DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00013989
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZDR člen 156, 184.. OZ člen 243.. ZObr člen 97f, 98c.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Ker je taksna obveznost tožene stranke za plačilo takse nastala ob vložitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka, taksa pa še ni bila plačana, niti je sodišče ni napačno odmerilo v smislu 34a. člena ZST-1, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 243, 352, 352/3.. ZDR člen 156, 184, 206.. ZDR-1 člen 202.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zastaranje
Začetek postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU s strani nižjih sodišč je fakultativne narave. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti.
Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 24. 3. 2011, tožbo pa je vložil 16. 3. 2016.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
zavrženje tožbe - opozorilo pred odpovedjo - sodno varstvo - zahteva za izločitev sodnika
Glede na to, da je tožnica s tožbo izpodbijala opozorilo, podano na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1, zoper katerega nima pravice do samostojnega sodnega varstva, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo, kot je določeno v prvem odstavku 274. člena ZPP.
S tem, ko je razpravljajoči sodnik zavrnil predlog tožnice za izdajo začasne odredbe s pravilno pravno argumentacijo, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan (s čimer tudi ni podan glavni pogoj oziroma predpostavka za izdajo začasne odredbe), ni mogoče zaključiti, da sodnik zadeve ne bo obravnaval z vso skrbnostjo in profesionalnostjo, čeprav je iz takšne pravne argumentacije mogoče domnevati končni izid spora.
V konkretnem primeru brez diplomskega dela študij ni bil zaključen, zato ni mogoče govoriti o neznatnem delu obveznosti. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju, ter vsebino, določeno s pogodbo. Pogodbeni stranki sta pri urejanju medsebojnih razmerij prosti (3. člen OZ). Zaradi načela pogodbene svobode strank in načela o dispozitivni naravi zakonskih določb imata pogodbeni stranki možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno, že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ. V 3. členu pogodbe o izobraževanju pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo v primeru, če delavec po svoji krivdi ne bo opravil vseh študijskih obveznosti, ministrstvu povrnil vse stroške izobraževanja in vsa nadomestila plač za čas študijskih dopustov. Za presojo pogodbe o izobraževanju se torej uporabljajo tako ZDR kot tudi OZ, pri čemer je pogodba akt, ki zavezuje obe stranki. Temeljna obveza tožeče stranke je bila, da bo tožencu omogočila izobraževanje in plačala šolnino, toženec pa se je zavezal, da bo uspešno zaključil študij po programu in v roku določenem v pogodbi in da bo predložil potrdilo o uspešnem zaključku študija.
ZZZ-1 člen 8, 8/4.. ZJU člen 24, 24/1.. ZDR-1 člen 46.
odškodninska odgovornost delodajalca - obveznost varovanja delavčeve osebnosti - protipravnost - dostojanstvo pri delu
Sporno elektronsko sporočilo, v katerem je zapisano, da mu ni treba soliti pameti, in da lahko mail naslovi na ministra, papeža in božička, je primer neustrezne komunikacije, ki je tožena stranka ne bi smela dopuščati. Kljub navedenemu, navedene besede še ne pomenijo nedopustnega posega v tožnikovo osebnost in dostojanstvo oziroma protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Utemeljeno pa tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da prepoved tožniku do vstopa v službene prostore po opravljanem nadzoru na veleposlaništvu ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Izrečeni ukrep mora biti namreč zakonit in izveden tako, da se varuje dostojanstvo (osebnost) delavca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00013281
ZASP člen 16, 22, 168. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-f, 119. OZ člen 82, 83.
avtorska pravica - materialna avtorska pravica - moralna avtorska pravica - blagovna znamka - prenos materialne avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskega dela - civilna kazen po ZASP - slogan - razlaga pogodb - nedopustna pritožbena novota
Slogan in logotip, ki vsebuje tako besedne kot grafične elemente njunega ločevanja ne dopušča. Šele sinergija besednih in grafičnih prvin opazovalcu omogoča prepoznavo celotnega sporočila avtorskega dela.
Zelo ozko in notranje neskladna bi bila razlaga Pogodbe 1, da je zaradi zapisa v imenu ter v prvem, drugem in tretjem členu Pogodbe 1, tožena stranka od tožeče stranke, le za slogan "I feel Slovenia," brez logotipa izraženega v poudarjenih črkah in v besedi, odkupila izključne materialne avtorske pravice po 22. členu ZASP.
Pritožbeni razlog o primerjavi vrst črk, v Pogodbi 1 in 2 zapisane besedne zveze "I feel Slovenia" s črkami v znamki tožene stranke v tiskanih črkah (I FEEL SLOVENIA, A4) in nezakoniti uporabi v znamki tožene stranke, so nova dejstva, ki jih tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Sodišče druge stopnje jih zato, ker v pritožbi niti ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je imela tožena stranka zaradi izključnega prenosa vseh materialnih avtorskih pravic na avtorskem delu - sloganu z logotipom " I feel Slovenia" pravico v sodelovanju s P. registrirati znak "I FEEL SLOVENIA" kot znamko v zeleni, svetlo zeleni in sivi barvi pri URSIL.
ZDR-1 člen 6, 7, 7/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 100/1-2.. KZ-1 člen 197.. ZPND člen 3.. Uredba o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave (2009) člen 2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - elementi kaznivega dejanja - šikaniranje na delovnem mestu - psihično nasilje - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dostojanstvo pri delu
Ravnanje tožnika, ko je spornega dne na službenem printerju natisnil obvestilo o javni dražbi premičnega premoženja sodelavke z namenom, da ga navedena oseba vidi (ta je obvestilo zares videla), nima narave psihičnega nasilja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. To ravnanje nima takšne stopnje resnosti in zavržnosti, da bi se lahko (kot enkratno ravnanje) definiralo kot psihično nasilje. Zato to ravnanje tožnika ni predstavljalo podlage za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Navedeno ravnanje tožnika predstavljalo zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po oceni pritožbenega sodišča je to ravnanje tožnika potrebno opredeliti kot nadlegovanje po 2. členu Uredbe o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave.
uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - asignacija (nakazilo) - pobot (kompenzacija) - vzajemne obveznosti - verižni pobot - odpust obveznosti - prenehanje obveznosti - novacija
Iz naslova samega Dogovora o kompenzaciji bi bilo mogoče sklepati, da se naj bi stranke v njem dogovorile o pobotu. Sam posel so označevale tudi kot kompenzacijski posel. V samem besedilu pa so se stranke označevale kot asignat, asignant in asignatar. Te označbe so značilne za nakazilo, ki je posel povsem druge vrste. Poleg obeh strank je bila v Dogovoru o kompenzaciji udeležena še B. d. o. o., ki sicer ni stranka tega sodnega postopka. Udeležba B. d. o. o. jasno kaže na to, da pri Dogovoru o kompenzaciji ni šlo za pobot. Njegov predmet so lahko namreč le vzajemne obveznosti in je torej mogoč le med dvema strankama. Stranke pa so lahko s takšno označbo opredelile t. i. verižni pobot.
Dogovor med strankami je bil po vsebini t. i. verižni pobot, in ne asignacija. Pritožba ima sicer prav, da stranke Dogovora o kompenzaciji niso pobotale medsebojnih obveznosti. So pa odpustile obveznosti tako, da je del obveznosti zato prenehal. To pa je prav značilno za verižni pobot.
Tožeča stranka predloga za obnovo ni vložila po odvetniku in ni izkazala, da bi imel njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, zato je na podlagi 91. člena ZPP v povezavi s 398. členom ZPP pravilno zavržen.
ZDSS-1 v 8. členu določa, da če je tožeča stranka delavec, je za odločanje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo, ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica obstoja okoliščin, na podlagi katerih bi bila podana pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru, v tožbi ni navajala, tako je sodišče utemeljeno odločilo, da je iz razloga, ker je sedež tožene stranke na naslovu ..., Ljubljana, pristojno za odločanje Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.
oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - slabo finančno stanje
Ker lahko sodišče oprosti plačila sodne takse pravno osebo le nad zneskom 44,00 EUR, je tožeča stranka dolžna plačati takso v višini 33,00 EUR, ne glede na njeno zatrjevano slabo finančno stanje. Zato je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse utemeljeno zavrnjen.
brezposelnost - vračilo neupravičeno izplačanih sredstev - verzija
V predmetni zadevi je podan dejanski stan iz 140. člena ZUTD. V skladu s 1. odst. 140. člena ZUTD je namreč zavod za zaposlovanje upravičen zahtevati vračilo denarnega nadomestila za brezposelnost tudi v primeru odprave odločbe o priznani pravici do denarnega nadomestila, izdani v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku. Enako posledico določa tudi OZ pri t.i. verzijski terjatvi. Po 190. členu OZ je namreč tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, kot v toženčevem primeru, in je na ta način obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00016884
ZKP-UPB8 člen 371, 371, 371/1-11.. KZ-1-UPB2 člen 135, 135/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljivost izreka - zakonski znaki - grožnja - razlogi o odločilnih dejstvih - tuj jezik - prevod v slovenski jezik - občutek ogroženosti oškodovanca - ogrozitev
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri očitkih v opisu o grožnji z napadom na oškodovančevo premoženje za okoliščine, ki ne sodijo med zakonske znake kaznivega dejanja grožnje, vendar njihova vključenost v opis kaznivih dejanj nikakor ne pomeni, da je izpodbijana sodba zaradi tega obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Pomembno je, da je v izreku izpodbijane sodbe jasno opisano ravnanje obdolženca, ki predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Iz opisa kaznivih dejanj izhaja, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo na način, da mu je po telefonu zagrozil z besedami, da ga bo razbil in pretepel do smrti, s čimer je pri oškodovancu povzročil močan občutek osebne ogroženosti in vznemirjenosti, saj se je groženj resno ustrašil in v strahu za svoje življenje in telo dejanji naznanil policiji, ti očitki so jasni, temu ustrezna pa je tudi obrazložitev.
Glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe pritožnik navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je obdolženec grožnje izrekel v srbskem in ne v slovenskem jeziku. V izreku izpodbijane sodbe obdolženčeve grožnje niso povzete ali navedene v srbskem jeziku, na podlagi česar bi se lahko sklepalo, ob uradnem prevodu v slovenski jezik, kaj naj bi obdolženec sploh izrekel. V krivdoreku so zgolj zapisane besede obdolženca, kot naj bi jih razumel oškodovanec. Zato sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o vsebini grožnje. Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je oškodovanec grožnjo, izrečeno mu v srbskem jeziku, razumel. V krivdoreku pod točko I/1 je vsebina grožnje navedena v ustreznem prevodu v slovenski jezik, torej je opisana v jeziku, v katerem teče kazenski postopek pred sodiščem. Očitana kršitev zato ni podana.
Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje izpolnjenost zakonskega znaka ogrozitve nadomestilo s subjektivnim občutkom ogroženosti oškodovanca. Grožnje z besedami, navedenimi v izreku izpodbijane sodbe, so namreč take narave in intenzitete, da so lahko pri oškodovancu povzročile občutek ogroženosti in vznemirjenosti.
odvoz smeti - plačilo storitev - neprerekane trditve - ugovor pobota - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - izvajanje javne gospodarske službe - neskrbno čiščenje - škoda na nepremičnini
Odločitev sodišča, ki terjatve tožene stranke ni priznalo, češ da ta ni zadostno konkretizirana glede nastale škode, še manj pa, da je ta posledica ravnanj tožeče stranke, pri čemer je celo brez ugovora nasprotne stranke pojasnjevalo, da imajo navedene poškodbe lahko več različnih vzrokov, šele izvedenec pa bi lahko z gotovostjo povedal, ali navedeno ravnanje lahko povzroči zatrjevane posledice, je glede na navedeno napačna. S kršitvijo določbe 7. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje poseglo v toženkino pravico do izjave, kar uveljavlja tudi pritožnica.
Ker je bila vloga v tujem jeziku, je sodišče prve stopnje vložnico skladno s 104. členom ZPP pozvalo, naj jo v določenem roku ustrezno popravi oziroma dopolni, tako da jo prevede v slovenski jezik, podpiše in sodišču predloži v dveh izvodih. Ker vložnica ni ravnala v skladu s sklepom o popravi oziroma dopolnitvi vloge, je sodišče prve stopnje zakonito postopalo po 5. odstavku 108. člena ZPP in vlogo zavrglo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00014243
ZSSloV člen 53.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 98c, 98c/1, 98c/2.. OZ člen 165, 243, 246, 299, 299/1.. URS člen 33.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti - pravica do zasebne lastnine - misija
Po dosedanji sodni praksi je delovno sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011, po katerem prispevek, ki je vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oziroma plačal. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS je varovano upravičenje delavca (zavarovanca), da delodajalec obveznost plačila prispevkov, ki sestavljata celoto, tudi dejansko izvede. Iz navedenega stališča Ustavnega sodišča RS sledi (pravno) varstvo delavca v zasebnem interesu, ki ima v primeru kršitve oziroma ogroženih pravic iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem tudi zahtevek za izpolnitev upravičenja do odvoda in plačila prispevkov, se pravi pravovarstveni zahtevek v individualnem delovnem sporu.
Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS, in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik zahteva izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.
Pravilnik o sodnih tolmačih (2010) člen 49, 49/1, 49/1-2. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-1.
stroški kazenskega postopka - nagrada in stroški sodnega tolmača - prevod listine - tarifa
Ko je sodišče tolmački poslalo listine v prevod, ji ni naročilo, da ji nekaterih delov besedila ni treba prevajati. Pravilnik o sodnih tolmačih, ki je podlaga za izračun nagrade za tolmača, natančneje tarifni del, na katerega uporabo napotuje 47. člen Pravilnika, v 49. členu ne določa, da se odštevajo znaki za imena, priimke, številke, temveč zgolj, da ena stran obsega 1500 znakov. Tudi znake za imena, priimke in številke mora namreč tolmač vključiti v svoj prevod in paziti na njihov pravilen zapis oziroma preveriti ali se v tujem jeziku morebiti ne glasijo drugače.
postopek osebnega stečaja - predlog za odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - neodplačno razpolaganje s premoženjem - zloraba pravice do odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - nov predlog za odpust obveznosti - spremenjene okoliščine - namen odpusta obveznosti - soglasje ločitvenega upnika - soglasje vseh upnikov
Pritožbena navedba, da upniki soglašajo z odpustom obveznosti stečajnemu dolžniku, je v nasprotju s predlogom upnika Banka X. d. d. za ustavitev postopka odpusta obveznosti in za zavrnitev tega predloga. Sicer pa dolžnik v predlogu ni navedel, kateri so tisti upniki, ki soglašajo s tem, da mu sodišče obveznosti odpusti. K predlogu je sicer predložil kratko izjavo upnika A. d. o. o. z dne 4. 5. 2018, da kot glavni ločitveni upnik soglaša z odpustom obveznosti, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da s predlaganjem konkretnih dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajočih navedb. Poleg tega je iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 21. 4. 2015 razvidno, da je do 21. 4. 2015 v stečajnem postopku svoje terjatve prijavilo kar 9 upnikov. Zato izjava enega upnika, tudi če bi bila konkretizirana, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve.
ZKP člen 285e, 285e/2, 216, 216/1, 217. KZ-1B člen 307, 307/1.
nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - hišna preiskava - pogoji za izvedbo hišne preiskave - najdeni predmeti, ki niso v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem - navzočnost obdolženca pri hišni preiskavi - pričakovana zasebnost - samostojna stanovanjska enota - uporabnik prostora - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebnosti
V obravnavanem primeru zoper obtoženca sodišče ni izdalo odredbe za hišno preiskavo in na njej obtoženec ni bil navzoč. Na naslovu, kjer prebiva, pa so bili zaseženi predmeti, ki so obremenilni prav zanj. Da so zaseženi predmeti obtoženčevi, je bilo ugotovljeno šele po izvedeni preiskavi. Policisti so ravnali zakonito, ko so zasegli prepovedano drogo, saj je skladno z 217. členom ZKP dopusten zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Na naslovu, kjer je bila izvedena hišna preiskava, je poleg lastnika - obtoženčevega očeta živel tudi obtoženec, torej je bilo to njuno skupno domovanje, vendar v času izdaje odredbe za hišno preiskavo obtoženec še ni bil v vlogi osumljenca, nanj se je utemeljen sum osredotočil šele po izvedeni hišni preiskavi. V takšnih primerih gre pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. V stanovanju, v katerem biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, a le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato v takšnih primerih zadostuje že prisotnost enega od družinskih članov pri hišni preiskavi, konkretno obtoženčevega očeta, na katerega se je odredba tudi nanašala. Četudi bi se odredba nanašala na obtoženca, bi zaradi skupnega stanovanja zadoščala že navzočnost obtoženčevega očeta, bi pa obtoženec moral biti o hišni preiskavi pravočasno obveščen. Izjema od koncepta pričakovane zasebnosti z deljeno zasebnostjo je položaj, ko si družinski člani medsebojno uredijo poseben način uporabe posameznih prostorov, ko se torej dogovorijo za izključno uporabo posameznih prostorov. V času izdaje odredbe in tudi izvedbe hišne preiskave zatrjevana izključna uporaba prostorov še ni bila znana. Da prima facie ne gre za samostojno stanovanjsko enoto v smislu stanovanja, policisti na podlagi zatečenega stanja sicer niso mogli sklepati.