Že materialnopravni pomen določila prvega odstavka 198. člena Družinskega zakonika predvideva uskladitev v izvršilnem naslovu določene preživnine šele po nastanku izvršilnega naslova. To izhaja iz dikcije, da se "z izvršilnim naslovom določena" preživnina uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in sicer se uskladitev opravi v mesecu januarju. Navedeno določilo predvideva usklajevanje preživnine za naprej, ne pa tudi za nazaj, sicer bi "uskladitve" družinsko sodišče moralo upoštevati že pri izdaji izvršilnega naslova.
Ponovitvena nevarnost se ne presoja zgolj kot možnost ponovitve istega kaznivega dejanja na isti izvršitveni način in z istimi soobdolženci, temveč kot možnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja.
Če nasprotni udeleženec med pritožbenim postopkom v zvezi s postopkom za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo umre, odločitev o zavrnitvi predloga ne more postati pravnomočna, zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo tretjega odstavka 70. člena ZNP-1 in z njim povezanih stroškovnih posledic. O stroških izvedbe dokaza z izvedenko je v takem primeru treba odločiti ob upoštevanju posebne ureditve iz 55. člena ZNP-1, ki sodišču omogoča, da o končni razdelitvi teh stroškov odloči po prostem preudarku.
Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki bi lahko izpodbila obstoj dejstev, ki utemeljujejo izdajo sklepa o podaljšanju po ZPND izrečenih ukrepov, je na nasprotnem udeležencu.
Za nasilje v družini gre lahko tudi v primerih, ko niso izpolnjeni ali dokazani znaki kaznivih dejanj z elementi nasilja.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta pogodbeni stranki v okviru dispozitivnosti določb OZ in svobodnega urejanja obligacijskih razmerij izključili uporabo določb o neupravičeni obogatitvi, pritožbeno sodišče pa temu pritrjuje in kot neutemeljeno zavrača pritožbeno zahtevo po razlagi te določbe z iskanjem skupnega namena pogodbenih strank.
Do prenosa zahtevka iz predpogodbe za sklenitev prodajne pogodbe s cesijo po 417. do 420. členu OZ ni prišlo. Za sklenitev prodajne pogodbe je namreč potrebno pravno ravnanje druge pogodbene stranke v smislu izjave volje, ki mora biti svobodna in resna. Toženka je sicer svojo svobodno voljo za sklenitev prodajne pogodbe že izjavila, vendar pa le v razmerju do družbe A., d. o. o., ki jo je sprejela za bodočega sopogodbenika in dolžnika za plačilo kupnine. Do tožnice take volje toženka nikoli ni izrazila, siljenje toženke v sklenitev pogodbe s tožnico kot tretjo osebo oziroma prisilna izbira sopogodbenika pa bi pomenila prekomeren poseg v njeno pogodbeno svobodo in avtonomijo volje.
Prišlo ni niti do zatrjevanega prenosa pogodbe. Soglasje k prenosu (pred)pogodbe bi moralo biti dano v pisni obliki. Da bi toženka soglasje dala v zahtevani obliki, tožnica niti ni zatrjevala, le konkludentno soglasje z nadaljevanjem za določen čas sklenjenega najemnega razmerja pa ne zadošča.
Zakonski kriterij za dolžnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov upniku je njihova potrebnost za izvršbo, v konkretnem primeru pa je ta pogoj izpolnjen. Dolžnik namreč v pritožbi sam navaja, da je glavnico poravnal na podlagi sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni predlog potreben, da je dolžnika prisilil k izpolnitvi zapadlega dolga. Kljub opominu, ki ga sicer upnik dolžniku pred vložitvijo izvršilnega predloga niti ni bil dolžan pošiljati, saj je bil rok za izpolnitev določen in opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, namreč dolžnik prej dolga ni prostovoljno poravnal. S tem, ko je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške, tako ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso in načelom sorazmernosti, kot očita dolžnik.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo številne prepričljive argumente, zaradi katerih ni sledilo navedbam in izpovedbi predlagateljice o nasilju nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in otroka v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga in pred tem obdobjem.
V konkretnem postopku prisilne poravnave iz podatkov spisa izhaja, da je bil upniški odbor konstituiran. Njegova naloga je bila, da zahtevo sodišča za podajo soglasja po četrtem odstavku 182. člena ZFPPIPP obravnava ter da v primeru, če se z zahtevo ne strinja, to pravočasno sporoči sodišču. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi upniški odbor zavrnil izdajo soglasja, ampak le, da ni bila dosežena sklepčnost, zato niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem odločitve.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno štelo, da upniški odbor ni soglašal s podaljšanjem roka in zato roka za vložitev zahteve za dovolitev spremembe NFP ni bilo mogoče podaljšati. Pravilna posledica ugotovljene nesklepčnosti upniškega odbora je, da upniški odbor odločitve o soglasju ni sprejel, v tem primeru pa je treba uporabiti določbo četrtega odstavka 88. člena ZFPPIPP.
Pritožba zmotno enači obstoj socialnih okoliščin z opravičljivostjo neizpolnjevanja vseh drugih obveznosti, ki jih je imel obsojenec v okviru izvrševanja dela v splošno korist.
Katere so obvezne sestavine predloga, je določeno v drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1. V 4. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 določena obvezna sestavina predloga so tudi podatki o dohodkih in premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Gre za zbirke podatkov iz 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ker se v teh zbirkah vodijo praktično vsi relevantni podatki o dohodkih in premoženju oseb v RS, morajo stranke v predlogu praviloma navesti le podatke o premoženju in dohodkih v tujini. Ker takih dohodkov in premoženja predlagatelj ni navedel, to narekuje sklep, da jih nima. Podatki o dohodkih in premoženju, o katerem se podatki vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, pa niso obvezna sestavina predloga in te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 12.a člena ZST-1.
Zagovornik obdolženke graja odločitev sodišča prve stopnje glede naložitve plačila krivdnih stroškov obdolženki z navedbami, da slednja objektivno ni mogla prevzemati sodne pošte, niti komunicirati s sodiščem, saj je bila tedaj v izjemno težkem življenjskem položaju.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje obdolženki naložilo plačilo stroškov pooblaščenega vročevalca, ki je obdolženki vročil sodno pisanje. Slednja namreč dgp. obtožnice s pravnimi pouki, poslanega po pošti, kljub temu da je bila o sodni pošiljki na naslovu prijavljenega prebivališča (ki je bil enak naslovu za vročanje, ki ga je obdolženka navedla pred sodiščem) obveščena, ni prevzela.
Vsi podatki kažejo, da nasprotni udeleženec lahko razpolaga le z zneskom nadomestila za invalidnost, ki je namensko izvzet iz izvršbe, kar pomeni, da bi plačilo stroškov postopka lahko ogrozilo njegovo socialno stanje in posledično tudi njegovo preživetje.
Stališče, sprejeto v izpodbijanem sklepu, da naj bi bila kvalificirana oblika kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 podana le v primeru, če storilec veliko premoženjsko korist pridobi neposredno sebi, ne pa, če jo pridobi drugemu, ne vzdrži presoje. Kvalificirana oblika po tretjem odstavku 215. člena KZ-1 je namreč podana takrat, ko so izpolnjeni vsi pogoji hujše oblike kaznivega dejanja izneverjenja po drugem odstavku, ki izrecno določa, da je kaznivo dejanje podano, kadar storilec z izrabo pooblastila pridobi premoženjsko korist sebi ali komu drugemu, ter so pri tem podane še dodatne okoliščine, ki utemeljujejo še strožjo obravnavo tega kaznivega dejanja.
Opredelitev terjatve kot prednostne ali neprednostne ni del postopka preizkusa terjatev. Načeloma pa ni mogoče izključiti primera, da prednostna terjatev ne bi bila hkrati tudi zavarovana. Upnica terjatev navedenih upnikov sploh ni prerekala, ampak se ni strinjala z vrsto posameznih terjatev, ki ne vplivajo na glasovanje o prisilni poravnavi. Končni seznam prijavljenih in priznanih ter prerekanih terjatvah daje podlago za glasovanje o prisilni poravnavi. Iz teh podatkov izhaja, kateri upniki so upravičeni do glasovanja, kar je bistveno za nadaljnji postopek prisilne poravnave. Prisilna poravnava, tudi če bo izglasovana, ne bo vplivala na prednostne in zavarovane terjatve, ki bodo morale biti poplačane ne glede na izid glasovanja o prisilni poravnavi.
Ne drži namreč, kar trdi državni tožilec, da je bilo finančno stanje oziroma likvidnost družbe F. v času inkriminiranega dogodka tako slabo, da je že na podlagi tega mogoče sklepati o ravnanju obdolženca s preslepitvenim namenom, zgolj iz razloga, ker je za omenjene težave vedel.
Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, da na odsotnost preslepitvenega namena pri obdolžencu kaže tudi njegovo aktivno ravnanje za rešitev težavne finančne situacije družbe F., o čemer je podalo prepričljive razloge.
Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa v ponovljenem postopku pridobljenega izvedenskega mnenja Č. Č. ni mogoče objektivno sklepati o preslepitvenem namenu obdolženca pri sklenitvi in izvajanju obravnavanega posla.
Četudi je obdolženec krivdo priznal, kar je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, vključno z njegovim kesanjem za storjeno kaznivo dejanje ob ugotovljeni njegovi dosedanji nekaznovanosti, je teža očitanega kaznivega dejanja, ki je ob krivdi obdolženca tehtna okoliščina, ki vpliva na odmero kazni, tolikšna, da ne utemeljuje znižanja že tako omiljene zaporne kazni.
V fazi presoje zakonitosti odreditve preiskovalnega ukrepa sodišče ne presoja, ali je kaznivo dejanje že dokazano, temveč le, ali so obstajale konkretne okoliščine, ki so upravičevale poseg. Zagovornik v svojem pritožbenem prizadevanju zmotno enači policijske zaznave z nedokazanimi domnevami, saj policistova neposredna zaznava (npr. značilnega vonja po konoplji), ni sklepanje ali domnevanje, temveč opis dejstva, ki ga je policist zaznal s svojimi čutili.
Naloga sodnika je, da odloča v zadevah, njegove odločitve pa so nato predmet preizkusa v rednih in izrednih pravnih sredstvih in zato, v kolikor niso podane še druge posebne okoliščine, katerih pa tožeča stranka niti ne navaja, ni mogoče sprejeti stališča, da sodnikovo odločanje v konkretni zadevi ne bo nepristransko.
Kršitev, ki se tožniku očita v odpovedi, tj. da je v aprilu 2024 samovoljno nadaljeval z izvajanjem vaj pri predmetu R., čeprav je bila za njihovo izvedbo od 15. 4. 2024 dalje zadolžena sodelavka H.H., je bila storjena manj kot 6 mesecev od dneva izreka pisnega opozorila z dne 9. 1. 2024. Pravilna je torej ugotovitev, da je bil za izrek odpovedi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 - tožnik je v šestih mesecih od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik si zmotno razlaga navedeno določbo, saj izraz "ponovna kršitev" ne pomeni, da gre za ponovitev po vsebini enake kršitve, temveč, da ne gre za prvo kršitev. Tožniku se je storitev dveh kršitev očitala v pisnem opozorilu, nato pa je v roku šestih mesecev svoje obveznosti spet kršil, zato mu je toženka pogodbo o zaposlitvi lahko redno odpovedala iz krivdnega razloga.
Pisno opozorilo pred redno odpovedjo je enako kot redno odpoved iz krivdnega razloga mogoče podati zaradi kakršnekoli kršitve obveznosti delavca. Ker je tožnik z navedeno opustitvijo kršil obveznosti iz prvega odstavka 36. in prvega odstavka 34. člena ZDR-1, je tudi glede te kršitve pisno opozorilo utemeljeno. Tudi sicer za izpolnitev pogoja za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje, da je utemeljen en očitek iz opozorila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo utemeljenost obeh in je pravilno štelo, da je pogoj izpolnjen.