Dejstvo, da pravosodni policisti obtoženca iz ZPMZKZ Celje trikrat niso osebno privedli na narok pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, še ne utemeljuje izjemnosti okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba odstopiti od splošnih zakonskih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Pristojno sodišče ima po veljavnih določbah ZKP na voljo različne mehanizme za zagotavljanje nemotenega sojenja, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna predvsem privedba obdolženca in izvedba videokonference.
ZKP člen 148, 148/4, 201, 201/1 201/1-3. ZIKS-1 člen 41č, 89, 236d, 236d/2, 236h.
odreditev pripora - nedovoljeni dokazi - doktrina prima facie - zaseg predmetov pri varnostnem pregledu - hišni red - prestajanje zaporne kazni - obnašanje med prestajanjem kazni
Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v zavodu za prestajanje kazni zapora, v okviru katerega velja poseben režim odvzema nedovoljenih stvari, prav tako pa je posebej urejen tudi postopek varnostnega pregleda obsojencev. V tem primeru so namreč uporabljiva tudi določila ZIKS-1.
Za odvzem in zavarovanje spornih predmetov (USB ključek in računalnik Lenovo) s strani pravosodnih policistov je tako obstajala zakonska podlaga in na prvi pogled (prima facie) - zgolj takšno presojo zakonitosti dokazov lahko namreč Vrhovno sodišče v okviru te faze opravi - ni mogoče ugotoviti, da so dokazi pridobljeni nezakonito.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087855
KZ-1 člen 296, 296/1. ZKP člen 420, 420/5.
kaznivo dejanje nasilništva - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - procesna predpostavka - materialno izčrpanje
Glede konkretizacije zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj" je Vrhovno sodišče sprejelo izrecno stališče, da mora biti slednji v izreku sodbe posebej opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca - na primer iz načina, okoliščin in intenzivnosti njegovega napada. Bistvo obravnavanega zakonskega znaka je v tem, da storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji - najmanj v času izvajanja nasilja - žrtev spravi v brezizhoden, popolnoma nemočen položaj, v katerem je volja žrtve ravnati na določen način povsem izničena ter onemogočena. Oškodovanec je torej spravljen v ponižujoč položaj, v katerem se storilcu uklanja in se mu niti ne more ali ne zna izogniti; gre za to, da storilec na ta način bit oškodovanca zreducira na raven objekta in si ga v dojemanju kot takšnega na intenzivno nasilen način podredi.
Bistveno podobne trditve glede pomanjkljive obrazložitve, o nasprotjih v razlogih sodbe ter glede kršitve pravice do obrambe je v zahtevi podal tudi zagovornik obsojenca A. A., ki pa tovrstnih kritik v pritožbi ni zatrjeval, zato so - ne glede na to, da jih je v pritožbi uveljavljala zagovornica soobsojenca - ostale materialno neizčrpane.
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru, ko je bila z odločbo o kazni, drugi kazenski sankciji ali o odvzemu premoženjske koristi, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Vsebina prekoračitve pravice tako ni v napačni uvrstitvi posamezne okoliščine v obteževalne oz. olajševalne okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, kot to izhaja iz obrazložitve v zahtevi, temveč v ravnanju sodišča, ki je izreklo i) kazen izven zakonskih okvirjev ali ii) kazen ki v zakonu ni določena ali iii) ki ni izreklo kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči oz. je bila kazen odmerjena samovoljno ali arbitrarno.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - zloraba procesnih pravic - zavlačevanje postopka - zavrženje predloga
Vrhovno sodišče ne more mimo dejstva, da obsojenec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z množičnim vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov (tako v isti kot tudi v drugih zadevah) izrazito in kontinuirano zlorablja. Odločitev o takšnem (v tej zadevi že šestem) predlogu mu je nedvomno že znana vnaprej; ta namreč pojmovno - glede na njegovo vsebino, ki je identična ali vsaj bistveno podobna njegovim prejšnjim predlogom, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo - ne more biti drugačna. To pomeni, da gre za vlogo, ki očitno ni imela možnosti za uspeh, vložnik pa se je kljub temu, da se je tega zavedal oziroma se je glede na navedene okoliščine tega moral zavedati, odločil za njeno vložitev. Očitno je torej, da obsojenec na ta način postopek izvršitve kazni zapora le zavlačuje oziroma ga na takšen šikanozen način poskuša odložiti, kar gotovo ne more pomeniti upravičenega razloga za vložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti. Nasprotno, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - skladno s 15. členom ZKP dolžno onemogočiti.
dopustnost - pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - formalno in materialno izčrpanje - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Pritožbe zoper uvodoma navedeni sklep vložnica izrecno ni vložila. Ker vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnila pogoja, ki ga določa peti odstavek 420. člena ZKP (formalna in materialna izčrpanost pritožbe), Vrhovno sodišče njene zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko ne more obravnavati in jo mora po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavreči, ne da bi zahtevo za varstvo zakonitosti vročalo vrhovnemu državnemu tožilstvu v odgovor.
obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pritožbena seja - presoja pritožbenih navedb - kršitev določb kazenskega postopka - kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku - kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pri sojenju sodišča druge stopnje je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma podana tedaj, ko to sodišče opravi obravnavo po prvem odstavku 380. člena ZKP in prvostopenjsko sodbo potrdi po 391. členu ZKP ali jo spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP, ali ko na seji po petem odstavku 392. člena ZKP drugače presodi že ugotovljena dejstva in prvostopenjsko (zgolj) spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP.
Drugače je v primerih, ko sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ne presodi pritožbenih navedb ali skladno z vsebino sodbe ali sklepa ne navede kršitev, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tedaj je ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je opustitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, podana druga kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
pripor - bivalne razmere v priporu - prostorska zasedenost - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - celovita presoja
Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na kršitev 3. člena EKČP kot posledice neustreznih razmer v zavodih za prestajanje zaporne kazni, je mogoče razbrati, da presoja o nečloveškem oziroma ponižujočem ravnanju z osebami, ki jim je odvzeta prostost, ne temelji zgolj na kvantitativnem kriteriju kvadratnih metrov talne površine na pridržano osebo v večposteljnih nastanitvah, še manj na splošno znanih podatkih o neugodnih razmerah v zavodih za prestajanje kazni. Presoja, ali je oseba, ki ji je odvzeta prostost, izpostavljena kršitvi 3. člena EKČP je celovita. Pri tej presoji je treba upoštevati še zlasti, ali je nedoseganje standarda 3 m2 talne površine v večposteljnih sobah dolgotrajno ali zgolj občasno, ali takšno zmanjšanje površine spremlja zadostna svoboda gibanja in ustrezne dejavnosti zunaj celice, ali je oseba zaprta v na splošno ustreznem pripornem zavodu, ali ji je zagotovljena naravna svetloba, določena stopnja zasebnosti, osnovne sanitarne in higienske zahteve, vadba na prostem in podobno.
ZKP člen 201, 201/1-3, 148, 148/4, 249, 252, 253, 266. ZNPPol člen 113.
podaljšanje pripora - odvzem prostosti - čas odvzema prostosti - vštevanje časa pridržanja - prekrškovni postopek - trajanje pripora - nedovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - snemanje - odvzem krvi - nujna preiskovalna dejanja - doktrina prima facie - telesni pregled
Pridržanje do iztreznitve je na podlagi sklepa policije zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva.
Za uporabo posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. V obravnavani zadevi so jih uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka poučen tudi o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena.
V zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi je v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZKP. Pri tem gre poudariti, da se na podlagi navedene določbe 266. člena ZKP za opravo telesnega pregleda in odvzema krvi ne zahteva nujno privolitve obdolženca. Obdolžencu pa je bil pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP predhodno - ob uvedbi predkazenskega postopka - podan. Očitne nedovoljenosti uporabe dokazov glede na navedeno zato ni mogoče ugotoviti.
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 371, 371/8. ZP-1 člen 55, 55/2. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pripor - podaljšanje pripora - policijska pooblastila - neposredna zaznava policistov - osredotočenost suma - pravni pouk - zaseg predmeta - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sklepa
Policist je pri obdolžencu neposredno zaznal posest predmeta, ki bi ga mu bilo potrebno zaseči, vendar je temu nato sledil pouk o pravicah po 148. členu ZKP in drugem odstavku 55. člena ZP-1, zaradi česar je bil sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška najkasneje od tega trenutka dalje osredotočen nanj, obdolženec pa je tedaj postal subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 že presojalo vprašanje dometa policijskih pooblastil po 51. in 52. členu ZNPPol ter zavzelo stališča, da ta veljajo le do trenutka osredotočenosti suma. Od tega trenutka dalje bi tako lahko policisti predmete v obdolženčevi posesti pridobili le na dva načina, bodisi z osumljenčevo prostovoljno izročitvijo bodisi na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo.
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-11.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - sklicevanje na predhodne odločbe o priporu - zagovor obdolženca kot dokaz - pomanjkljiva obrazložitev - razveljavitev sklepa o priporu
Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.
V obravnavani zadevi se sodišči najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo o odreditvi pripora, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami sklep o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti. Aktivna vloga obdolženke pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed zaključkov sodišč; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.
ZP-1 člen 55, 55/2, 55/2-1. ZIN člen 29, 29/2, 38, 38/1, 38/1-4.
postopek inšpekcijskega nadzora - edicijska dolžnost - prekrškovni postopek - osredotočenost suma - privilegij zoper samoobtožbo
Edicijske dolžnosti iz drugega odstavka 29. člena ZIN v postopku inšpekcijskega nadzora ni mogoče uporabiti zoper domnevnega storilca v prekrškovnem postopku. Privilegij zoper samoobtožbo, ki odseva v določbi 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, se poleg testimonialnih dokazov nanaša tudi na izročitev listin, pri katerem domnevni storilec aktivno zagotavlja dokazno gradivo. Postopek inšpekcijskega nadzora se prevesi v prekrškovni postopek, v katerem za domnevnega storilca velja privilegij zoper samoobtožbo, v trenutku osredotočenosti suma, torej tedaj, ko ne gre več za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN), pač pa za zbiranje dokaznega gradiva zoper domnevnega storilca določenega prekrška.
prekršek - postopek o prekršku - krajevna pristojnost - mladoletnik - stalno prebivališče - začasno prebivališče
Po 174. členu ZP-1 je za postopek o prekršku proti mladoletniku krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva. Razlog za izjemo od splošnega pravila o pristojnosti po kraju storitve prekrška (prvi odstavek 77. člena ZP-1) je med drugim v tem, da je treba spoznati mladoletnikovo osebnost in okolje, v katerem živi, zato je navedeno treba upoštevati tudi pri odločanju o tem, katera izmed alternativno določenih naveznih okoliščin ima prednost.
pripor - priporni razlog ponovitvene nevarnost - ponovitvena nevarnost - podlaga za presojo - kaznivo dejanje - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - utemeljen sum
V zvezi z utemeljitvijo pripornega razloga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obdolženčeva zagovornica utemeljeno opozarja, da se je sodišče sklicevalo tudi na okoliščino, da je bil obdolženec prijet na območju Bosne in Hercegovine zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine, zaradi česar je bil iz te države izgnan. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je namreč razvidno, da je lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kljub temu pa ta kršitev na pravilnost sklepanja o obstoju pripornega razloga ni vplivala, saj že ostale okoliščine, ki so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (poleg teže dejanja, zlasti številne pravnomočne sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve premoženjskih deliktov in dejstvo, da je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje), kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087063
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - družinska skupnost - trajnejša življenjska skupnost - dejansko vprašanje - pravno vprašanje - tiha blanketa - namenska razlaga - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen.
KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost". Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, temveč širše. V ta krog zato sodijo tudi skupnosti oseb, ki so po vsebini podobne tistim osebam, ki živijo skupaj - to pomeni, da jih vežejo podobne pravice, dolžnosti, čustvena povezanost in ostale lastnosti, ki so sicer značilne za osebe, ki prebivajo skupaj. Ob tem mora biti nujno izpolnjen tudi pogoj trajnosti življenjske skupnosti; razmerja med osebami v takšni skupnosti morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejših družinskih in drugih življenjskih skupnosti obravnavana norma ne zajema. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali se je med obdolžencem in oškodovancem izoblikovala takšna trajnejša vez oziroma trajnejši odnos.
Sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.
KZ-1 člen 251, 251/3, 253, 253/1. ZKP člen 424, 424/1, 425, 425/2.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - načelo dispozitivnosti - obseg preizkusa - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - samostojno pravno sredstvo - sklicevanje na pritožbene navedbe - očitno neutemeljena zahteva - substanciran dokazni predlog
Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086584
KZ-1 člen 230, 230/1, 230/2.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - leasing - prejem ugodnosti
Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.
Državni tožilec ima pravico modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, vendar le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe.
Kasnejša modifikacija obtožnega akta, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, je nedopustna in prepozna: položaj, v katerem bi moralo sodišče postopek ustaviti oziroma izreči oprostilno sodbo, je že nastopil. Drugačno stališče namreč pomeni ne samo, da lahko postopek teče brez zakonitega obtožnega akta, temveč postavi obdolžence tudi v izrazito neenakopraven položaj.