Predlog za sodno ureditev meje mora biti dovolj konkretiziran, da omogoča opredelitev spornega mejnega prostora in presojo kriterijev iz 77. člena SPZ po zakonskem vrstnem redu. Če predlagatelj ne zatrjuje niti približnega poteka sporne meje, sodišče predloga ne more vsebinsko obravnavati, saj ne more samo ugotavljati, katera meja je sporna, ali nadomeščati manjkajočih trditev predlagatelja.
Izvrševanje skupnega varstva in vzgoje v rezidenčni obliki za razliko od varstva in vzgoje zgolj enega starša predvsem briše občutek staršev, da so otroka izgubili s tem, da je bil zaupan drugemu staršu, krepi občutek starševske skrbi in s tem povezane odgovornosti za otroka pri obeh starših in spodbuja oba starša k ukvarjanju z otrokom.
Umik soglasja delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, k dopolnilnemu delu, tako po samem zakonu povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu.
Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbo, da bi že sama zavrnitev alkotesta ob obstoju suma alkoholiziranosti predstavljala hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi ne glede na ostale okoliščine utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi v primeru ugotovljene kršitve je potrebno presojati vse okoliščine konkretnega primera. Res je, da je bil tožnik kot zdravnik in vodja sprejemnega oddelka dolžan spoštovati predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ter da ta obveznost izhaja tudi iz 35. člena ZDR-1. Prav tako ni sporno, da je tožnik preizkus alkoholiziranosti odklonil, čeprav bi ga po Pravilniku moral opraviti. Vendar navedena okoliščina sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, ker tožnica v zvezi s pogojem verjetno izkazanega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala ustreznih trditev in dokazov, saj se je v njem le sklicevala na tožbene navedbe v zvezi s tem. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je postopek za izdajo začasne odredbe poseben in samostojen postopek, pri katerem ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali v posebni vlogi, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Tožnica se je v predlogu za začasno odredbo v zvezi s pogojem verjetnosti obstoja terjatve (konkretno verjetnosti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita) zgolj sklicevala na "podane tožbene navedbe". Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da s tem svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s to materialnopravno predpostavko v postopku zavarovanja ni zadostila in tako verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala.
Pravnega interesa prav gotovo ni mogoče odreči generalnemu sekretarju toženke, ki ga tožnica bremeni trpinčenja na delovnem mestu oziroma naj bi bil eden od njegovih povzročiteljev. Ker stranskemu intervenientu grozi regresni zahtevek, je s tem podan njegov pravni interes za vključitev v odškodninsko pravdo, saj vsebina sodbe v tej pravdi posredno vpliva na njegov pravni položaj.
Sodišče prve stopnje zahtevkov tožnice ni zavrnilo zgolj iz razloga zastaranja po prvem odstavku 352. člena OZ, marveč (tudi) zaradi neizkazanosti pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in posegom v tožničino osebnostno integriteto (131. člen OZ). Skladno z 8. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalec v primeru kršitve prepovedi trpinčenja odgovarja po splošnih pravilih civilnega prava, kar terja kumulativno izpolnjenost vseh predpostavk odškodninskega delikta (nedopustnega ravnanja, škode, vzročne zveze in krivde).
Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, čemur je toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostila (nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da razume, zakaj je prejela odpoved). Zadošča namreč, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved.
Stvar svobodne poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati, je odločitev delodajalca, kako dolgo je še sposoben, zmožen ali pa zgolj pripravljen prenašati nerentabilno poslovanje. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči za reorganizacijo že v primeru, ko izguba še sploh ni nastopila.
Z določbo 43. člena ZSDP-1 ni predpisan pogoj izplačila plač, zato ta okoliščina za presojo ni relevantna. Bistveno za razsojo je dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju v delovnem razmerju, in da je delodajalec obračune plač za vse tri sporne mesece oddal. Ker se določba 43. člena ZSDP-1 nanaša le na obračun prispevkov za socialno varnost in so bili ti za sporno obdobje obračunani, je v osnovo pri odmeri starševskega nadomestila potrebno upoštevati tudi plačo za mesece september, oktober in november 2022 pri družbi B. d. o. o.
Neutemeljene so pritožbene trditve o zgolj formalno pravnomočnih upravnih in sodnih odločbah. Da gre za materialno pravnomočno odločbo potrjuje dejstvo, da je bila tožniku ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti priznana tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi katere se mu izplačuje dajatev. Za ponovno presojo ustreznosti sestave invalidske komisije v predsodnem postopku ni pravne podlage. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti, bi lahko tožnik ob primerni skrbnosti izpodbijal z rednim pravnim sredstvom, ne pa z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka.
Tožnik ni imel vozniškega dovoljenja F kategorije, ki se je zahtevalo za vožnjo spornega štirikolesnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izgubil pravice iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je podana izjema iz točke 1.a drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO-PS 01/16, na podlagi katere zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.
Od povprečno skrbnega voznika se pričakuje, da pred vožnjo vozila preveri, za katero kategorijo se zahteva vozniško dovoljenje. Samo dejstvo, da so vozila istega izgleda lahko različno kategorizirana, ne more vplivati na presojo skrbnosti, saj je bistveno le to, kako je vozilo kategorizirano. Na tožnikovo skrbnost posledično ne more vplivati okoliščina, da se je šele med sodnim postopkom seznanil, da je navedeni štirikolesnik kategoriziran kot traktor, kot tudi ne, da je do nesreče prišlo na zasebnem zemljišču. Splošni pogoji so jasni. Zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če nima vozniškega dovoljenja za kategorijo vozila, ki ga je vozil ob prometni nesreči, ne glede na to, ali gre za nesrečo na javni cesti ali zasebnem zemljišču.
Glede vloge z dne 11. 12. 2025, ki jo je tožnik poimenoval kot četrta pripravljalna vloga, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik odgovoril na poziv sodišča. Pojasnil je, da se s podanim dopolnilnim izvedenskim mnenjem v celoti strinja. Povzema del izvedenskega mnenja ter ponovno postavlja tožbeni zahtevek v enakem besedilu, kot ga je podal že v tretji pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2025. V tem primeru nikakor ne gre za pripravljalno vlogo, ki bi vplivala na sam postopek in za katero se prizna 225 točk. Ker pa je bila navedena vloga sodišču poslana na poziv sodišča, gre v tem primeru za obrazložen dopis po 3. točki 43. člena OT, za katerega tožniku pripada 50 točk. Na tako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo že v več zadevah.
Pritožba zmotno navaja, da očitane kršitve po svoji naravi ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nenazadnje že prva očitana kršitev (fizični obračun) samostojno utemeljuje podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je izčrpno utemeljilo, da tožniku očitana ravnanja predstavljajo kršitev več zakonskih določb: 33., 34. in 37. člena ZDR-1; kršitev spoštovanja telesne in duševne celovitosti pacienta kot načela iz 3. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP); kršitev pacientove pravice do obravnave kršitve pacientovih pravic iz 5. člena ZPacP; kršitev pravice do varne zdravstvene obravnave iz 11. člena ZPacP; kršitev osebnega dostojanstva pacienta iz 3. in 12. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pravilno je ovrednotilo, da teža in narava kršitev nedvomno spadata v okvir 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Spor o zakonitosti stavke je kolektivni delovni spor (č.) točka 6. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki se začne na predlog upravičenih predlagateljev določenih v prvem odstavku 48. člena ZDSS-1. Vendar slednje ne pomeni, da če se tovrstni kolektivni delovni spor ni sprožil, da ni dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo 13. člena ZStk. Pravilno je upoštevalo, da na podlagi prvega odstavka 13. člena ZStk organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi z ZStk, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja, kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera.
Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti.
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.
Sodišče prve stopnje je natančno in pravilno obrazložilo, zakaj je tožnikov delodajalec (toženkin zavarovanec) odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko se je ob vstopu v delovno halo spotaknil čez držalo za vrata, ki je bilo namenjeno temu, da zadrži vrata odprta.
Pokvarjeno držalo na vratih na način, da to sega v prostor, vzporedno s tlemi, ni nekaj običajnega, kar bi moral delavec pričakovati, še posebej ne v obravnavanem primeru, ko se je to zgodilo na jasno označeni pešpoti, na kateri pričakovano ne bi smelo biti nobenih ovir. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikov delodajalec ravnal protipravno, ker ni zagotovil varnega delovnega okolja.
Tožnik je kršil obveznost obveščanja toženke o nadaljnji bolniški odsotnosti, a izredno odpoved upravičuje le takšna hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovnem okolju in ruši medsebojne odnose, ugotovljena kršitev pa ni takšna.
Navedeno ne pomeni, da kršitve obveščanja toženke o nadaljevanju odsotnosti zaradi nadaljevanja bolniškega staleža ni storil, je pa okoliščina, ki skupaj z drugimi utemeljuje zaključek, da pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 ni podan in je posledično odpoved nezakonita.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Če se je toženka v imenu A. A. odrekla uveljavljanju njegovih pravic do denarnih prejemkov iz naslova invalidnosti, bremena te svoje odločitve ne more prevaliti (tudi še) na drugega preživninskega zavezanca - tožnika, temveč je pravično, da ga nosi sama. Pravilno je torej, da se pri ugotovitvi višine tožnikove preživninske obveznosti za A. A. tudi za obdobje po 1. 1. 2019 (enako kot za obdobje pred tem, ko je veljal ZDVDTP) upošteva denarna prejemka iz naslova invalidnosti (nadomestilo za invalidnost ter dodatek za pomoč in postrežbo), četudi ju A. A. (tudi v tem obdobju) dejansko ni prejemal.