Udeleženka se ne more zdraviti doma, ker bolezni zaradi bolezensko hudo motene presojo realnosti ne priznava in jemanje zdravil aktivno zavrača celo v oddelku pod posebnim nadzorom.
Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so za pritožbeno sodišče zavezujoče, ker v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.
Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana samo, kadar je podan kvaren vpliv na sodbo, pri čemer mora biti vzročna zveza med protispisnostjo in vsebino sodbe dokazana, konkretna in nedvoumna.
Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Gre za napako pri sojenju, ki se nanaša na zgornjo premiso sodniškega silogizma, vendar le na tisto, od katere je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pred uveljavitvijo SPZ za nastanek etažne lastnine ni bil potreben pravni naslov (formalni akt o oblikovanju etažne lastnine) niti vpis v zemljiško knjigo. Etažna lastnina je nastajala v pravnem prometu s tem, ko so lastniki stavb v zasebni lastnini (ali upravljavci stavb v družbeni lastnini) te v pravnem prometu odtujevali po delih. V pravnem prometu med posamezniki je prevladoval vpis etažne lastnine na način t. i. navidezne solastnine - etažni lastniki so bili v zemljiško knjigo vpisani kot solastniki nepremičnine, na kateri stavba stoji, pri čemer je vpisan solastniški delež dejansko odražal lastninsko pravico na konkretnem posameznem delu stavbe (kar pomeni, da so navidezni solastniki dejansko etažni lastniki).
Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.
Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb in vprašanj ter predlagala zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na to natančno in sistematično pisno odgovorila. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjajo, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s stroškovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi argumentirano ovrgla. Zato s tem, ko izvedenke ni še ustno zaslišalo, ni bistveno kršilo določb postopka.
ZPP ne prepoveduje, da bi sodnica pravno odločilna dejstva spoznavala posredno, torej tako, da bi o njihovem obstoju izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.
Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila.
Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sicer res, da tožena stranka ni uveljavljala izrecno, da ne gre za pritiklino, vendar je ves čas trdila, da lastninska pravica na nobeni podlagi ni prešla na tožečo stranko, kar je moralo sodišče prve stopnje presojati z vseh upoštevnih materialnopravnih vidikov, kar je tudi storilo, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.
V tej zadevi sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.
Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja, presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna.