Med strankama glede poroštva ne more biti nobenega informacijskega neravnotežja, kar pomeni, da tudi ni potrebe po pojasnilni dolžnosti.
Glede na to, da je oseba zaradi svoje duševne motnje že ogrozila svoje zdravje (pozimi so jo našli na teniškem igrišču v baru, boso in poškodovano) in da je pred sprejemom zaradi poslabšanja duševne motnje že pokazala tudi precej veliko stopnjo agresije (do očeta in varnostnika), je na mestu sklep, da je oseba zaradi svoje duševne motnje neposredno ogrozila najprej svoje zdravje in življenje, ker nadaljnjih agresivnih izbruhov brez zdravljenja po neizpodbitih ugotovitvah ni mogoče preprečiti, pa lahko z njimi ogrozi tudi življenje in zdravje bližnjih oseb.
Četudi A. A. ni izrecno izrazil nestrinjanja z zdravljenjem, vanj tudi ni (veljavno) privolil. Svoje ravnanje minimizira in skuša zanj najti razloge (česar pritožba ne napada). Ob akutnem poslabšanju njegove bolezni, ki je nastopilo in mu onemogoča sodelovanje v milejši obliki zdravljenja, ter opisanem predhodnem ravnanju A. A. izjavi "raje vi odločite" in "da bo priden", njegova umirjenost in pogovorljivost ter verbalno sprejemanje zdravljenja ob pregledu ne morejo imeti pomena, kot mu ga pripisuje pritožba, torej da je zdravljenje (veljavno) sprejel in da ni pogojev za pridržanje. Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr namreč narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem. To je opravilo že sodišče prve stopnje (tehtanje) in pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja niso prišle v poštev.
Iz posebne stečajne mase se pokrivajo samo nekatere vrste stroškov stečajnega postopka, ki niso neposredno povezane z unovčenjem te mase (1.–4. in 6. točka četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP), ne pa vse. Nekatera procesna dejanja in pravna dejstva v stečajnem postopku, v zvezi s katerimi nastajajo stroški, so namreč v korist tako navadnih kot ločitvenih upnikov, ne pa vsa; nekaterih stroškov ločitvenim upnikom ni treba trpeti. To se odraža v določbi 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, ki te vrste našteva. Drugih stroškov pritožnica ne bi smela nositi (niti njihovega sorazmernega dela) niti začasno niti ob koncu stečajnega postopka. Ta napaka je bila vidna ob objavi načrta razdelitve in sklepa o razdelitvi, ki je postal pravnomočen. Ker jo je bilo mogoče, jo je bilo takrat tudi treba uveljavljati, vendar je bilo to opuščeno. Zato tega vprašanja zdaj ni več mogoče odpirati.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče.
Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1.
Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne.
V situaciji, ko izločitveni upravičenec že sodno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in je v zvezi z začetkom tega sodnega postopka pri tej lastninski pravici v korist izločitvenega upravičenca v zemljiški knjigi že vpisana zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice (prva alineja 3. točke in 2. točka prvega odstavka 299.a člena ZFPPIPP), po mnenju pritožbenega sodišča napotitev na pravdo zoper stečajnega dolžnika ni potrebna. Sodni postopek (za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja) zoper stečajnega dolžnika je namreč že v teku, drugi upniki pa izločitvene pravice niso prerekali, zato tudi ni potrebna razširitev tožbe na drugega upnika, ki bi prerekal izločitveno pravico.
Zahtevek predlagatelja po temelju ni utemeljen, saj obveznost, ki ni določljiva, ne nastane, zato je treba zahtevek predlagatelja zavrniti kot neutemeljen. Kljub široko zastavljeni družbenikovi pravici namreč obstaja spodnja meja določljivosti predmeta informacijske zahteve (določljivost mora biti objektivna), ki ne le omogoča izvršljivost, temveč v tej zadevi glede na naravo družbenikove pravice (hkrati) definira nastanek obveznosti.
Določbo prvega odstavka 42. člena ZPrCP, da se mora voznik pred premikom vozila prepričati, da to lahko stori varno za druge udeležence cestnega prometa s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače, je potrebno razlagati upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Ker je bila kritičnega večera tema, megla, na dvorišču, kamor je obtoženi pripeljal oškodovanca, ni bilo javne razsvetljave, obtoženi terena ni poznal in na avtu ni imel senzorjev, hkrati pa je vedel, da je oškodovanec pijan (ob izstopu se je naslanjal na vrata vozila) in ga po izstopu iz vozila ni več videl (vedel je, da se ne nahaja pred vozilom), so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da bi se moral, v kolikor oškodovanca s pogledom v desno stransko ogledalo res ni videl, preden je z vozilom speljal, prepričati ali to lahko stori brez nevarnosti za oškodovanca tako, da bi izstopil iz vozila in preveril kje se oškodovanec nahaja.