DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00013989
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZDR člen 156, 184.. OZ člen 243.. ZObr člen 97f, 98c.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Ker je taksna obveznost tožene stranke za plačilo takse nastala ob vložitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, taksa pa še ni bila plačana, niti je sodišče ni napačno odmerilo v smislu 34a. člena ZST-1, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 243, 352, 352/3.. ZDR člen 156, 184, 206.. ZDR-1 člen 202.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zastaranje
Začetek postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU s strani nižjih sodišč je fakultativne narave. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti.
Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 24. 3. 2011, tožbo pa je vložil 16. 3. 2016.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - slabo finančno stanje
Ker lahko sodišče oprosti plačila sodne takse pravno osebo le nad zneskom 44,00 EUR, je tožeča stranka dolžna plačati takso v višini 33,00 EUR, ne glede na njeno zatrjevano slabo finančno stanje. Zato je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrnjen.
odvzem poslovne sposobnosti - postopek za odvzem poslovne sposobnosti - uvedba postopka po uradni dolžnosti - sklep o začetku postopka - kontradiktornost - pravica do izjave
Z izpodbijanim sklepom je zgolj začet postopek za (delni ali popolni) odvzem poslovne sposobnosti, zato se ob njegovi izdaji še ne ugotavlja dejstev, od katerih je odvisna odločitev o odvzemu poslovne sposobnosti. Glede na tretji odstavek 45. člena ZNP v tej fazi še ne gre za kontradiktoren postopek oziroma prvo sodišče ni bilo dolžno udeleženki že pred izdajo sklepa o začetku postopka omogočiti, da uveljavi pravico do izjave. Izvajanje dokazov in oprava procesnih dejanj bosta sledila v nadaljevanju postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00014474
SPZ člen 92.. ZDR člen 182.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - navadna škoda - vrnitveni zahtevek - rei vindicatio
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da trditve tožeče stranke v tožbi utemeljujejo le vrnitveni zahtevek po stvarnem pravu (92. člen SPZ), kar naj bi posledično pomenilo, da premoženje tožeče stranke (ki zajema tudi premoženjske pravice) ni zmanjšano in ji zato vtoževana škoda (še) ni nastala. Zahtevek za plačilo denarne vrednosti predmeta ima lahko naravo odškodninskega zahtevka, če tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženka odtujila njeno stvar (tj. radiofrekvenčni generator za ablacijo ven), zato je bila prikrajšana v višini njene vrednosti (tj. nakupne vrednosti aparata). Te trditve v zadostni meri utemeljujejo odškodninski zahtevek, in sicer zahtevek za povrnitev premoženjske škode, pri čemer gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja zaradi protipravnega odvzema stvari (navadna škoda).
Tožeča stranka je v postopku dokazala, da je toženka odtujila radiofrekvenčni generator za ablacijo ven oziroma, da zaradi njenega nedopustnega ravnanja sporni aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda. Ker so izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti toženke (nedopustno ravnanje toženke, ker zaradi njenega ravnanja aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, toženkina krivda v obliki naklepa, vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo ter nastanek škode), je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.
začasna odredba - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - prepoved razpolaganja s premičnimi stvarmi - varščina namesto začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
S plačilom varščine lahko upnik doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je torej neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za položitev varščine kot pogoj za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Ker je tožeča stranka sama trdila, da je čista vrednost te nepremičnine negativna, s predlagano začasno odredbo v tem delu ne bo dosegla namena zavarovanja, ki je v zavarovanju uveljavitve njene terjatve, saj je takšno zavarovanje brez vsakršne vrednosti.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00014540
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 7, 7/1. ZS člen 113a, 133a/3, 113a/6. ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 71, 71/1, 71/2, 71/3. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZN člen 4.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršilni postopek - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov
Višje sodišče v Mariboru meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Evropske Unije, kot ga je že postavilo v zadevi I Ip 138/2018, ki jo obravnava Sodišče Evropske Unije pod opravilno številko C-407/18.
V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ni posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi. Odločitev Sodišča EU v zadevi C-407/18 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bo moralo sodišče upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve Sodišča EU nimajo pravnega učinka erga omnes.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ki ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja. Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopusten pogoj, pa se mu je, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku?
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je lahko načelu učinkovitosti zadoščeno le, če ima nacionalno sodišče na voljo učinkovito možnost, da preizkusi nedopustnost pogoja še preden pride do realizacije izvršbe v izvršilnem postopku. Pojasnjena zelo stroga slovenska ureditev odloga izvršbe ne pušča dovolj širokega razlagalnega prostora, da bi lahko bil odlog za potrošnika v vseh primerih sklicevanja na nedopustni pogoj enostavno dosegljiv. Tako ima upnik prosto pot do prisilne izpolnitve nedopustnega pogoja v izvršbi, četudi dolžnik potrošnik vloži ugotovitveno tožbo glede nedopustnih pogojev kreditne pogodbe.
Kot možno rešitev za učinkovito varstvo potrošnika se je v VSM sklepu I Ip 138/2018 sodišče druge stopnje zavzelo za omilitev strogega pojmovanja načela formalne legalitete in omejen preizkus glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00014511
KZ-1 člen 87, 87/1, 87/2, 199, 199/1.. ZKP člen 129.a, 129.a/1, 129.a/2, 129.a/6.
zaposlovanje na črno - izrek denarne kazni - sprememba denarne kazni v kazen zapora
Odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadene sodbe, je pravilna. Obsojenec v roku dveh mesecev, ki je bil določen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru K 15912/2017, z dne 11. 4. 2017, z njo izrečene denarne kazni v višini 1.074,00 EUR ni plačal, vsled česar je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da se denarna kazen izvrši tako, da se nadomesti z zaporom 15 dni.
oprostitev plačila sodne takse - družinski člani - samska oseba - lastni dohodek družine
Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je storilec roj. 13. 1. 1992, kar pomeni, da v času vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse sicer še ni dopolnil 26 let in so ga bili starši zaradi rednega šolanja dolžni vzdrževati. Vendar pa je v času odločanja o storilčevem predlogu, to je 15. 5. 2018 storilec že dopolnil 26 let, kar ima za posledico, da ga starši kljub rednemu šolanju niso več dolžni preživljati. Ker je sodišče vezano na dejansko stanje, kot je izkazano v trenutku odločanja, bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati dejstvo, da je storilec tekom postopka dopolnil 26 let. Zato zagovornik utemeljeno izpostavlja, da storilčevih staršev glede na določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUJPS) v zvezi s prvim odstavkom istega člena pri ugotavljanju materialnega položaja storilca sodišče ne bi smelo upoštevati, temveč bi moralo obravnavati storilca kot samsko osebo.
najemna pogodba - najemnina in stanovanjski stroški - uporaba najetega stanovanja - pravni naslov za uporabo stanovanja - dolžnost plačila stroškov - izselitev iz stanovanja - sprememba naslova prebivališča - izpraznitev in izročitev stanovanja - spor majhne vrednosti
Toženka je dolžna plačati stroške, povezane z uporabo spornega stanovanja, ker ga je kljub prenehanju pravnega naslova še vedno uporabljala. Stroške je dolžna plačevati tudi oseba, ki je v stanovanju sprva bivala skladno z najemno pogodbo, nato pa je po prenehanju pogodbe z uporabo stanovanja nadaljevala. Toženkina obveznost tako ni prenehala s tem, ko je ta s svojo večletno dejansko uporabo stanovanja bivanje omogočila še svojemu nekdanjemu partnerju.
Toženka ne zanika, da je partner začel uporabljati stanovanje z njeno privolitvijo. Kakšno je bilo njuno medsebojno razmerje, ni pravno relevantno v odnosu do tožnice, ki se je njuni dogovori ne tičejo. Če je toženka uporabo stanovanja prepustila partnerju, se s takšnim enostranskim ravnanjem plačila dolgovanih stroškov ni mogla razbremeniti.
stvarna pristojnost - sklep o stvarni nepristojnosti - pristojnost pravdnega sodišča - stvarna pristojnost delovnega sodišča - delovno razmerje - odškodninski spor med delavcem in delodajalcem - atrakcija pristojnosti
Prvi toženec je bil glavni izvajalec in naročnik dela in ne delodajalec toženca, zato zanj pristojnost delovnega sodišča v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDSS-1 ni podana, pač pa je podana pristojnost splošnega sodišča. Pristojnost delovnega sodišča tudi ni podana glede druge toženke, saj ne gre za zavarovalnico delodajalca, pač pa za zavarovalnico prvega toženca. Drugi odstavek 5. člena ZDSS-1 namreč ureja atrakcijo pristojnosti delovnega sodišča za odškodninske spore iz istega škodnega dogodka, v katerem delavec (tožnik) zahteva odškodnino od svojega delodajalca, če je poleg delodajalca tožena tudi delodajalčeva zavarovalnica.
Nerelevantne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da predloženi račun in kontna kartica s strani tožeče stranke nista podpisana. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka blago, zaračunano s tem računom, toženi stranki dobavila, ta pa izdanemu računu ni oporekala oziroma ga zavrnila. Ker je bila storitev oziroma dobava opravljena, pritožnica s sklicevanjem na neveljavnost verodostojne listine obstoja tožničine terjatve ne more izpodbiti.
Sodišče je ugotovilo, da je vzrok padca predala na tožnikovo nogo poškodba vodil predala, do katere je prišlo zaradi tožnikove nepravilne, pogoste in neskladne uporabe zapiranja in odpiranja predala "na silo". Trditev o tem, da naj bi se predal odpiral "na silo", tožena stranka ni podala. Gre za eno od možnosti, ki jih je ponudil izvedenec, a ta ni bila v okviru trditvene podlage tožene stranke. Odpiranje predala "na silo" pa je posledica tega, da predal ni izpraven. Vzroke, ki so privedli do tega, da predal ni bil izpraven, pa je izvedenec našel v napaki materiala vodila in utrujenosti materiala (kar dokazujejo napake in poškodbe na sosednjih predalih) ter možnosti, da so vijaki, ki so držali vodila na steni omare, s časom in pogostostjo uporabe popustili. Če bi delodajalec poskrbel, da bi bila omara (predali) izpravna, potem predalov ne bi bilo treba "na silo" odpirati in zapirati.
Ker zavarovanec tožene stranke ni zagotovil brezhibne opreme, je njegovo ravnanje (opustitev) povzročilo, da je zaradi neustrezne opreme pri uporabi le-te ob odpiranju kartotečnega predala ta tožniku padel na nogo in ga poškodoval. Nedopustno ravnanje tožene stranke je v vzročni zvezi z nastalo škodo tožniku.
ZIZ člen 9, 9/3, 29. ZPP člen 105, 105/3, 105b, 105b/4, 108, 108/1. Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih (2010) člen 18. Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (2011) člen 3, 3/3, 8, 9.
po elektronski pošti oddana vloga - nepopolna vloga - nepodpisana vloga - pozivanje na dopolnitev ugovora - pravočasnost ugovora
Zaključek, da je bil ugovor, vložen po elektronski pošti, nepodpisan, je sicer pravilen, vendar pa to sodišču ne omogoča, da bi na tak način vloženo vlogo enostavno prezrlo oziroma da je ne bi obravnavalo. Po elektronski pošti vložena nepodpisana vloga je namreč nepopolna, zato bi moralo sodišče prve stopnje dolžnico pozvati k dopolnitvi ugovora s podpisom. Ker je dolžnica vlogo že dopolnila z lastnoročnim podpisom, je bila ta pomanjkljivost že odpravljena in je dolžničin ugovor popoln, šteti pa je, da je bil pravočasno vložen že, ko ga je sodišče prejelo po elektronski pošti, in ne šele, ko je bil že vloženi ugovor le še dopolnjen s podpisom.
ZPP člen 348.. ZDR-1 člen 33, 37, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - pritožbena obravnava
Obrazloženo je že bilo, da tožniku ni mogoče očitati odtujitve, tako da zaključki sodišča prve stopnje ne morejo biti podlaga za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa se sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve sodbe ni jasno opredelilo do očitka iz odpovedi, da tudi če tožnik ni imel namena odtujiti blaga, bi ga skladno z določili internih pravilnikov in navodili moral poravnati istega dne in blaga ne bi smel odnesti iz poslovalnice brez plačila. Tudi na ta očitek, ne le na odtujitev, je namreč tožena stranka vezala odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Navedeni očitek je sicer povezan z vprašanjem, ali se je pri toženi stranki vendarle dopuščala praksa, da so delavci, ki ob nakupu niso imeli gotovine, blago lahko odnesli iz poslovalnice brez plačila in ga plačali naslednji dan. Glede te prakse je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo tožnika ter priče, a je (sicer pravilne) ugotovitve v zvezi s tem, da se takšna praksa pri toženi stranki ni dopuščala, uporabilo le v podkrepitev odtujitve, ne pa tudi v zvezi s presojo, ali je tožnik v zvezi s tem huje kršil delovne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, da je saniralo te pomanjkljivosti izpodbijane sodbe (348. člen ZPP).
Pri razlagi pravnih razmerji (in pisna Izjava ni nič drugega kot to), je treba izhajati iz volje strank tega razmerja in ugotoviti njegovo vsebino glede na to, kaj sta stranki hoteli, ko sta pravno razmerje ustanavljali (tudi, če se nista dobro izrazili). Zato je sodišče prve stopnje vsebino Izjave pravilno razlagalo upoštevajoč namen banke, ki je Izjavo dala, in investitorja, na katerega je Izjava naslovljena. Pritožbeni očitek zmotnega tolmačenja Izjave v smislu razmerja med investitorjem in banko, zato ne more biti utemeljen. Ker tožnica ni bila stranka te Izjave, se glede ugotavljanja njene vsebine ne more sklicevati na svoja pričakovanja. To, ali je bilo tožničino pričakovanje, da bo na podlagi Izjave prejela izbrisno dovoljenje, ko bo izpolnila svoje obveznosti iz Prodajne pogodbe, upravičeno ali ne, na vsebino dogovora iz Izjave (četudi sklenjenega v njeno korist), oziroma na vsebino obveznosti izjaviteljice (torej banke), nima nobenega vpliva.
V tej zadevi se je bistvo spora skoncentriralo na vprašanje, pod kakšnim pogojem se je banka (v ustnem dogovoru oziroma v pisni Izjavi) zavezala k utesnitvi svojih maksimalnih hipotek. V zvezi z ustnim dogovorom je tožnica podala tako skope trditve, da jih, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni bilo mogoče obravnavati. Dokazi pa so namenjeni potrditvi postavljenih (konkretnih in določnih) trditev, ne njihovemu nadomeščanju. Zato sodišče v postopku na prvi stopnji o teh dejstvih utemeljeno ni izvajalo nobenih dokazov in je tožničine dokazne predloge za zaslišanja glede ustnega dogovora pravilno zavrnilo.
Pritožnica uveljavlja procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta procesna kršitev je podana le, če sodišče (tehnično) nepravilno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Ko ga torej v razloge sodbe prepiše z drugačno vsebino, od tiste, ki jo ima v resnici. Takega nasprotja pritožnica, ki nosi trditveno in prepričevalno breme, da je do te kršitve prišlo, niti ne trdi. Dejansko se ne strinja z dokazno presojo in s pravno izpeljavo prvostopenjskega sodišča, napravljeno (tudi) na podlagi Pogodbe o kratkoročnem kreditu in njenih Dodatkov, Splošnih pogojev prodaje in Izjave banke. Zato tudi njen očitek o protispisnosti izpodbijane sodbe ne more biti utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00013250
ZIZ člen 268, 272. ZPP člen 328.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - začasna dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - začasna določitev stikov - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - težko popravljiva škoda - ogroženost otroka - sklep o začasni odredbi - popravni sklep
Začasna dodelitev otroka enemu ali drugemu od staršev ob nepopolno izvedenem dokaznem postopku (kar je postopku z začasno odredbo imanentno) lahko nedopustno prejudicira končno odločitev o dodelitvi. V situaciji, kot je obravnavana, mora biti sodišče še posebej pozorno, da do tega ne pride.
Odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev lahko hitro povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki kaj hitro postane zelo težko popravljiva.
preživnina za otroka - obseg stikov - standard koristi otroka - bistveno spremenjene razmere - preživninske zmožnosti staršev - preživninske potrebe otroka
Višina preživninske obveznosti preživninskega zavezanca je ocena pridobitnih sposobnosti obeh staršev, ki okvirja obseg preživninskih potreb otroka. Večje kot so pridobitne sposobnosti staršev, večje so lahko preživninske potrebe otrok in večja je zato preživninska obveznost staršev. Sodišče prve stopnje je ta trikotnik upoštevalo in ga vrednostno pravilno ocenilo pri določitvi preživninskih potreb otroka. Določitev preživninske obveznosti zavezanca in preživninskih potreb otroka nista matematični operaciji, za kar se zavzema pritožba, ki v ta namen ponuja različne statistične podatke.
obseg zapuščine - darilo zapustnika - skupno premoženje zakoncev
Toženka v pritožbi pravilno opozarja, da prvo sodišče njenega ugovora, da je zapustnik polovico sredstev iz naslova skupnega premoženja pred smrtjo podaril svoji ženi, ni obravnavalo, gre pa za odločilno dejstvo. Sodba sodišča prve stopnje tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Iz razlogov 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, se ne da razbrati, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je šlo za darilo in ga ni upoštevalo, ker tožnica s tožbenim zahtevkom ne zahteva vračila darila, ali je sodišče zgolj povzemalo trditve toženke. V primeru, če bi se izkazalo, da je šlo pri nakazanih denarnih sredstvih za darilo, bi to pomenilo, da ta sredstva niso bila več njegova last.