Določba prvega odstavka 67. člena ZFPPIPP določa, da je terjatev priznana, če jo prizna upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP in je ne prereka nihče od upnikov v skladu s 63. členom ZFPPIPP.
Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo nadurnega dela, torej je uveljavljala denarni tožbeni zahtevek, pri katerem dokazno breme ni obrnjeno. To pomeni, da bi morala tožnica dokazati, da je opravila delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo v okviru delovnega razmerja pri toženki, šele če bi to dokazala, pa bi nato toženka morala dokazati, da ji je za opravljeno nadurno delo plačala. Sodišče prve stopnje je v obsežni in zadosti argumentirani dokazni oceni ustrezno presodilo izvedene dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da tožnica nadurnega dela v okviru delovnega razmerja s toženko ni opravljala, temveč je administrativne storitve v zvezi z epidemijo Covid-19 opravljala skupaj s svojim možem D.D. kot ločen projekt za njegovi podjetji.
Za podaljšanje ukrepov po ZPND ni nujno, da je bilo med njihovim trajanjem storjeno novo nasilno dejanje; odločilno je, ali okoliščine ob odločanju omogočajo sklep, da je nevarnost ponovitve nasilja prenehala oziroma da je bilo dosedanje obdobje ukrepov zadostno za zaščito žrtve. Podaljšanje ukrepov je utemeljeno, če glede na pretekla nasilna ravnanja, odnos povzročitelja do teh ravnanj in druge konkretne okoliščine še vedno obstaja verjetnost njihove ponovitve, pri čemer mora biti podaljšani ukrep sorazmeren z varstvom žrtve.
Varstvo premoženjskih in dednopravnih interesov je treba uveljavljati z ustreznimi pravnimi sredstvi, ne pa z neposredno komunikacijo ali ravnanji, ki pri drugi osebi povzročajo strah, stres ali stisko. Postopek po ZPND ne sme postati morebitno sredstvo za varstvo predlagateljičinega položaja dedinje v zapuščinskem postopku. Preraščanje ukrepa v trajni ukrep pa lahko prepreči nasprotna udeleženka sama s popolnim upoštevanjem podaljšane prepovedi.
Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni urejal vprašanja vračila stroškov izobraževanja, vendar to ne pomeni, da se je tožnica odpovedala svoji pravici iz prvega odstavka 4. člena pogodbe o izobraževanju, da terja povračilo stroškov izobraževanja. Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen (prvi odstavek 319. člena Obligacijskega zakonika). Pogodba o izobraževanju ni bila odpovedana in ni prenehala veljati. Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi predstavlja ločen pravni posel, kjer sta stranki, na toženkino željo, ki se je dogovorila za zaposlitev drugje, sporazumno dogovorili datum prenehanja delovnega razmerja, nista pa uredili ostalih pravic iz delovnega razmerja. Namen sporazuma o prenehanju delovnega razmerja iz 81. člena Zakona o delovnih razmerjih je določiti prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Običajno delavec in delodajalec v sporazumu uredita tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa to nujno. V tem primeru stranki nista uredili vračila stroškov izobraževanja v sporazumu, vendar se zaradi tega ne šteje, da je toženkina obveznost prenehala.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V zvezi s tem so ključna ugotovljena dejstva: družba A. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so tožniku dajali navodila, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbi A. naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik se je moral držati tehnoloških postopkov toženke.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem (A.) preko nezakonitega poslovnega modela toženke zlorabljeno. Družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev. S toženko je imela sklenjeno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti ni opravljala, ampak je le trajno posredovala delavce na delo zgolj toženki. Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Kupoprodajna pogodba se je torej pojavila tekom sojenja, ko se je tudi dopolnila z žigom poljskega uradnega organa z dne 1. 4. 2026, kar ob hkratnem dejstvu, da je prikazovala prenos lastninske pravice na sina obdolženca, torej ožjega družinskega člana, ki je tudi osebno zainteresiran, da se osebno vozilo obdolžencu ne odvzame po oceni pritožbenega sodišča jasno kaže, da je bila sklenjena tekom kazenskega postopka in z namenom izognitve izreku obligatornega varnostnega ukrepa obveznega odvzema vozila kot to pravilno izpostavlja okrožna državna tožilka. Kot taka pa ne more izpodbiti navedbe v javni listini, iz katere izhaja, da je lastnik vozila obdolženi. Dodatno okoliščino za tak zaključek predstavlja dejstvo, da je omenjeno vozilo s ključi vred imel v posesti obdolženi in ga je, kot je sam navedel v svoj zagovor, hotel uporabljati za opravljanje prevoznih storitev, pa tudi kontradiktornost med navedbami obdolženca in vsebino pogodbe. Obdolženi je navajal, da je prenos lastništva opravil, ker mu je sredstva za omenjeno vozilo dal sin iz naslova vzetega kredita, ki ga je nato on odplačeval dokler je zmogel (glede obstoja kreditne pogodbe ni bilo nobenih listinskih dokazov), ko pa tega več ni zmogel ga je sin zahteval nazaj, iz pogodbe pa izhaja, da je kupec (sin) prodajalcu ob podpisu pogodbe izročil 44.000 zlot kot kupnino (4. člen pogodbe).
Pritožba določno ne izpodbija podrobno obrazloženih ugotovitev in argumentov sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo navedbe tožnice, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva povzročil številne nevšečnosti, težave in obremenitve, ki so vzrok za njene duševne bolečine in strah. Pri uveljavljanju zmotne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožnica v pritožbi ne le navesti dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi obrazložiti, zakaj naj bi bilo zmotno ugotovljeno. Brez opredelitve vzroka napačne ugotovitve določenega pravno pomembnega dejstva, ni pritožbenega preizkusa pravilnosti dejanskega stanja.
Odločba z dne 4. 8. 2022, ki je bila v skladu ZUP pravilno fiktivno vročena je pravnomočna, ker se toženec zoper njo ni pritožil. Pravno relevantno je zgolj dejstvo, kot izpostavlja sodišče v 13. točki, da toženec preplačani višini zneska ni ugovarjal oziroma ni dokazal, da ga je vrnil, zato je sodišče tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice v višini 239,95 EUR utemeljeno ugodilo.
Sklep o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti ni le formalno pravnomočen, temveč je tudi materialno pravnomočen in je sodišče ob odločanju po 407. členu ZFPPIPP na njegovo vsebino vezano. Vse razloge, ki jih je upnik podal v ugovoru proti odpustu obveznosti, sta presojali tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče. Zato ni mogoče slediti pritožniku, da sklep o odpustu obveznosti zato, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do razlogov za ugovor proti odpustu obveznosti, nima "lastne vsebinske presoje" ter da razlaga sodišča prve stopnje pomeni, da o najintenzivnejšem posegu v pravice upnika do sodnega varstva in do zasebne lastnine ni sprejeta obrazložena sodna odločba, kar naj ne bi bilo v skladu z 22. in 33. členom Ustave Republike Slovenije.
Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).
Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti, torej nekrivdi, ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Pravno pomembno je, ali je stranka (oziroma njen pooblaščenec) ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.
Škoda ali korist za stečajnega dolžnika nista merilo, ki bi glede na tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP kakorkoli vplivalo na odločitev o spremembi načrta poteka stečajnega postopka.
Začasna prekinitev postopka zaradi čakanja na razlago prava EU s strani SEU tudi ne pomeni kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Počakati na enotno razlago prava EU je nujno za zagotovitev materialnopravno pravilne odločitve ter s tem uresničitev učinkovitega sodnega varstva. Uporaba mehanizma predhodnega vprašanja pred SEU je sestavni del zakonitega in pravičnega postopka, zato so neutemeljeni očitki o kršitvi temeljnih pravic (iz 23. in 25. člena URS v zvezi s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah).
Neutemeljeno je prizadevanje upnika za izdajo sklepa, s katerim bi sodišče dolžniku v plačilo naložilo stroške, nastale z delom cenilca v znesku 541,17 EUR, oziroma s katerim bi ugotovilo nastanek teh stroškov. Za izdajo takšnega sklepa po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom niti v določbah ZFPPIPP niti v določbah ZIZ ni podlage. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in zvezi s čimer je sprejeto tudi enotno stališče sodne prakse, se po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom postopek izvršbe prekine ali ustavi, z dnem začetka stečajnega postopka pa, razen v situaciji iz 3. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ki pa v obravnavani zadevi ni podana (kar pritožbeno ni sporno), v izvršilnem postopku ni več dopustno odločati o nadaljnjih izvršilnih stroških (izjema velja za izvršilne postopke zaradi izterjave prednostnih terjatev, določenih v drugem odstavku 390. člena ZFPPIPP, ko se določba 132. člena ZFPPIPP ne uporablja, kar pa ni primer v obravnavani zadevi). Od začetka stečajnega postopka dalje se namreč terjatve uveljavljajo na način in po pravilih ZFPPIPP, kar pomeni, da je treba terjatve, vključno s terjatvami iz naslova stroškov izvršilnega postopka, ki jih izvršilno sodišče do začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnikom dolžniku še ni naložilo v plačilo, prijaviti v stečajnem postopku v skladu s pravili ZFPPIPP.
V skladu z določbo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP se za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, uporablja 102. člen ZIZ. Glede na določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 26. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 102. člena ZIZ je dolžnica v postopku osebnega stečaja v primeru dodelitve otroka v skupno varstvo in vzgojo upravičena le do polovičnega zneska merila iz 9. točke prvega odstavka 26. člena ZSVarPre. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom je tako pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka (ki ne živi v enostarševski družini) treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila iz 26. člena ZSVarPre. To velja tako v primeru, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, kot tudi v primeru, ko je otrok sicer dodeljen enemu od staršev, drugi pa je zanj zavezan plačevati preživnino.
Sodišče je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (24. do 36. člen SPZ). Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ni upoštevalo pravice do posesti in posestničine dobrovernosti.
ZFPPIPP v primeru, kot je podani, ko upnik v danem postopku ni pridobil ločitvene pravice, ne določa ustavitve izvršilnega postopka, temveč je besedno zvezo postopek izvršbe treba razumeti kot izvršbo, t.j. neposredno izvajanje izvršilnih dejanj, ki pomenijo "fizično" opravo izvršbe oz. prisilnega poplačila.
Upnik lahko predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga že pred izdajo sklepa o izvršbi, celo že v samem predlogu za izvršbo. Pogoj pa je, da verjetno izkaže, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogel biti poplačan.
Sodišče prve stopnje je napravilo logično sprejemljivo dokazno oceno nasprotujočih si dokazov, ter zaključilo, da se je toženec ustno zavezal zagotoviti enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. To zavezo je skušal izpolniti z izročitvijo pogodbe A., ki bi naj to zagotovila, a se je ob nastanku okvare izkazalo, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ustrezno porazdelilo trditveno in dokazno breme, pritožba pa z očitki o manjkajočih navedbah o vsebini dogovora opozarja na podrobnosti o dejstvih, ki niso pravotvorna in ne posegajo v odločilni zaključek o obstoju in vsebini prevzete zaveze.
Okoliščina, da je imela priče ob svojem zaslišanju zapiske, sama po sebi še ne omogoča sklepa, da je bila njena izpovedba dogovorjena ali neresnična. Bistveno bi bilo, ali je bila izpovedba po vsebini notranje neskladna, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ali očitno prilagojena rezultatu postopka.
Navedbe, da kadar je pacient deležen t. i. paliativne oskrbe, ni več oporočno oziroma poslovno sposoben, ker ni v stanju izraziti svoje prave volje ipd., niso nikakršno dejstvo (še manj splošno znano dejstvo), temveč neznanstven nesmisel, ki hudo bolnim odreka človeško dostojanstvo; dodatnega komentarja s strani pritožbenega sodišča takšne navedbe ne potrebujejo.