Naloga sodišča je bila v presoji, ali sta oba preživninska zavezanca v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 izpolnjevala svojo preživninsko obveznost v ugotovljenem razmerju. Pri tem pa je upoštevalo časovni obseg izvajanja starševske skrbi, ko so otroci pri enem in drugem staršu, ko torej tudi samostojno skrbita za preživljanje otrok. Upoštevati je bilo tako treba, da je bila samostojna skrb za preživljanje otrok večja na materini strani, hkrati pa v določenih časovnih obdobjih različna, še pred tem je bilo treba napraviti oceno skupnih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih imajo tako pri materi kot tudi pri očetu, ugotoviti pa je bilo tudi treba, katere od nastalih in že poravnanih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok je plačal vsak od obeh staršev.
Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.
Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi.
Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.