Posplošeno navajanje posledic in povzemanje zakonske dikcije ne zadošča za izkaz pogoja za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker je vsak poseg v ustavno zavarovano lastninsko pravico za lastnika škodljiv, bi morala tožnica neobstoj hujših neugodnih posledic za toženca konkretno zatrjevati in dokazati. Ustaljeno stališče sodne prakse in teorije je, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.
Ravnanje dolžnika pomeni razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, dolžnik pa brez vednosti in soglasja upravitelja oziroma sodišča ne sme ustvarjati dejanskih ali pravnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na uporabo, izpraznitev, izročitev, prodajo ali unovčenje tega premoženja.
Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o urbanističnem in dejanskem vidiku pripadajočega zemljišča k stavbi pravilno uporabilo materialno pravo 43. člena ZVEtL-1.
Kot javna zemljišča s prostorskimi akti niso bila opredeljena zemljišča, ki so načrtovana kot javno dobro, pač pa zemljišča, ki imajo značaj skupne uporabe za eno ali več zaključenih stanovanjskih enot. Zelenice niso bile načrtovane kot javno dobro, pač pa kot skupne za rabo ene ali več stanovanjskih enot.
Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.
Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.
Običajno bivališče se presoja evroavtonomno - na enak način kot običajno prebivališče po Uredbi Bruselj II bis. Bistvena je fizična prisotnost posameznika v državi članici, stabilnost običajnega bivališča in druge okoliščine, ki kažejo na namero osebe, da vzpostavi običajno prebivališče v določeni državi članici. Sodna praksa SEU pojem običajnega prebivališča razlaga tako, da gre za kraj, ki predstavlja dejanski center življenjskih interesov določene osebe.
Stališče, da je pooblastilo, ki je predloženo v fotokopiji namesto v izvirniku, nepopolno, je bilo preseženo z odločbo Ustavnega sodišča Up-648/09 z dne 14. 6. 2012. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče kot očitno napačno označilo dotedanjo sodno prakso, po kateri se je za popolno štelo le pooblastilo, predloženo v izvirniku, ne pa tudi pooblastilo v fotokopiji.
Pri pooblastilu, predloženem v fotokopiji, se lahko pogosteje kot pri izvirniku pojavi dvom o njegovi pristnosti. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sodnikovi presoji prepuščeno, ali bo preveril obstoj in pristnost pooblastila, predloženega v fotokopiji, tako da bo zahteval predložitev izvirnika ali overjenega pooblastila. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča takšna presoja ne sme biti arbitrarna, temveč mora biti razumno utemeljena in ustrezno obrazložena. Če sodišče ne sprejme kopije pooblastila in zahteva predložitev izvirnika oziroma overjenega pooblastila, zlasti pa če na domnevno nepristnost pooblastila navezuje za stranko neugodne procesne posledice, mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno).
Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.
Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.
Dokazni predlog stranke mora biti izrecen in substanciran, sicer sodišče dokaza ni dolžno izvesti. Toženec zato sodišču ne more očitati procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, ki ga sploh ni predlagal.
Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati.
Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.
OT vrednosti posameznih storitev odvetnikov v postopkih v zvezi s prekrški določa v tar. št. 41, vendar pa to še ne pomeni, da posamezne odvetniške storitve v postopku o prekršku ni mogoče ovrednotiti po tar. št. 43 OT oziroma da bi bila ta tarifna številka izključena iz uporabe. Tarifna številka 43 OT se uporablja za storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Vlogi z dne 26. 6. 2025 in z dne 10. 11. 2025, s katerima je zagovornik sodišču sporočil naslov priče oziroma posredoval dokumentacijo Klinike C., sta zagotovo samostojni storitvi, vendar pa ju glede na njuno vsebino in obseg ni mogoče ovrednotiti kot neobrazloženi vlogi po 3. točki tar. št. 41 OT. Z njima je zagovornik sodišču zgolj z enim stavkom sporočil, da v skladu z zavezo posreduje podatke priče oziroma dokumentacijo glede obiska mladoletnika v Kliniki C. Takšni vlogi zato tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljata kratek dopis, ki je v 4. točki tar. št. 43 OT ovrednoten z 20 točkami.
Iz določbe drugega odstavka 18. člena OT izhaja, da gre za pravico odvetnika do zamudnih obresti, z izpodbijanim sklepom pa je bilo odločeno o povračilu stroškov mladoletniku (oziroma njegovi materi D. A., ki je za zastopanje v postopku pooblastila odvetnika). Zagovornik je glede na odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočnem sklepu PR 692/2025 z dne 24. 11. 2025, da se postopek o prekršku zoper mladoletnika ustavi in da stroški postopka bremenijo proračun, zahtevek za povrnitev stroškov ustavljenega postopka vložil v imenu in za račun mladoletnika. Upravičenec do povrnitve stroškov postopka o prekršku (med katere na podlagi 9. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 sodijo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika) je tako mladoletnik, njemu pa zakonske zamudne obresti po drugem odstavku 18. člena OT ne gredo.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev.
Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si obdolženec na račun oškodovanke z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja še ni potekel.
Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ-1) in ne more nastati s potekom določenega časa po storitvi kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru bi se posamezno kaznivo dejanje zgolj zaradi poteka časa lahko prekvalificiralo v drugo obliko kaznivega dejanja, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti. Ni pa ovire, da oškodovanec protipravno pridobljeno premoženjsko korist od obdolženca zahteva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v priglašenem premoženjskopravnem zahtevku.
Vožnje in parkiranje na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni parceli ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli, četudi bi bilo občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati.
Sodišče pravilno poudari, da je dokazno breme glede (ne)pristnosti podpisa na pogodbi na tožencu. Ta se vabilu na zaslišanje ni odzval in navedb ni potrdil, niti ni predložil ustreznega gradiva, ki bi omogočal izvedencu grafološke stroke preverjanje pristnosti podpisov.
Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se nizozemsko sodišče o pristojnosti glede starševske odgovornosti do otrok še ni izreklo, temveč bo o tem odločilo po izvedeni ustni obravnavi. Sodišče prve stopnje je bilo glede na navedeno dolžno po uradni dolžnosti prekiniti odločanje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, ureditvi stikov in plačilu preživnine, dokler o svoji pristojnosti ne bo odločilo sodišče, ki je postopek pričelo prvo. Ker bo nizozemsko sodišče to lahko storilo tudi z vmesno odločbo, je pritožbeno sodišče odločitev v II. točki izreka sklepa spremenilo tako, da prekinitev postopka ne velja do pravnomočnega zaključka postopka pred sodiščem v Amsterdamu, temveč do trenutka, ko bo ugotovljena pristojnost tega sodišča, to pa bo bodisi s pravnomočnostjo končne odločbe ali pa pravnomočnostjo odločbe o sprejemu pristojnosti, če bo slednja izdana ločeno od glavne stvari.
ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.
Utemeljenega razloga, da je treba osebo postaviti pod skrbništvo, ne more dokazovati le medicinska dokumentacija, kot meni pritožnik. Utemeljen razlog so vse okoliščine, iz katerih sodišče lahko sklene, da oseba ne more skrbeti za svoje pravice in koristi. Ne glede na vsebino pogodbe, s katero bi razpolagala s svojo nepremičnino, pa ta ne more veljavno skleniti, če zase in za svoje pravice ni sposobna skrbeti.
Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ.
Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala odkup vozila
Okrožno sodišče se je prehitro izreklo za stvarno nepristojno, ko je bil v tožbi kot tožena stranka naveden organ v sestavi ministrstva, ki ne more biti pravdna stranka. Po popravi tožbe pred okrajnim sodiščem, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, je višje sodišče presodilo, da gre za gospodarski spor in je tako stvarno pristojno okrožno sodišče.