Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Poleg opredelitve pravdnih strank je za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno in jasno opredeljen. Opredelitev tožbenega zahtevka, ki se prenese v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je na strani nasprotne stranke oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza zahtevku. Navedenemu tožnik ni zadostil.
Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se izkazuje s konkretnimi in subjektivnimi ravnanji dolžnika, ki merijo na zmanjšanje njegovega premoženja (odtujevanje, skrivanje ali uničenje lastnine, premik denarnih sredstev, zadolževanje in podobno).
Pogodbena podlaga vseh nadaljnjih prenosov lastninske pravice od A. A. do toženca ni bila v sklenitvi kupoprodajne pogodbe za vozilo za dogovorjeno kupnino, temveč v sklepanju verige pogodb za zameglitev sledljivosti vozila ter oškodovanje tožnika, zato so omenjene pogodbe nične, pogodbeniki pa slaboverni. Prav tako je nična tudi prva pogodba med tožnikom in A. A., ki je bila sklenjena z enakim nemoralnim namenom, in sicer ogoljufati tožnika in si prilastiti protipravno premoženjsko korist.
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Iz vročilnice izhaja, da je tožeča stranka sklep sodišča za dopolnitev tožbe in plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek, ki sta ji bila vročena v njen varni elektronski predal, prevzela tako, da se je na predpisan način identificirala, elektronsko podpisala vročilnico in jo tako podpisano vrnila pošiljatelju po varni elektronski poti. S tem je potrdila, da prejela tako sklep sodišča za dopolnitev tožbe kot plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek. Stranka dokazov o drugačni vsebini tega sodnega pisanja ni predlagala, zato so pritožbeni očitki o nevročitvi sklepa s pozivom na dopolnitev tožbe neutemeljeni.
V pritožbi se toženec prvič sklicuje na svojo pravico do doma. Ker na prvi stopnji ni podal nobenih trditev, ki bi lahko nakazovale na to, da bo v njegovo pravico do doma poseženo (šele v pritožbi pa je le pavšalno navedel, da sodišče ni upoštevalo posledic izselitve za starost in zdravstveno stanje pritožnika, pri čemer teh posledic sploh ni opisal), sodišče ni bilo zavezano k presoji sorazmernosti posega.
Sodne prakse v zvezi s prejšnjim sistemom plačevanja sodnih taks ni mogoče aplicirati tudi na nov zakon, sicer pa je po sprejemu ZST-1 sodna praksa glede taksnih obveznosti za ugovor zoper sklep o izvršbi povsem usklajena in zakon v tem delu razlaga tako, da se plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi nanaša tako na postopke na podlagi izvršilnega naslova kot na postopke na podlagi verodostojne listine.
Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša, v tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1.
S sklicevanjem na to, da je bila zgolj formalna (slamnata) direktorica, se nekdanja poslovodja svoje obveznosti plačila založenega predujma ne more razbremeniti. Bistveno namreč je, da je bila v sodni register vpisana kot direktorica družbe ter je s tem prevzela pravice in dolžnosti poslovodje. Med slednje sodi tudi obveznost poslovodje pravočasno vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti.
Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje določilo dolžniku najkrajše možno preizkusno obdobje po petem odstavku 400. člena ZFPPIPP, saj po navedeni določbi preizkusno obdobje ne sme biti krajše od 1 leta. Dolžnik pa sploh ne zatrjuje, da bi upraviteljica podala ustrezen predlog niti da izpolnjuje pogoje za določitev krajšega preizkusnega obdobja od 1 leta (vendar ne krajšega od 6 mesecev) po določbi osmega odstavka cit. člena, tj. da nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev spadali v stečajno maso, ali da je znesek teh prejemkov neznaten, in da ni izgledov, da bi bil v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Nasprotno, pritožbeno ni sporno, da se v stečajno maso mesečno stekajo sredstva iz naslova zasega dolžnikovih prejemkov, pričakovati pa je tudi zapuščino na podlagi sklepa o dedovanju. V tej luči se pokaže določitev preizkusnega obdobja 1 leta, kot ga je določilo prvostopenjsko sodišče, kot pravilna.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Očitek ravnanja, ki ne ustreza zahtevani skrbnosti, se nanaša na tožničino prepozno angažiranje nove pooblaščenke in ne na dejstvo, da je tožnica pooblaščenko zamenjala. Stranka ima pravico svobodno izbrati in zamenjati odvetnika, vendar to ne vključuje pravice zahtevati preložitve že dalj časa razpisanega naroka, če je potrebo po tem povzročila sama s pozno pooblastitvijo novega odvetnika.
Časovna stiska sedanje pooblaščenke ni nastala zaradi nepredvidljivega dogodka zunaj pritožničine sfere, temveč je bila posledica njene lastne odločitve, da po preklicu pooblastila več mesecev ne angažira drugega pooblaščenca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nepripravljenost novega odvetnika na narok ne pomeni upravičenega razloga za preložitev, kadar bi stranka tak položaj s pravočasnim ravnanjem lahko preprečila.
Za odločitev je bistveno, katere konkretne informacije o tveganjih so bile dane tožnikoma v konkretnem primeru. Toženka bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja in na to tožnika opozoriti, kar velja tudi za možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko zato določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka.
Če bi dolžnik zakonsko domnevo o pravilni vročitvi lahko izpodbil že z zanikanjem, da je obvestilo o prispelem pisanju prejel, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam določil.
Obligacijski zahtevek glede posameznega predmeta delitve ni predhodno vprašanje za delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku.
Sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic se ne vroča, ampak objavi, saj niti ZFPPIPP niti drug zakon ne določa, da bi se ta sklep strankam postopka vročal.
Šele po tem, ko so izpolnjene procesne predpostavke, se sodišče spusti v vsebinsko obravnavo pravnega sredstva ali vloge.
Če je oseba sicer imela položaj upnika v stečajnem postopku, pa je ta položaj izgubila, kot je to v obravnavani zadevi, se je potek stečajnega postopka ne tiče več in nima pravice vanj posegati ne z vlogami ne s pravnimi sredstvi. Drugače povedano: nima procesne legitimacije za poseganje v postopek.
Mehanizem nastanka določene poškodbe ni odločilno dejstvo za presojo o obstoju fizičnega nasilja nad žrtvijo.
Tožnica istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. člena ZIZ, in v izogib potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno. V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.
Izpodbojna je le tista opustitev (tisto neuveljavljanje nujnega deleža), ki prepreči povečanje dolžnikovega premoženja in s tem vpliva na njegovo zmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je treba oceniti, ali bi bil dedič v zapuščinskem postopku sploh upravičen do nujnega deleža. Ta se izračuna na podlagi obračunske vrednosti zapuščine. Predstavlja jo seštevek čiste zapuščine (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD) in vrednosti določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za življenja. Pri izračunu nujnega deleža se darila upošteva neodvisno od volje dedičev (četrti odstavek 28. člena ZD).
Skupni deli so lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov. Slednji so posebni skupni deli.