Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami.
Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).
Sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga dediča za taksno oprostitev. Predlog je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga, podatke o morebitnih družinskih članih pa lahko sodišče po uradni dolžnosti preveri v zbirki podatkov eRISK.
S ponavljanjem navedb, s katerimi sta pritožnika v zapuščinskem postopku uveljavljala, da je oporoka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah, v tem postopku ne moreta doseči prekinitve postopka. Solastninska pravica predlagateljice glede navedenih nepremičnin temelji na pogodbi, da bi o njeni veljavnosti tekla pravda, pa pritožnika ne trdita.
Splošno pravilo ZNP-1 iz prvega odstavka 40. člena, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške, se v skrbniškem postopku ne uporablja. Pravilo se uporablja le, če zakon ne določa drugače, za postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo pa zakon vsebuje posebna pravila, v 70. členu.
V prvem odstavku 70. člena ZNP-1 je uporabljen izraz "stroški postopka", kar jasno vključuje vse stroške - tako skupne stroške kot stroške udeleženca. Enak izraz je uporabljen v naslovu 40. člen, v katerem so določena ločena pravila za razporeditev skupnih stroškov postopka in stroškov udeležencev.
Glede podrejenega ustavno-pravnega argumenta pritožnice, da je absolutna prepoved vrnitve v prejšnje stanje iz drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP, nesorazmeren poseg v pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, neustavna in zato naj pritožbeno sodišče zadevo predloži Ustavnemu sodišču za oceno ustavnosti, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ta določba namenjena pohitritvi postopka in je bila že večkrat predmet presoje pred stečajnimi sodišči. Ob tehtanju pravic dolžnikov do sodnega varstva in upnikov do hitrosti postopka ter s tem njihovega poplačila in ustavne pravice do zasebne lastnine, v tem primeru pretehta slednja.
ZOdv-G, ki je začel veljati dne 26. 10. 2022, v prehodni določbi določa uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv na 6 mesecev po uveljavitvi novele ZOdv-G, torej na 26. 4. 2023. Glede na to, da je v času odločanja sodišča prve stopnje ta določba že bila v veljavi in se je tudi že uporabljala, jo je bilo dolžno uporabiti tudi sodišče v konkretni zadevi. Res sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, večinska praksa pa vendarle zavzema stališče, da je z vidika odmere stroškov bistven trenutek, ko je sodišče o njih odločilo.
Sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je premet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti).
Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Posamezni član poslovodstva se te odgovornosti lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da na nastanek položaja (nezmožnost iz premoženja družbe pokriti začetne stroške stečajnega postopka) v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, ni mogel vplivati.
Slamnati direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.