KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00093294
KZ-1 člen 54, 54/1. ZKP člen 372, 372-3
tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - izključitev kazenskega pregona
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.
Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan, ali je izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma razjasnjen.
Izvršitveno ravnanje očitanega kaznivega dejanja je lažno prikazovanje dejstev, kar je v obravnavanem opisu napolnjeno z očitki, da je obsojenka oškodovancema najprej lažnivo prikazovala (raznovrstne) podatke o sebi in svojih bližnjih, nato pa jima navajala lažnive razloge, zaradi katerih naj bi potrebovala denar, ter jima ob tem zatrjevala, da bo ves posojeni denar vrnila, saj se bo zaposlila v Avstriji, kar je bilo prav tako lažno, saj denarja že prvotno ni imela namena vrniti, saj se v Avstriji ni zaposlila in se tudi ni imela namena zaposliti. S tem je opisano obsojenkino lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zlasti z navajanjem lažnih razlogov za vsakokratno izposojo denarja in hkratnim lažnivim prikazovanjem, da bo denar vrnila, čeprav tega namena nikdar ni imela, s čimer je pri oškodovancema ustvarjala zmoto, da sta ji v škodo svojega premoženja izročala denar.
Razlaga časovnega kriterija v obravnavanem primeru ne dopušča konstrukcije enega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katero bi bili vključeni obe obravnavani dejanji. Med dejanjema je namreč skoraj pet mesecev časovnega presledka, kar upoštevaje zlasti, da gre le za dve dejanji, kaže, da je med ravnanjema obsojenke prišlo do časovnega pretrganja in na novo oblikovane volje za storitev drugega kaznivega dejanja, storjenega zoper drugega oškodovanca, kar so okoliščine, zaradi katerih njenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot enotno dejavnost.
predlog - odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe - delo v splošno korist - zavrnitev predloga
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 421. člena ZKP, saj z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu ni bila izrečena kazen zapora, ki se izvrši z odvzemom prostosti.
prenos krajevne pristojnosti - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - kazenska ovadba zoper sodnike pristojnega sodišča
Okoliščina, da je obtoženec zoper sodnike pristojnega sodišča in druge uradne osebe, ki so delovale v konkretnem postopku, vložil kazensko ovadbo zaradi izvršitve kaznivih dejanj, sama po sebi ne more vzbuditi objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja. To bi namreč pomenilo, da lahko stranke z vlaganjem ovadb zoper sodnike zaradi nestrinjanja z njihovimi procesnimi odločitvami dosežejo njihovo izločitev iz sojenja in na ta način izigrajo pravila o zakonitem sodniku, kar ne more biti dopustno.
spor o pristojnosti - določitev krajevne pristojnosti po vrhovnem sodišču - televizijska oddaja - objava v medijih - odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje - prekršek stanja
Za postopek o prekrških, ki so storjeni s tiskom ali drugim medijem, veljajo posebna pravila za določitev stvarne in krajevne pristojnosti sodišč. Relevantni sta določbi četrtega in šestega odstavka 77. člena ZP-1.
Za prekršek, ki je bil storjen z objavo izjave po televiziji, je pristojno sodišče, na katerega območju je bila izjava posneta. Če ta kraj ni znan ali je bila izjava posneta v tujini, je pristojno sodišče, na katerega območju se objavljena izjava razširja. V primeru, da se objavljena izjava razširja na območju dveh ali več sodišč, prihaja v poštev smiselna uporaba 79. člena ZP-1, v skladu s katerim vodi postopek tisto sodišče, ki ga je prvo začelo; če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bil najprej predlagan začetek postopka.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - določitev krajevne pristojnosti po vrhovnem sodišču - objava v medijih - kraj storitve prekrška
Za primer storitve prekrška po televiziji je pristojno sodišče, na območju katerega je bila vsebina posneta, oziroma subsidiarno na območju sodišča, kjer se posnetek razširja.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora - preiskava - zavrnitev predloga
Državni tožilec se v svojem predlogu do obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sploh ni opredelil in ni navajal, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum. Nobenega dvoma ni, da je temeljni predpogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora obstoj utemeljenega suma, torej obstoj visoke stopnje verjetnosti, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Razlogi o tem pa morajo glede na načelo akuzatornosti izhajati ne samo iz odločbe sodišča o odreditvi ali podaljšanju pripora, temveč tudi iz predloga državnega tožilca.
Res je preiskovalni sodnik v svojem poročilu po 205. členu ZKP ob sklicevanju na obstoj utemeljenega suma in obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti natančno navedel, da je razlog za podaljšanje pripora okoliščina, da sklep o izločitvi dokazov še ni pravnomočen, vendar pa njegovo poročilo ne more nadomestiti deloma neobrazloženega in deloma protispisnega predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - prejemnik premoženjske koristi
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zagovor - pisna vloga zagovornika - ustni zagovor - procesno dejanje - glavna obravnava
Zagovor obtoženca je v ožjem smislu procesno dejanje, ki je v procesnem zakonu umeščen v ureditev poteka glavne obravnave, zaradi česar je zgolj ustni način podajanja zagovora skladen z določili 323. in 324. člena ZKP.
prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - pomanjkanje sodnikov - drug oddelek pristojnega sodišča
Opravljanje sodne funkcije na drugih oddelkih pristojnega sodišča samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval sojenje v kazenskih zadevah in narekoval prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092234
ZKP člen 242.
kaznivo dejanje velike tatvine - prepoznava - predlog za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - zloraba pravice - zloraba procesnih pravic - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - predlog za izločitev dokazov - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakorkoli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v izrecnem nasprotju z namenom pravice do vlaganja pravnih sredstev, ne more biti dovoljena.
dokončano kaznivo dejanje - aprehenzijska teorija - prilastitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja tatvine - odvzem tuje premične stvari - tatvina
Po večinsko sprejeti aprehenzijski teoriji v sodni praksi je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni treba, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala. Z izločitvijo stvari od drugih stvari in njeno, čeprav kratkotrajno posestjo, je namreč storilčev prilastitveni namen iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 že uresničen in kaznivo dejanje tedaj dokončano. Ostalo so okoliščine po kaznivem dejanju, ki na njegovo pravno opredelitev ne vplivajo.
ZKP člen 37, 37/1, 38, 38/1. ZCes-2 člen 41, 41/9. ZP-1 člen 14, 14/1, 77, 77/1, 80, 80/1.
krajevna pristojnost sodišča - spor o pristojnosti - opis prekrška - pravna oseba - akcesorna pridružitvena odgovornost - delavnostna teorija - kraj storitve prekrška
Glede na dejanski opis prekrška se Vrhovno sodišče strinja z Okrajnim sodiščem v Kranju, da je v obravnavani zadevi za odločanje o prekršku krajevno pristojno Okrajno sodišče v Kamniku. Osrednji očitek je namreč usmerjen zoper voznika kot neposrednega storilca, pravna oseba pa je v obravnavani zadevi le pridružitveno (akcesorno) odgovorna, saj opis prekrška njenih samostojnih ravnanj ne vsebuje. Pravni osebi se torej ne očita opustitev dolžnega nadzorstva, na podlagi česar bi bilo mogoče krajevno pristojnost sodišča določiti po njenem sedežu, za kar se zmotno zavzema Okrajno sodišče v Kamniku.
postopek za odreditev nadomestnega zapora - krajevna pristojnost - stalno prebivališče - začasno prebivališče - izbirna pristojnost
Zakon v tem primeru predvideva tako imenovano izbirno pristojnost, ki pomeni da organ izvršilne veje oblasti v vsakem konkretnem primeru (upoštevaje načelo smotrnosti) sam presodi, ali bo obvestilo poslal sodišču na območju katerega ima storilec stalno prebivališče, ali sodišču na območju katerega ima začasno prebivališče.
nepristranskost odločanja - izločitev sodnika - predlog za izločitev sodnika
Predsednik sodišča, ki odloča o predlogu za izločitev, na mnenje sodnika, katerega izločitev se zahteva, ni vezan. Odločitev sprejme samostojno po presoji navedb v predlogu za izločitev in na podlagi presoje konkretnih okoliščin vsake posamične zadeve.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje strank z vsebinskimi odločitvami sodišča v kazenskem postopku ne pomeni tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Enako velja tudi za zahtevo za izločitev posameznega sodnika.
obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila
Razlogi sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda resnične nevarnosti, temveč gre za zatrjevano nevarnost, ki je opisana na abstraktni in splošni ravni in je na tej podlagi ni mogoče ovrednotiti kot konkretno oziroma stvarno nevarnost. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nevarnostjo se namreč nanašajo na doseganje enakopravnosti informacij zaradi enostranskega poročanja, kar nima neposredne zveze s preprečevanjem ogrožanja zdravja državljanov Republike Slovenije, ki naj bi bilo ogroženo zaradi potencialno (neznanih) hudih stranskih učinkov cepiv. Poudariti gre, da v pravnomočni sodbi ogroženo zdravje ni konkretizirano na način, da bi bili konkretno izpostavljeni domnevni hudi stranski učinki cepiv, temveč gre iz razlogov sodbe razbrati, da gre zgolj za posplošeno trditev o možnosti stranskih učinkov cepiv. To pa pomeni, da v pravnomočni sodbi ni niti obrazloženo niti dokazano, da je nevarnost zares obstajala. Na podlagi razlogov prvostopenjske sodbe tako ni mogoče zaključiti, da je bila nevarnost stvarna oziroma resnična, temveč je bila ocena o nevarnosti zgolj potencialna, abstraktna - neznana in pavšalno zatrjevana.
Tudi, če bi bila zatrjevana nevarnost resna in stvarna, vstop v studio RTV z namenom doseči poročanje o možnih stranskih učinkih cepiv ne bi preprečilo te nevarnosti, saj ravnanje storilke ni bilo sposobno prekiniti oziroma odvrniti zatrjevane nevarnosti. Če bi kršiteljica preprečevala zatrjevano nevarnost bi moralo biti njeno ravnanje ciljno usmerjeno v dejansko preprečevanje cepljenja, saj naj bi ravno na podlagi cepljenja prišlo do nevarnosti za zdravje ljudi. Izpolnitev biti očitanih prekrškov tako za kršiteljico ni bila edina možnost preprečiti zatrjevane nevarnosti. Zaradi navedenega gre zaključiti, da zatrjevane nevarnosti ni bilo mogoče preprečiti z ravnanji kršiteljice in zatorej ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti.
Prvostopenjska sodba docela zmotno interpretira elemente skrajne sile, ki jih tudi zmotno prepoznava v dejanju kršiteljice in zato posledično njeno ravnanje ocenjuje, kot dejanje v skladu s pravom. Pri tem se opira na različne argumente, ki segajo onkraj pravnega odločanja in legitimira protipravnost ravnanja z razlogi, ki so bistveno onkraj pravne presoje.
prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Ustaljeno je stališče Vrhovnega sodišča, da zgolj lažja izvedba kazenskega postopka pred drugim stvarno pristojnim sodiščem zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja sama po sebi ne more opravičevati prenosa krajevne pristojnosti. To dejstvo mora biti izraženo v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo postopka, prevladujejo nad okoliščinami, na podlagi katerih je bilo kot pristojno določeno posamezno sodišče.
ZKP člen 420, 420/1, 420/1-1, 420/1-2, 420/1-3, 487.
zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, izdano v kazenskem postopku proti mladoletniku - pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku - kršitev zakona - preizkus vzgojnega ukrepa
V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.