Sklep o podaljšanju pripora se lahko izda samo v primeru, ko pripor zoper obtoženca še teče oziroma se dejansko izvaja, ne pa v primerih (kakršen je obravnavani), ko je obtoženec na prostosti in se ne nahaja v priporu.
Presoja oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj ni odvisna le od storilčevega (ponavljajočega se ali po intenzivnosti odstopajočega enkratnega) ravnanja, temveč tudi od drugih okoliščin, v katerih je storilec ravnal oz. okoliščin, v katerih se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja znašel.
Obsojenčevo ravnanje je treba kljub zožitvi na začasno okvaro oškodovančevega zdravja še vedno pravno opredeliti (kvalificirati) po navedenem prvem odstavku 122. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 135. člena KZ-1, v katerem t.i. materialna ali poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno ni določena in je storilcu ni treba dokazati. Kakor hitro pa je takšna posledica storilcu dokazana, njegovo ravnanje presega zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in ga je treba zaradi razmerja specialnosti pravno opredeliti po zakonskem opisu tistega kaznivega dejanja, v katerem je poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno določena.
Vse kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so povezane z razlogi sodbe, se morajo, razen ko sodba nima nobenih razlogov, nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe.
Vrhovno sodišče opozarja, da v skladu s 25. členom Ustave pravica do pravnega sredstva pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, vendar se po nastopu pravnomočnosti ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena Ustave tako izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka.
Z delno spremembo odločitve sodišča prve stopnje po višjem sodišču je odločitev o predlogu okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora obtožencu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženca zoper navedeno odločitev, obtožencu pa je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja.
Prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE stori pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ki po dnevu uvedbe evra ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na evro v skladu z 2. členom ZUE. Povzeta določba je že na jezikovni ravni povsem jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot da sankcionira zavračanje plačila z evrsko gotovino.
Bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, so zakonito plačilno sredstvo. Po sodni praksi Sodišča EU je "zakonito plačilno sredstvo" avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati tako, da zajema načelno obveznost sprejemanja. Izjeme od načela obveznega sprejemanja gotovine bi zato lahko v Republiki Sloveniji določal le zakon (in ne podzakonski akt), ki bi bil skladno s kriterji iz sodbe Sodišča EU C-422/19 in C-423/19 sprejet iz razloga javnega interesa in bi prestal načelo sorazmernosti.
Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.
V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.
V Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi narekovala drugačno štetje rokov v primeru, da je obdolžencu sodba vročena dvakrat. Zato velja splošno pravilo prvega odstavka 87. člena ZKP, da se roki, ki so določeni v zakonu, ne smejo podaljšati. Pravno relevantna je zgolj prva vročitev odločbe, saj rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv. Z njegovim iztekom, če pritožba ni vložena, nastopi pravnomočnost.
Ustavnoskladna razlaga 113.a člena ZP-1 narekuje, da mora biti storilcu, ne glede na določbe o ugovoru iz drugega odstavka člena 113.b člena ZP-1, zagotovljeno, da se pred odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja seznani s kršitvijo ter o njej v primernem roku izjavi. To lahko zagotovi bodisi prekrškovni organ še pred vložitvijo predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja bodisi sodišče v sodnem postopku, če tega predhodno ni storil že prekrškovni organ. Sodišče, ki mora pri odločanju skrbeti za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima namreč, upoštevaje strukturo prekrškovnega postopka, v katerem nastopa prekrškovni organ v vlogi tožilca, dolžnost poskrbeti za udejstvovanje načela kontradiktornosti. Le taka razlaga tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 je skladna z 29. členom Ustave RS.
Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja z utemeljitvijo, da prekrškovni organ lastnika oziroma uporabnika vozila predhodno ni obvestil o kršitvi ter mu dal možnosti, da se o njej izjavi, obenem pa kontradiktornosti v postopku odločanja ni zagotovilo samo v okviru sodnega postopka, je v nasprotju z jamstvi poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS.
Določba petega odstavka 157. člena ZKP določa (le), da lahko pridržanje po drugem odstavku tega člena traja največ oseminštirideset ur, pri čemer jezikovna razlaga navedenega pravila ne izključuje možnosti, da policija osumljenca po pridržanju izpusti na prostost ter ga nato znova iz enakih razlogov pridrži.
Prekrškovni organ je s tem, ko storilke prekrška pred izdajo plačilnega naloga (i) ni obvestil, katerega prekrška je obdolžena; (ii) ni poučil o njenih pravicah, ki izhajajo iz zakona (drugi odstavek 55. člena ZP-1) in 29. člena Ustave; (iii) ni omogočil izjave o dejanskih in pravnih vidikih prekrška ter predlaganja dokazov v njeno korist in (iv) v plačilnem nalogu ni navedel povzetka izjave storilke, prvič, kršil jasno zakonsko določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZP-1. In drugič, na takšen način - s popolnim onemogočanjem t. i. predhodne kontradiktornosti - je tudi izvotlil pravico do obrambe storilke in zagotovitev poštenega postopka kot celote, ki ga zagotavljata 29. člen v zvezi z 22. členom Ustave ter 6. člen EKČP.
Nadomestna izvršitev kazni zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj. Ker bo s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bilo ugodeno predlogu zagovornice za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, že preprečen odvzem prostosti, se predlogu zagovornikov le delno ugodi in izvršitev pravnomočne sodbe odloži do pravnomočnosti navedenega sklepa.
Kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je osebno kaznivo dejanje, pri katerem storilec izvrši toliko kaznivih dejanj, kot je oškodovancev.
V primeru odločanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika.
Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.
Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločitev glede (ne)obstoja prekrška, pri čemer načelo iskanja materialne resnice učinkuje tudi v postopkih po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
V konkretnem primeru je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala alibi in v tej zvezi predložila ter predlagala dokaze, ki so že na prvi pogled odločilni. Navedla je, da je bila v času storitve očitanega prekrška na Hrvaškem ter predložila dokazila o plačilu cestnine, podala dokazni predlog za svoje zaslišanje in predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njene navedbe. V takšni procesni situaciji se je po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavila dolžnost sodišča, da obstoj alibija, za katerega je storilka izkazala, da je vsaj verjeten, v skladu z načelom iskanja materialne resnice dokončno preveri. Čeprav storilka v zahtevi za sodno varstvo ni navedla kontaktnih podatkov priče, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati (vsaj) storilko in na ta način preveriti okoliščine glede zatrjevanega alibija, nato pa dokazni postopek po potrebi dopolniti še z izvedbo drugih dokazov, vključno z zaslišanjem priče, ki jo je v zahtevi za sodno varstvo poimensko označila storilka.
Pri opisu kaznivega dejanja, ki je časovno zgoščeno potekalo na enem kraju in izvršitveno povezano ni nobenega dvoma, da so vsi trije obsojenci, čeprav deljeno zoper posameznega oškodovanca, še vedno ravnali skupno, kot je to sicer določeno v drugem odstavku 296. člena KZ-1, medtem ko zatrjevano obsojenčevo predhodno postavljanje v bran oškodovancu, njegovega skupnega pretepanja oškodovanca s soobsojencem ne izključuje.
Po dejanskem opisu kaznivega dejanja je nedvomno, da sta bila oškodovanca zaradi prejetih udarcev in brc s strani obsojencev ter ko oškodovanec ni mogel poklicati policistov in s kraja pobegniti, spravljena v podrejen položaj. Ta je lahko, kljub uporabljeni nedovršni glagolski obliki v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1 posledica enkratnega (intenzivnega) ali večkratnega, ne nujno ponavljajočega se ali dlje časa trajajočega storilčevega ravnanja. Odločilno je, da je storilec z ravnanjem drugega tako obvladal, da se ta ravnanju ni mogel izogniti in ga je moral le še prenašati.
Obsojenca oškodovanca nista ustrahovala, vznemirjala, resno zagrozila, niti z njim grdo ravnala, kar vse bi utegnili biti primerljivi znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, ampak sta ga s pretepanjem lahko telesno poškodovala ter mu nato še preprečila, da bi poklical policiste in pobegnil s kraja dejanja. Slednje pa ni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, temveč je kot nasilno omejevanje enakih pravic opisano v prvem odstavku 296. člena KZ-1.
Odkritje prepovedane droge, ki je bila s strani obsojenega odvržena na odprt javni prostor in zavarovanje le-te pred izvedbo hišne preiskave, predstavlja policijsko opravilo, ki temelji na neposredni zaznavi policistov po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).
Obsojenec se je s tem, ko je skozi okno stanovanja na javni odprt prostor - parkirišče stanovanjskega bloka - odvrgel PVC vrečko s prepovedano drogo, na zunaj zaznaven način v zvezi s tem predmetom odrekel jamstvom, ki se izpeljujejo iz ustavnega koncepta upravičenega pričakovanja zasebnosti. Zaradi njegovega ravnanja, ki je policiji omogočilo pridobitev prepovedane droge v okviru policijskega opravila zgolj s površinsko zaznavo javnega prostora, je odpadla zahteva po sestavi zapisnika o zasegu, kot tudi po obveščanju preiskovalne sodnice o zaznani prepovedani drogi.
Sodelovanje prejemnika koristi (tretje osebe) v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde v omejenem obsegu - kolikor ga prima facie presoja sodišča omogoča in v kolikor je položaj prejemnika koristi že znan - treba zagotoviti že v fazi predobravnavnega naroka, pred odločitvijo sodišča o sprejemu ali zavrnitvi sporazuma o priznanju krivde. Ne glede na navedeno pa je z vidika položaja prejemnika koristi v kazenskem postopku kot celoti pomembno zlasti, da ima prejemnik koristi v takšnih primerih, ko glavna obravnava ni izvedena, v določenem - glede na okoliščine primera možnem obsegu - možnost uveljavljati jamstva iz 500. člena ZKP (vsaj) na naroku za izrek kazenske sankcije. Pri tem je ključnega pomena, da ima sodišče tudi na naroku za izrek kazenske sankcije - v kolikor bi na podlagi izjave in dokaznih predlogov prejemnika koristi presodilo (v smislu prima facie presoje), da je že sprejeto priznanje krivde omajano - možnost preklicati oziroma spremeniti predhodno sprejet procesni sklep o sprejetju sporazuma o priznanju krivde; nanj namreč ni nepreklicno vezano.
Ob upoštevanju standardov, ki sta jih vzpostavili ESČP in SEU, je dobrovernost tretjih oseb kot prejemnikov protipravne premoženjske koristi - s tem pa tudi povezava s kaznivim dejanjem oziroma razmerje med ravnanjem tretjih oseb in kaznivim dejanjem - pomemben element, ki ga je, ne glede na to, da 75. člen KZ-1 tega izrecno ne določa, treba upoštevati v sklopu presoje sorazmernosti posega v lastninsko pravico.
Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka.
Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.
Pravno zmotna je navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU.
Če sodišče presodi, da je pripor neogibno potreben ukrep, se v razlogih sklepa ni dolžno obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se imetniku tujega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 18 kazenskih točk (namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta. Vozniku, ki mu je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ni dopustno izrekati kazenskih točk v cestnem prometu.
Sodna praksa je ustaljena v stališču, da se sme odločba o kazenski sankciji v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), denimo v primeru, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), medtem ko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.