Izvedensko mnenje ni rezultat presoje ene same listine, temveč strokovne ocene vseh relevantnih urbanističnih okoliščin in dokumentacije. Pritožnik takšne celovite strokovne presoje ne more uspešno omajati zgolj s svojo drugačno razlago posameznih dokumentov.

Pritožnik bi moral konkretizirano zatrjevati in izkazati okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je v letu 1968 pridobljena pravica uporabe - kljub poznejši izgradnji soseske, prostorski opredelitvi spornih zemljišč kot parkirnih površin ter njihovemu dejanskemu funkcioniranju kot del skupnega parkirišča - ostala njegova pravica vse do 25. 7. 1997, oziroma izkazati drugo pravno podlago, zaradi katere je sam pozneje veljavno pridobil lastninsko pravico v smislu tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1.

Ker ugotovitev o redni rabi zajema celotno obdobje od izgradnje stavbe dalje in ker je redna raba po obsegu skladna tudi z urbanističnimi smernicami v obdobju ob in po izgradnji stavbe, je neutemeljena pritožbena graja, da odločitev temelji le na sedanjih potrebah stavbe in njenih etažnih lastnikov.

Do posega v lastninsko pravico nasprotne udeleženke, ki je bila vknjižena le formalno, dejansko pa zaradi prodaje stanovanj in posledičnega prenosa pravice do uporabe funkcionalnega zemljišča na kupce stanovanj te pravice več ni imela, ni moglo priti.

Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.

ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora prostovoljne izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.

Nesklepčnost tožbe, s katero se terjatev uveljavlja, sama po sebi ne pomeni, da terjatev ni verjetno izkazana. Tožeča stranka namreč lahko tožbo (tožbene trdtive - tožbeni predlog ali oboje), ki je odpravljivo nesklepčna, po vložitvi še dopolni ali popravi.

Prenos nepremičnin, s katerimi je bil ob ustanovitvi tožnic zagotovljen njihov osnovni kapital in so predstavljale bistveni del premoženja tožnic, s katerim so izvajale dejavnost, brez vrednosti edine družbenice tožnic je bil opravljen v nasprotju s temeljnimi korporacijskimi načeli o razmejitvi pristojnosti med edino družbenico in poslovodjo d. o. o. in predstavlja zlorabo pooblastil poslovodje. Z nadpolovično verjetnostjo je izkazano, da so bile sporne nepremičnine odsvojene na podlagi pravnega posla, ki nasprotuje moralnim načelom in je zato ničen na podlagi določbe prvega odstavka 86. člena OZ.

Težko nadomestljiva je tista škoda, ki bi pravni položaj upnika prizadela v takšni meri, da bi bilo posledice težko odpraviti ali omiliti. Tudi premoženjska škoda, ki jo je sicer mogoče povrniti z denarnim nadomestilom (odškodnino), lahko v nekaterih okoliščinah predstavlja težko nadomestljivo škodo.

Preživninva se skladno s 196. členom DZ določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Če sodišče preživnino določi od poznejšega datuma, mora odstop od navedene zakonske določbe ustrezno obrazložiti.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bistveno za odločitev v konkretnem primeru razumevanje posledic sklenitve pravnega posla tožnika v trenutku sklenitve predmetne Kreditne pogodbe. Ničnost je namreč posledica pomanjkanja enega ali več konstitutivnih elementov pogodbe, pri čemer gre za pomanjkljivosti, ki zadenejo samo strukturo pogodbe, brez katerih pogodba ne more imeti pravnih učinkov. Gre torej za negacijo pravnega posla od začetka (ab initio), zato so za ugotavljanje ničnosti pomembne le tiste okoliščine, ki so obstajale v trenutku nastanka pravnega posla in ne kasneje.

Sodišče prve stopnje je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo utemeljilo na dejstvu, da zoper tožnika teče izvršba zaradi izterjatve tistega, kar je tožnik prejel na podlagi Kreditne pogodbe od prvo tožene stranke. Tem razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih drugo tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da je bila Kreditna pogodba že v letu 2009 odpovedana s strani prvo tožene stranke, ker tožnik kredita ni vračal.

Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbam predlagateljic in ne izpovedbi nasprotnega udeleženca - dokazna ocena temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v sklepu prepričljivo pojasnilo, katera zatrjevana odločilna dejstva šteje za bolj verjetna.

Škoda ali korist za stečajnega dolžnika nista merilo, ki bi glede na tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP kakorkoli vplivalo na odločitev o spremembi načrta poteka stečajnega postopka.

Ustaljena sodna praksa zastopa stališče, da kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa tudi kršitev načela vestnosti in poštenja ter dobre vere. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

Upoštevaje stališče, da kondikcijski zahtevek ne vključuje nadomestila za uporabo denarja, in dejstvo, da plačila presegajo prejeto glavnico, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano dejstvo, da je prva tožnica iz naslova sklenjene kreditne pogodbe toženki že plačala več, kot ji je dolžna. Ob tako ugotovljenem dejstvu bi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico dolžnost prve tožnice plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviševanju njenega kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter po vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja za prvo tožnico, tako z vidika njenega premoženjskega kot nepremoženjskega položaja, ustrezajo evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti.

Sodišče je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (24. do 36. člen SPZ). Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ni upoštevalo pravice do posesti in posestničine dobrovernosti.