Držijo razlogi sodišča prve stopnje, da je na zaslišanju izvedenec izpovedal, da je plastenjak, ki ga je dolžnik postavil marca 2025, izpolnjeval strukturne pogoje, ki jih zahteva plastenjak, da je rastlinjak izpolnjeval minimalne zahteve za vzgojo in rast rastlin, da je rastlinjak zaradi pritrditve na prvem in zadnjem loku ravno tako funkcionalen ("tista solata lahko raste notri"), da so bile cevi predhodno ustrezno vkopane, da to, da niso bile zvarjene, ni vplivalo na funkcionalnost ter da je tiste pogoje, ki jih zahteva rastlinjak, ta izpolnjeval, že v osnovni prvotni konstrukciji pa je bil rastlinjak nepopolno zgrajen. Ob tem višje sodišče poudarja, da se od dolžnika po izvršilnem naslovu ni zahtevala popolna zgraditev rastlinjaka.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik nima premoženja in (rubljivih) prihodkov, da bi se lahko oblikovala stečajna masa. Ker je hkrati tudi ugotovilo, da dolžnik odpusta obveznosti ne more doseči, je predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo. Na ugotovitev o višini dolžnikovih preživninskih obveznosti je oprlo sklep, da dolžnikovi prihodki ne zadoščajo za oblikovanje stečajne mase.
Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je Končni seznam preizkušenih terjatev sestavni del izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odmerjeno nadomestilo za preizkus terjatev. To ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Končni seznam preizkušenih terjatev je na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev in je zato tudi objavljen hkrati z njim.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZPIZ prijavljeno terjatev umaknil v času, ko ni bil več njen imetnik. Glavni učinek zakonske subrogacije je prehod izpolnjene upnikove terjatve na izpolnitelja. V trenutku izpolnitve terjatev preide iz upnikove premoženjske mase v izpolniteljevo in postane del izpolniteljevega premoženja. Upoštevajoč navedeno je A. A. v pravni položaj ZPIZ vstopil, ko mu je 5. 2. 2026 izpolnil obveznost stečajnega dolžnika. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ZPIZ po 5. 2. 2026 s terjatvijo do stečajnega dolžnika ni mogel več veljavno razpolagati, saj ni bil več njen imetnik.
Kriterij za odločanje o dolžnikovi dolžnosti povrnitve izvršilnih stroškov upniku je skladno z določilom petega odstavka 38. člena ZIZ njihova potrebnost za izvršbo. Za konkretne stroške v zvezi z uspešnim rubežem premičnin je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih ni mogoče šteti kot potrebnih za predmetno izvršbo. Stroški v zvezi z izvršilnim dejanjem, ki je bilo nato zaradi ugoditve ugovoru tretje pravnomočno razveljavljeno, ker na skupno premoženje zakoncev v izvršbi ni dopustno poseči, ne ustrezajo zakonskemu kriteriju potrebnosti, saj razveljavljeno opravljeno izvršilno dejanje objektivno v ničemer ne bo prispevalo k poplačilu upnika.
Pritožnik je izpolnil zahtevo iz prvega odstavka 202. člena ZIZ in zato ni podlage za postopanje prvostopenjskega sodišča po četrtem odstavku 202. člena ZIZ. Dejstvo je, da je upnica Republika Slovenija v roku iz V. točke izreka sklepa z dne 4. 11. 2024, dne 11. 12. 2024 sodišču prve stopnje predložila dokazilo, da je v roku iz IV. točke izreka navedenega sklepa na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo zoper pritožnika, pri čemer iz predloženega potrdila izhaja, da je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja terjatve, z vrednostjo spora 146.059,81 EUR. S tem je upnica Republika Slovenija tudi po presoji višjega sodišča zadostila pogoju, določenemu v napotitvenem sklepu z dne 4. 11. 2024, izdanem na podlagi prvega odstavka 202. člena ZIZ. Ali je vložena tožba dejansko materialnopravno ustrezna oziroma sklepčna, pa ne more biti več stvar predmetnega izvršilnega postopka. Presoja navedenega je izključno v domeni pravdnega sodišča, medtem ko je za izvršilni postopek bistveno (že), da je upnica Republika Slovenija opravila procesno dejanje, naloženo ji z napotitvenim sklepom. Ne more in ne sme pa izvršilno sodišče vsebinsko ugotavljati, ali je dokazano pravočasno vložena tožba res izpodbojna, oziroma ali je materialnopravno utemeljena. Izvršilni postopek, v katerem se upnikova terjatev le izvršuje, temu ne more biti namenjen. Da je odločilno že, da je upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, vložil tožbo v roku iz napotitvenega sklepa, potrjuje tudi dejstvo, da na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča, upnik, ki je bil napoten na pravdo, niti ni vezan.
Izvršilno sodišče vsebinske pravilnosti vložene tožbe ne presoja. To je v pristojnosti pravdnega sodišča in dokler ne bo znan izid pravdnega postopka, je treba poplačilo iz ostanka pridobljene kupnine v izvršilnem postopku zadržati.
Upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča ni vezan. Zadošča, da je upnik sodišče obvestil o vložitvi tožbe.
Izvršilni postopek se vodi, ker dolžnik predhodno ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti. Zato je on tisti, ki nosi breme stroškov izvršilnega postopka, razen če iz okoliščin posameznega primera izhaja, da je upnik določene stroške dolžniku povzročil neutemeljeno. Upnik je tako skladno z določilom šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžan dolžniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno. V predmetni pritožbi upnik utemeljeno uveljavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.
Vloga dolžnika z dne 5. 1. 2026 je bila vložena po tem, ko je upnik ravnal skladno z zakonsko možnostjo po šestem odstavku 31. člena ZIZ in v zvezi z dodatno razjasnitvijo dolžnikovega premoženjskega stanja predlagal narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Povedano še drugače, povod za nastanek stroškov dolžnikove vloge z dne 5. 1. 2026 je torej res dal upnik, vendar mu kljub temu ni mogoče očitati, je dolžniku s tem v zvezi nastale stroške povzročil neutemeljeno. Upnik se je namreč zgolj poslužil možnosti, ki mu jo dalje zakon v postopku s predložitvijo seznama dolžnikovega premoženja, pri čemer pa ne more biti bistveno, ali so bile upnikove navedbe v vlogi z dne 18. 6. 2025 utemeljene oziroma njegov dvom upravičen, ali ne. Glede na navedeno in ker se predmetni izvršilni postopek vodi iz razloga, ker dolžnik ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti, upnika ni pravilno bremeniti za stroške dolžnikove vloge z dne 5. 1. 2026.
ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.
Navajanje pravne podlage v obračunu izvršitelja ni nujno potrebno, saj sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, nepoznavanje prava pa škoduje tudi stranki. Tudi če bi bilo upniku ali izvršitelju to znano, zgolj to, da na naslovu dolžnik ne posluje, še ne pomeni, da dolžnik na naslovu tudi nima nobenih rubljivih premičnin.
Neprava obnova je namenjena popravi napak ob izreku zadnje pravnomočne sodbe, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni upoštevalo prej pravnomočno izrečenih kazni, pa bi jih glede na zakonske določbe moralo. Zato samo dejstvo, da naj bi prišlo do spremembe kaznivih dejanj t.i. "majhnih tatvin" v prekrške, ob upoštevanju, da se niso spremenile zakonske določbe o izrekanju enotne zaporne kazni, ne vpliva na način presoje utemeljenosti pritožbe.
Izvedenci (tolmači) kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot nanje ne razteza.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.
Če je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, potem te pomanjkljivosti ne bi saniralo niti dejstvo, da bi obe oporočni priči oporoko podpisali v prisotnosti oporočiteljice. To pa pomeni, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali sta obe priči podpisali oporoko v pristnosti oporočiteljice ali ne, čeprav je to nedvomno razlog, ki bi tudi sam po sebi pripeljal do neveljavnosti oporoke.
Še zlasti dejstvo, da je oporočiteljica dokument nekaj časa ogledovala, o njem kasneje povprašala in na koncu listino brez težav podpisala, tudi po presoji pritožbenega sodišča daje povsem zadostno podlago za sklepanje, da oporočiteljica zna brati. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi ob ugotovljenih okoliščinah odvetnik osebo, ki je prišla k njemu napraviti oporoko pred pričami, preverjal, če je pismena.
Denarna kazen po 226. členu ZIZ se izterja v korist proračuna in ne v korist tožnikov. Navedeno namreč izhaja iz namenske razlage omenjenega člena. Namen denarne kazni za primer neizpolnitve obveznosti ne more biti kompenzacija za nematerialno škodo, kot to zahtevata tožnika, saj je ravno kompenzacija oziroma odškodnina za nematerialno škodo predmet pravdnega postopka, v okviru katerega tožnika predlagata njeno zavarovanje. Namen zavarovanja terjatve je varstvo upnika pred ravnanji tožnika, ki bi preprečila kasnejšo izpolnitev pravnomočne odločbe.
V skladu z 268. členom ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi in mora kot tak vsebovati tudi ustrezno sredstvo izvršbe, sicer začasne odredbe ni mogoče realizirati. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlog za začasno odredbo, ki je vseboval neustrezno izvršilno sredstvo, v celoti zavrnilo.
Predlagatelj, ki od sodišča zahteva, da pridobi podatke o (domnevnih) bančnih računih nasprotne udeleženke v avstrijskih bankah, bi lahko svoje pravice zavaroval s stopničasto tožbo, zato je predlog za zavarovanje dokazov neutemeljen.
Skupno premoženje sestavlja tudi pasiva oziroma dolgovi v zvezi s skupnim premoženjem.
Skupno premoženje se načeloma deli v nepravdnem postopku, vendar je v določenih primerih dopustno, da stranka zahteva takšno delitev že v pravdi. Tipičen primer take izjeme so verzijski denarni zahtevki v zvezi z dolgovi skupnega premoženja.
Logično in življenjsko je, da so tožniki kot nosilci poslovne dejavnosti in uporabniki stavbe parkirišče uporabljali v okviru razpoložljivih parkirnih mest in na njem izvrševali soposest. Čeprav posamezna parkirna mesta niso bila v izključni posesti tožnikov, to ne izključuje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede motenja soposesti parkirišča. V razmerju med več soposestniki iste stvari se namreč šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Motenje se torej ugotavlja glede na prej obstoječ način izvrševanja posesti, pri čemer je bistveno, ali ta z motilnim ravnanjem postane otežen.
Čeprav bi za sanacijo škode zadoščala povrnitev stroškov za 1 m2, je tožena stranka tožniku izplačala stroške popravila za celo sobo, to pa po presoji pritožbenega sodišča zajema tudi estetski vidik, ki ga poudarja pritožba. Estetski vidik je torej treba upoštevati, a v mejah nekega zdravega razuma.