Rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 25. člena ZJU je materialni prekluzivni rok, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje v primeru njegove zamude ni dopustna. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč namenjen le odpravi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. Ker torej predlog za vrnitev v prejšnje stanje že po samem zakonu ne more biti uspešen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dan, ko je pošiljka po poteku roka puščena v hišnem predalčniku oziroma dan dejanske seznanitve s pisanjem, za presojo dneva vročitve ni pravno odločilen. Po izrecni določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP namreč vročitev velja za opravljeno že z dnem poteka roka za prevzem pisanja, ne pa šele z dnem poznejše fizične izročitve pisanja v hišni predalčnik oziroma z dnem dejanske seznanitve z njim. Morebitna kasnejša seznanitev s pisanjem tako ne more vplivati na začetek teka roka za vložitev tožbe.
Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.
Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.
Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševnimi motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ.
V tem postopku nastopata dva tožnika, ki ne uveljavljata enakih zahtevkov, temveč oba skupaj uveljavljata nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in spremljajočega zavarovanja; glede tega zahtevka sta tožnika nujna sospornika. Samo prvi tožnik uveljavlja denarni zahtevek, zato se pravilo o prejudicialnosti in vmesnem ugotovitvenem zahtevku lahko nanaša le nanj, medtem ko druga tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek kot glavni zahtevek, zato njen zahtevek ne more biti prejudicialen do kakšnega drugega zahtevka.
V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je sodišče druge stopnje odločilo le o pritožbi nasprotnega udeleženca, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.
Res so bila v sodni praksi (in tudi teoriji) zavzeta stališča, da v zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja delnega sklepa o dedovanju, vendar je po drugi strani mogoče zaslediti tudi argumente, ki izdaji delnega sklepa o dedovanju kategorično ne nasprotujejo. Ali je v zapuščinskem postopku mogoče (in smotrno) izdati delni sklep o dedovanju, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Takšni primeri so sicer izjemno redki, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ni povsem izključeno.
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.
Toženca s pritožbenimi navedbami, da sta s plačilom 4.500 EUR poravnala vse do odpovedi najemne pogodbe zapadle dolgove, neutemeljeno zasledujeta ugotovitev, da sta odpravila kršitev najemne pogodbe in zato njena odpoved ni veljavna. Najemna pogodba je bila v trenutku plačila 4.500 EUR že veljavno odpovedana, s (prepoznim) plačilom obstoječega dolga odpoved ni izgubila veljave niti plačilo samo po sebi ni vzpostavilo novega najemnega razmerja. Tudi sicer toženca ne predložita nobenega dokaza o predhodnem plačilu najemnine za mesec september 2023, spregledata tudi, da sta na dan odpovedi najemne pogodbe dolgovala tudi najemnino za december 2023.
Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.
Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum.
Toženka je imela zahtevek za sklenitev dogovora o vlaganjih in ni bila dolžna izvesti vlaganj, ne da bi bil dosežen tudi dogovor o vseh pogojih vlaganj. Če je preurejala poslovni prostor (kot v pogodbi dogovorjeno) na lastne stroške, ne da bi prej pridobila soglasje o vseh sestavinah dogovora o vlaganjih, je sama kršila pogodbo in tožniku tako ni mogoče očitati kršitve pogodbene obveznosti, ker ni sklenil aneksa ob prenehanju najemnega razmerja. Poslovna odškodninska odgovornost glede na trditve toženke in ugotovljene okoliščine primera tako ne more biti podana.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v času prekinitve postopka odločilo o pravdnih stroških, ki so v celoti nastali še v izvršilnem postopku, pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je s tem toženi stranki priznalo stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi in pri tem spregledalo, da se zoper toženo stranko vodi postopek prisilne poravnave ter da je tožeča stranka terjatev prijavila v postopku prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo procesno kršitev, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu.
Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.
Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.
Pritožbene navedbe, da v Ljubljani tečejo vsebinsko in pravno samostojni postopki, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Odločilno je, da se predlagani začasni ukrepi nanašajo na ista družinskopravna razmerja, o katerih koprsko sodišče že odloča v okviru predhodno začetega postopka. Namen pravil o krajevni pristojnosti v postopkih glede otrok je zagotavljanje učinkovitega varstva koristi otroka. Temu namenu pa v okoliščinah konkretnega primera bolj ustreza, da o vseh vprašanjih glede varstva in vzgoje, stikov, preživljanja ter začasnih ukrepih odloča isto sodišče, ki je s spornimi razmerji že seznanjeno in je v zadevi že sprejelo več odločitev. Takšno odločanje zagotavlja pravno varnost, preprečuje možnost nasprotujočih si odločitev ter je skladno z načelom ekonomičnosti postopka.
Za začetek teka subjektivnega roka je odločilna ugotovitev razlogov za odpoved, ne pa poznejša pravna kvalifikacija ravnanja kot kaznivega dejanja.
Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti trajanje zaposlitve, starost delavca, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo relevantne okoliščine, vendar jim je po presoji pritožbenega sodišča pripisalo preveliko težo. Tožnik, star 49 let, je bil pri toženki zaposlen dvanajst let, vendar le za polovični delovni čas. Hkrati je neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, sklenil novo zaposlitev, zaradi česar ni utrpel daljšega obdobja brezposelnosti. Za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze je uveljavljal pravice za obdobje devetih dni. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarno povračilo v višini devetih plač presega okvir pravične denarne satisfakcije iz 118. člena ZDR-1.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 11. 12. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.