zvezi z drugim odstavkom 229. člena ZUP), kot je bilo v konkretnem primeru, ne glede na to, ali izkaže pravni interes za sodelovanje v tem postopku, ali ne.
visokošolski učitelj - postopek izvolitve v naziv - neizvolitev v naziv - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja stranke
Res je sicer, da je prvostopenjski organ avtonomen pri svoji odločitvi in da velja avtonomija univerze, vendar pa je pri odločitvi vseeno potrebno upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada pravica do obrazložene odločbe. Ker tožniku pred izdajo prvostopenjskega akta ni bilo poslano mnenje Študentskega sveta, da bi se do njega izjasnil, postopek ni potekal v skladu z 9. členom ZUP.
Javni poziv za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“, Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015.
V zadevi ni sporno, da je tožnica vlogi, s katero je na javni poziv kandidirala za sofinanciranje projekta “ŠČ Nova Gorica-Dodatni prostori za Višjo strokovno šolo za naravoslovno-tehnične programe”, priložila spremembo gradbenega dovoljenja, izdano investitorju Republiki Sloveniji, Ministrstvu za šolstvo in šport. Glede na navedeno nesporno dejstvo pa tožnica ni izpolnila pogoja javnega poziva iz 12. točke 8.1 poglavja, ki jasno določa, da se mora gradbeno dovoljenje, ki mora biti v primeru investicijskih operacij predloženo vlogi, glasiti na ime vlagatelja.
uporabno dovoljenje - izdaja potrdila - obrambno zaščitni objekt - gasilski dom - načelo zaslišanja stranke
Za postopek izdaje potrdila iz 198. člena ZGO-1 veljajo vsa pravila ZUP. Iz izpodbijanega sklepa in upravnega spisa pa ne izhaja, da bi toženka tožniku dala možnost, da se opredeli do ugotovitve, na kateri izpodbijana odločitev temelji, to je, da predmetni objekt ne izpolnjuje pogoja za izdajo potrdila, da ima uporabno dovoljenje po samem zakonu, saj v nobenem predpisu ni določen kot obrambno-zaščitni objekt. Sodišče je zato tožbi ugodilo, saj je toženka bistveno kršila določbe postopka.