Po ddoločbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnikoma zadošča že to, da je C. domačija v PVO določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.
Kolikor gre za omilitvene ukrepe, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe.
Omilitveni ukrepi so vsebina okoljevarstvenega soglasja, zato se mora toženka do omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, konkretno opredeliti, tožnikoma pa je treba omogočiti, da se o teh omilitvenih ukrepih izrečeta (9. člen ZUP).
ZUP člen 43. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-2. ZLS člen 21. ZVNDN člen 12, 37, 37/1.
okoljevarstveno dovoljenje - stranka v postopku - priznanje statusa stranskega udeleženca - pravni interes
Iz vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja so zunanja pojavnost njeni občani, katerih koristi je po citiranih predpisih (149. člen ZVO-1, 21. člen ZLS in 37. člen ZVNDN) dolžna zagotavljati in ki niso nujno oziroma vedno enaki splošni koristi.
V postopku priznanja položaja stranskega udeleženca zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe, kar je tožnica po presoji sodišča izkazala. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, pa se odloča v postopku o glavni stvari.
varstvo okolja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - združitev postopka
Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče na podlagi 2. člena ZUS-1 odločalo v upravnem sporu.
Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni akti, vendar pa le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep ni tak sklep in tudi ni končna odločitev o glavni stvari. Zato ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
ZVO-1 člen 73. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 10. Uredba o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (2015) člen 22, 30. Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (2012) člen 15, 15/2.
Tožnik kot izvajalec javne službe in upravljavec komunalne čistilne naprave ima obveznost zagotavljati čiščenje komunalne odpadne vode tako, da ne presega predpisanih mejnih vrednosti. Te so konkretneje določene tudi v okoljevarstvenem dovoljenju za komunalno čistilno napravo. To pomeni, da je tožnikovo ravnanje v skladu s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja za komunalno čistilno napravo odvisno (tudi) od delovanja predmetne naprave prizadete stranke, ki je priključena na kanalizacijsko omrežje in komunalno čistilno napravo, saj lahko vpliva na doseganje mejnih vrednosti čiščenja odpadnih komunalnih vod. Zato je v primeru, če konkretne spremembe, ki so torej predmet tega postopka v delovanju naprave prizadete stranke, lahko vplivajo na izpolnjevanje tožnikovih nalog, na tej podlagi izkazan tudi njegov interes za sodelovanje v postopku spreminjanja pogojev za delovanje predmetne naprave prizadete stranke.
Pri ugotavljanju, ali tožnik izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku spreminjanja okoljevarstvenega dovoljenja, je neutemeljena toženkina navedba, da se s predmetno spremembo predvidevajo zgolj izboljšave, saj je treba tudi v primeru zagotavljanja ukrepov za izboljšanje obratovanja predmetne naprave, kolikor se ti nanašajo na izvajanje tožnikovih naloge kot upravljavca javne infrastrukture, omogočiti, da pri tem sodeluje.
varstvo okolja - predhodni postopek - tožbene navedbe - trditvena podlaga - pomanjkljiva trditvena podlaga - presoja vpliva na okolje
Konkreten odgovor sodišča na vprašanje, ali je ugotovitev toženke, da predmetni poseg nima prekomernih vplivov na okolje, bi bil možen, če bi tožnica konkretizirala svoje navedbe.
ZUP člen 297. ZFPPIPP člen 132, 157, 161, 221, 221b, 221b/4. ZVO-1 člen 157, 165.
izvršba - izvršba za nedenarne obveznosti - izvršba po drugih osebah - prisilna poravnava - poenostavljena prisilna poravnava - prekinitev izvršilnega postopka - obseg odgovornosti
Sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi z začetkom postopka prisilne poravnave postopek izvršbe ne prekine (kot to sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke.
okoljevarstveno soglasje - Natura 2000 - območje natura 2000 - predhodni postopek - previdnostno načelo - vplivi na okolje
Presoja ukrepov za preprečitev, zmanjšanje in odpravo škodljivih posledic nameravanega posega presega okvir odločanja v predhodnem postopku, v katerem se na podlagi pridobljenih strokovnih mnenj ugotavlja le ali bi nameravani poseg glede na svoje značilnosti, lokacijo in predvidene učinke lahko negativno vplival na okolje in zdravje ljudi. Ugotovitev ter ocena dolgoročnih, kratkoročnih, posrednih in neposrednih vplivov nameravanega posega (v okolje, na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja) pa je predmet druge faze odločanja – to je postopka presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenega soglasja. V tem postopku se potem, ko se na podlagi strokovne ocene vplivov na okolje podrobneje ugotovijo možni negativni učinki posega, presoja tudi učinkovitost, primernost in izvedljivost predvidenih ukrepov za zmanjšanje, odpravo in preprečitev ugotovljenih učinkov posega.
Ker je bilo v postopku pred upravnimi organi s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da bi nameravani poseg (zlasti v primeru nesreče oziroma ob nespoštovanju predvidenih zaščitnih ukrepov) lahko imel pomembne vplive na varovani območji Natura 2000, je pravilna ugotovitev organa, da je za namene in poseg treba izvesti presoji vplivov na okolje. Vodilo pri odločanju sodišča je bilo tudi načelo previdnosti, ki je eno temeljnih načel evropskega okoljskega prava.
ZVO-1 člen 51a, 51a/1, 51a/2, 51a/4. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 3, 3/1.
okoljevarstveno soglasje - predhodni postopek - tovarniška hala - vplivi na okolje - celovita presoja vplivov na okolje
Iz podatkov upravnega spisa izhaja, in je tudi povzeto v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je prizadeta stranka po prejemu mnenja Ministrstva za zdravje, ki je predlagalo izvedbo presoje vplivov na okolje zaradi uporabe nevarnih snovi izocianata in poliola, spremenila poseg tako, da se na lokaciji nameravanega posega ne bo vršilo proizvodnje poliuretanske izolacije. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se pri obratovanju predmetnega posega ne bodo uporabljale snovi, ki bi lahko povzročile večje nesreče, s čimer so bili po oceni prvostopenjskega upravnega organa odpravljeni vplivi, ki jih je Ministrstvo za zdravje prepoznalo kot pomembne. Tožnik tem ugotovitvam ne ugovarja, zato jih sodišče šteje kot nesporne.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - zahteva za izplačilo sredstev - naravovarstveno soglasje - popolna vloga
Pristojni organi so ugotovili, da predviden poseg nima vpliva na varstvene cilje varovanih območij in da okoljevarstveno soglasje ni potrebno. Tožeča stranka je zato vložila popolno vlogo. Res je sicer, da je sklep pristojnega organa, s katerim je bilo ugotovljeno, da okoljevarstveno soglasje ni potrebno, pridobila šele po oddaji zahtevka, vendar pa to še ne pomeni, da je oddala nepopolno vlogo. S sklepom, s katerim je ARSO zahtevo tožeče stranke zavrgel, se je namreč zgolj potrdilo, da je bil zahtevek za izplačilo sredstev tudi v spornem delu popoln.
celovita presoja vplivov za okolje - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - stranke v postopku - zavrženje tožbe - tožnik v upravnem sporu - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Nobenega od položajev stranke tožnica ni izkazala, niti njena udeležba kot aktivne ali pasivne stranke ali stranskega udeleženca ne izhaja iz izpodbijanih sklepov, oziroma tožnica ni izkazala, da bi ji bil položaj stranskega udeleženca v teh postopkih formalno priznan.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - nepovratna sredstva - razpisni pogoj - neizpolnjevanje razpisnega pogoja
Tožnica ugotovitvam ogleda polnilne postaje (tj. da polnilna postaja ni delovala in da so kabli na polnilni postaji prekratki za polnjenje na za to določenem parkirnem prostoru) med postopkom ni oporekala, navajala je le, da odpravlja napako z dobavo nove polnilnice z daljšimi kabli ter da je nedelovanje postaje pripisati prekinjeni wifi povezavi. Že to pa zadošča, da sodišče more pritrditi zaključku toženca, da tožnica pogojev iz javnega poziva glede na citirane določbe 4. d) in 9. točke javnega poziva ne izpolnjuje in se ji pravica do dodeljene finančne spodbude more odvzeti.
Tožnica se tudi brez uspeha sklicuje, da prekratki kabli pomenijo zgolj oteženo uporabo (uporabnik je ''moral zgolj zapeljati čez robnik na priključno mesto''), kot tudi, da ni bila naložba pogojevana z oddaljenostjo vozila. Namen naložbe je delovanje polnilne postaje, kar po oceni sodišča nedvomno vključuje ustrezen (dejanski) dostop do te postaje, zaradi česar sta med drugim kot pogoj določena tudi (poleg izgradnje priključno merilnega mesta, če nimajo obstoječega) 2 (dva) parkirna prostora za polnjenje dveh vozil hkrati.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršba s prisilitvijo - denarna kazen
Izvršilni postopek, voden po določbah ZUP, je od inšpekcijskega postopka samostojen in ločen postopek, hkrati pa pomeni nadaljevanje in zaključno fazo tega inšpekcijskega postopka.
Glede tožbeno zatrjevane izvršitve inšpekcijske odločbe sodišče ugotavlja, da je takšen ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe sicer dopusten, vendar po presoji sodišča takšna tožbena trditev ni izkazana. Tožbeno zatrjevana izvršitev inšpekcijske odločbe se ne nanaša na stanje po dokončnosti izvršilnega naslova, ampak na trenutek izdaje inšpekcijske odločbe kot izvršilnega naslova, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka te ugovore primarno uveljavljati v postopku, ki se nanaša na izdano inšpekcijsko odločbo.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vstop stranskega udeleženca v postopek - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica stranke do izjave - kršitve določb postopka
Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi drugostopni organ pred izdajo izpodbijanega akta (s katerim na podlagi pritožbe stranke z interesom je odpravil sklep prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve stranke z interesom za vstop v postopek in odločil, da se stranki z interesom vstop v postopek dovoli), torej, pred odločitvijo o odpravi odločbe poslal pritožbo stranke z interesom v odgovor tožniku, ki je v tem inšpekcijskem postopku stranka z nasprotnim interesom. Ker pa tega ni storil, se tožnik o pritožbi stranke z interesom pred izdajo akta ni mogel z njo seznaniti in torej posledično ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
ZUP člen 214, 297. ZFPPIPP člen 132. ZVO-1 člen 9, 156, 157, 161.
upravna izvršba - stroški izvršbe - izvršba po drugih osebah - prisilna poravnava - posledice začetka postopka prisilne poravnave - izvršitev inšpekcijskega ukrepa - obrazložitev odločbe - obremenjevanje in uničenje okolja - ravnanje z odpadki
V zvezi z uvedbo postopka prisilne poravnave zoper povzročitelja obremenitve okolja ZVO-1 nima nobenih določb, po presoji sodišča pa glede na to, da je povzročitelj odgovoren za obremenjevanje okolja v primeru stečaja ali likvidacije, to (še toliko bolj) velja za povzročitelja obremenitve okolja, ki je v postopku prisilne poravnave. Namen postopka prisilne poravnave je namreč finančno prestrukturiranje dolžnikovega podjema in se poslovanje dolžnikovega podjema (oziroma njegovega rentabilnega dela) po opravljeni prisilni poravnavi nadaljuje.
Postopek izvršbe se z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg stečajne mase. V predmetni zadevi ne gre za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na podlagi določb ZVO-1. To pa pomeni, da ne gre za vprašanje obsega stečajne mase, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Iz tega razloga se tudi določba prvega odstavka 161. člena ZVO-1, ki določa, da se nedenarne terjatve do insolventnega dolžnika z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorijo v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku postopka prisilne poravnave, v predmetni zadevi ne uporabi.
Sodišče pa pritrjuje tožbi v delu, v katerem le ta navaja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen in ga zaradi tega ni mogoče preizkusiti.
ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-2. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (2011) člen 3, 4, 4/1, 4/1-1, 4/14, 4/15, 19, 36.
gospodarska javna služba - komunalna infrastruktura - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - gradnja komunalne infrastrukture
Na podlagi Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode je od 31. 12. 2015 dalje obvezna 100 % stopnja zbiranja komunalne odpadne vode v javnem kanalizacijskem omrežju, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na besedilo Operativnega progama odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, ki je, hierarhično nižji akt.
Toženka v razlogih odločitve ne ugotavlja, da naj bi pri tožniku po izvedenem postopku mešanja nastajali (tudi) odpadki z zrcalno oznako. Prav tako ne obrazloži, zakaj šteje, da je v obravnavanem primeru za izvajanje nadzora, kljub temu, da je tožniku naložila, da vsem šaržam odpadkov dodeli oznako nevarnih odpadkov, potrebno izvesti še vrednotenje nevarnih lastnosti vsake šarže. Prvostopenjski organ le citira člene Uredbe o odpadkih, vendar svoje odločitve o tem, da nadzor nad obdelavo oziroma skladiščenjem odpadkov terja vrednotenje vsake šarže z ničemer ne utemelji, medtem ko drugostopenjski organ z ničemer ne odgovori na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na te dele prvostopenjske odločbe. Tudi po presoji sodišča pa bi morala toženka potrebnost tovrstnega nadzora vsebinsko utemeljiti, kajti organ je tisti, ki je pristojen za vsebinsko opredelitev določbe 17. točke prvega odstavka 41. člena Uredbe, po kateri sme ministrstvo za vsak postopek obdelave določiti morebitne druge oblike nadzora nad obremenjevanjem okolja.
Sodišče ugotavlja, da je v dispozitivu izpodbijane odločbe jasno določeno, da mora tožnik v 30 m3 zabojniku skladiščiti samo šarže, ki imajo enake fizikalne, kemične in nevarne lastnosti. Taka odločitev o predmetu postopka je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Res je, da drugostopenjski organ v obrazložitvi uporablja izraz, da mora toženka zagotoviti, da v zabojnikih s prostornino 30 m3 ne bo prišlo do "mešanja" šarž z različnimi lastnostmi. Vsebina odločitve o tožnikovi obveznosti pa je s tem jasno izražena; gre za obveznost v zvezi s skladiščenjem in ne v zvezi z obdelavo odpadkov.
S podaljšanjem obratovanja jedrske elektrarne so predvideni oziroma že izvedeni posegi, in sicer gre za izgradnjo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, zgradbo za manipulacijo z radioaktivnimi odpadki in izgradnjo skladišča NSRAO, poleg tega navajajo, da so predvidene nekatere spremembe v jedrski elektrarni. Tudi iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so ti posegi predvideni oziroma so zanje že izdani ustrezni upravni akti, vendar pa se toženka do teh posegov ni izrecno opredelila.
Tožnik z navedbami v vlogi in s predloženimi dokazili ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve, ki lahko vplivajo na njegovo zdravje ali premoženje, kot to izhaja iz 6. točke 54. člena ZVO-1, niti ni izkazal verjetnega obstoja drugih dejstev ali okoliščin za priznanje pravnega interesa po prvem odstavku 43. člena ZUP, to pomeni, da ni izkazal, da varuje svojo pravico ali pravno korist.
ZVO-1 člen 157a, 157a/5. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravni interes
V vlogi z dne 16. 7. 2018 tožnik svoj pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe utemeljuje z navedbo, da v nasprotnem primeru ne bo imel možnosti zahtevati povračila stroškov od dejanskih povzročiteljev odpadkov. Vendar pa tožnik zgolj z željo po odpravi izpodbijane odločbe v upravnem sporu za potrebe morebitnega dokazovanja v potencialnem bodočem sodnem postopku pravnega interesa za izpodbojno tožbo ne izkazuje.
ZUP člen 260, 260-1, 267. ZVO-1 člen 157a, 157a/3. SPZ člen 27, 27/1.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - zavezanec za plačilo stroškov - zemljišče v lasti republike slovenije - posestnik zemljišča - dejanska oblast nad stvarjo - posest odpadkov - obnova - zavrženje predloga za obnovo postopka - novo dejstvo - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zavezanec
Tožnik je bil zavezan za plačilo stroškov po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1 kot posestnik zemljišča, kar je bilo ugotovljeno na podlagi koncesijske pogodbe in aneksa ter zahtevka za sečnjo, kar je ustrezalo tako definiciji lastniškega posestnika, kot tudi neposrednega dejanskega posestnika (prvi odstavek 24. in prvi odstavek 27. člena SPZ. Organ je tožnika določil za plačnika, ker je ugotovil, da tožnik izvaja na parceli neposredno dejansko posest. Tožnik namreč ni bil določen za plačnika stroškov le na podlagi določb ZSKZ, ki so ga pooblaščala za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti (2. in 4. člen ZSKZ), ali vpisa B. v zemljiški knjigi, temveč kot dejanski posestnik nepremičnine, to dejstvo pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2015 ni ugotovljeno drugače kot z odločbo z dne 31. 5. 2015. Dejanska oblast nad parcelo, na kateri so bili odloženi odpadki, pa je bila podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov.