Po izvedenem dokaznem postopku je še vedno ostal precejšen dvom glede vprašanja, ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel.
Pritožnik po izdaji sklepa sodišča SEU C-368/25 z dne 24. 2. 2026 nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da fizična delitev s predelavo po ustaljeni sodni praksi ni mogoča brez soglasja solastnikov. Ker predlagateljica s predvidenimi obsežnimi gradbenimi posegi, za katere bi bilo potrebno tudi gradbeno dovoljenje, ni soglašala, njenega soglasja pa ni mogoče nadomestiti s sodno odločbo, je neutemeljena pritožbena navedba o možnosti fizične delitve.
Udeleženca sta se strinjala, da se postavi še tretji izvedenec, ki bo ocenil vrednost nepremičnin. Mnenje izvedenca A. A. je časovno najbližje dnevu, ko je sodišče prve stopnje odločilo v zadevi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena tega izvedenca edina relevantna. Ostala dva izvedenca (B. B. in C. C.) sta namreč pojasnila, da sta njuni cenitvi že zastareli in bi bilo treba narediti novo. Izvedenec B. B. tudi ni znal pojasniti, zakaj tolikšna razlika med njegovo oceno vrednosti nepremičnin v osnovnem mnenju in dopolnitvi mnenja, ki sta bili izdelani v razmiku 10 mesecev. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo razloga za postavitev drugega izvedenca.
Tožnica lastninske pravice na zarubljenem govedu ni pridobila (1) niti sama z zavezovalnim pravnim poslom (ker goveda nikoli ni kupila), (2) niti preko zastopnika (ker pogodbeniki A. A. niso mogli sklepati, da deluje v tožničinem imenu - v času nakupov v potnih listih namreč kot imetnica goveda ni bila navedena tožnica, temveč A. A.), (3) niti, ker je bilo govedo skoteno na njeni kmetiji (ker krave, ki so to govedo povrgle, niso bile v njeni lasti). Ker tožnica ni dokazala, da je lastnica zarubljenega goveda, ne obstoji pravica, ki preprečuje izvršbo na njem.
Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je o neznatni škodi mogoče govoriti tudi v primeru, ko gre za začasno odredbo, s katero se prepoveduje odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, kadar je ta že obremenjena. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo, kot tudi ne upničine izrecne trditve o ne-nastanku kakršne koli škode za toženca. Poleg tega je sodišče prve stopnje prezrlo, da je upnica za primer, da bi sodišče ocenilo, da vseh navedenih pogojev ni ustrezno izkazala, ponudila varščino. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.
V postopkih za izrek ukrepov po ZPND je sicer treba odločati hitro, a to ne pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti nobenih (ustnih) dokazov.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta druga in šesta toženka v obdobju po začetku davčnih postopkov oziroma v času, ko je že obstajal davčni dolg družbe B. d. n. o., sklenila več pravnih poslov, s katerimi sta premoženje prenesla na svoji hčerki. Takšni prenosi premoženja na ožje družinske člane, ob hkratni neuspešnosti izvršbe zoper družbo in ob dejstvu, da osebno odgovorna družbenika za obveznosti družbe odgovarjata z vsem svojim premoženjem, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na realno nevarnost, da bi bila brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena ali celo onemogočena. Pritožbeni očitki, da bi morala biti objektivna nevarnost za uveljavitev nedenarne terjatve izkazana s konkretnimi že začetimi razpolagalnimi ravnanji (npr. z oglaševanjem ali drugimi prodajnimi aktivnostmi), niso utemeljeni, saj je pri nedenarni terjatvi predmet izpolnitve individualno določena stvar, zaradi česar je izvršba lahko onemogočena že z razpolaganjem s tem konkretnim predmetom. Prav zaradi te vezanosti na določen predmet je dokazni standard glede nevarnosti olajšan, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obstaja realna in ne zgolj hipotetična nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se nasprotna udeleženka s svojim ravnanjem izogiba nastopu svoje obveznosti za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis predlagatelja. Zato je pravilna odločitev, da se v sodni depozit sprejme kupnina, ki jo je nasprotni udeleženki dolžan plačati predlagatelj.