oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - slabo finančno stanje
Ker lahko sodišče oprosti plačila sodne takse pravno osebo le nad zneskom 44,00 EUR, je tožeča stranka dolžna plačati takso v višini 33,00 EUR, ne glede na njeno zatrjevano slabo finančno stanje. Zato je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00013281
ZASP člen 16, 22, 168. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-f, 119. OZ člen 82, 83.
avtorska pravica - materialna avtorska pravica - moralna avtorska pravica - blagovna znamka - prenos materialne avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskega dela - civilna kazen po ZASP - slogan - razlaga pogodb - nedopustna pritožbena novota
Slogan in logotip, ki vsebuje tako besedne kot grafične elemente njunega ločevanja ne dopušča. Šele sinergija besednih in grafičnih prvin opazovalcu omogoča prepoznavo celotnega sporočila avtorskega dela.
Zelo ozko in notranje neskladna bi bila razlaga Pogodbe 1, da je zaradi zapisa v imenu ter v prvem, drugem in tretjem členu Pogodbe 1, tožena stranka od tožeče stranke, le za slogan "I feel Slovenia," brez logotipa izraženega v poudarjenih črkah in v besedi, odkupila izključne materialne avtorske pravice po 22. členu ZASP.
Pritožbeni razlog o primerjavi vrst črk, v Pogodbi 1 in 2 zapisane besedne zveze "I feel Slovenia" s črkami v znamki tožene stranke v tiskanih črkah (I FEEL SLOVENIA, A4) in nezakoniti uporabi v znamki tožene stranke, so nova dejstva, ki jih tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Sodišče druge stopnje jih zato, ker v pritožbi niti ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je imela tožena stranka zaradi izključnega prenosa vseh materialnih avtorskih pravic na avtorskem delu - sloganu z logotipom " I feel Slovenia" pravico v sodelovanju s P. registrirati znak "I FEEL SLOVENIA" kot znamko v zeleni, svetlo zeleni in sivi barvi pri URSIL.
ZPP člen 155.. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni stroški - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko
Tožnik je z drugo pripravljalno vlogo prerekal navedbe tožene stranke v njeni predhodni pripravljalni vlogi in podal trditve. Glede na navedeno pripravljalni vlogi ni mogoče očitati, da za postopek ni bila potrebna.
odvoz smeti - plačilo storitev - neprerekane trditve - ugovor pobota - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - izvajanje javne gospodarske službe - neskrbno čiščenje - škoda na nepremičnini
Odločitev sodišča, ki terjatve tožene stranke ni priznalo, češ da ta ni zadostno konkretizirana glede nastale škode, še manj pa, da je ta posledica ravnanj tožeče stranke, pri čemer je celo brez ugovora nasprotne stranke pojasnjevalo, da imajo navedene poškodbe lahko več različnih vzrokov, šele izvedenec pa bi lahko z gotovostjo povedal, ali navedeno ravnanje lahko povzroči zatrjevane posledice, je glede na navedeno napačna. S kršitvijo določbe 7. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje poseglo v toženkino pravico do izjave, kar uveljavlja tudi pritožnica.
Ker je bila vloga v tujem jeziku, je sodišče prve stopnje vložnico skladno s 104. členom ZPP pozvalo, naj jo v določenem roku ustrezno popravi oziroma dopolni, tako da jo prevede v slovenski jezik, podpiše in sodišču predloži v dveh izvodih. Ker vložnica ni ravnala v skladu s sklepom o popravi oziroma dopolnitvi vloge, je sodišče prve stopnje zakonito postopalo po 5. odstavku 108. člena ZPP in vlogo zavrglo.
kaznovanje procesnih udeležencev - kaznovanje zagovornika - zagovornik - zavlačevanje postopka - namen zavlačevanja postopka - zloraba procesnih pravic - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - vročanje sodnih pisanj - vabilo na narok - razpis naroka za glavno obravnavo - prevzem sodnega pisanja - denarna kazen - višina denarne kazni
S taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka.
Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo tri odvetnike, vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana. Odvetniki sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Njihova dolžnost je, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovnem obdobju.
Izostanek obtoženca še ne opravičuje njegovega zagovornika, da niti ne pristopi niti ne prevzame vabila. V primeru, da je opravičeno odsoten le obtoženec, ki je bil v redu povabljen, je njegov zagovornik vseeno dolžan pristopiti, če le niso tudi pri njem podane okoliščine, ki opravičujejo izostanek.
ZUP člen 7, 7/1.. ZSDP-1 člen 79.. ZOsn-UPB3 člen 75, 75/2.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.
dodatek za nego otroka - načelo varstva pravic strank
V obravnavanem predsodnem postopku bi bilo potrebno postopati po 7. členu ZUP in s tožnico glede na vloženo laično vlogo, s katero uveljavlja izplačilo dodatka za nego otroka, ne pa priznanje same pravice, najprej razčistiti, kaj sploh uveljavlja, in ji pojasniti, da bi lahko pravico do dodatka za nego otroka ob izpolnjenih zakonskih pogojih zahtevala za naprej. Ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP, niti ni iz sodnega spisa razvidno, da bi bil tožnici obravnavani dodatek za naprej morebiti priznan s kakšno drugo odločbo, tožnica pa s postavljenim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavlja dodatek za nego otroka od 14. 8. 2009 do konca šolskega leta 2017, bi moralo že sodišče prve stopnje izpodbijana posamična upravna akta na temelju 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 kot nezakonita odpraviti in zadevo vrniti ponovno v predsodno odločanje.
zavrženje tožbe - opozorilo pred odpovedjo - sodno varstvo - zahteva za izločitev sodnika
Glede na to, da je tožnica s tožbo izpodbijala opozorilo, podano na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zoper katerega nima pravice do samostojnega sodnega varstva, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, kot je določeno v prvem odstavku 274. člena ZPP.
S tem, ko je razpravljajoči sodnik zavrnil predlog tožnice za izdajo začasne odredbe s pravilno pravno argumentacijo, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan (s čimer tudi ni podan glavni pogoj oziroma predpostavka za izdajo začasne odredbe), ni mogoče zaključiti, da sodnik zadeve ne bo obravnaval z vso skrbnostjo in profesionalnostjo, čeprav je iz takšne pravne argumentacije mogoče domnevati končni izid spora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00016884
ZKP-UPB8 člen 371, 371, 371/1-11.. KZ-1-UPB2 člen 135, 135/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivost izreka - zakonski znaki - grožnja - razlogi o odločilnih dejstvih - tuj jezik - prevod v slovenski jezik - občutek ogroženosti oškodovanca - ogrozitev
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri očitkih v opisu o grožnji z napadom na oškodovančevo premoženje za okoliščine, ki ne sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, vendar njihova vključenost v opis kaznivih dejanj nikakor ne pomeni, da je izpodbijana sodba zaradi tega obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Pomembno je, da je v izreku izpodbijane sodbe jasno opisano ravnanje obdolženca, ki predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo na način, da mu je po telefonu zagrozil z besedami, da ga bo razbil in pretepel do smrti, s čimer je pri oškodovancu povzročil močan občutek osebne ogroženosti in vznemirjenosti, saj se je groženj resno ustrašil in v strahu za svoje življenje in telo dejanji naznanil policiji, ti očitki so jasni, temu ustrezna pa je tudi obrazložitev.
Glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je obdolženec grožnje izrekel v srbskem in ne v slovenskem jeziku. V izreku izpodbijane sodbe obdolženčeve grožnje niso povzete ali navedene v srbskem jeziku, na podlagi česar bi se lahko sklepalo, ob uradnem prevodu v slovenski jezik, kaj naj bi obdolženec sploh izrekel. V krivdoreku so zgolj zapisane besede obdolženca, kot naj bi jih razumel oškodovanec. Zato sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o vsebini grožnje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je oškodovanec grožnjo, izrečeno mu v srbskem jeziku, razumel. V krivdoreku pod točko I/1 je vsebina grožnje navedena v ustreznem prevodu v slovenski jezik, torej je opisana v jeziku, v katerem teče kazenski postopek pred sodiščem. Očitana kršitev zato ni podana.
Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje izpolnjenost zakonskega znaka ogrozitve nadomestilo s subjektivnim občutkom ogroženosti oškodovanca. Grožnje z besedami, navedenimi v izreku izpodbijane sodbe, so namreč take narave in intenzitete, da so lahko pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti in vznemirjenosti.
Tožnik, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, je dopolnil le 6 let, 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe. Pomeni, da tudi če bi bila ugotovljena invalidnost zaradi bolezni, z dopolnjeno pokojninsko dobo ne bi mogel izpolniti pogoja gostote dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00014243
ZSSloV člen 53.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 98c, 98c/1, 98c/2.. OZ člen 165, 243, 246, 299, 299/1.. URS člen 33.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti - pravica do zasebne lastnine - misija
Po dosedanji sodni praksi je delovno sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011, po katerem prispevek, ki je vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oziroma plačal. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS je varovano upravičenje delavca (zavarovanca), da delodajalec obveznost plačila prispevkov, ki sestavljata celoto, tudi dejansko izvede. Iz navedenega stališča Ustavnega sodišča RS sledi (pravno) varstvo delavca v zasebnem interesu, ki ima v primeru kršitve oziroma ogroženih pravic iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem tudi zahtevek za izpolnitev upravičenja do odvoda in plačila prispevkov, se pravi pravovarstveni zahtevek v individualnem delovnem sporu.
Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS, in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik zahteva izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013164
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 350, 350/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - bistvena kršitev določb postopka - neupravičena obogatitev - zastaranje
Tožnik morebitnih kršitev pravil postopka, ki naj bi se zgodile v drugem sodnem postopku, pred drugim prvostopenjskim sodiščem, ki ni izdalo sedaj izpodbijane delne sodbe, ne more uveljavljati v okviru predmetnega postopka. Kršitve pravil postopka je mogoče uveljavljati le znotraj sodnega postopka, v katerem so se zgodile, in ne v nadaljnjih, novih postopkih. Pritožbeno sodišče lahko preizkusi le tisto sodbo sodišča prve stopnje, ki je izpodbijana s pritožbo ter le v tistem delu, v katerem ga pritožba izpodbija. Zato tožnik s pritožbenimi navedbami v tem delu ne more uspeti.
ZZZ-1 člen 8, 8/4.. ZJU člen 24, 24/1.. ZDR-1 člen 46.
odškodninska odgovornost delodajalca - obveznost varovanja delavčeve osebnosti - protipravnost - dostojanstvo pri delu
Sporno elektronsko sporočilo, v katerem je zapisano, da mu ni treba soliti pameti, in da lahko mail naslovi na ministra, papeža in božička, je primer neustrezne komunikacije, ki je tožena stranka ne bi smela dopuščati. Kljub navedenemu, navedene besede še ne pomenijo nedopustnega posega v tožnikovo osebnost in dostojanstvo oziroma protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Utemeljeno pa tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da prepoved tožniku do vstopa v službene prostore po opravljanem nadzoru na veleposlaništvu ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Izrečeni ukrep mora biti namreč zakonit in izveden tako, da se varuje dostojanstvo (osebnost) delavca.
postopek osebnega stečaja - predlog za odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - zloraba pravice do odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - nov predlog za odpust obveznosti - spremenjene okoliščine - namen odpusta obveznosti - soglasje ločitvenega upnika - soglasje vseh upnikov
Pritožbena navedba, da upniki soglašajo z odpustom obveznosti stečajnemu dolžniku, je v nasprotju s predlogom upnika Banka X. d. d. za ustavitev postopka odpusta obveznosti in za zavrnitev tega predloga. Sicer pa dolžnik v predlogu ni navedel, kateri so tisti upniki, ki soglašajo s tem, da mu sodišče obveznosti odpusti. K predlogu je sicer predložil kratko izjavo upnika A. d. o. o. z dne 4. 5. 2018, da kot glavni ločitveni upnik soglaša z odpustom obveznosti, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da s predlaganjem konkretnih dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajočih navedb. Poleg tega je iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 21. 4. 2015 razvidno, da je do 21. 4. 2015 v stečajnem postopku svoje terjatve prijavilo kar 9 upnikov. Zato izjava enega upnika, tudi če bi bila konkretizirana, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00014047
ZSSloV člen 53.. ZObr člen 98c, 98c/1.. OZ člen 239, 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in VIII Ips 32/2018 z dne 10. 4. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje).
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - odprava začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti - izrek sklepa
Pritožnica zmotno tolmači določbo prvega odstavka člena 502.e ZKP in napačno zaključuje, da bi sodišče prve stopnje moralo v izrek izpodbijanega sklepa vključiti tudi predpisan način ravnanja sodišča po sprejemu odločitve o odpravi začasnega zavarovanja.
Za presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi, ki je bil podan iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ (neutemeljeno neizvrševanje sklepov organa zavoda), je bistveno le to, da je bilo tožniku s sklepom naloženo določeno ravnanje, ki ga neutemeljeno ni izvršil.
Po presoji sodišča prve stopnje je bilo nesprejemljivo ravnanje tožnika, ki je na ministrstvo spornega dne poslal elektronsko sporočilo s predlogom drugačne ureditve prenehanja mandatov novoimenovanih predstojnikov, kot je bilo to določeno v osnutku predloga statuta, sprejetega na seji Sveta en dan prej. Ker je bil tožnik na tej seji prisoten in je bil zato v času posredovanja spornega sporočila dobro seznanjen z razlogi proti predlagani ureditvi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsaj nekorektno, da je ministrstvu samovoljno predlagal spremembo akta, h kateremu je prejšnji dan podal soglasje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanim ravnanjem ravnal v nasprotju s sprejetim sklepom Sveta, ki je v skladu s 13. členom Statuta pristojen za sprejetje spremembe statuta, in da je zato podan razrešitveni razlog po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ.
ZDR-1 člen 6, 7, 7/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 100/1-2.. KZ-1 člen 197.. ZPND člen 3.. Uredba o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (2009) člen 2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - psihično nasilje - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dostojanstvo pri delu
Ravnanje tožnika, ko je spornega dne na službenem printerju natisnil obvestilo o javni dražbi premičnega premoženja sodelavke z namenom, da ga navedena oseba vidi (ta je obvestilo zares videla), nima narave psihičnega nasilja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. To ravnanje nima takšne stopnje resnosti in zavržnosti, da bi se lahko (kot enkratno ravnanje) definiralo kot psihično nasilje. Zato to ravnanje tožnika ni predstavljalo podlage za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Navedeno ravnanje tožnika predstavljalo zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po oceni pritožbenega sodišča je to ravnanje tožnika potrebno opredeliti kot nadlegovanje po 2. členu Uredbe o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave.
V konkretnem primeru brez diplomskega dela študij ni bil zaključen, zato ni mogoče govoriti o neznatnem delu obveznosti. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju, ter vsebino, določeno s pogodbo. Pogodbeni stranki sta pri urejanju medsebojnih razmerij prosti (3. člen OZ). Zaradi načela pogodbene svobode strank in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb imata pogodbeni stranki možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno, že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ. V 3. členu pogodbe o izobraževanju pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo v primeru, če delavec po svoji krivdi ne bo opravil vseh študijskih obveznosti, ministrstvu povrnil vse stroške izobraževanja in vsa nadomestila plač za čas študijskih dopustov. Za presojo pogodbe o izobraževanju se torej uporabljajo tako ZDR kot tudi OZ, pri čemer je pogodba akt, ki zavezuje obe stranki. Temeljna obveza tožeče stranke je bila, da bo tožencu omogočila izobraževanje in plačala šolnino, toženec pa se je zavezal, da bo uspešno zaključil študij po programu in v roku določenem v pogodbi in da bo predložil potrdilo o uspešnem zaključku študija.
Iz ustavne odločbe Up-63/03 izhaja, da delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavca, omejujejo pogodbeno svobodo strank, vključno z institutom odpovedi pravici. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS res obravnavalo pravico delavke do odpravnine, vendar je sodna praksa utemeljeno uveljavila stališče, da takšno pravilo velja za vse pravice, ki jih kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja, torej tudi za pravico delavca do regresa za letni dopust in do obračuna in izplačila dogovorjene plače. Zato se tožnik s spornim sporazumom ni mogel veljavno odpovedati vtoževanim terjatvam.