ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
Na napravi, za katero je tožnica vložila zahtevo za spremembo OVD, se ne izvaja dejavnosti mehansko biološke obdelave odpadkov, ampak tožnica na tej napravi izvaja zgolj obdelavo mešanih komunalnih odpadkov po postopku D9, v nadaljnjo obdelavo pa obdelane odpadke preda prevzemnikom, ki jih obdelajo po postopku D8. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je izdaja ali sprememba OVD vezana za določeno napravo na kateri se izvaja obdelava, tožnik pa ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 11. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe o odlagališčih odpadkov, torej ni izkazal, da se na napravi za katero je podal zahtevo za spremembo OVD izvaja mehansko biološka obdelava v skladu z Zaključkom o BAT in Referenčnim dokumentom o BAT, ki urejata ravnanje z odpadki.
ZVO-1J člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 20/13, 157, 157/1. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 8.
ukrep inšpektorja za okolje - prevzem odpadne embalaže - ravnanje z odpadno embalažo - odpadki - nepravilna uporaba predpisov
Organ je kot izhodišče upošteval vso količino odpadne embalaže, ki je bila zbrana pri IJS od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021. To pa pomeni, da so v njej zajete tudi količine, ki izvirajo od proizvajalcev, katerim po stari Uredbi do 24. 4. 2021 ni bilo treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, ker njihova letna količina embalaže ni presegla 15.000 kg. Iz povedanega pa izhaja, da je to v nasprotju z zahtevami prava unije.
ZVO-1 člen 20, 20/12, 157, 157/1, 157/1-5. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 19/2, 19/5, 25, 26, 26/1, 36, 36/1, 40, 40/1.
ravnanje z odpadki - prevzem odpadne embalaže - okoljevarstveno dovoljenje - zbirni center - ogled - pravica do izjave - pomanjkljiva obrazložitev
V obravnavani zadevi je poleg pravil uporabe materialnega prava za odpadke, zbrane v določenem obdobju, pomembno, ali je tožena stranka obveznost tožeče stranke ugotovila upoštevaje odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri izvajalcu gospodarske javne službe od 1. 1. 2021 do 23. 4. 2021 zbrane odpadne embalaže do dne 23. 4. 2021, ko je treba uporabiti pravila "stare" Uredbe, izključena zbrana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 157, 157/1, 157/1-1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - prevzem odpadne embalaže - ravnanje z odpadno embalažo - neobrazložena odločba
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Toženka se je pri ugotavljanju količin zbrane odpadne embalaže oprla na podatke IJS o količini te embalaže, ne da bi ugotavljala, kakšna količina MOE izvira od proizvajalcev, za katere ni veljala obveznost skleniti pogodbo z DROE oziroma, ki niso bili dolžni zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, ker letna količina embalaže ni presegala 15.000 kg. Ker tega ni storila, sodišče ne more preizkusiti, ali so v količini odpadkov, od katerih je toženka izračunala količino, za katero ravnanje nalaga tožniku, upoštevane tudi količine, za katere obveznost prenosa ravnanja na DROE po Uredbi 1 ni veljala.
ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-2, 149/3. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 19.
gospodarska javna služba - agromelioracija - komunalna infrastruktura - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - gradnja komunalne infrastrukture
Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja, ki jo je primarno dolžna zagotoviti občina. Ker te javne službe že po naravi stvari ni mogoče izvajati, če ni zagotovljeno kanalizacijsko omrežje in ustrezna oprema, to po presoji sodišča nedvomno pomeni, da je gradnja tega omrežja obveznost občine, torej v obravnavani zadevi tožnice.
ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-2, 6/3. ZGD-1 člen 39, 39/3. ZPosS člen 2, 2/3. ZVO-1 člen 6, 160, 160/3, 160/2.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - poslovna skrivnost - okoljski podatki - javnost podatkov
Plačilo končnega uporabnika izvajalcu občinske gospodarske javne službe za izvajanje javne službe oskrbe s pitno vodo iz javnega vodovodnega sistema se šteje za podatek o porabi javnih sredstev v smislu prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Za javnega velja tudi podatek o plačilu tožnice za odvajanje in čiščenje odpadne industrijske vode, čeprav se ta storitev, ki jo tožnici zagotavlja organ, izvaja kot njegova tržna dejavnost, torej izven sistema občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadne komunalne in padavinske vode.
Pojem t.i. okoljskih podatkov, ki so po zakonu absolutno javni, se v praksi Informacijskega pooblaščenca kot tudi v upravno sodni praksi razlaga široko. Dostop javnosti do podatkov o okolju (t.i. pravica do obveščenosti v okoljskih zadevah) je namreč predpogoj za uresničevanje drugih temeljnih procesnih pravic, ki jih mednarodno ter nacionalno okoljsko pravo zagotavlja posameznikom na področju okoljskih zadev. V ta namen je bila v ZDIJZ tudi sprejeta določba druge alineje tretjega odstavka 6. člena, ki je okoljskim podatkom določila status absolutno javnih podatkov. Po navedeni določbi se za okoljske podatke, ki morajo biti v vsakem primeru dani na voljo prosilcu, ne štejejo zgolj podatki o emisijah v okolje, odpadkih, nevarnih snoveh v obratu in podatki iz varnostnega poročila, pač pa tudi drugi okoljski podatki, določeni v zakonu o varstvu okolja, na katerega napotuje ZDIJZ.
Med podatke o naravnih virih in torej okoljske podatke sodi tudi podatek o količini vode, ki jo je v zadnjih desetih letih od dneva vložitve zahteve iz javnega vodovodnega omrežja porabila tožnica. Voda je namreč kot del naravnega okolja eden od naravnih virov, katerega raba predstavlja poseg v okolje oziroma njegovo obremenitev.
Informacija o količinah odvedene in v čistilni napravi očiščene odpadne (komunalne ali industrijske) vode predstavlja podatek, ki se nanaša na okolje, in za katerega ima javnost po drugi alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi z določbami zakona o varstvu okolja prevladujoč interes, da se z njim seznani.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno zemljišče - vodno soglasje - poplavno območje
Inšpekcijski organ je kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 20/13. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 26.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - ravnanje z odpadki - prevzem odpadne embalaže - določitev deležev - neobrazložena odločba
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO nista skladna z zakonom in Direktivo, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od IJS prevzame tudi to odpadno embalažo.
ZUP člen 154, 154/1. ZVO-1 člen 9, 10, 20, 20/12. Uredba o embalaži in odpadni embalaži (2021) člen 19, 19/2, 21, 21/3, 29, 32, 32/1, 40, 40/1.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - okoljevarstveno dovoljenje - ogled - ustna obravnava - pravica do izjave
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do dne 23. 4. 2021 upoštevala pravila prej veljavne Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže presega 15.000 kg) in pojasnila, za kakšno odpadno embalažo gre, torej ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO).
Tožeča stranka bi morala imeti možnost biti vabljena, da pri ogledu sodeluje, ker se je na njem odločalo o njenih obveznostih oziroma se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zoper njo. Tožena stranka je tožeči stranki sicer omogočila, da se o zadevi izjavi, vendar ji ni omogočila udeležbe na ogledih niti ni izvedla ustne obravnave, ki je po določbi 154. člena ZUP v primeru oprave ogleda obvezna.
GZ člen 43, 45. ZUreP-2 člen 2, 127, 133. Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata (2013) člen 4.
gradbeno dovoljenje - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - pravni interes - integralni postopek - stavbna pravica - elaborat
Tožnik v upravnem postopku ni nastopal kot stranski udeleženec, temveč kot pooblaščenec drugih stranskih udeležencev, vendar mu je pritožbeni organ priznal lastnost stranskega udeleženca, ko je vsebinsko odločal o njegovi pritožbi, zato je tudi njegova tožba dopustna.
Določba, ki zahteva dokaz pravice graditi, je namenjena zaščiti javnega interesa, ne interesov lastnikov sosednjih nepremičnin. Gradbeno dovoljenje je izdano za industrijsko stavbo - kompostarno, sestavljeno iz montažne hale s tehnološko opremo za predelavo bioloških odpadkov. Tožniki napačno zatrjujejo, da kompostiranje ne sodi v pojem predelave bioloških odpadkov, saj Uredba o odpadkih to izrecno določa. Tožniki grajajo sklep o lokacijski preveritvi, ker ni bil izdan na pobudo investitorja, temveč lastnika zemljišč, vendar sodišče pojasnjuje, da je lokacijska preveritev instrument prostorskega načrtovanja, ki ga sprejme občina, ki ni vezana na posameznega investitorja.
Tožniki v zvezi z elaboratom zmotno menijo, da je elaborat lokacijske preveritve nazakonit zaradi odmikov, saj elaborat ni predpis in ni materialna podlaga za odločanje. Glede očitka tožnikov, da gradbeno dovoljenje ne vsebuje podatka o količini izhodne snovi, sodišče pojasnjuje, da je to vprašanje okoljevarstvenega dovoljenja, ne gradbenega dovoljenja. Glede manjkajočioh ekonomskih izračunov o upravičenosti naložbe, pa sodišče pojasnjuje, da to ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 157, 157/1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 26.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - okoljevarstveno dovoljenje - delež prevzemanja odpadne embalaže - pogodbena obveznost - neobrazložena odločba
Sodna praksa je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021, pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 157, 157/1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 26.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar, februar, marec in april 2021 pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO. Glede na navedeno je obrazložitev izpodbijane odločbe za obdobje od 1. 1. 2021 do 23. 4. 2021, v katerem je veljala izjema po prvem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, po presoji sodišča tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katere velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje tožbe
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb ter ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj inšpekcijskega zavezanca in drugih oseb v inšpekcijskem postopku saj v izreku sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.
kanalizacijsko omrežje - odvajanje odpadnih voda - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - vrnitev v prejšnje stanje
Uporabniki ... so preko interne kanalizacije priključeni na kanalizacijsko omrežje v Občini Piran in zato ne sme biti prekinjen odvod odpadne vode iz njihovih objektov do javne kanalizacije. To pomeni, da tudi tožeča stranka, pa četudi del interne kanalizacije poteka po njenem zemljišču, ni smela sama prekiniti odvoda odpadnih vod po tej kanalizaciji. Če uporabniki interne kanalizacije te niso primerno vzdrževali in jo čistili, kot to od njih zahteva Odlok, je njihovo ravnanje lahko obravnavano v prekrškovnem postopku, tožeča stranka pa ima, kot lastnica služečega zemljišča, možnost, da zoper te uporabnike vloži ustrezna pravna sredstva civilnega prava, s katerimi lahko zahteva, da interno kanalizacijo uporabljajo na način, da ji s tem ne povzročajo škode oziroma, če so za to izpolnjeni pogoji, zahteva prenehanje izvrševanja služnosti poteka interne kanalizacije po njenem zemljišču. Zatrjevano nevzdrževanje dela interne kanalizacije, ki poteka po njenem delu zemljišča, pa tožeči stranki ne daje pravice, da vanjo poseže tako, da kanalizacijske cevi odbije in zabetonira, torej da prepreči odvajanje odpadnih vod.
Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) člen 17, 22, 23, 24. ZVO-1 člen 19, 20, 115.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - prevzem in skladiščenje odpadnih nagrobnih sveč - finančno jamstvo - neizvršljivost odločbe - ničnost odločbe
Neutemeljen je ugovor tožnika, da je Uredba o odpadnih nagrobnih svečah nezakonita in neustavna in da temelji na neustavnem zakonu, ki daje Uredbi preširoka pooblastila glede izbire izdelkov, za katere se uporabi PRO, in glede določitve višine finančnega jamstva, ki ga mora zagotoviti proizvajalec. Že zakonodajalec je predvidel na področju odpadkov PRO (razširjena odgovornost proizvajalca) in z ZVO-1 vladi podelil pooblastilo za podrobnejšo ureditev s podzakonskim aktom, pri tem pa ni v njeni avtonomni izbiri, saj je ZVO-1 vsebinsko opredeli pogoje in definicijo, s katero je mogoče omejiti nabor izdelkov, za katero velja PRO.
Ne drži, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni. Tožnica se pri tem očitku sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v katerem toženka navaja, da je položaj Finančne uprave Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije) v postopkih po ZFPPIPP sicer načeloma izenačen s položajem ostalih upnikov, da pa ZFPPIPP specifično ureja položaj obveznosti iz naslova javnih obveznih dajatev ter v nadaljevanju citira nekatere določbe Pravilnika o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo v postopkih zaradi insolventnosti. Res je, da ni jasno, zakaj je toženka navedene razloge vključila v obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar je očitno, da z njimi ne utemeljuje svoje odločitve. Ta, kot že rečeno, temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice ni relevanten za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, ne pa na presoji, da bi tožnica te obveznosti lahko poravnala tudi še po začetku postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč gre za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.
okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - stečajni postopek - odpadki - ravnanje z odpadki - inšpekcijski ukrep - odstranitev odloženih odpadkov
Že dejanska okoliščina, da so se v času izdaje izpodbijane odločbe odpadki nahajali v napravi na nepremičninah, katerih lastnica je bila v celoti tožnica, zadostuje za obstoj tožničine obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja, da odpadke, ki se nahajajo v napravi, odstrani. Iz okoljevarstvenega dovoljenja namreč izhaja, da se obveznost nanaša na kakršnekoli odpadke v napravi in ne le na odpadke, ki bi nastali zaradi delovanja naprave.
ZVO-2 člen 130. ZUS-1 člen 17, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 142, 229, 260, 260/1, 260/1-9.
okoljevarstveno dovoljenje - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - tožnik, ni bil stranka v upravnem postopku - zavrženje tožbe - obnova postopka
Iz tožbe in predložene dokumentacije izhaja, da tožnica v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni sodelovala niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Kot sama navaja, ji je bila odločba vročena na podlagi petega odstavka 130. člena ZVO-2. Ta določa, da ministrstvo odloči o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka 126. člena tega zakona v treh mesecih od prejema popolne vloge, odločbo pa pošlje tudi pristojni inšpekciji in občini, na območju katere se nahaja naprava ali opravlja dejavnost. Tega, da tožnica v obravnavani zadevi ni legitimirana za vložitev tožbe, ne spremeni niti njeno sklicevanje na določila Aarhuške konvencije.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 43. ZVO-1 člen 73. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11.
presoja vpliva na okolje - stranke v postopku - stranski udeleženec - nova dejstva in dokazi - pravni interes
Tožeča stranka ni izkazala, da je pred prvostopenjskim organom imela položaj stranke ali stranskega udeleženca. Aktivne legitimacije za vložitev tožbe ne izkazuje niti glede na okoliščino, da je uveljavljala položaj stranske udeležbe s pritožbo, saj ji ta položaj po organu druge stopnje ni bil priznan. Šele, če bo tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, bo v primeru zavrnitve pritožbe kot neutemeljene, izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe zoper sklep organa prve stopnje.
Tožena stranka pri razlagi postopkovnih pravil, ali tožeča stranka sodi v krog upravičenih oseb za vložitev pravnega sredstva, ne upošteva pravil mednarodnega prava in prava Unije, iz katerih izhaja, da pravic članov javnosti, na katere se (lahko) nanašajo pravice, dejanja ali opustitve s področja varstva okolja, ni mogoče razlagati ozko. Podana je kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj je neupoštevanje ciljev, ki jih zasledujejo postopkovna pravila Aarhuške konvencije in Direktive 2011/92/EU za vključevanje članov javnosti v postopke odločanja lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijanega sklepa tožene stranke.
Sodna praksa Sodišča Evropske unije (SEU) v okoljskih zadevah glede navajanja novih dejstev in dokazov je drugačna. SEU je namreč v zadevi C-115/09 z dne 12. 5. 20111 in v zadevi C-137/14 z dne 15. 10. 20152 zavzelo stališče, da določbe prava Unije s področja varstva okolja ne dopuščajo omejitve tožbenih razlogov, ki jih lahko stranka navede v utemeljitev pravnega sredstva v sodnem postopku, na ugovore, ki so bili podani v upravnem postopku. V zadevah iz varstva okolja je poudarjena je tudi pomembnost vključitve zadevne javnosti v vse faze odločanja, sicer gre laho za kršitev prava EU.