Tožnik je sledil (napačnemu) pravnemu pouku izpodbijanega sklepa in pritožbe zoper 1. točko izreka, čeprav je ta dovoljena, ni vložil. Ker pritožba pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni bila izčrpana, izpodbijani sklep ni dokončen v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, tožnikova tožba v upravnem sporu pa je vložena prezgodaj. Ker tožba v takšnem primeru ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v izpodbijanem sklepu, za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato ima tožnik pravico, da pri organu, ki je izpodbijani sklep izdal, vloži pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa v roku 15 dni, ki pa prične teči šele od dneva vročitve tega sklepa.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
priznanje statusa stranskega udeleženca - celovita presoja vplivov na okolje - neobrazložena odločba - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - predlog za odločitev v sporu polne jurisdikcije
Izpodbijan sklep je pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj zahtevku tožeče stranke za vstop v postopek kot stranski udeleženki ni bilo ugodeno. Tožena stranka bi se glede na zavrnitev zahtevka morala vsebinsko opredeliti do (ne)obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, temveč za situacijo, ko je navedba dejanskega stanja in razlogov povsem izostala, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.
Tožeča stranka je zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji prvostopenjske odločbe, kar pa je glede na drugi odstavek 142. člena ZUP prepozno. V tej fazi postopka ima oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, na voljo zahtevo za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena ZUP.
Sodišče je v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za priznanje stranske udeležbe v postopku kot prepozno zavrglo, saj jo je tožeča stranka v upravnem postopku podala šele po izdaji odločbe.
ZVO-1 člen 20, 20/12. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadno embalažo - komunalni odpadki - exceptio illegalis - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, je tista, po kaeri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 274, 274/1, 274/1-2, 274/2. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 1a, 1a/1, 1a/1-6, 3, 3/3, 3/3-1.
vplivi na okolje - okoljevarstveno soglasje - pravilnost in zakonitost odločbe - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - isto dejansko stanje - ne bis in idem - očitna kršitev materialnega predpisa
Odločitev toženke je napačna oziroma vsaj nejasna (ni namreč jasno, ali gre za spremembo posega v okolje ali ne, in na kakšni podlagi), to pa ima za posledico nemožnost njenega preizkusa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki že sama po sebi terja odpravo izpodbijane odločbe.
Pri ugotavljanju, ali gre za isto dejansko stanje ali ne, bi bilo treba upoštevati materialni predpis, ki velja v tem primeru, tj. Uredbo, in na tej podlagi ugotoviti, ali gre za spremembo posega v okolje glede na podane dejanske okoliščine. Ker te presoje toženka ni opravila odločitve tudi iz tega razloga ni mogoče preizkusiti.
Uredba o odpadkih (2022) člen 38, 38/2, 38/2-2, 38/2-3. ZUP člen 154, 154/1.
postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja - okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov - ustna obravnava - pravica do izjave - ogled
Sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da bi tožena stranka, v kolikor je kljub predloženim dokazilom imela pomisleke glede dejanskega nahajanja vseh tehnoloških enot za predhodno obdelavo odpadkov v manipulacijskem prostoru in glede spremembe načina skladiščenja t. i. suhe frakcije biorazgradljivih odpadkov (kar je tožeča stranka navedla v vlogi, prejeti dne 7. 12. 2022), morala opraviti ogled na kraju samem in se s tem prepričati o resničnosti navedb in dokazov. V primeru, ko je treba opraviti ogled, kakor tudi v primeru, če sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, pa je po prvem odstavku 154. člena ZUP ustna obravnava obvezna.
sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - predlog za obnovo postopka - novo dejstvo - nov dokaz - sodna odločba - predlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - ničnost odločbe
Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 (iz katerega izhaja, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar) ne predstavlja novega dejstva oziroma dokaza v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP. S tem sklepom je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, upravna stvar. Presojalo je, ali je odločanje o tem v pristojnosti upravnih organov ali sodišč splošne pristojnosti, kar pa ni ne novo dejstvo ne nov dokaz.
Res je, kot zatrjuje drugostopenjski organ, da je bil prvostopenjski organ pristojen za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi določb ZVO-1 in Uredbe, vendar drugostopenjski organ pri tem ne upošteva, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, na katerega se tožnica pravilno sklicuje, izrecno presodilo, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar ter da je sodišče splošne pristojnosti stvarno pristojno za odločanje o zahtevku, da sodišče stranki naloži, da v skladu s sklenjeno pogodbo od druge stranke prevzame in odvaža odpadno mešano embalažo.2 To pomeni, da o tem prvostopenjski organ v okviru postopka spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, ki se je zaključil z izdajo odločbe, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018, ne bi smel odločati, ker za to ni bil stvarno pristojen. To bi posledično res kazalo, da je izpolnjen razlog za odpravo odločbe prvostopenjskega organa, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018 po nadzorstveni pravici iz 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Vendar pa je takšna odločba nična po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Takšna odločba se torej izreče za nično in, kot to izrecno določa drugi stavek 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, se ne odpravi po nadzorstveni pravici.
Odločbe prvostopenjskega organa, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018 sodišče ni moglo izreči za nične, saj zakonska ureditev upravnega spora ne določa, da bi lahko stranka (neposredno) s tožbo v upravnem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti že pravnomočnega upravnega akta.
Preverjanje in sprememba okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1 se nanaša na spremembo vseh tistih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri njegovi izdaji, kar pomeni tudi na tiste zahteve v zvezi z nevarnimi snovmi, ki so predmet okoljevarstvenega dovoljenja za obrat. V postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po 1., 2. in 5. točki 78. člena ZVO-1 določbe prostorskih aktov praviloma niso pravno relevantne
Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 7, 7/1, 7/3, 8. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst člen 12, 12/1, 12/1-a, 16.
varstvo živali - ohranjanje biotske raznovrstnosti - ogrožena živalska vrsta - rjavi medved
Upoštevajoč strokovna pojasnila ter ocene učinka odstrela na zmanjšano raven konfliktov, po kateri naj bi se ti ob odstrelu 215 medvedov zmanjšali za 14 % na ravni države oziroma za 17 % na ravni lovišč, v katerih je odstrel predviden, sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora o nesorazmernosti oziroma neučinkovitosti ukrepa ter pritrjuje zaključku toženke, da cilja, ki ga želi doseči z izpodbijanim dovoljenjem, ni mogoče doseči samo z ostalimi neletalnimi ukrepi, ki se že intenzivno izvajajo, kar pomeni, da za dosego cilja ni druge zadovoljive možnosti.
Toženka je upoštevala obseg konfliktov, da je konflikte ponderirala glede na njihovo težo, upoštevani sta bili tudi narava in teža konfliktov. Vsi prej navedeni konflikti po presoji sodišča predstavljajo v bodoče grozečo resno škodo za varnost ljudi (in zdravje) (kot npr. pojavljanje medveda v naseljih oziroma njihovi neposredni bližini in s tem povezani konflikti), kot tudi resno škodo na živini oziroma premoženju. Očitek, da je cilj dovoljenja trofejni lov, tako ne vzdrži sodne presoje. Sodišče tudi sodi, da je izkazana vzročna zveza med preprečitvijo resne škode v smislu člena 16(1)(b) Habitatne direktive in odvzemom 230 osebkov rjavi medved iz narave, kot tudi, da so izkazani razlogi za odvzem po drugi in tretji alineji prvega odstavka 7. člena Uredbe.
ZUP člen 135, 135/4, 237, 237/2, 237/2-4, 237/2-7. ZVO-1 člen 110g, 110g/1.
okoljska škoda - sanacija - ustavitev postopka - seznanitev - možnost izjave - bistvena kršitev določb postopka
Ker bi na podlagi ZVO-1 tožnica lahko zahtevala uvedbo postopka, jo je bila toženka skladno s četrtim odstavkom 135. člena ZUP dolžna seznaniti z namero, da bo postopek ustavila, in ji omogočiti, da se v določenem roku izjavi o nadaljevanju postopka na njeno zahtevo.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 27, 36. ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 20/13, 157, 157/1, 157/1-1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - delež prevzemanja odpadne embalaže - bistvena kršitev določb postopka
DROE so po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Deleže prevzemanja odpadne embalaže, ki so določeni s sklepom Vlade, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže, ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznsoti PRO.
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik že v upravnem postopku ugovarjal vhodnim količinam zbrane odpadne embalaže. Glede na določbe Uredbe 1, po katerih naj bi morale DROE v nasprotju z Direktivo in zakonom zagotavljati ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero proizvajalci za ravnanje z njo niso bili dolžni pooblastiti DROE, bi morala toženka na ta ugovor tožnika ustrezno odgovoriti. Ker tega ni storila, sodišče ne more preizkusiti, ali so v količini odpadkov, od katerih je toženka izračunala količino, za katero ravnanje nalaga tožniku, upoštevane tudi količine, za katere obveznost prenosa ravnanja na DROE po Uredbi 1 ni veljala.
odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - odgovornost proizvajalca - neobrazložena odločba - pravo EU
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Direktiva Sveta z dne 15. julija 1975 o odpadkih člen 8, 8a. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 12, 13, 20, 20/9, 157, 157/1, 157/1-1.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar 2021 (352,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
odpadki - ravnanje z odpadki - odgovornost proizvajalca - prevzem odpadne embalaže - pravo EU - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
odpadki - ravnanje z odpadki - odgovornost proizvajalca - pravo EU - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je nična le tista odločba, ki je bila objektivno neizvršljiva že v trenutku njene izdaje, ne pa tudi odločba, ki je taka postala s potekom časa, ker je zavezanec za izpolnitev ni pravočasno izpolnil. Glede na navedeno za presojo ni relevantno, da tožnica danes izpodbijane odločbe ne more več izpolniti, saj ne more več izposlovati finančnega jamstva v obliki bančne garancije ali zavarovalne police, ker je čas, za katerega naj bi bil izdan kateri od navedenih inštrumentov zavarovanja, že potekel. Za nazaj navedenih inštrumentov že na podlagi določb OZ, ki ureja zavarovalno pogodbo, oziroma ZOR, ki ureja bančno garancijo, namreč ni mogoče izdati.
V Uredbi o odpadnih nagrobnih svečah predpisano finančno jamstvo ima podlago v prvem odstavku 115. člena ZVO-1, ki določa, da Vlada lahko predpiše, da mora povzročitelj obremenitve zagotoviti finančno jamstvo zaradi izvajanja predpisanih obveznosti ali poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju svoje dejavnosti, po njenem prenehanju, prenehanju obratovanja naprave ali obrata ali prenehanju povzročitelja obremenitve.
Po presoji sodišča izpodbijana ureditev razširjene odgovornosti proizvajalca izdelkov ne omejuje svobodne gospodarske pobude, temveč je z njo zgolj določen način njenega uresničevanja. Izpodbijana ureditev ima namreč svojo ustavnopravno podlago v pravici do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave. Zakonodajalcu je v drugem in tretjem odstavku tega člena Ustave9 dano pooblastilo za zakonsko urejanje pogojev in načinov za opravljanje gospodarskih dejavnosti, ki obremenjujejo okolje in v njem povzročajo škodo. Na tej podlagi je v 9. členu ZVO-1 uzakonjeno splošno načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve okolja za obremenitev oziroma škodo, ki jo njegova dejavnost povzroča v okolju.10 Ureditev razširjene odgovornosti proizvajalca za ravnanje z odpadki pa je ena od realizacij tega načela.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 20/13, 157, 157/1, 157/1-1. ZUP člen 237, 237/2, 23/2-7. Direktiva Sveta z dne 15. julija 1975 o odpadkih člen 8, 8a.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar in februar 2021 (2.911,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.