služnostna pravica hoje in vožnje - neizvrševanje stvarne služnosti - prenehanje stvarne služnosti zaradi neizvrševanja - dejansko izvrševanje služnosti - vidnost izvrševanja služnosti - zastaranje služnosti - prenehanje služnosti zaradi zastaranja - prenehanje služnosti na podlagi zakona - potrebnost in koristnost služnosti - odločanje o stroških pravdnega postopka - tožba in nasprotna tožba - skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe - povrnitev pritožbenih stroškov - povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo - vrednost spornega predmeta ob združitvi zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe v skupno obravnavo - skupna vrednost spornega predmeta - nagrada pooblaščenca - odmera nagrade
Določbo druge alineje 223. člena SPZ, ki ureja zastaranje služnosti, koristnosti za gospodujoče zemljišče (za razliko od 222. člena SPZ) ne opredeljuje kot pogoja, zaradi katerega zastaranje služnosti ne bi bilo mogoče.
Pri vprašanju zastaranja služnosti je bistveno, ali je služnostni upravičenec služnost dejansko izvrševal. Za ugotovitev tega je pomembno, ali je bilo izvrševanje služnosti vidno in navzven zaznavno.
Ko se zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno obravnavo, se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri nagrada pooblaščencu.
izvršba zaradi izterjave preživnine - ugovorni razlog - življenjska skupnost - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - vezanost sodišča na izvršilni naslov - dogovor
Če med staršema ponovno nastane življenjska skupnost po tem, ko je enkrat že razpadla, bodisi kot zunajzakonska zveza ali le ekonomska skupnost, ta sama po sebi še ni ugovorni razlog, v kolikor že pred ponovno vzpostavitvijo obstaja izvršilni naslov za plačevanje preživnine. Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano. Razlog za pravno veljavni ugovor prenehanja terjatve je lahko le nadomestni dogovor med staršema, da zavezanec ne plačuje preživnine, temveč na drug ustrezen način prispeva k plačevanju stroškov življenjskih potreb otroka. Tako obstoj zunajzakonske skupnosti ni pravno pomembno dejstvo v tem postopku, temveč se ta ugotavlja v premoženjskih razmerjih med partnerjema. Zato so tudi vse pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje o neobstoju izvenzakonske skupnosti, pravno nerelevantne in nanje višjemu sodišču ni potrebno odgovarjati.
odločanje o stikih z otrokom - začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba po uradni dolžnosti - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - kršitev temeljnih procesnih pravic
Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo temeljne postopkovne pravice, saj je v pretežnem delu sledilo navedbam predlagateljice o neprimerni vzgoji nasprotnega udeleženca, brez da bi udeleženca postopka zaslišalo ali se vsaj izreklo v zvezi z njegovim dokaznim predlogom za zaslišanje, pri tem pa tudi ni navedlo, zakaj ni sledilo mnenju CSD, ki ga je sicer v obrazložitvi sklepa korektno povzelo.
ZIZ člen 266, 266/4. ZPP člen 57, 57/1, 365, 365-3.
zavarovanje terjatve z začasno odredbo - predlog za zavarovanje terjatve - krajevna pristojnost sodišča - nepristojnost sodišča - ugotovitev sodišča o nepristojnosti po uradni dolžnosti ob predhodnem preizkusu - pristojnost v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah - izključna krajevna pristojnost - postopek zavarovanja - izbrisna tožba
Ker sodišče prve stopnje ni krajevno pristojno za sojenje o glavni stvari, ni pristojno niti za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.
stvarna služnost - služnostna pravica hoje in vožnje - izvrševanje služnosti - prenehanje stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena - nekoristna stvarna služnost - vestna in skrbna presoja dokazov
Sodišče prve stopnje je razumljivo pojasnilo, da je bil dostop do garaže pred ustanovitvijo služnosti možen, možen je tudi sedaj, vendar zaradi cipres in nivojskih razlik zelo otežen. Če bi bile ciprese odstranjene in nivojske razlike odpravljene, bi bilo vzpostavljeno enako stanje, kot je bilo pred ustanovitvijo služnosti. Bistveno je, da se okoliščine niso spremenile, torej ni izpolnjen eden od pogojev po 222. členu SPZ.
Kot je že izpostavilo sodišče prve stopnje, mora biti nekoristnost objektivna in popolna, pri tem pa je treba v celoti izhajati iz potrebe gospodujočih zemljišč. Ker je dokazni postopek prepričljivo pokazal, da tudi po odstranitvi nadstrešnice z javne ceste ni mogoč dostop na parcelo 0000 61/5, oziroma ni mogoče parkiranje v garaži v stavbi št. 172, ne moremo zaključiti, da je služnost za gospodujočo nepremičnino postala nekoristna. Enak dostop je namreč v uporabi od ustanovitve služnosti naprej, torej gospodujoči nepremičnini ves čas koristi v enaki meri.
DZ člen 157, 160, 160/1, 171, 171/4. URS člen 23, 25.
skrbništvo za otroka - ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - omejitev starševske skrbi - kršitev pravice do izjave v postopku - načelo oficialnosti pri vodenju postopka - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Skrbništvo za otroke v primerih, ko so njihovi starši živi in izražajo voljo, da bi za njih skrbeli, je lahko samo posledica izreka ukrepa za varstvo koristi otroka, v katerem sodišče staršem prepove izvajanje posameznih upravičenj. Ko sodišče omeji skrb staršev, pa otroka postavi pod skrbništvo v obsegu, v katerem je omejilo upravičenja staršev, in imenuje skrbnika (četrti odstavek 171. člena DZ).
ZD člen 174, 174/1, 174/3, 210, 210/2, 210/2-1. ZPP člen 314.
delni sklep - delni sklep o dedovanju - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - spor o veljavnosti oporoke - oporoka - nujni dedni delež - preklic oporoke - oporočni in zakoniti dediči
Subsidiarna uporaba 314. člena ZPP (o delni sodbi) ne pride v poštev, dokler so med strankami zapuščinskega postopka sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.
Ker med potencialnimi oporočnimi dediči obstoji spor o veljavnosti oporoke in o preklicu oporoke, je obligatorna napotitev na pravdo.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - dokazovanje - dokazna ocena - dejansko stanje - odgovornost delodajalca - navodila nadrejenega
Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, na podlagi katere je zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke za delovno nezgodo, temelji na pravilno izvedenem dokaznem postopku, dokazna ocena pa je logična in prepričljiva ter jo je mogoče preizkusiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - ODZ - STVARNO PRAVO
VSL00082736
ODZ paragraf 1, 1/3. SPZ člen 271, 271/2. ZVNDL člen 5. Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (1946) člen 8. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 3, 12, 29, 29/4, 34, 34/1, 36. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 6, 6/2. ZPP člen 285.
izročitev nepremičnine v posest - izročitev dela stavbe v posest - plačilo uporabnine - zaplemba premoženja - družbena lastnina - nacionalizacija dela nepremičnine - kupoprodajna pogodba za nepremičnino - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - prehod lastninske pravice - načelo superficies solo cedit - prodaja tujega deleža na nepremični - nepremičnina, na kateri ni mogoče pridobiti lastninske pravice - lastninska pravica več oseb - stavbna pravica - pomanjkanje stvarne legitimacije - sodba presenečenja - navajanje novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku - materialno procesno vodstvo - opozorilo in poziv na odpravo pomanjkljivosti - opozorilo nasprotne stranke
Z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se je pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v drugem odstavku 271. člena uzakonil nastanek stavbne pravice.
taksna oprostitev - oprostitev plačila sodne takse - sosporniki - oprostitev plačila sodne takse enega sospornika - obseg veljavnosti sklepa o oprostitvi plačila taks - materialno sosporništvo - postopek za delitev solastnine
V obravnavani zadevi sta predlagatelja solastnika, ki zahtevata delitev stvari. Glede na to, da sta predlagatelja soupravičenca oz. sozavezanca iz istega materialnopravnega razmerja, gre za materialna sospornika. Taksna oprostitev za skupen predlog za delitev stvari se torej razteza tudi na drugo predlagateljico.
Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca.
Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroštva ne bi mogli poplačati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083252
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3. ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - dokazna ocena - pravo EU - konverzija - dajatveni (povračilni) zahtevek - zastaranje povračilnih zahtevkov na podlagi nične pogodbe - obrestni zahtevek - tek obresti - nepoštenost stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - procesni pobotni ugovor
Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.
Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.
Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.
SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).
Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.
Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).
Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.
Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - veljavnost oporoke - veljavnost pisne oporoke pred pričami - pogoji za veljavnost oporoke - obstoj oporoke - razglasitev oporoke - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - volja zapustnika - manj verjetna pravica dediča
Akt razglasitve oporoke predstavlja ključen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Opravi se ne glede na to, ali je oporoka po zakonu veljavna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083367
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - standard profesionalne skrbnosti - težko nadomestljiva škoda - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - reverzibilnost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - sodna praksa SEU
Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.
Tožnika sta fizični osebi, ki morata skrbeti za dva šoloobvezna otroka, toženka pa banka, zato gotovo razpolaga z neprimerno višjim kapitalom kot tožnika in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnje plačevanje kredita, ki je verjetno ničen, neprimerno hujša neugodna posledica za tožnika, kot ne prejemanje obrokov kredita za toženko, na mestu. Da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, sta tožnika navedla. Trditveno breme se nanaša na trditve o dejstvih, pravo pa mora poznati sodišče. Ali sta tožnika zavarovanje s hipoteko omenjala v zvezi s pogojem reverzibilnosti, zato ni pomembno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00082731
OZ člen 190, 198. DZ člen 248, 262, 267, 272. ZZZDR člen 190, 191, 211, 215, 219, 219/1. SPZ člen 67. ZPP člen 328.
uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - uporabnina za nepremičnino - plačilo uporabnine - pravni naslov za uporabo nepremičnine - uporaba stvari z dovoljenjem lastnika - dogovor o brezplačni uporabi nepremičnine - postavitev skrbnika za poseben primer - upravičenja skrbnika za poseben primer - redno upravljanje nepremičnine - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pooblastila skrbnika - odpoved pogodbenega razmerja - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje lastnika - oddaja nepremičnine v najem - prenehanje skrbništva - dedovanje - identifikacija nepremičnine - napačen naslov - očitna pisna pomota - popravni sklep
Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.
ureditev razmerij med starši in otroki - zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - sposobnosti in zmožnosti staršev - stiki med starši in otrokom - varstvo koristi otroka - preživljanje otroka - pridobitne zmožnosti staršev - razporeditev preživninskega bremena - namen denarne kazni
Glede mlajše hčere je sodišče utemeljeno upoštevalo, da je domala celotna skrb za varstvo in vzgojo zanjo pri materi, oče pa ne izkazuje interesa niti za skrb zanjo niti za izvajanje kvalitetnih stikov. V tem - in v nekoliko boljši preživninski zmožnosti očeta - je razlog za drugačno razporeditev preživninske obveznosti v razmerju do mlajše hčere in do mlajšega sina.
Neutemeljeno je očetovo zavzemanje za upoštevanje otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in državne štipendije. Po utrjenem stališču v sodni praksi so ti prejemki namenjeni otrokom in ne zmanjšujejo preživninske obveznosti staršev. Drugače je le v primerih, ko starši ne zmorejo poskrbeti za pokritje otrokovih potreb.
Zavračanje sodno določenih stikov s strani sina udeležencev ni zgolj posledica očetove opustitve starševske dolžnosti, ampak tudi materinega nepravega pristopa do sina, predvsem pa intenzivnega konfliktnega odnosa med starši, za katerega sta odgovorna oba. Izvršitev izrečene denarne kazni bi le še dodatno negativno vplivala na odnos med sinom in materjo.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00082945
ZPP člen 8, 338, 338/3, 358, 358-5. OZ člen 10, 131, 336, 346. DZ člen 67, 189, 199. ZZZDR člen 133. URS člen 15, 15/3, 35.
verzijski zahtevek na povračilo dela izdatkov za preživljanje otroka - povrnitev stroškov preživljanja - neupravičena obogatitev - opravičljiva zmota - preživninske potrebe - posebno in skupno premoženje - delitev dela skupnega premoženja - potrebni izdatki - zastaranje terjatve iz naslova verzije - ugotavljanje očetovstva - preživninska obveznost staršev - denarna odškodnina - odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice - uspeh celotnega dokaznega postopka - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - varstvo osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - direktni naklep - merilo skrbnega človeka
Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo tudi razlikovalno okoliščino, po kateri se obravnavana zadeva razlikuje od zadev iz sodne prakse, v katerih sta upravičenec in zavezanec iz takšnega verzijskega razmerja izpolnjevala preživninsko obveznost do otroka, vendar živela ločeno in imela vsak svoje posebno premoženje. Tako je imel prikrajšani (tisti, ki ni imel preživninske obveznosti) potrošek iz lastnih sredstev oziroma premoženja, okoriščeni (tisti, ki je imel obveznost preživljanja) pa korist, ki je v tem, da je prihranil lastna sredstva (premoženje), ki bi jih sicer moral potrošiti za izpolnitev (svoje) preživninske obveznosti. V obravnavani zadevi pravdni stranki nista imeli vsaka svojega premoženja (posebno premoženje), ampak (izključno) skupno premoženje.
Informacija o spolnem življenju matere otroka pred sklenitvijo zakonske zveze sodi v pravico do skritosti osebnega življenja. Ta pravica je omejena, ko se sooči z vprašanjem biološkega očetovstva zakonca.
V obravnavanem primeru ni šlo za prikritje informacije, da pravni oče ni biološki oče. Od povprečno skrbnega človeka - matere, ki glede na omenjene okoliščine verjame, da je zakonec otrokov oče, ni mogoče realno pričakovati, da omenjeno (manjšo) možnost razkrije svojemu zakoncu. Pričakovanje takšnega ravnanja od povprečno skrbnega človeka (matere) bi bilo preveliko.