Odločitev v navedeni pravdi ne pomeni odločitve o že obstoječi lastninski pravici prve toženke, od katere bi bila odvisna odločitev v predmetnem postopku, temveč o pravnem razmerju, na podlagi katerega bi lahko do spremembe sedanjega lastninskopravnega položaja prišlo šele v prihodnosti. Takšno vprašanje pa ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP.
Vsak poseg v lastninsko pravico še ne pomeni nujno protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo ter je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi zatrjevano dolgoletno uporabo spornega dela nepremičnine kot ceste ter trditve tožencev o dogovoru, zaradi katerega naj prva toženka ob nakupu nepremičnine ne bi uveljavljala predkupne pravice, tožnika pa naj bi se v zameno zavezala sporni del nepremičnine nanjo brezplačno prenesti.
Ker je otrok udeležencev med postopkom postal polnoleten in je starševska skrb nad njim prenehala, je odpadel pravni interes za odločanje o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo.
Če upravna enota posamezniku v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Naslov za vročanje ne more biti na naslovu zakonskega prebivališča.
Ara je po svoji naravi akcesorno sredstvo zavarovanja sklenjene pogodbe in ne izpolnitev pogodbe same.
Zgolj izročitev are zato sama po sebi še ne pomeni pretežne izpolnitve pogodbe na strani kupca, temveč le zavarovanje bodoče izpolnitve. Ara le utrjuje pogodbeno zavezo in deli usodo veljavnosti glavne pogodbe, ne more pa predstavljati samostojnega izpolnitvenega dejanja v smislu realizacije pogodbe.
Na podlagi tretjega odstavka 309. člena ZPP v primeru uspešno končanega poravnalnega postopka stroški postopka bremenijo predlagatelja, če se sklenjena sodna poravnava o njih izrecno ne opredeljuje. Ne drži, da se tretji odstavek 309. člena ZPP nanaša samo na neuspešne postopke. Neuspešne postopke posebej ureja drugi odstavek 159. člena ZPP, resda izrecno (samo) za primer kasnejšega pravdnega postopka. Argumentacija, kakršno ponuja pritožnica (torej da že ob samem dejstvu sklenitev sodne poravnave vsaka njena stranka sama nosi svoje stroške, če se drugače posebej ne dogovorita), bi sicer bila prepričljiva za primer, da bi se stranki sodno poravnali v pravdnem postopku, v konkretnem primeru pa ni bilo pravdnega postopka.
Ker v obravnavani zadevi toženka ni zatrjevala, da zaradi spremembe lastništva zapornice nima več v posesti oziroma da njena varnostna služba ne upravlja več z njo, je sodišče prve stopnje ugovor toženke, da zaradi spremembe lastništva izvršitev sklepa ne bo možna, pravilno zavrnilo.
Tožena stranka, ki je samostojna podjetnica, je gospodarski subjekt, zato je zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Ker je podpisala kreditno pogodbo, iz katere jasno izhaja, da je tožeča stranka kot kreditodajalka upravičena zahtevati predčasno odpoved pogodbe, če kreditojemalec in/ali porok zamuja s plačilom katerekoli obveznosti za več kot 15 dni, je presoja sodišča prve stopnje, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe zgolj na strani tožeče stranke, pravilna in so očitki tožene stranke o špekulativnem ter nekorektnem odnosu tožeče stranke neutemeljeni.
Sodišče, ki je postopek prekinilo, bi tudi samo naletelo na identično procesno situacijo, kar pomeni, da ni smotrno in ne bi pospešilo postopka, če bi se iskanja odgovora na predhodno vprašanje lotilo samo.
Sodišče elaborata, na katerega se sklicuje v izreku izpodbijanega sklepa, ni prejelo. Izvedenec je sodišču poslal le izvedeniško poročilo, v katerem je sicer navedeno, da vsebuje vse bistvene sestavine elaborata, vendar se bo evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru skladno z izrekom sklepa in ob upoštevanju določb ZKN opravilo na podlagi elaborata. Pritožnik ima pravico, da je seznanjen s celotnim elaboratom in da se izjavi o njegovi vsebini. Ker sodišče elaborata ni pridobilo in ker ga ni vročilo pritožniku v izjavo, je utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi njegove pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje Uredbe Bruselj II b v postopku ugotavljanja očetovstva ni moglo uporabiti, ker je uporaba Uredbe za tovrstne spore izključena (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Pristojnost slovenskega sodišča je zato utemeljeno vezalo na ZMZPP. Glede na to, da je predlagatelj slovenski državljan in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, je slovensko sodišče v sporih za ugotovitev očetovstva pristojno tudi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, če nasprotni udeleženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.
Sodišče prve stopnje je (tudi) glede preživljanja A. A., ki je zaupana v skupno varstvo in vzgojo, odločilo, da mora nasprotna udeleženka plačevati mesečno preživnino za A. A. predlagatelju. Odločitev je pravilna, ker je pretežno breme varstva in vzgoje na predlagatelju in ker nasprotna udeleženka pred sodiščem prve stopnje prve stopnje in v pritožbi ni določno nasprotovala takemu predlogu, da predlagatelju plačuje stroške, ki so povezani s preživljanjem A. A., enako kot to velja za B. A., ki je predlagatelju dodeljen v varstvo in vzgojo, s tem, da nasprotna udeleženka v postopku ni predlagala, da bi sama plačevala posamezne izdatke za A. A. Nasprotna udeleženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj zatrjevala, da je predlagatelj previsoko ocenil posamezne potrebe otrok, s tem, da se tudi ni vsebinsko opredelila do posameznih mesečnih potreb otrok, ki jih je predlagatelj določno navedel v predlogu.
Obremenjenost nepremičnin s hipotekami ni pravna ovira za njihovo odsvojitev ali obremenitev, ki bi tožniku lahko omogočila pridobitev sredstev za plačilo sodne takse. Lahko pa predstavlja relevantno dejansko oviro (neunovčljivost obremenjenega premoženja), ki jo je treba glede na ugotovljene okoliščine obravnavnega primera upoštevati pri presoji pogojev za taksno oprostitev.
Pri presoji, za kako zahtevno mnenje gre, sodišče upošteva zlasti obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da izvid in mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Zahtevnost se po stališčih sprejetih v sodni praksi ocenjuje objektivno in s stališča stroke, ki je predmet izvedenstva. Za zelo (ali izredno) zahtevno mnenje gre, ko je naloga, dana izvedencu, tako zahtevna, da zahteva dodatni poglobljeni študij, obsežne analize ali preračune. Sodna praksa upošteva tudi primerjavo izvedenskih mnenj o enakih oz. podobnih strokovnih vprašanjih. Za zahtevno mnenje gre, če ta odstopa od standardne zahtevnosti izvedenskega mnenja.
Navedena parcela ni bila del zapuščine po pokojnem C. C., za katero so dediči sklenili dedni dogovor. Z dednim dogovorom se dediči tudi niso dogovorili, da dogovor velja tudi za morebitno naknadno najdeno premoženje. Zato se odstopi celotnih dednih deležev posameznih dedičev, kot izhajajo iz dednega dogovora z dne 8. 9. 2021, ne morejo nanašati na nepremičnino, ki je v obsegu zapuščine ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre za novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. Ker se glede te nepremičnine vsi dediči niso strinjali, da se razdeli, tako, kot so se dogovorili za preostalo zapuščino, drugega dednega dogovora niso sklenili, zapustnik pa oporoke tudi ni napravil, je sodišče prve stopnje to zapuščino utemeljeno razdelilo med zakonite dediče v skladu z njihovimi dednimi deleži.
Za uporabo cenitve iz drugega sodnega postopka morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - stranka mora podati predlog, da se ne postavi sodni cenilec za ugotovitev vrednosti nepremičnine; - predložiti mora cenitev nepremičnine, ki je predmet prodaje iz drugega sodnega spisa, ki ni starejša od dveh let; in - da vnovične cenitve na svoje stroške ne zahtevajo stranke ali tisti, ki morajo biti poplačani iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine.
Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.
Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Dejstvo, da skrbnik za poseben primer po 6. členu ZVEtL-1 v nekem drugem postopku v zvezi z drugimi stvarmi zastopa osebo, ki je nasprotnik udeleženca v postopku, v katerem nastopa kot skrbnik za posebni primer (vendar zastopa drugega udeleženca), v ničemer ne izkazuje nepristranskosti skrbnika in ni ovira za opravljanje skrbništva.
Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.
Predhodni postopek pri državnem odvetništvu je procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi: če ni sprožen, se tožba zavrže. S tem postopkom se želi zmanjšati število sodnih sporov, prihraniti denar in čas strankam ter razbremeniti delo sodišč in državnih organov. Nikakor pa ni njegov namen, da bi se državno odvetništvo sililo v sklepanje sodnih poravnav, oz. da bi na nadaljnji postopek kakorkoli vplivalo, če je po mnenju stranke premalo aktivno pri dogovarjanju o možnih izvensodnih rešitvah. Če državno odvetništvo oceni, da zahtevek ni utemeljen, se pač ne bo poravnavalo, ampak bo postopek zaključilo - posledica česar pa bo, da bo stranka zoper državo lahko vložila tožbo.