ugovor zastaranja (šele) v pritožbi - novela ZPP-E - nedopustna pritožbena novota
ZPP veljaven pred uveljavitvijo novele ZPP-E je dopuščal možnost vložitve materialnopravnega ugovora (kot je v obravnavanem primeru ugovor zastaranja) do konca postopka na prvi stopnji, vendar je toženec ugovor zastaranja podal šele v pritožbenem postopku.
nedovoljena pritožba - vodstvo glavne obravnave - ugovor zoper zapisnik z glavne obravnave - pravočasnost ugovora - udeležba intervenienta - pravica do izjave - dopustitev intervencije - posebna pritožba - pritožba zoper končno odločbo - izločitev sodnika - zavrnitev zahtevka
Stranka lahko svoje pomisleke glede vodenja in izvedbe dokaznega postopka oziroma načina ugotavljanja dejanskega stanja uveljavlja v pritožbi zoper sodbo, ki jo sodišče prve stopnje izda po zaključku glavne obravnave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL00013571
ZOR člen 359, 360, 383, 388. OZ člen 352, 353, 360, 365. ZVK člen 11, 27. ZPOmK-1 člen 62, 62/3.
zloraba prevladujočega položaja - kršitev pravil konkurenčnega prava - protipravnost ravnanja - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - zastaranje odškodninske terjatve - splošna pravila odškodninskega prava - objektivni in subjektivni zastaralni rok - začetek teka zastaranja odškodninske terjatve - pretrganje zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire kot pravni standard - stand-alone tožba - retroaktivna veljavnost predpisa - obseg in višina škode - izgubljeni dobiček
Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani.
Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene razmere ter tako v določeni meri tudi upošteva razloge, ki so zakonodajalca vodili pri pripravi nove zakonodaje. To velja zlasti takrat, ko je nova zakonska ureditev le dekleratorne narave in pomeni zakonsko ureditev stališč, ki so se v sodni praksi pri uporabi določenega (prej veljavnega) pravnega pravila že oblikovala. Po prepričanju višjega sodišča pa ne sme z razlago zakonske norme priti do takšnega pomena, ki bi, če bi jo sprejel zakonodajalec, pomenila nedovoljeno retroaktivno veljavnost zakona.
Iz sprejetega 62. člena ZPOmk-1 je jasno izhajalo, da zakon ni uredil celotnega sklopa odškodninskega prava v primeru kršitev pravil konkurence, temveč le tisto, kar pomeni posebno ureditev. Zato je po prepričanju višjega sodišča treba upoštevati, da je bilo zadržanje teka zastaralnega roka iz razloga postopka pred Uradom določeno šele z ZPOmK-1, vendar ta določba ni bila posledica prej razvite sodne prakse (po ZVK ali ZPOmK), niti ni bila posledica take razlage določb ZVK ali ZOR-a s strani pravne teorije. Po prepričanju višjega sodišča gre za spremembo (dograditev) prej obstoječega sistema odškodninskega varstva. Pritožbeno ponujena razlaga določb ZOR za konkretno pravno razmerje, ki je imelo ob začetku veljavnosti ZPOmK-1 celo že naravo dokončanega dejanskega stanu, bi zato po prepričanju višjega sodišča pomenila razlago, ki bi imela učinke retroaktivnosti, zato je nedopustna.
Postopek pred Uradom oziroma rečeno natančneje pritožničina aktivnost pri Uradu ni dejanje v smislu 365. člena OZ oziroma 388. člena ZOR. Postopek pred Uradom namreč ni namenjen ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve. Pravno odločilno je namreč le upnikovo dejanje pred pristojnim organom.
Pojem nepremagljivih ovir iz 383. člena ZOR je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsaki zadevi posebej. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Ustavno sodišče je navedlo, da ni stvarno pričakovanje, da bo posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega razmerja (npr. za sprejem v državljanstvo; v času, ko se brani pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje z mamili), hkrati zoper njo vodil odškodninsko pravdo zaradi plačila škode, ki jo posameznik pri tem utrpi.
Pritožnica je imela ves čas realno možnost, da vloži odškodninski zahtevek neodvisno, ali je/bi bil postopek pred Uradom začet ali ne (stand-alone tožba; to velja še danes). ZVK odškodninskega varstva ni pogojeval s predhodnim upravnim postopkom pred Uradom. Prav nasprotno, pravno varstvo je bilo v ZVK uresničeno na več načinov (kazenskopravno, upravnopravno in civilnopravno varstvo) in zanj so skrbeli različni organi. Pritožničinega položaja ni enačiti s položajem »izbrisanih« v njihovem prizadevanju za priznanje pravnega položaja in škode zaradi ravnanja države.
Nepremagljive ovire iz 383. člena ZOR nujno zajemajo tiste okoliščine, ki ne izvirajo iz sfere upnika – okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila in na katero stranka ni imela vpliva, saj le takšne okoliščine opravičujejo upnikovo pasivnost. Te ovire niso nujno le dejanske narave, lahko so tudi pravne narave. Vendar ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da bi domnevno oteženo pravdanje, potencialno večletni postopek, ki bi bil za tožečo stranko drag, pomenil tako oviro. Dokazno zahteven postopek ni ovira za dostop do sodišča ali ovira na strani sodišča.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - akontacija
Po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-2 se zavarovancu začasno izplačuje akontacija, določena po zbranih podatkih, kadar se v postopku ugotovi, da ima zavarovanec pravico do pokojnine ali nadomestila iz invalidskega zavarovanja, njegove višine pa ni mogoče določiti ali ni mogoče dokončati postopka zaradi kakšnega predhodnega vprašanja. Namen izplačevanja akontacije je v zagotovitvi materialne eksistence upravičencem, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja, vendar še ni mogoče izdati končne odločbe.
gradnja čez mejo nepremičnine - nepravdni postopek - postopek za ureditev medsebojnih razmerij - določitev nove meje - škoda zaradi gradnje čez mejo nepremičnine - določitev odškodnine - mejaš - aktivna legitimacija
Če sodišče ugotovi gradnjo čez mejo nepremičnine, lahko graditelju naloži, da poruši zgradbo in na nepremičnini vzpostavi prvotno stanje, ali pa določi lastniku nepremičnine primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med sosednjima nepremičninama. Pri slednji odločitvi upošteva vse okoliščine primera, zlasti upravičene interese udeležencev, vprašanje dobre vere graditelja in obnašanje lastnika nepremičnine, ko je izvedel za gradnjo.
sodni izvedenec - nagrada in stroški za izvedensko delo - ustno zaslišanje izvedenca - prenehanje statusa sodnega izvedenca med sodnim postopkom - izvedenec zaslišan kot priča
Po določbi drugega odstavka 245. člena ZPP se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela, torej ni nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Tudi takrat, kadar naloge ni opravil tisti sodni izvedenec, ki je bil imenovan na podlagi 86. člena Zakona o sodiščih, se pri odmeri nagrade uporabi določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
pritožba - obvezne sestavine pritožbe - podpis pritožbe - podpis pritožnika - podpis pooblaščenca - odvetnik kot pooblaščenec - dopis - nepodpisana pritožba - nepopolna pritožba - zavrženje pritožbe - postopek s pritožbo - skladnost zakona z ustavo - odločba Ustavnega sodišča - opozorilo stranki v pravnem pouku
Pooblaščenka tožene stranke je pritožbo oddala na svojem dopisnem papirju, na katerem se nahaja navedba pooblaščenkinega imena in njeni kontaktni podatki, v spisu pa je tudi pooblastilo stranke pooblaščenki, ki je podpisano, tako s strani stranke kot odvetnice.
Podpis pritožnika se mora, ne glede na to, ali gre za stranko, ki se zastopa sama, ali za njenega pooblaščenca, nahajati na pritožbi.
Intervencijski interes je podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga ena od strank. To pomeni, da je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Intervencija je torej dopustna le, če je podan intervenientov pravni interes in takrat, kadar je s stranko, ki se ji pridružuje, v takšnem razmerju, da bi odločitev lahko vplivala na intervenientov pravni položaj.
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu oprlo na določbo 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP in se postavilo na stališče, da je smrt stranke razlog za prekinitev postopka. Postopek, ki je prekinjen zaradi smrti stranke, pa se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzame ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo (prvi odstavek 208. člena ZPP). Takšno stališče in odločitev sodišča prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna.
Po 335. členu ZPP je podpis pritožnika obvezna sestavina pritožbe. Če pritožba ni podpisana, je po tretjem odstavku 343. člena ZPP nepopolna in jo sodišče zavrže, ne da bi jo poprej vrnilo v dopolnitev.
ZUTD člen 3, 3/3, 58, 59, 59/1, 63, 63/1.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-4.
brezposelnost - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Glede na jasno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto v sklepu opr. št. Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016, v socialnem sporu ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca, torej niti zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem sporu je bistvena ugotovitev, zakaj tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in ali po lastni volji in krivdi ter neupravičeno in zakaj o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca oziroma ali je bil to dolžan v konkretnem primeru storiti. Ob teh dejstvih sodba nima razlogov, so pa odločilna za samo odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013847
ZNPosr člen 18, 25. OZ člen 73.
nepremičninsko posredovanje - pogodba o nepremičninskem posredovanju - posredniška pogodba - dolžnost obveščanja - plačilo za posredovanje - plačilo provizije - kršitev pogodbe - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - odstop od pogodbe - pooblastilo za sklepanje pogodb - odobritev zastopanega
Ker je tožeča stranka dokazala, da je spravila toženca v stik s kupcem stanovanja, ta pa je nato sam sklenil kupoprodajno pogodbo s kupcem, tožeče stranke pa ni obvestil o tem, mora plačati dogovorjeno provizijo (18. in 25. člen ZNPosr).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00014076
ZKP člen 358, 358-4. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2.
kaznivo dejanje majhne tatvine - dejanje majhnega pomena - pogoji za dejanje majhnega pomena - neznatna nevarnost dejanja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba
Pritožbeno sodišče se strinja, da za očitano kaznivo dejanje ni mogoče uporabiti četrte točke 358. člena ZKP, saj ne moremo govoriti o nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodilna sodba. Očitanega dejanja glede na to, da je obdolženka izkoristila otroka za izvršitev kaznivega dejanja, ne moremo šteti kot dejanja majhnega pomena. Posledice, ki pa bi jih povzročila obsodilna sodba, pa tudi niso takšne, da bi bile v nesorazmerju z nevarnostjo takšnega ravnanja obdolženke, saj sodba ne upošteva škodljivih posledic, ki so s takšnim ravnanjem nastopili pri otroku, ki ga je obdolženka uporabila za izvršitev kaznivega dejanja.
Sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo pravno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Zatrjevanega zaključka, da je uveljavljanje ničnosti v primeru prodaje poslovne celote nedopustno, kot to trdi pritožba, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni napravilo. S sklicevanjem na 88. člen OZ, ki ureja vprašanje delne ničnosti, je le zaključilo, da je potrebno v obravnavanem primeru, ko je bila sklenjena pogodba za prodajo poslovne celote po 343. členu ZFPPIPP, predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto, zaradi česar ni mogoče uveljavljati delne ničnosti oziroma ničnosti posameznih določil Pogodbe.
Pri prodaji je šlo za Pogodbo za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.
Če je zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe pravnomočno odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
Toženec je postal nepošten z vročitvijo sodbe, s katero sta bili odpravljeni oziroma spremenjeni sicer izvršljivi in dokončni odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, 25. 10. 2013. Takrat je namreč izvedel, da je odpadla pravna podlaga za tožničino vrnitev preplačila, ki je bilo plačano že 22. 11. 2011. Pomeni, da je tožnici poleg samega preplačila, kot je bilo odločeno v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 25. 10. 2013 dalje do plačila.
Po dosedanji sodni praksi je delovno sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011, po katerem prispevek, ki je vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oziroma plačal. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS je varovano upravičenje zavarovanca, da delodajalec obveznost plačila prispevkov, ki sestavljata celoto, tudi dejansko izvede. Takšno stališče Ustavnega sodišča RS glede prispevkov ne izključuje (pravnega) varstva delavca v zasebnem interesu, ki ima zahtevek za izpolnitev pravice, tj. pravovarstveni zahtevek iz delovnega razmerja.
Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS, in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik zahteva izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.
Naknadno vpisana hipoteka predstavlja pravno napako. Dolžnosti prodajalca, ki izvirajo iz pravne napake, če in ko kupec postavi v tej zvezi ustrezne zahtevke, pa ne predstavljajo neizpolnitve pogodbe v smeri prevzetih pogodbenih obveznosti. Za (delno) neizpolnitev pogodbe v primeru vpisane hipoteke bi šlo npr. v situaciji, ko bi bila ob sklenitvi prodajne pogodbe predmetna nepremičnina obremenjena (to bi bilo zavedeno v pogodbi) in bi prodajalec sprejel izrecno pogodbeno zavezo poskrbeti za izbris bremen, pa tega ne bi storil.
V primeru, kot je obravnavani, torej ko stečajni dolžnik v celoti izpolni svojo pogodbeno obveznost, obveznost nasprotne pogodbene stranke pa zapade v plačilo po začetku stečajnega postopka, nasprotna pogodbena stranka ohrani pravico zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v skladu z določili 112. člena OZ. Ob odsotnosti izrecne zakonske podlage, ki bi določala nasprotno, ni namreč videti prav nobenega sprejemljivega argumenta za razlago, da zgolj zaradi uvedbe stečajnega postopka nad eno pogodbeno stranko nasprotna pogodbena stranka izgubi pravico, ki ji gre po splošnih določilih obligacijskega prava.
Zakonska ureditev klavzule "rebus sic stantibus" po oceni pritožbenega sodišča narekuje celovito obravnavo vseh zatrjevanih spremenjenih okoliščin ter njihovo medsebojno povezanost predvsem z vidika vzrokov in posledic, saj je le na tak način mogoče pravilno presoditi, ali je podana situacija, ko je potrebno pogodbo razvezati.
stroški pravdnega postopka - stroški pravdnega postopka pri umiku tožbe - razveljavitev predhodno izdane odločbe - prepoved spremembe na slabše
V konkretnem primeru je ustavitev postopka posledica umika tožbe, zato je opiranje na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP, ki vsebuje pravilo o povrnitvi stroškov po načelu uspeha v pravdi, materialno pravno zmotno.
Pravilo o povrnitvi stroškov, ko tožeča stranka umakne tožbo, ureja 158. člen ZPP.
Ker je bila predhodna odločitev o stroških razveljavljena, ni nobene podlage za sklicevanje tožnice na prepoved spremembe stroškovne odločitve na slabše.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - samostojni podjetnik posameznik - plačevanje prispevkov
Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo vztrajanje, da bi ga bilo potrebno kljub temu, da je bil v zavarovanje vključen kot nosilec s. p. dejavnosti, obravnavati po 3. odstavku 59. člena ZUTD. Z nobeno razlagalno metodo 3. odstavka 59. člena ZUTD ni mogoče interpretirati niti uporabiti drugače, kot je v njej izrecno zapisano. Da je torej mogoče pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti kljub neplačanim prispevkom priznati le delavcem v odvisnem delovnem razmerju, ne pa tudi osebam, ki so bile zavarovane kot samostojni podjetniki in s tem zavezanci, da sami zase obračunajo in plačajo prispevke za vsa obvezna socialna zavarovanja, vključno z zavarovanjem za primer brezposelnosti.
Ker v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedeno, kateri podatki predstavljajo zaupno poslovno tajnost tožeče stranke, torej ni jasno, katerih konkretnih podatkov naj bi tožena stranka ne smela uporabljati v bodoče pri poslovnem sodelovanju s subjekti in z izdelki, ki so našteti v predlogu za izdajo začasne odredbe. Zgolj prepis abstraktne zakonske dikcije "neupravičeno izkoriščanje zaupnih poslovnih tajnosti", brez konkretizacije vsebine zaupnih poslovnih tajnosti, ki naj bi jih tožena stranka že kršila in naj bi jih v bodoče več ne kršila, za izrek prepovedi dejanj nelojalne konkurence ne zadošča, saj ni določeno, na kaj konkretno meri izrečena prepoved.