ZVO-1 člen 40, 40/4, 41, 41/1, 41/2. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (2004) člen 2, 2/1, 8, 13, 24, 25, 25/2, 25/3, 25/4, 25a, 26, 26/1, 29. EZ člen 28. ZON člen 101, 101/1, 101/2, 101b, 101b/1, 101c, 101c/2, 102, 102/1.
celovita presoja vplivov na okolje - presoja sprejemljivosti načrtovanega posega v naravo - omilitveni ukrepi - izravnalni ukrepi - javna korist - vplivi na okolje
Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da bodo vplivi predmetnega Akcijskega načrta na okolje, v primeru posegov na varovana območja (tj. Natura 2000), verjetno bistveni in bo treba izvesti postopek prevlade javne koristi. V skladu z drugim odstavkom 101. c člena ZON je v postopku prevlade javne koristi treba ugotoviti, da se plan nanaša na uresničevanje javne koristi, določene z zakonom, in da ni drugih ustreznih rešitev za uresničitev te javne koristi. V primeru izvedbe postopka prevlade javne koristi (šele) na ravni posameznih DPN in OPPN ne bo več mogoče ugotavljati, ali obstojijo druge ustrezne rešitve za uresničitev javne koristi konkretnega Akcijskega načrta na nacionalni ravni. Na ravni posameznih DPN in OPPN bo tudi mogoče ugotavljati alternativne rešitve le še za posamezne DPN in OPPN. Prav tako v primeru izvedbe presoje sprejemljivosti šele na ravni posameznih DPN in OPPN ne bo mogoče hkrati ugotavljati kumulativnih vplivov vseh projektov predvidenih v Akcijskem načrtu.
SEU je v zadevi C-160/17 že zavzelo stališče, da je treba okoljsko presojo po Direktivi 2001/42 izvesti čim prej, da se še lahko vpliva na morebitne odločitve. Na tej stopnji je namreč mogoče analizirati različne možnosti in izvesti strateške odločitve. Upoštevaje navedeno mora biti celovita presoja vplivov na okolje s presojo sprejemljivosti izvedena tako, da vsebuje celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, s katerimi je mogoče ovreči vsak razumen znanstveni dvom o učinkih del, ki so predvidena na zadevnem varovanem območju. Tako izvedena presoja po drugi strani ne izključuje izvedbe (ponovnega) postopka presoje tudi za plane na nižjih ravneh, kolikor so v teh določeni novi ali podrobnejši izvedbeni pogoji ali če vsebujejo nove posege ali zajemajo nova območja.
Glede na določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-1 je treba z vodnim dovoljenjem, izdanim na podlagi drugega odstavka tega člena, zagotoviti, da se izvajanje vodne pravice dotedanjega koncesionarja zaradi izdaje tega dovoljenja ne bo v ničemer spremenilo. Edina izjema je določitev ekološko sprejemljivega pretoka, vendar tudi to zgolj v primeru, če še ni bil določen.
Z določbo četrtega odstavka 25. člena ZV-1B je zakonodajalec predpisal prehodno ureditev, ki se nanaša na točno določena, že obstoječa pravna razmerja, torej specialno ureditev, ki tako smiselno, kot tudi pravno sistemsko in po nedvoumnem jezikovnem pomenu določbe po eni strani izključuje uporabo splošne ureditve, kolikor bi se razlikovala od ureditve, ki izhaja iz koncesijskega akta in pogodbe, po drugi strani pa pomeni samostojno zakonsko podlago za ureditev teh razmerij. Drugačna razlaga te zakonske določbe bi dejansko lahko pomenila neustaven poseg v tožnikove pridobljene pravice oziroma v njegova utemeljena pravna pričakovanja.
okoljska škoda - prisilna poravnava - upravna izvršba - izvršba po drugih osebah - obremenjevanje in uničenje okolja - sanacija posega v prostor
Terjatev iz naslova stroškov, ki nastanejo v zvezi z odstranjevanjem odpadkov, je strošek prisilne poravnave in zato potrjena prisilna poravnava na tako terjatev ne more učinkovati.
Po presoji sodišča je v konkretnem primeru izkazana ne samo težka popravljivost škode, ampak celo nepopravljivost škode, kajti odstreljenih medvedov kot strogo zavarovane živalske vrste ne bo mogoče nadomestiti, pri čemer uboj vsake posamezne živali, ki je zavarovana na nacionalni in mednarodni ravni, pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo.
ZVO-1 člen 54, 54/1, 54/2, 54/2-6, 53, 53/1 58, 58/2, 58/2-3, 64, 64/2, 64/3. ZUP člen 43, 142, 142/2. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 9, 9/2.
Osebi, ki zatrjuje, da je vplivno območje v poročilu o vplivih na okolje napačno določeno, je treba dopustiti, da se tega postopka lahko udeležuje v smislu 43. člena ZUP.
Določbo tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 je treba razumeti kot posebno procesno določbo glede na določbe ZUP, ki jo je zato treba uporabiti namesto določb ZUP le za osebe, za katere velja zakonska domneva o pravnem interesu. To pomeni, da je nepravilno toženkino stališče, da je treba tudi v primeru, ko oseba vstop v postopek zahteva z izkazovanjem pravnega interesa, upoštevati rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1, saj se ta določba nanje izrecno niti ne nanaša.
ZON člen 104, 104/1, 104/2, 104/6. Uredba o Krajinskem parku Ljubljansko barje (2008) člen 10, 10/1, 10/2, 10/2-6. Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (2004) člen 38, 39, 43.
presoja sprejemljivosti posega v naravo - krajinski park - prepoved škodljivega ravnanja - mnenje zavoda za varstvo narave - varstveni režim
Presoja sprejemljivosti posegov v naravo se izvaja tudi za agromelioracije, za katere niso bili ocenjeni njihovi vplivi na varovana območja v postopkih presoje sprejemljivosti na nivoju planov. Če torej presoja ni bila opravljena v postopku sprejema plana, se lahko izvede tudi v postopku izdaje dovoljenja za posege v naravo. V obravnavanem primeru bi se torej presoja sprejemljivosti posega v naravo opravila v postopku izdaje dovoljenja za poseg v naravo, vendar le, če bi do tega postopka sploh prišlo, tj. če nameravanega posega ne bi prepovedoval že sam predpis.
ZVO-1 člen 157, 157/1, 157/1-1. Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje (2008) člen 6, 11. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 7.
inšpekcijski ukrep - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - meritve hrupa - merilno mesto
Pri meritvah vplivov naprav na okolje je treba izhajati iz maksimalne možne proizvodne obremenitve naprave.
Tožeča stranka po presoji sodišča ne more uspešno uveljavljati zatrjevanega ničnostnega razloga (objektivne) neizvršljivosti odločbe, saj so bila merilna mesta določena na podlagi 11. člena Pravilnika o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje, pri tem pa iz obeh poročil o monitoringu hrupa izhaja, da je merilna mesta določil naročnik, to je tožeča stranka, inšpekcijski organ pa je takšnim merilnim mestom, določenih s strani tožeče stranke, v izpodbijani odločbi zgolj sledil.
Določbe 20. člena ZVO-1 (kot so spremenjene s 15. členom ZIURKOE) urejajo obveznosti proizvajalcev izdelkov v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki v primeru skupnega izpolnjevanja obveznosti glede ravnanja z odpadki te svoje obveznosti prenesejo na družbo z ravnanjem z odpadno embalažo. To pomeni, da na podlagi te določbe tožnica kot družba za ravnanje z odpadno embalažo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca izvajajo v imenu (torej namesto) proizvajalca izdelkov, ne pa v svojem imenu. Stališče toženke, da je družbi za ravnanje z odpadno embalažo mogoče nalagati tudi obveznosti, ki presegajo obveznosti iz sistema skupnega izpolnjevanja obveznosti (torej tiste, ki jih izvajajo v imenu proizvajalca izdelkov), nima pravne podlage niti v določbi d. točke prvega odstavka 8. a člena Direktive o odpadkih, ki določa, da morajo države članice v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalca zagotoviti enako obravnavo proizvajalca proizvodov, ne glede na izvor ali velikost proizvodov brez nalaganja nesorazmernega nalaganja bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji z majhnimi količinami proizvodov.
Ni mogoče nalagati obveznosti za prevzemanje odpadne embalaže, za katero je v prvem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo določena izjema od predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, zaradi majhnih količin embalaže, ki pa po navedbah tožnice predstavlja več kot 50 % zbrane odpadne embalaže. Ker za to odpadno embalažo posledično ne veljajo določbe razširjene odgovornosti proizvajalca iz sedmega in desetega odstavka 20. člena ZVO-1, tudi ni pravne podlage v zakonu, da ravnanje s to odpadno embalažo prevzame družba za ravnanje z odpadno embalažo.
V ZVO-1 ni pravne podlage za nalaganje obveznosti družbam za ravnanje z odpadno embalažo izven tistih, ki jih izvajajo v imenu proizvajalca izdelkov v okviru skupnega sistema ravnanja z odpadno embalažo in s katerimi ima tožnica sklenjene s pogodbo.
ZVO-1 člen 51, 51/1, 54, 54/1, 54/2, 54/2-6. ZUP člen 9, 9/3.
varstvo okolja - okoljevarstveno soglasje - vplivi na okolje - presoja vplivov objekta na okolje - vplivno območje - stranski udeleženec - pravni interes - načelo zaslišanja
Tožnika sta v upravnem postopku uveljavljala pravice iz Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 5. 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo, iz javno objavljenih podatkov toženke pa izhaja, da je Evropska komisija januarja 2013 državi RS za Celinsko območje (kamor spada območje Mestne občine Novo mesto) izdala uradni opomin ravno zaradi kršitve te Direktive 2008/50/ES ter preseganja PM10 delcev, sedaj pa stopnjuje ukrepanje in je izdala obrazloženo mnenje, ker po njenem mnenju negativni obseg, trajanje in trend preseganja lahko kažejo, da ukrepi v načrtih za kakovost zraka ne zadostujejo. Glede na navedeno bo toženka morala pojasniti, ali je pri ugotavljanju vplivov nameravanega posega upoštevala to stališče in kako.
Konvencija ZN o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija, 1998) člen 6,7. ZVO-1 člen 51a, 51a/5, 64, 153. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 3.
okoljevarstveno soglasje - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - stranski udeleženec - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija
Pri razlagi določb ZVO-1 in ZUP je treba upoštevati tudi določbe Aarhuške konvencije.V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije). Ker tožnik zatrjuje, da gre za takšen poseg, saj bi lahko povzročal škodljive vplive zaradi izpustov nevarnih emisij v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa in tveganja za okoljske nesreče ter da gre za gradnjo na poplavnem območju, kar je tudi podrobno obrazložil, je po presoji sodišča tožnik svoje navedbe dovolj preciziral, tako da je iz njih mogoče sklepati, da s temi zatrjuje, da gre za poseg, ki bi lahko pomembno vplival na okolje. Glede na merila iz točk č), d) in e) točke 1 ter iz točke c) točke 2 priloge 2 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, je namreč pri odločanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje treba upoštevati tudi nastajanje odpadkov, emisije onesnaževal ter druge motnje zdravja, počutja in kakovosti življenja (npr. sevanja, vibracije, smrad, hrup, toplota, svetloba); tveganje povzročitve večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, in naravnih nesreč, tudi tistih, ki so v skladu z znanstvenimi spoznanji lahko posledica podnebnih sprememb ter absorbcijske sposobnosti naravnega okolja po predpisih, ki urejajo vode. Zato je treba tožniku kot nevladni organizaciji na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, omogočiti udeležbo v konkretnem predhodnem postopku, če izkaže, da bi nameravani poseg lahko pomembno vplival na okolje.
okoljevarstveno soglasje - obnova postopka - stranka v postopku - pravni interes
Iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP stranka ne more predlagati obnove postopke, če je tak razlog brez uspeha uveljavljala v že končanem prejšnjem postopku (četrti odstavek 261. člena ZUP). Zato tudi ne drži, da se toženka ne bi smela sklicevati na razloge iz sklepa o zavrnitvi tožnikove zahteve za udeležbo v postopku št. 35400-241/2017-27 z dne 24. 10. 2018.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - imisije - smrad - pravica do zdravega življenjskega okolja
Zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.
Določbe prvega odstavka 220. člena ZUP ni mogoče razlagati na način, da predstavlja podlago za dopolnjevanje (morebitnega pomanjkljivega) izreka druge odločbe v smislu, da se v izrek doda na primer še datum začetka učinkovanja določene pravice ipd. Dopolnilna odločba ni namenjena odpravljanju (morebitnih) napak, ki so bile storjene s prvo odločitvijo, saj to ni v skladu z namenom, zaradi katerega se izda. Poleg tega se določba 220. člena ZUP tudi ne nanaša na primere, ko izdaja odločbe predstavlja oziroma vsebuje odločitev o (edinem) predmetu postopka, vendar pa naknadno pride do ugotovitve, da bi o istem predmetu moral organ, ki je odločal, upoštevati še dodatna dejstva oziroma da bi moral že znana dejstva drugače upoštevati. Če bi tožnica menila, da je organ z odločbo z dne 10. 5. 2019 napačno razlagal datum začetka učinkovanja pravice, bi lahko to kvečjemu uveljavljala s pravnimi sredstvi po ZUP, ne more pa morebitne napačne odločitve o tem (kar dejansko tožnica ugovarja) popraviti organ z dopolnilno odločbo na način, kot predlaga tožnica.
Ker ni sporno, da tožniki bivajo ob načrtovani povezovalni cesti, bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila.
Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v Poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja. To izhaja iz določb tretjega odstavka 61. člena ZVO-1, v skladu s katerimi je v okoljevarstvenem soglasju treba določiti vse tiste pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje. Zato se mora toženka do v Poročilu o vplivih nameravanega posega na okoljepredvidenih omilitvenih ukrepov konkretno opredeliti, tožnikom pa je treba omogočiti, da se v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja o teh omilitvenih ukrepih izrečejo (9. člen ZUP).
Toženka mora pri določanju pogojev, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na okolje in pri uporabi relevantnih nacionalnalih predpisov upoštevati tudi obvezujoče dolobče direktiv Evorpske Unije.
Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. ZVO-1 člen 51a, 51a/2, 51a/5. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) točka priloga 1.
varstvo okolja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - stranski udeleženec - pravni interes
Da upravni organ pri presoji, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, lahko upošteva merila iz Uredbe o posegih v okolje za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, mora nosilec nameravanega posega te jasno in natančno opisati v svoji zahtevi.
Glede uporabe določb Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje v obravnavani zadevi sodišče pojasnjuje, da se ta uporablja, če je nameravani poseg naveden med projekti iz priloge I ali II k tej direktivi, kar bo morala ugotoviti toženka. Sodišče zato zgolj pripominja, da prvi odstavek 11. člena te direktive glede pogojev za dopustnost pravnega sredstva članov „zadevne javnosti“ v smislu člena drugega odstavka prvega člena te direktive navaja dva primera. Dopustnost pravnega sredstva je lahko tako odvisna od „zadostnega interesa“ ali od obstoja „kršitve pravice“, odvisno od tega, kateri od teh pogojev je predviden v nacionalni zakonodaji. Pomembno je dodati, da je treba zadevno določbo razlagati ob upoštevanju ciljev Aarhuške konvencije, ki je želela člane zadevne javnosti, ki imajo zadosten pravni interes ali uveljavljajo kršeno pravico, vključiti v ohranjanje, varovanje in izboljševanje kakovosti okolja in varovanje človekovega zdravja.
ZVO-1 člen 23, 54, 54/1, 54/2-6, 61, 61/3, 64, 64/2. Uredba o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave (2009) člen 2, 7, 7/2.
okoljevarstveno soglasje - poseg v okolje - stranski udeleženec - presoja vpliva na okolje - pravni interes za udeležbo v postopku
Ni sporno, da tožnika bivata ob ... cesti, zato bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se ugotovljeni vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila. Če se, to namreč pomeni, da ležijo nepremičnine tožnikov znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.
Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja.
ZVO-1 člen 146g, 146g/1, 146h. ZUP člen 9. URS člen 25.
javni poziv - sofinanciranje iz javnih sredstev - nepovratna finančna sredstva - namenska poraba sredstev - vračilo sredstev - načelo zaslišanja strank - pravica do pravnega sredstva
Določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 je treba razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev iz prvega odstavka 146. g člena ZVO-1 kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb ZUP, zoper katero pritožba ni dovoljena, je pa zoper njo dopusten upravni spor. Drugačna razlaga bi bila protiustavna, saj bi bila s tem kršena pravica do pravnega sredstva prosilca iz 25. člena Ustave RS. Da se v postopku odvzema pravic do pridobljenih sredstev po določbah 146.h člena ZVO-1 uporabljajo določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba št. I U 69/2018 z dne 8. 1. 2019).
Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.
Po ddoločbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnikoma zadošča že to, da je C. domačija v PVO določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.
Kolikor gre za omilitvene ukrepe, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe.
Omilitveni ukrepi so vsebina okoljevarstvenega soglasja, zato se mora toženka do omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, konkretno opredeliti, tožnikoma pa je treba omogočiti, da se o teh omilitvenih ukrepih izrečeta (9. člen ZUP).
ZUP člen 43. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-2. ZLS člen 21. ZVNDN člen 12, 37, 37/1.
okoljevarstveno dovoljenje - stranka v postopku - priznanje statusa stranskega udeleženca - pravni interes
Iz vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja so zunanja pojavnost njeni občani, katerih koristi je po citiranih predpisih (149. člen ZVO-1, 21. člen ZLS in 37. člen ZVNDN) dolžna zagotavljati in ki niso nujno oziroma vedno enaki splošni koristi.
V postopku priznanja položaja stranskega udeleženca zadostuje verjetnost, da bi lahko prišlo do posega v pravni položaj te osebe, kar je tožnica po presoji sodišča izkazala. O tem, ali bi prišlo do nedovoljenega posega v položaj stranskega udeleženca, pa se odloča v postopku o glavni stvari.
varstvo okolja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - združitev postopka
Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče na podlagi 2. člena ZUS-1 odločalo v upravnem sporu.
Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni akti, vendar pa le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep ni tak sklep in tudi ni končna odločitev o glavni stvari. Zato ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.