začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti - izrek sklepa
Pritožnica zmotno tolmači določbo prvega odstavka člena 502.e ZKP in napačno zaključuje, da bi sodišče prve stopnje moralo v izrek izpodbijanega sklepa vključiti tudi predpisan način ravnanja sodišča po sprejemu odločitve o odpravi začasnega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je enako kot pred tem toženec ugotovilo, da tožnica ni izkazala obstoja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, torej takšnega novega dokaza, ki je obstajal že v postopku, ki ga želi tožnica obnoviti, pa brez svoje krivde ni zanj vedela oziroma ga ni mogla predložiti. Takšen dokaz zagotovo ni sporni izvid, saj je ta izvid tožnica pridobila po končanem postopku, ki ga želi obnoviti, in še ni obstajal v prejšnjem postopku. Ker ne gre za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP in torej za obnovitveni razlog, bi toženec z uvodoma citiranim sklepom predlog moral zavreči, ne pa zavrniti, kar pa na samo odločitev ne vpliva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00014047
ZSSloV člen 53.. ZObr člen 98c, 98c/1.. OZ člen 239, 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in VIII Ips 32/2018 z dne 10. 4. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje).
ZPP člen 155.. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko
Tožnik je z drugo pripravljalno vlogo prerekal navedbe tožene stranke v njeni predhodni pripravljalni vlogi in podal trditve. Glede na navedeno pripravljalni vlogi ni mogoče očitati, da za postopek ni bila potrebna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013401
OZ člen 435, 442, 442/2, 442/3. ZPP člen 236, 458, 458/1, 495, 495/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - kupoprodajna pogodba - trditvena podlaga strank - gospodarska prodajna pogodba - nedoločena kupnina - običajna kupnina - primerna kupnina - sklepčnost tožbe - substanciranje dokazov - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog
Glede na to, da sodišče ni sledilo trditvam tožnice, da je bila cena dogovorjena, se je pravilno oprlo na določbo 442. člena OZ, ki se nanaša na primere, ko kupnina v gospodarski pogodbi ni določena (dogovorjena).
Ker torej tožnica ni ravnala v skladu s sklepom o popravi oziroma dopolnitvi tožbe, je sodišče prve stopnje zakonito postopalo po 5. odstavku 108. člena ZPP in tožbo zavrglo.
Tožnik, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, je dopolnil le 6 let, 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe. Pomeni, da tudi če bi bila ugotovljena invalidnost zaradi bolezni, z dopolnjeno pokojninsko dobo ne bi mogel izpolniti pogoja gostote dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00013281
ZASP člen 16, 22, 168. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-f, 119. OZ člen 82, 83.
avtorska pravica - materialna avtorska pravica - moralna avtorska pravica - blagovna znamka - prenos materialne avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskega dela - civilna kazen po ZASP - slogan - razlaga pogodb - nedopustna pritožbena novota
Slogan in logotip, ki vsebuje tako besedne kot grafične elemente njunega ločevanja ne dopušča. Šele sinergija besednih in grafičnih prvin opazovalcu omogoča prepoznavo celotnega sporočila avtorskega dela.
Zelo ozko in notranje neskladna bi bila razlaga Pogodbe 1, da je zaradi zapisa v imenu ter v prvem, drugem in tretjem členu Pogodbe 1, tožena stranka od tožeče stranke, le za slogan "I feel Slovenia," brez logotipa izraženega v poudarjenih črkah in v besedi, odkupila izključne materialne avtorske pravice po 22. členu ZASP.
Pritožbeni razlog o primerjavi vrst črk, v Pogodbi 1 in 2 zapisane besedne zveze "I feel Slovenia" s črkami v znamki tožene stranke v tiskanih črkah (I FEEL SLOVENIA, A4) in nezakoniti uporabi v znamki tožene stranke, so nova dejstva, ki jih tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Sodišče druge stopnje jih zato, ker v pritožbi niti ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je imela tožena stranka zaradi izključnega prenosa vseh materialnih avtorskih pravic na avtorskem delu - sloganu z logotipom " I feel Slovenia" pravico v sodelovanju s P. registrirati znak "I FEEL SLOVENIA" kot znamko v zeleni, svetlo zeleni in sivi barvi pri URSIL.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00014243
ZSSloV člen 53.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 98c, 98c/1, 98c/2.. OZ člen 165, 243, 246, 299, 299/1.. URS člen 33.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti - pravica do zasebne lastnine - misija
Po dosedanji sodni praksi je delovno sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011, po katerem prispevek, ki je vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oziroma plačal. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS je varovano upravičenje delavca (zavarovanca), da delodajalec obveznost plačila prispevkov, ki sestavljata celoto, tudi dejansko izvede. Iz navedenega stališča Ustavnega sodišča RS sledi (pravno) varstvo delavca v zasebnem interesu, ki ima v primeru kršitve oziroma ogroženih pravic iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem tudi zahtevek za izpolnitev upravičenja do odvoda in plačila prispevkov, se pravi pravovarstveni zahtevek v individualnem delovnem sporu.
Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS, in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik zahteva izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.
ZKP člen 285e, 285e/2, 216, 216/1, 217. KZ-1B člen 307, 307/1.
nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - hišna preiskava - pogoji za izvedbo hišne preiskave - najdeni predmeti, ki niso v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem - navzočnost obdolženca pri hišni preiskavi - pričakovana zasebnost - samostojna stanovanjska enota - uporabnik prostora - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti
V obravnavanem primeru zoper obtoženca sodišče ni izdalo odredbe za hišno preiskavo in na njej obtoženec ni bil navzoč. Na naslovu, kjer prebiva, pa so bili zaseženi predmeti, ki so obremenilni prav zanj. Da so zaseženi predmeti obtoženčevi, je bilo ugotovljeno šele po izvedeni preiskavi. Policisti so ravnali zakonito, ko so zasegli prepovedano drogo, saj je skladno z 217. členom ZKP dopusten zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Na naslovu, kjer je bila izvedena hišna preiskava, je poleg lastnika - obtoženčevega očeta živel tudi obtoženec, torej je bilo to njuno skupno domovanje, vendar v času izdaje odredbe za hišno preiskavo obtoženec še ni bil v vlogi osumljenca, nanj se je utemeljen sum osredotočil šele po izvedeni hišni preiskavi. V takšnih primerih gre pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. V stanovanju, v katerem biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, a le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato v takšnih primerih zadostuje že prisotnost enega od družinskih članov pri hišni preiskavi, konkretno obtoženčevega očeta, na katerega se je odredba tudi nanašala. Četudi bi se odredba nanašala na obtoženca, bi zaradi skupnega stanovanja zadoščala že navzočnost obtoženčevega očeta, bi pa obtoženec moral biti o hišni preiskavi pravočasno obveščen. Izjema od koncepta pričakovane zasebnosti z deljeno zasebnostjo je položaj, ko si družinski člani medsebojno uredijo poseben način uporabe posameznih prostorov, ko se torej dogovorijo za izključno uporabo posameznih prostorov. V času izdaje odredbe in tudi izvedbe hišne preiskave zatrjevana izključna uporaba prostorov še ni bila znana. Da prima facie ne gre za samostojno stanovanjsko enoto v smislu stanovanja, policisti na podlagi zatečenega stanja sicer niso mogli sklepati.
Sodišče v delovnem sporu ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov.
kaznovanje procesnih udeležencev - kaznovanje zagovornika - zagovornik - zavlačevanje postopka - namen zavlačevanja postopka - zloraba procesnih pravic - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - vročanje sodnih pisanj - vabilo na narok - razpis naroka za glavno obravnavo - prevzem sodnega pisanja - denarna kazen - višina denarne kazni
S taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka.
Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo tri odvetnike, vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana. Odvetniki sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Njihova dolžnost je, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovnem obdobju.
Izostanek obtoženca še ne opravičuje njegovega zagovornika, da niti ne pristopi niti ne prevzame vabila. V primeru, da je opravičeno odsoten le obtoženec, ki je bil v redu povabljen, je njegov zagovornik vseeno dolžan pristopiti, če le niso tudi pri njem podane okoliščine, ki opravičujejo izostanek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00016884
ZKP-UPB8 člen 371, 371, 371/1-11.. KZ-1-UPB2 člen 135, 135/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivost izreka - zakonski znaki - grožnja - razlogi o odločilnih dejstvih - tuj jezik - prevod v slovenski jezik - občutek ogroženosti oškodovanca - ogrozitev
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri očitkih v opisu o grožnji z napadom na oškodovančevo premoženje za okoliščine, ki ne sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, vendar njihova vključenost v opis kaznivih dejanj nikakor ne pomeni, da je izpodbijana sodba zaradi tega obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Pomembno je, da je v izreku izpodbijane sodbe jasno opisano ravnanje obdolženca, ki predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo na način, da mu je po telefonu zagrozil z besedami, da ga bo razbil in pretepel do smrti, s čimer je pri oškodovancu povzročil močan občutek osebne ogroženosti in vznemirjenosti, saj se je groženj resno ustrašil in v strahu za svoje življenje in telo dejanji naznanil policiji, ti očitki so jasni, temu ustrezna pa je tudi obrazložitev.
Glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je obdolženec grožnje izrekel v srbskem in ne v slovenskem jeziku. V izreku izpodbijane sodbe obdolženčeve grožnje niso povzete ali navedene v srbskem jeziku, na podlagi česar bi se lahko sklepalo, ob uradnem prevodu v slovenski jezik, kaj naj bi obdolženec sploh izrekel. V krivdoreku so zgolj zapisane besede obdolženca, kot naj bi jih razumel oškodovanec. Zato sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o vsebini grožnje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je oškodovanec grožnjo, izrečeno mu v srbskem jeziku, razumel. V krivdoreku pod točko I/1 je vsebina grožnje navedena v ustreznem prevodu v slovenski jezik, torej je opisana v jeziku, v katerem teče kazenski postopek pred sodiščem. Očitana kršitev zato ni podana.
Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje izpolnjenost zakonskega znaka ogrozitve nadomestilo s subjektivnim občutkom ogroženosti oškodovanca. Grožnje z besedami, navedenimi v izreku izpodbijane sodbe, so namreč take narave in intenzitete, da so lahko pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti in vznemirjenosti.
ZST-1 člen 3, 11, 11/5, 12a, 12a/5, 12a/6, 12b, 12b/2. ZPP člen 7.
predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - nedovoljene pritožbene novote - bilanca stanja - odlog plačila sodne takse
Stranka, ki uveljavlja oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, mora sodišču predložiti vse relevantne podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov in so nujni za pravilno in popolno ugotovitev njenega materialnega položaja (šesti odstavek 12.a člena v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1). Okoliščina, da letno poročilo tožeče stranke za leto 2017 še ni bilo javno objavljeno na spletnem portalu AJPES, ne opravičuje tožeče stranke, da aktualnih podatkov ni navedla sama. Tožeča stranka v času vložitve predloga za taksno oprostitev res ni razpolagala z bilanco stanja za preteklo leto, a sama v predlogu tudi ni ponudila nobenih konkretnih (številčnih) podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o bistvenem poslabšanju njenega poslovanja in ogrozitvi dejavnosti v primeru plačila sodne takse.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00013989
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZDR člen 156, 184.. OZ člen 243.. ZObr člen 97f, 98c.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Ker je taksna obveznost tožene stranke za plačilo takse nastala ob vložitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, taksa pa še ni bila plačana, niti je sodišče ni napačno odmerilo v smislu 34a. člena ZST-1, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog.
Iz ustavne odločbe Up-63/03 izhaja, da delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavca, omejujejo pogodbeno svobodo strank, vključno z institutom odpovedi pravici. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS res obravnavalo pravico delavke do odpravnine, vendar je sodna praksa utemeljeno uveljavila stališče, da takšno pravilo velja za vse pravice, ki jih kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja, torej tudi za pravico delavca do regresa za letni dopust in do obračuna in izplačila dogovorjene plače. Zato se tožnik s spornim sporazumom ni mogel veljavno odpovedati vtoževanim terjatvam.
brezposelnost - vračilo neupravičeno izplačanih sredstev - verzija
V predmetni zadevi je podan dejanski stan iz 140. člena ZUTD. V skladu s 1. odst. 140. člena ZUTD je namreč zavod za zaposlovanje upravičen zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost tudi v primeru odprave odločbe o priznani pravici do denarnega nadomestila, izdani v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku. Enako posledico določa tudi OZ pri t.i. verzijski terjatvi. Po 190. členu OZ je namreč tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, kot v toženčevem primeru, in je na ta način obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti.
Zgolj dejstvo, da med vodstveni delovnimi mesti, ki so izrecno določena v 71. členu Statuta tožene stranke, ni delovnega mesta izbrane kandidatke, še ne pomeni, da ta ni izpolnjevala razpisnega pogoja delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih.
Ker je izbrana kandidatka v določenem obdobju (8 let in 7 mesecev) opravljala delo vodje oddelka in za to delo prejemala vodstveni oziroma položajni dodatek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tem času dejansko opravljala delo na vodstvenem delovnem mestu v zdravstvu, in da zato izpolnjuje razpisni pogoj štirih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu.
Za presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi, ki je bil podan iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ (neutemeljeno neizvrševanje sklepov organa zavoda), je bistveno le to, da je bilo tožniku s sklepom naloženo določeno ravnanje, ki ga neutemeljeno ni izvršil.
Po presoji sodišča prve stopnje je bilo nesprejemljivo ravnanje tožnika, ki je na ministrstvo spornega dne poslal elektronsko sporočilo s predlogom drugačne ureditve prenehanja mandatov novoimenovanih predstojnikov, kot je bilo to določeno v osnutku predloga statuta, sprejetega na seji Sveta en dan prej. Ker je bil tožnik na tej seji prisoten in je bil zato v času posredovanja spornega sporočila dobro seznanjen z razlogi proti predlagani ureditvi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsaj nekorektno, da je ministrstvu samovoljno predlagal spremembo akta, h kateremu je prejšnji dan podal soglasje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanim ravnanjem ravnal v nasprotju s sprejetim sklepom Sveta, ki je v skladu s 13. členom Statuta pristojen za sprejetje spremembe statuta, in da je zato podan razrešitveni razlog po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ.