CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00019000
ZFPPIPP člen 53, 53/6, 341, 341/7, 342, 342/5, 344, 347. ZUreP-1 člen 91. ZUreP-2 Zakon o urejanju prostora (2017) člen 260. ZPNačrt člen 105, 105/1, 105/3. OZ člen 59, 508, 512, 513. ZPP člen 350, 350/2, 360, 360/1.
stečajni postopek - prodaja nepremičnine - soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - soglasje sodišča k sklenitvi pogodbe - sestava sodišča - sklep o ugovoru - ugovor zoper sklep strokovnega sodelavca - predkupna pravica - potrdilo o namenski rabi - zakoniti predkupni upravičenec - uveljavljanje predkupne pravice - nameravana prodaja - relativno razmerje - najboljši ponudnik - prostorski ukrepi - vezanost sodišča na pritožbeni predlog - pritožba zoper sklep o prodaji
Višje sodišče je vezano na pritožbene razloge, ne pa na predlog končne rešitve.
Ker je sklep iz šestega odstavka 53. člena ZFPPIPP sklep sodnika o ugovoru zoper sklep strokovnega sodelavca, pritožbeni preizkus v primeru zavrnitve ugovora nujno vsebuje tudi preizkus osnovnega sklepa - v tem primeru sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe. Ker ta sklep ni imel razlogov glede predkupnega upravičenca, je višje sodišče tudi ta sklep razveljavilo na podlagi istega pritožbenega razloga.
Ni dvoma, da lahko upravitelj, če meni, da prvi predlog ni utemeljen, tega kasneje – do izdaje sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe spremeni oziroma vloži nov predlog. To je tudi skladno z naravo stečajnega postopka kot nepravdnega postopka.
V stečajnem postopku je sodišče prve stopnje dolžno paziti na zakonitost izvedbe prodaje, med drugim je dolžno paziti tudi na to, da se morebitnemu predkupnemu upravičencu v postopku prodaje zagotovi možnost udeležbe na način, kot to določa 347. člen ZFPPIPP (na to je dolžno paziti, četudi ni izrecno omenjeno v sedmem odstavku 341. člena ZFPPIPP).
Povsem zadošča, da se je upraviteljica pri presoji obstoja zakonite predkupne pravice oprla na podatke iz potrdil o namenski rabi.
Za ta stečajni postopek je pomembno le to, da se je zaradi uveljavitve predkupne pravice v stečajno maso nateklo enako kupnine, kot če bi bil kupec pritožnik.
ZFPPIPP člen 341, 341/7, 347. ZPNačrt člen 105, 105/1, 105/3.
prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - predkupna pravica - potrdilo o namenski rabi - uveljavitev predkupne pravice - izpolnitev razveznega pogoja
Zadošča, da se je upraviteljica pri presoji obstoja zakonite predkupne pravice oprla na podatke iz potrdil o namenski rabi. V stečajnem postopku je sodišče prve stopnje dolžno paziti na zakonitost izvedbe prodaje, med drugim je dolžno paziti tudi na to, da se morebitnemu predkupnemu upravičencu v postopku prodaje zagotovi možnost udeležbe na način, kot to določa 347. člen ZFPPIPP (na to je dolžno paziti, četudi ni izrecno omenjeno v sedmem odstavku 341. člena ZFPPIPP).
Prvostopenjsko sodišče tako zaključek o 50 % soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka utemeljeno opira na v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavljena dejstva, pri čemer pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju poudarja predvsem dejstvi, da je tožnik sam prosil I.S., da naj premakne tovorno vozilo z namenom, da bi se jabolka enakomerno porazdelila, zato bi moral sunkoviti premik vozila pričakovati ter skladno z namenom premika sestopiti z vozila, sicer pa vsaj zavzeti stabilen položaj, kar pa stoječi položaj sigurno ni.
kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - zakonski znaki kaznivega dejanja - varnost pri delu - zagotavljanje varnega delovnega okolja - blanketna norma - varstvo in zdravje pri delu - ukrep za varstvo in zdravje pri delu - delodajalec - odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za varne pogoje dela - odgovornost delodajalca za zagotovitev pogojev za varnost in zdravje delavca - poškodba delavca - poškodba delavca pri delu
Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 lahko stori vsaka oseba, ki bi v delovnem procesu morala zagotoviti varne delovne pogoje in ne le delodajalec osebe, ki se pri delu poškoduje.
ZFPPIPP člen 19, 19/1, 226, 226/4, 226/4-1, 226/4-4, 226/4-5, 226/4-5(2), 226/4-5(3), 226/4-6, 359, 371. SPZ člen 128.
stečajni postopek - splošna stečajna masa neznatne vrednosti - posebna stečajna masa - ločitvena pravica - zastavna pravica - končni načrt razdelitve posebne stečajne mase - končni načrt posebne razdelitvene mase - predračun stroškov stečajnega postopka - stroški stečajnega postopka - končanje stečajnega postopka
Pravilo iz tretje alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP je izjema, še posebej glede na določilo 128. člena SPZ, ki jo je zato treba ozko razlagati. V obravnavani zadevi ni mogoče trditi, da bi bila splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Res je manjša, kot pa so stroški, ki izhajajo iz predračuna stroškov stečajnega postopka. To pa še ne pomeni, da bi bila že zato neznatna, je le premajhna. Delež vrednosti posebne stečajne mase v skupni stečajni masi pa ni in ne more biti merilo neznatnosti splošne stečajne mase. Ni pa dopustno, da bi se posebno stečajno maso obremenjevalo z vsemi stroški stečajnega postopka, hkrati pa bi se opravila tudi delitev splošne stečajne mase, delitev splošne stečajne mase ne more biti opravljena na račun poplačila ločitvenega upnika. Stečajna masa ni neznatna, v prvi vrsti pa je treba prav to splošno stečajno maso porabiti najprej za poplačilo stroškov postopka, ki praviloma ne bremenijo posebne stečajne mase. Ker splošna stečajna masa ni neznatne vrednosti, iz nje pa je mogoče plačati tudi vse stroške arhiviranja, ta strošek posebne stečajne mase ne more obremenjevati. V obravnavani zadevi je verjetno, da vsi stroški, ki posebne stečajne mase sicer ne bremenijo, ne bodo mogli biti poplačani iz splošne stečajne mase. Povsem dopustno je, da bo razlika stroškov bremenila posebno stečajno maso. V obravnavani zadevi je namreč pritožnik, ki je ločitveni upnik, tudi predlagatelj stečajnega postopka. Glede na to, da bo splošna stečajna masa najverjetneje v celoti porabljena za plačilo stroškov postopka, se ta postopek vodi le v korist predlagatelja stečajnega postopka – pritožnika, ki bi do poplačila lahko prišel tudi v izvršilnem postopku.
Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (2004) člen 6, 6/3, 6/4.
gospodarski spor majhne vrednosti - pasivna legitimacija - upravnik - večstanovanjska stavba - gospodarska javna služba - dimnikarska storitev - uporabnik kurilne naprave - domneva - izpodbojna pravna domneva
V uredbi je vzpostavljena domneva, da je v večstanovanjski stavbi uporabnik male kurilne naprave upravnik, razen če ta dokaže, da je v skladu s prejšnjim odstavkom uporabnik druga oseba (npr. etažni lastniki). Toženka je to domnevo izpodbila, ko je tožnici še pred pravdo vsak mesec pošiljala izpiske dolžnikov, iz katerih so razvidni vsi podatki, potrebni za izterjavo neplačanih stroškov od etažnih lastnikov.
V enostanovanjskih stavbah je praviloma lastnik stavbe tisti, ki malo kurilno napravo in uporablja in nadzoruje, v večstanovanjskih stavbah z upravnikom pa je zadeva drugačna, in je zato potrebno (enotno) definicijo uporabnika iz tretjega odstavka 6. člena Uredbe temu primerno razlagati. Po prepričanju višjega sodišča je ključno – kar je skladno tudi s siceršnjo ureditvijo odgovornosti upravnika za obratovalne stroške stavbe - kdo so dejanski koristniki (uporabniki) malih kurilnih naprav.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00013558
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-2, 14/2-2(2), 19, 20, 212, 212/1, 213, 213/1, 213/1-1, 213/3, 214, 214/1, 231, 231-3, 231-3(2). SPZ člen 128, 128/1. OZ člen 239, 239/1, 299, 299/1.
predlog za začetek stečajnega postopka - procesna legitimacija upnika - pogoji za začetek stečajnega postopka - potrjena prisilna poravnana - pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave - zamuda dolžnika - ločitvena pravica - zavarovane terjatve - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - zamuda s plačilom zavarovane terjatve - načrt finančnega prestrukturiranja - izvedba ukrepov finančnega prestrukturiranja - prednostno poplačilo - zapadlost terjatve ločitvenega upnika - dospelost terjatve - domneva insolventnosti
Ločitvena pravica je pojem insolvenčnega prava, ki zajema različne pravice stvarnega in obligacijskega prava, ki dajejo upniku pravico do prednostnega plačila njegovih terjatev iz določenega dolžnikovega premoženja pred drugimi upniki. V praksi se kot ločitvena pravica največkrat pojavlja zastavna pravica.
Zastavna pravica je pravica in ne dolžnost, upnik je torej ni dolžan izkoristiti.
Zamuda je stanje, ki nastane, če dolžnik v obligacijskem razmerju ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, to je v trenutku njene zapadlosti. Predpostavki dolžnikove zamude sta zapadlost obveznosti in neizpolnitev s strani dolžnika. Z nastopom zamude dolžnikova obveznost izpolnitve ne preneha, upnik lahko še naprej od dolžnika zahteva izpolnitev. Obenem z izpolnitvenim zahtevkom pa lahko upnik začne uresničevati prednostne poplačilne pravice iz naslova zavarovanja.
ZFPPIPP ne ureja vsebine poplačilnega upravičenja (tako da bi določal posebna pravila o uveljavitvi tega upravičenja), zato se za uveljavitev ločitvene pravice (poplačilnega upravičenja, ki ga vključuje) uporabljajo splošna pravila, ki urejajo uveljavitev ločitvene pravice ustrezne vrste. Zato moramo pri uporabi (razlagi) posebnih pravil ZFPPIPP o učinkih postopkov zaradi insolventnosti na terjatve, zavarovane z zastavno pravico, ustrezno upoštevati splošna pravila SPZ in OZ, ki urejajo uveljavitev zastavne pravice (poplačilnega upravičenja kot materialnopravnega upravičenja, ki ga vključuje zastavna pravica).
Prisilna poravnava je proces, ki traja vse do izteka časa, za katerega je odloženo plačilo nezavarovanih terjatev.
Po izvedbi ukrepov finančnega prestrukturiranja oz. izteku rokov za odlog plačila, določenih v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, ni več razloga za uporabo posebnih pravil ZFPPIPP o učinkih postopkov zaradi insolventnosti na terjatev, zavarovano ločitveno pravico. Povedano drugače, uporabiti je treba splošna pravila SPZ in OZ o poplačilnem upravičenju, ki ga vključuje zastavna pravica.
Po poteku obdobja, za katerega je bilo odloženo plačilo nezavarovanih terjatev oz. po izvedbi ukrepov iz potrjene prisilne poravnave lahko ločitveni upnik pravovarstveni zahtevek za prisilno uveljavitev svoje terjatve uveljavlja iz kateregakoli premoženja dolžnika in ne le iz predmeta zavarovanja.
ZPP člen 115, 115/1, 115/2, 229, 229/1, 241, 241/1, 241/5.
denarna kazen priči - pogoji za preložitev naroka - opravičilo izostanka - opravičljiv razlog za izostanek z naroka - bolezen kot opravičljiv razlog - izkazano opravičilo - zdravniško opravičilo - načelo hitrosti postopka - načelo ekonomičnosti postopka
Po določbi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti to opravičilo podprto z dokazom. Zaradi zdravstvenih razlogov sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter priči onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Na dan drugega naroka je priča na sodišče naslovila obvestilo, da se sojenja ni udeležila iz zdravstvenih razlogov (bolniški stalež), vendar opravičila ni predložila na predpisanem obrazcu (prim. drugi odstavek 115. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da priča razlogov, ki bi opravičevali njen izostanek, ni izkazala.
Ker se priča ni udeležila glavne obravnave, na katero je bila vabljena, za izostanek pa ni predložila ali navedla opravičljivega razloga, je odločitev sodišča prve stopnje o denarni kazni pravilna. Sodišče je dolžno postopati hitro, brez nepotrebnega odlašanja in zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. To je bilo onemogočeno s pritožničinim ravnanjem. Priča, ki v pritožbi niti ne trdi, da bi opravičilo podala na predpisanem obrazcu, se zato na svoje zdravstvene težave na dan naroka v pritožbi ne more več uspešno sklicevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00014439
ZPP člen 214, 214/1, 316, 316/1, 316/4, 451, 452, 453. OZ člen 921, 937, 937/3, 937/4.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - pripoznava zahtevka - priznanje dejstev - zavarovalna pogodba - posledice, če premija ni plačana - neplačana premija - prekluzija dejstev in dokazov
Priznanje dejstev je procesno dejanje, s katerim pravdna stranka izjavi, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi gradi svoj zahtevek. Pri izjavi tožene stranke gre za priznanje dejstva (oziroma trditve nasprotne stranke o pravno pomembnem dejstvu). Tako dejanje ima po prvem odstavku 214. člena ZPP za posledico le, da priznanih dejstev ni treba dokazovati. Ker torej tožena stranka zahtevka ni pripoznala, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sodbo na podlagi pripoznave izdalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 316. člena ZPP.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - objektivizacija odškodnine
Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
Pri tem je potrebno upoštevati posebno naravo leasing pogodbe. Formalni lastnik avtomobila je leasingodajalec, že odplačani obroki leasinga pa predstavljajo nastanek skupnega premoženja. V ekonomskem pogledu je na podlagi plačanih obrokov prišlo do oblikovanja skupnega premoženja v delu, v katerem sta predlagateljica in nasprotni udeleženec avto že odplačala. Glede na to je zaključek sodišča prve stopnje, da vozilo na leasing spada v skupno premoženje, pravilen.
Institut, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi, je vročilnica, ki ima lastnost javne listine in potrjuje za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi. Prvič, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in drugič, kdaj se je to zgodilo. Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev kot tudi datum vročitve. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, če se ne dokaže nasprotno.
Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, zgolj z zanikanjem prejema pošiljke, kot to počne pritožnica, pa zgornje zakonske domneve ni mogoče ovreči.
plačilo zavarovalnih premij - enostranska izjava o odstopu od pogodbe - zavarovalna pogodba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni izpolnil svoje pogodbeno dogovorjene obveznosti, ker ni plačal vseh zapadlih zavarovalnih premij in je z enostransko izjavo predčasno sicer odstopil iz pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dne 7. 1. 2014 podal tožnici zahtevek za odstop od obeh zavarovalnih pogodb in je toženčevo izjavo sodišče tudi štelo za enostranski odstop od pogodbe, vendar sta obe citirani pogodbi bili sklenjeni za 10 let in zato izjava o odstopu tožene stranke lahko učinkuje šele po preteku treh let in z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, kot to določa tretji odstavek 946. člena OZ.
Ker tožeča stranka ne trdi, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje bodisi umaknila tožbo zaradi izpolnitve zahtevka tožene stranke, bodisi, da bi o vsebini poravnave oziroma dogovoru o porazdelitvi stroškov med strankama sodišče pravočasno obvestila, sodišče prve stopnje stroškovnega dela dogovora med strankama ob izdaji izpodbijanega sklepa ni moglo upoštevati, pritožnica pa se v pritožbi nanj ne more več uspešno sklicevati.
stroški nepravdnega postopka - krivdno povzročeni stroški - zloraba procesnih pravic - zavlačevanje postopka - sprememba odločbe o stikih med starši in otroki
Pojem krivde iz petega odstavka 35. člena ZNP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Upiranje nasprotnega udeleženca predlogu predlagateljice za spremembo oziroma omejitev njegovih stikov z mld. sinom, uveljavljanje procesnih pravic v zvezi z izvedenimi dokazi in uveljavljanje sredstev zavarovanj za dosego večjega obsega stikov z otrokom, ne pomenijo ravnanj, ki bi pomenila zlorabe procesnih pravic z namenom zavlačevanja postopka in ki bi s tem pogojevala uporabo določbe petega odstavka 35. člena ZNP.
ZKP člen 285e, 285e/2, 216, 216/1, 217. KZ-1B člen 307, 307/1.
nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - hišna preiskava - pogoji za izvedbo hišne preiskave - najdeni predmeti, ki niso v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem - navzočnost obdolženca pri hišni preiskavi - pričakovana zasebnost - samostojna stanovanjska enota - uporabnik prostora - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti
V obravnavanem primeru zoper obtoženca sodišče ni izdalo odredbe za hišno preiskavo in na njej obtoženec ni bil navzoč. Na naslovu, kjer prebiva, pa so bili zaseženi predmeti, ki so obremenilni prav zanj. Da so zaseženi predmeti obtoženčevi, je bilo ugotovljeno šele po izvedeni preiskavi. Policisti so ravnali zakonito, ko so zasegli prepovedano drogo, saj je skladno z 217. členom ZKP dopusten zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Na naslovu, kjer je bila izvedena hišna preiskava, je poleg lastnika - obtoženčevega očeta živel tudi obtoženec, torej je bilo to njuno skupno domovanje, vendar v času izdaje odredbe za hišno preiskavo obtoženec še ni bil v vlogi osumljenca, nanj se je utemeljen sum osredotočil šele po izvedeni hišni preiskavi. V takšnih primerih gre pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. V stanovanju, v katerem biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, a le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato v takšnih primerih zadostuje že prisotnost enega od družinskih članov pri hišni preiskavi, konkretno obtoženčevega očeta, na katerega se je odredba tudi nanašala. Četudi bi se odredba nanašala na obtoženca, bi zaradi skupnega stanovanja zadoščala že navzočnost obtoženčevega očeta, bi pa obtoženec moral biti o hišni preiskavi pravočasno obveščen. Izjema od koncepta pričakovane zasebnosti z deljeno zasebnostjo je položaj, ko si družinski člani medsebojno uredijo poseben način uporabe posameznih prostorov, ko se torej dogovorijo za izključno uporabo posameznih prostorov. V času izdaje odredbe in tudi izvedbe hišne preiskave zatrjevana izključna uporaba prostorov še ni bila znana. Da prima facie ne gre za samostojno stanovanjsko enoto v smislu stanovanja, policisti na podlagi zatečenega stanja sicer niso mogli sklepati.
Iz ustavne odločbe Up-63/03 izhaja, da delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavca, omejujejo pogodbeno svobodo strank, vključno z institutom odpovedi pravici. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS res obravnavalo pravico delavke do odpravnine, vendar je sodna praksa utemeljeno uveljavila stališče, da takšno pravilo velja za vse pravice, ki jih kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja, torej tudi za pravico delavca do regresa za letni dopust in do obračuna in izplačila dogovorjene plače. Zato se tožnik s spornim sporazumom ni mogel veljavno odpovedati vtoževanim terjatvam.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013164
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 350, 350/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - bistvena kršitev določb postopka - neupravičena obogatitev - zastaranje
Tožnik morebitnih kršitev pravil postopka, ki naj bi se zgodile v drugem sodnem postopku, pred drugim prvostopenjskim sodiščem, ki ni izdalo sedaj izpodbijane delne sodbe, ne more uveljavljati v okviru predmetnega postopka. Kršitve pravil postopka je mogoče uveljavljati le znotraj sodnega postopka, v katerem so se zgodile, in ne v nadaljnjih, novih postopkih. Pritožbeno sodišče lahko preizkusi le tisto sodbo sodišča prve stopnje, ki je izpodbijana s pritožbo ter le v tistem delu, v katerem ga pritožba izpodbija. Zato tožnik s pritožbenimi navedbami v tem delu ne more uspeti.
nagrada in stroški izvedenca - pravica izvedenca do nagrade in povračila stroškov - nagrada izvedencu za opravljeno delo - ogled izvedenca - ogled brez navzočnosti strank - navzočnost stranke ob ogledu kraja prometne nesreče z izvedencem - pravica do izjave - dodatni dokazi na zahtevo izvedenca
ZPP ne predpisuje, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled kraja nezgode, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave. To je tudi razumljivo, saj informativni ogled izvedenca ni del dokaznega postopka. Dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec s sodelovanjem strank. Šele sodišče bo tisto, ki bo dokaz z izvedencem izvedlo (in strankam ob tem omogočilo uresničitev pravice do izjave) tako, da bo mnenje, ki ga je strankam vročilo, na naroku, na katerega sta obe stranki povabljeni, vpogledalo in izvedenca zaslišalo.
uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - asignacija (nakazilo) - pobot (kompenzacija) - vzajemne obveznosti - verižni pobot - odpust obveznosti - prenehanje obveznosti - novacija
Iz naslova samega Dogovora o kompenzaciji bi bilo mogoče sklepati, da se naj bi stranke v njem dogovorile o pobotu. Sam posel so označevale tudi kot kompenzacijski posel. V samem besedilu pa so se stranke označevale kot asignat, asignant in asignatar. Te označbe so značilne za nakazilo, ki je posel povsem druge vrste. Poleg obeh strank je bila v Dogovoru o kompenzaciji udeležena še B. d. o. o., ki sicer ni stranka tega sodnega postopka. Udeležba B. d. o. o. jasno kaže na to, da pri Dogovoru o kompenzaciji ni šlo za pobot. Njegov predmet so lahko namreč le vzajemne obveznosti in je torej mogoč le med dvema strankama. Stranke pa so lahko s takšno označbo opredelile t. i. verižni pobot.
Dogovor med strankami je bil po vsebini t. i. verižni pobot, in ne asignacija. Pritožba ima sicer prav, da stranke Dogovora o kompenzaciji niso pobotale medsebojnih obveznosti. So pa odpustile obveznosti tako, da je del obveznosti zato prenehal. To pa je prav značilno za verižni pobot.