Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov, ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo, ultimum remedium. Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. členu Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino). Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.
Določba prvega odstavka 162. člena DZ sodišču podeljuje pooblastilo in hkrati določa meje njegovega odločanja. Sodišče sme izdati katerokoli začasno odredbo, vendar hkrati le tisto, ki je glede na naravo in stopnjo ogroženosti otroka potrebna za njegovo varstvo.
Okoliščina, da iz uradnih evidenc izhaja le prejemek socialne pomoči, lahko kaže zgolj na dejanski prejemek nasprotnega udeleženca, ne more pa izpodbiti ocene sodišča o njegovih pridobitnih zmožnostih.
Po tretji alineji 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da se brez soglasja sodišča ne more odpovedati dediščini. Tako soglasje sodišče poda, kadar je odpoved dediščini v korist upnikov oziroma stečajne mase. V tej smeri mora biti obrazložen tudi predlog upravitelja. V konkretnem primeru stečajni dolžnik že tako ali tako kot kreditojemalec odgovarja za poplačilo (istega) kredita, ki je zavarovan s hipoteko na nepremičnini, ki sodi v zapuščino. Zgolj zaradi upničine zavarovane terjatve se tako v primeru prevzema dediščine obveznosti stečajnega dolžnika še ne bi povečale, upravitelj pa v svojem predlogu ni pojasnil drugih obveznosti zapustnice, ki bi v primeru dedovanja prešle na stečajnega dolžnika.
Za presojo smotrnosti odpovedi dediščini ni pomembno razmerje med vrednostjo zapuščinske mase (v konkretnem primeru nepremičine) in obveznostmi stečajnega dolžnika, ampak razmerje med vrednostjo nepremičnine in dolgovi, za zavarovanje katerih ta nepremičnina jamči oziroma siceršnjimi dolgovi zapustnice.
Oseba, ki je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, spada v krog zakonitih dednih dedičev po zapustniku.
Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi kateri se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnosti, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa.
Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost.
Upoštevajoč celoten odnos med tožnico in zapustnikom, njuno večletno skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost in dejstvo, da ju je tudi okolica zaznavala kot sopotnika, je pravilna presoja, da je zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnika obstajala.
Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.
Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk.
Predlagatelj ni z ničemer izkazal, da bi bili njegovi prejemki iz naslova denarne socialne pomoči v letu 2023 bistveno nižji od zneska, ki ga je upoštevalo sodišče v izpodbijanem sklepu. Znižanje socialne pomoči za 100 EUR, ki je nastopilo po zaključeni obravnavi, pa na odločitev nima vpliva. Predlagatelj ima možnost pridobiti sredstva s kakšnim dopolnilnim delom, saj je ročno spreten. Poleg tega mu je prijatelj ponudil zaposlitev (upravljal bo avtodvigalo), zato znižanje denarne socialne pomoči na višino preživninske obveznosti nima odločilnega vpliva.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pomeni tako velika razlika med nakupno in prodajno vrednostjo vozila, po zgolj enem letu od nakupa, prodaja premoženja za neznatno plačilo, je na dolžniku, da pojasni in dokaže zakaj temu ni tako. Ker tega bremena dolžnik ni zmogel, je pritožbeno sklicevanje, da brez cenitve in drugega ustreznega dokaza tega ni mogoče ugotoviti, pri čemer dolžnik ustreznega dokaza v zvezi s tem niti ni predlagal, neutemeljeno.
Dolžnik mora v postopku odpusta sodelovati tako, da izpolnjuje svoje obveznosti in si aktivno prizadeva za poplačilo upnikov, česar pa dolžnik v tem postopku osebnega stečaja tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal.
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj IIb) iz področja svoje uporabe izrecno izključuje odločanje o imenu in priimku otroka (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Zato pravno podlago odločanja o pristojnosti slovenskega sodišča predstavljajo določbe ZMZPP. Sodišče je predlagateljico po vložitvi predloga opozorilo na relevantno pravno podlago ter jo pozvalo, naj navede navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča, slednja pa je te videla predvsem v toženčevi zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar naj bi potrjevalo njegovo življenjsko povezanost z Republiko Slovenijo.
Niso podane ne splošne navezne okoliščine iz 48. člena ZMZPP ne posebne navezne okoliščine iz 77. člena ZMZPP, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Zaposlitev nasprotnega udeleženca pri slovenskem delodajalcu, na katero se sklicuje pritožnica, ničesar ne pove o njegovem prebivališču, saj bi delo lahko opravljal tudi v tujini. Predlagateljica naslova dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca ni navedla, prav tako za ugotavljanje tega dejstva ni predlagala dodatnih poizvedb.
Okoliščine otrokove povezanosti z Republiko Slovenijo preko stalnega prebivališča pristojnosti v zadevah nadomestitve soglasja za spremembo osebnega imena ne morejo utemeljevati.
Odgovornost poslovodstva po 233. členu ZFPPIPP je posebna oblika odgovornosti, ki izhaja iz dolžnosti poslovodstva v zvezi z insolventnostjo, ki je navedena v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP, in jo je treba razlagati restriktivno.
Do širjenja odgovornosti članov bivšega poslovodstva iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP na prokurista torej ne privede niti jezikovna niti namenska niti sistematična razlaga določb ZFPPIPP.
Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.
Pravdna stranka so dediči, bodisi vsi skupaj bodisi posamezni dediči, kadar to dopušča narava spornega razmerja, ne pa skupnost dedičev kot taka. Zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo treba skupnosti dedičev v konkretnem primeru priznati sposobnost biti stranka zgolj zato, ker razpolaga s premoženjem oziroma ker gre za zaprt krog oseb. Navedeni okoliščini sami po sebi ne zadostujeta za uporabo tretjega odstavka 76. člena ZPP, saj skupnost dedičev ni takšna oblika združevanja, ki bi glede na svojo organiziranost in položaj v pravnem prometu v bistvenem izpolnjevala pogoje za samostojno procesno nastopanje.
Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.
Materialno procesno vodstvo (odprto sojenje, razjasnjevalna oblast) se nanaša se vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na navedbo relevantnega dejanskega stanja, na zbiranje procesnega gradiva, na področje stvarnih predlogov ter na pravna vprašanja. Na področju stvarnih predlogov mora sodnik razčistiti, kakšno pravno varstvo stranka želi doseči, kar je potrebno takrat, kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno formuliran. Gre torej za situacijo, ko je potrebna poprava formulacije, ne pa (subjektivna) sprememba tožbe. Poziv sodnika tožnici, da naj zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbo spremeni tako, da toži namesto odgovorne urednice izdajatelja, bi pomenil, da se je spremenil v zagovornika ene stranke in s tem kršil dolžnost, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno.
V sodni praksi je utrjeno stališče, da se otroški dodatek ne všteva v otrokove potrebe in ne zmanjšuje preživninske obveznosti staršev. Udeleženca sta se dogovorila za skupno starševstvo, njuna preživninska zmožnost pa je - kot ugotavlja sodišče prve stopnje - primerljiva. Tudi doslej sta stroške najprej pokrivala z otroškim dodatkom, preostali nepokriti del pa sta razdelila medsebojno v enakih deležih. Gre za specifično situacijo, v kateri otroški dodatek prejema en starš, hkrati pa je dogovorjeno skupno starševstvo.
Upnik je bil poplačan za znesek kupnine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Ker pa so bili stroški izvršitelja že plačani neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, temveč jih je možno le odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo potencialno lahko del odločanja o obračunu (poplačilu) terjatve.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče identifikacijske podatke predlagatelja in njegovih družinskih članov potrebuje in so obvezna vsebina. Če predlog teh podatkov ne vsebuje, sodišče s takim predlogom ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP ureja oziroma širi odgovornost poslovodstva v nasprotju s pravili, urejenimi v ZGD-1. Gre za specialno ureditev odgovornosti članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase. Ta odgovornost ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP.
Neutemeljeno je nadalje pritožbeno stališče, da ZFPPIPP plačilo predujma nedopustno zgolj prevali na poslovodstvo družbe. Član poslovodstva se namreč odgovornosti za to obveznost lahko razbremeni, če (trdi in) dokaže, da tega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel preprečiti.
Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.