CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00013250
ZIZ člen 268, 272. ZPP člen 328.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - začasna dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - začasna določitev stikov - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - težko popravljiva škoda - ogroženost otroka - sklep o začasni odredbi - popravni sklep
Začasna dodelitev otroka enemu ali drugemu od staršev ob nepopolno izvedenem dokaznem postopku (kar je postopku z začasno odredbo imanentno) lahko nedopustno prejudicira končno odločitev o dodelitvi. V situaciji, kot je obravnavana, mora biti sodišče še posebej pozorno, da do tega ne pride.
Odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev lahko hitro povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki kaj hitro postane zelo težko popravljiva.
začasna odredba - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - prepoved razpolaganja s premičnimi stvarmi - varščina namesto začasne odredbe - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
S plačilom varščine lahko upnik doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je torej neutemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za položitev varščine kot pogoj za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Ker je tožeča stranka sama trdila, da je čista vrednost te nepremičnine negativna, s predlagano začasno odredbo v tem delu ne bo dosegla namena zavarovanja, ki je v zavarovanju uveljavitve njene terjatve, saj je takšno zavarovanje brez vsakršne vrednosti.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00014540
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 7, 7/1. ZS člen 113a, 133a/3, 113a/6. ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 71, 71/1, 71/2, 71/3. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZN člen 4.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršilni postopek - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov
Višje sodišče v Mariboru meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Evropske Unije, kot ga je že postavilo v zadevi I Ip 138/2018, ki jo obravnava Sodišče Evropske Unije pod opravilno številko C-407/18.
V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ni posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi. Odločitev Sodišča EU v zadevi C-407/18 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bo moralo sodišče upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve Sodišča EU nimajo pravnega učinka erga omnes.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ki ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja. Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopusten pogoj, pa se mu je, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku?
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je lahko načelu učinkovitosti zadoščeno le, če ima nacionalno sodišče na voljo učinkovito možnost, da preizkusi nedopustnost pogoja še preden pride do realizacije izvršbe v izvršilnem postopku. Pojasnjena zelo stroga slovenska ureditev odloga izvršbe ne pušča dovolj širokega razlagalnega prostora, da bi lahko bil odlog za potrošnika v vseh primerih sklicevanja na nedopustni pogoj enostavno dosegljiv. Tako ima upnik prosto pot do prisilne izpolnitve nedopustnega pogoja v izvršbi, četudi dolžnik potrošnik vloži ugotovitveno tožbo glede nedopustnih pogojev kreditne pogodbe.
Kot možno rešitev za učinkovito varstvo potrošnika se je v VSM sklepu I Ip 138/2018 sodišče druge stopnje zavzelo za omilitev strogega pojmovanja načela formalne legalitete in omejen preizkus glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku.
obseg zapuščine - darilo zapustnika - skupno premoženje zakoncev
Toženka v pritožbi pravilno opozarja, da prvo sodišče njenega ugovora, da je zapustnik polovico sredstev iz naslova skupnega premoženja pred smrtjo podaril svoji ženi, ni obravnavalo, gre pa za odločilno dejstvo. Sodba sodišča prve stopnje tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Iz razlogov 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, se ne da razbrati, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je šlo za darilo in ga ni upoštevalo, ker tožnica s tožbenim zahtevkom ne zahteva vračila darila, ali je sodišče zgolj povzemalo trditve toženke. V primeru, če bi se izkazalo, da je šlo pri nakazanih denarnih sredstvih za darilo, bi to pomenilo, da ta sredstva niso bila več njegova last.
zapuščina brez dediča - neznani dediči - vabilo - oklic - predhodni postopek - Centralni register prebivalstva (CRP) - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča
V primeru, če sodišče razpolaga z naslovi dedičev iz predhodnega zapuščinskega postopka in se izkaže, da ti niso ustrezni, si mora z ustrezno skrbnostjo prizadevati, da pridobi nove naslove.
dodatni sklep o dedovanju - naknadno najdeno premoženje - poseg v pravnomočno odločbo
Ob ugotovitvi, da ni naknadno najdenega premoženja, ki bi bilo last zapustnice, je pravilna odločitev sodišča o zavrženju predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00013611
ZOZP člen 7, 15. ZVCP-1 člen 63, 65, 67, 113. OZ člen 131, 154, 154/1. Direktiva Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3, 3/1, 4. ZPP člen 72, 72/2, 282, 282/2.
zavarovalni primer -prometna nesreča - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - civilna odgovornost - škoda, ki jo zavarovanec povzroči tretjim - običajna funkcija vozila - uporaba motornega vozila - parkiranje - ugasnjen motor - zasebno parkirišče - kršitev cestnoprometnih predpisov - prekršek, s katerim je bila povzročena prometna nesreča - krivdna (so)odgovornost oškodovanca (kolesarja) - vinjenost voznika - regres zavarovalnice - trčenje v stoječe vozilo
V sodbah Sodišča EU je bilo izkristalizirano stališče, da mora država članica sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajna na njenem ozemlju, krita z avtomobilskim zavarovanjem.
Direktivo je treba razlagati tako, da pojem "uporaba vozil" ni omejen na prometno situacijo, torej na uporabo na javni površini, ampak ta pojem zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Gre torej za uporabo vozila kot prevoznega sredstva, vendar tudi v trenutku, ko je le to v nepremičnem stanju parkirano na zasebnem parkirišču.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - zbornica kot stranka
V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi 482., 483. ali 484. člena ZPP.
Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik vtožuje izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.
Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
ZPP člen 151, 151/2, 163, 163/5, 167, 167/1, 167/2, 249, 249/1. OZ člen 642.
postopek za zavarovanje dokazov - odmera nagrade izvedencu - strokovna institucija - podjemna pogodba - stroški v postopku za zavarovanje dokazov - stroški postopka
V primeru, ko sodišče izvedeniško delo zaupa strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca, kot je primer v obravnavani zadevi, zanjo ne veljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Izvedenčeva pravica do plačila za opravljeno delo se v takem primeru presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Glede na naravo zaupanega dela je pri presoji utemeljenosti priglašene nagrade in stroškov treba izhajati iz splošnih pravil o podjemni pogodbi. Zanjo se plačilo določi s pogodbo (dogovorom) med sodiščem kot naročnikom in izvedencem - bodisi po njegovem ceniku bodisi po njegovem predračunu oziroma ponudbi.
Delo, naloga izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, se sme stroškovno obravnavati le v okviru procesne ureditve iz ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00014441
ZUreP-1 člen 105, 105/1, 105/3. ZPP člen 337. ZNP člen 37.
razlastitev - denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - ocena vrednosti - višina odškodnine - nedopustne pritožbene novote - namenska raba zemljišč - kmetijsko zemljišče - gozdno zemljišče
V cenitvah, ki ju je sodišče upoštevalo, sta bili parceli ocenjeni po stanju pred spremembo namembnosti za razlastitveni namen. Po namenski rabi zemljišč parceli ležita na območju kmetijskih zemljišč in gozdov in ne na območju stavbnih zemljišč. Parceli se nahajata v trasi že rekonstruiranega odcepa državne ceste. Ker je nasprotna udeleženka trdila, da bi morali biti parceli ocenjeni kot gradbeni, jo je sodišče na naroku pozvalo naj z izvedencem dokaže dejansko namensko rabo zemljišča pred spremembo namembnosti za razlastitveni namen, čemur je nasprotna udeleženka nasprotovala, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo stanje pred spremembo namembnosti.
najemna pogodba - najemnina in stanovanjski stroški - uporaba najetega stanovanja - pravni naslov za uporabo stanovanja - dolžnost plačila stroškov - izselitev iz stanovanja - sprememba naslova prebivališča - izpraznitev in izročitev stanovanja - spor majhne vrednosti
Toženka je dolžna plačati stroške, povezane z uporabo spornega stanovanja, ker ga je kljub prenehanju pravnega naslova še vedno uporabljala. Stroške je dolžna plačevati tudi oseba, ki je v stanovanju sprva bivala skladno z najemno pogodbo, nato pa je po prenehanju pogodbe z uporabo stanovanja nadaljevala. Toženkina obveznost tako ni prenehala s tem, ko je ta s svojo večletno dejansko uporabo stanovanja bivanje omogočila še svojemu nekdanjemu partnerju.
Toženka ne zanika, da je partner začel uporabljati stanovanje z njeno privolitvijo. Kakšno je bilo njuno medsebojno razmerje, ni pravno relevantno v odnosu do tožnice, ki se je njuni dogovori ne tičejo. Če je toženka uporabo stanovanja prepustila partnerju, se s takšnim enostranskim ravnanjem plačila dolgovanih stroškov ni mogla razbremeniti.
stvarna pristojnost - sklep o stvarni nepristojnosti - pristojnost pravdnega sodišča - stvarna pristojnost delovnega sodišča - delovno razmerje - odškodninski spor med delavcem in delodajalcem - atrakcija pristojnosti
Prvi toženec je bil glavni izvajalec in naročnik dela in ne delodajalec toženca, zato zanj pristojnost delovnega sodišča v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDSS-1 ni podana, pač pa je podana pristojnost splošnega sodišča. Pristojnost delovnega sodišča tudi ni podana glede druge toženke, saj ne gre za zavarovalnico delodajalca, pač pa za zavarovalnico prvega toženca. Drugi odstavek 5. člena ZDSS-1 namreč ureja atrakcijo pristojnosti delovnega sodišča za odškodninske spore iz istega škodnega dogodka, v katerem delavec (tožnik) zahteva odškodnino od svojega delodajalca, če je poleg delodajalca tožena tudi delodajalčeva zavarovalnica.
ZIZ člen 15, 20a, 20a/1, 20a/3, 20a/5, 57, 58, 58/3. ZPP člen 337, 337/1.
napačno vročanje - naslov za vročanje - notarski zapis - odstop od pogodbe - vročanje opomina - predčasna zapadlost terjatve - odgovor na ugovor - dogovor strank o vročanju - sprememba naslova dolžnika - obvestilo o spremembi naslova - podatki centralnega registra prebivalstva (CRP) - nedopustne pritožbene novote
Pravi naslov za vročitev opomina s pozivom za plačilo in odstopa od pogodbe dolžniku bi bil zgolj naslov iz kreditne pogodbe, za katerega sta se stranki izrecno dogovorili, ali nov naslov, za katerega bi upnik dokazal, na kakšen način in kdaj mu ga je dejansko sporočil dolžnik. Le s pošiljanjem pošiljk na tak naslov bi upnik izkazal, da je pravilno izpolnil svoje pogodbene obveznosti, kar bi imelo za posledico predčasno zapadlost celotne neplačane terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ENERGETIKA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00013248
EZ-1 člen 270, 270/1. Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (2012) člen 3, 3-18, 34, 34/6, 43.
spor majhne vrednosti - dobava toplotne energije - pogodbeno razmerje - sprememba načina ogrevanja - odklop iz sistema ogrevanja - soglasje - trditveno in dokazno breme - delilnik stroškov za ogrevanje - dejansko stanje - nedopusten pritožbeni razlog
Ker tožeča stranka toplotno energijo dovaja zgolj do skupnega odjemnega mesta, je na podlagi 18. točke 3. člena in šestega odstavka 34. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne občine Ljubljana pravilen tudi zaključek sodišče prve stopnje, da je z dnem, ko je tožena stranka postala lastnica posameznih delov v zadevni stavbi, sklenjeno tudi pogodbeno razmerje s tožečo stranko. Glede na to pa so nerelevantne pritožbene trditve, da tožeča stranka ni izkazala, da bi v prostor tožene stranke dobavljala toploto. V trditveni in dokazni sferi tožene stranke je bilo namreč izkazovanje, da je za spremembo priključitve na sistem pridobila soglasje tožeče stranke (prvi odstavek 270. člena EZ-1).
Sodišče je ugotovilo, da je vzrok padca predala na tožnikovo nogo poškodba vodil predala, do katere je prišlo zaradi tožnikove nepravilne, pogoste in neskladne uporabe zapiranja in odpiranja predala "na silo". Trditev o tem, da naj bi se predal odpiral "na silo", tožena stranka ni podala. Gre za eno od možnosti, ki jih je ponudil izvedenec, a ta ni bila v okviru trditvene podlage tožene stranke. Odpiranje predala "na silo" pa je posledica tega, da predal ni izpraven. Vzroke, ki so privedli do tega, da predal ni bil izpraven, pa je izvedenec našel v napaki materiala vodila in utrujenosti materiala (kar dokazujejo napake in poškodbe na sosednjih predalih) ter možnosti, da so vijaki, ki so držali vodila na steni omare, s časom in pogostostjo uporabe popustili. Če bi delodajalec poskrbel, da bi bila omara (predali) izpravna, potem predalov ne bi bilo treba "na silo" odpirati in zapirati.
Ker zavarovanec tožene stranke ni zagotovil brezhibne opreme, je njegovo ravnanje (opustitev) povzročilo, da je zaradi neustrezne opreme pri uporabi le-te ob odpiranju kartotečnega predala ta tožniku padel na nogo in ga poškodoval. Nedopustno ravnanje tožene stranke je v vzročni zvezi z nastalo škodo tožniku.
kršitev pravice do izjave - odvzem možnosti obravnavanja pred sodiščem - izdaja sodbe brez glavne obravnave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odpoved glavni obravnavi
Sodišče je kršilo tožnikovo pravico do izjave in mu ni dalo možnosti obravnavanja, saj se je pri odločitvi oprlo na trditve prve toženke, glede katerih tožniku možnost odgovora ni bila dana. Hkrati je storilo tudi kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano zavrnilno sodbo izdalo brez glavne obravnave v nasprotju z določili ZPP.
Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec v okviru preživninske obveznosti plačevati stroške počitnikovanja otroka, ko bo otrok preživljal počitnice s tožnico. V času poletnih in zimskih počitnic toženec z otrokom ni izvajal le golih stikov. Tožnica ne prereka trditev toženca, da je v času stikov plačal za otroka smučanje in oddih na morju. Toženec torej je (bo) plačeval otroku stroške smučanja in počitnic na morju, ko je (bo) imel stike z otrokom v času poletnih in zimskih počitnic.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00014474
SPZ člen 92.. ZDR člen 182.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delavca - premoženjska škoda - navadna škoda - vrnitveni zahtevek - rei vindicatio
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da trditve tožeče stranke v tožbi utemeljujejo le vrnitveni zahtevek po stvarnem pravu (92. člen SPZ), kar naj bi posledično pomenilo, da premoženje tožeče stranke (ki zajema tudi premoženjske pravice) ni zmanjšano in ji zato vtoževana škoda (še) ni nastala. Zahtevek za plačilo denarne vrednosti predmeta ima lahko naravo odškodninskega zahtevka, če tožeča stranka zatrjuje vse elemente odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženka odtujila njeno stvar (tj. radiofrekvenčni generator za ablacijo ven), zato je bila prikrajšana v višini njene vrednosti (tj. nakupne vrednosti aparata). Te trditve v zadostni meri utemeljujejo odškodninski zahtevek, in sicer zahtevek za povrnitev premoženjske škode, pri čemer gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja zaradi protipravnega odvzema stvari (navadna škoda).
Tožeča stranka je v postopku dokazala, da je toženka odtujila radiofrekvenčni generator za ablacijo ven oziroma, da zaradi njenega nedopustnega ravnanja sporni aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda. Ker so izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti toženke (nedopustno ravnanje toženke, ker zaradi njenega ravnanja aparat ni bil vrnjen tožeči stranki, toženkina krivda v obliki naklepa, vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastalo škodo ter nastanek škode), je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.
oprostitev plačila sodne takse - družinski člani - samska oseba - lastni dohodek družine
Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je storilec roj. 13. 1. 1992, kar pomeni, da v času vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse sicer še ni dopolnil 26 let in so ga bili starši zaradi rednega šolanja dolžni vzdrževati. Vendar pa je v času odločanja o storilčevem predlogu, to je 15. 5. 2018 storilec že dopolnil 26 let, kar ima za posledico, da ga starši kljub rednemu šolanju niso več dolžni preživljati. Ker je sodišče vezano na dejansko stanje, kot je izkazano v trenutku odločanja, bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati dejstvo, da je storilec tekom postopka dopolnil 26 let. Zato zagovornik utemeljeno izpostavlja, da storilčevih staršev glede na določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUJPS) v zvezi s prvim odstavkom istega člena pri ugotavljanju materialnega položaja storilca sodišče ne bi smelo upoštevati, temveč bi moralo obravnavati storilca kot samsko osebo.