Do pritožbenih očitkov, da gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek po ZNUZJV se zunajobravnavni senat ni opredelil. Teh očitkov ni mogoče označiti za očitno neutemeljene ali nerelevantne, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča, da je med zakonskimi znaki prekrška tatvine po 12. členu ZNUZJV in zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 podan popolni normativni stek v primeru, ko je storilec ukradel stvar majhne vrednosti, pa mu ni šlo za to, da ukrade stvar majhne vrednosti oziroma je bilo pri storitvi kaznivega dejanja indiferenten do vrednosti ukradene stvari. Od njihove presoje je torej odvisna uvrstitev opisanega obdolženkinega ravnanja v prekršek ali kaznivo dejanje in posledično presoja dovoljenosti odrejenega pripora.
Izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju je (lahko) podana tudi, če storilcu odločbe o prekršku ni bilo mogoče izdati in vročiti na kraju storitve prekrška oziroma, če ni bilo mogoče pridobiti njegove izjave o prekršku, pri čemer navedena pogoja predpostavljata ugotovljeno identiteto storilca.
Glede na to, da je obdolženčeva zagovornica dopolnitev pritožbe v spis vložila na dan odločanja zunajobravnavnega senata, slednji pa o njej ni vsebinsko odločil, je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in s tem tudi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po svoji naravi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.
Iz utrjene (ustavno) sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja.
Ustava v določbi 29. člena pouka, ki ga je policija dolžna dati osebi, na katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, ne našteva po točkah, vendar je iz vsebine navedene določbe jasno razvidno, da mora biti osebi, zoper katero je kazenski sum že osredotočen, učinkovito zagotovljeno najmanj, da se lahko brani sama ali z zagovornikom, da ima realno možnost priprave obrambe, da ni dolžna ničesar izjaviti zoper sebe ali svoje bližnje in ni dolžna priznati krivde, ter da je njena odločitev o sodelovanju z organi pregona zavestna, razumna in prostovoljna.
Agenti države torej lahko vstopijo v tuje prostore oziroma jih preiščejo tudi v primeru privolitve imetnika teh prostorov. Iz Ustave namreč ne izhaja prepoved, da se tisti, v katerega prostore se bo vstopilo oziroma pri katerem se bo opravila preiskava, svoji pravici do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov ne bi smel odpovedati. Vendar pa v praksi privolitev za vstop v stanovanje oziroma druge prostore in oprava preiskave prinaša številne dileme.
Temeljni pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je torej njegova seznanjenost s pravicami, ki mu gredo. Brez pouka o posledicah pristanka je namreč odpoved pravicam lahko zgolj posledica neznanja, trenutne prestrašenosti oziroma podrejenosti v razmerju do policije in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz osumljenčeve proste oziroma svobodne volje. Golo, to je formalno soglasje osumljenca za vstop v prostore ali opravo preiskave, torej ne zadošča, če osumljenec pred tem ni bil seznanjen, čemu se odpoveduje.
Namen navzočnosti solemnitetnih prič je v tem, da nadzorujeta, da so bili predmeti dejansko najdeni pri hišni preiskavi oziroma posledično, da niso bili podtaknjeni. Za izpolnjenost tega namena morata biti priči navzoči na način, da lahko vršita nadzor nad integriteto preiskave, torej da najdeni predmeti in sledi niso mogli biti podtaknjeni. Takšna presoja je odvisna od okoliščin konkretnega primera.
Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper t. i. drugo odločbo, ne pa zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, po pravnomočnosti sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru II K 24080/2018 z dne 30. 7. 2026 pa obsojenec niti nima več pravnega interesa za vztrajanje pri predlogu za prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Posledično je sodišče predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, podan v zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrglo.
V primeru hišnega zapora obseg in kvaliteta prikrajšanja osebne svobode posameznika kot tudi nepovratne daljnosežne posledice za posameznika ne dosegajo enake intenzitete kot v primeru prestajanja kazni zapora v zavodu. V kolikor bo sklep Okrožnega sodišča v Mariboru V Kr 7572/2018 z dne 9. 6. 2026 postal pravnomočen, bo s tem že preprečen popoln odvzem prostosti obsojencu in posledično tudi morebiten nastanek nepovratnih škodljivih posledic zanj zaradi prestajanja zaporne kazni v zavodu. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče predlogu le delno ugodilo in izvršitev pravnomočne sodbe za obsojenca odložilo do pravnomočnosti navedenega sklepa.
Ker je po drugem odstavku 205. člena ZKP upravičeni predlagatelj za podaljšanje pripora le državni tožilec, je Vrhovno sodišče predlog preiskovalne sodnice v delu, ki nedovoljeno presega pojasnilo iz tretjega odstavka 205. člena ZKP, po drugem odstavku 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP, zavrglo.
V obravnavani zadevi kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je bila pravnomočna sodba delno razveljavljena glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V tem delu kazenski postopek še teče. Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper v četrtem odstavku 420. člena ZKP določene odločbe o priporu. V vseh drugih primerih je pred pravnomočnim končanjem postopka zahteva za varstvo zakonitosti zoper t.i. druge odločbe izključena.
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve in nato še s sodiščem druge stopnje v izhodišču, po katerem lahko storilec zahtevo po darilu izjavi izrecno ali konkludentno ter da je kaznivo dejanje dokončano že s samo zahtevo. Razlika je le, da je v prvem primeru storilčevo hotenje darila, za to pri zahtevi gre, očitno že po sami izjavi, medtem ko mora biti v drugem primeru razvidno po njeni vsebini.
Pravica do izvajanja dokazov obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja uspeha izida dokazovanja, temveč jamči samo izvedbo dokaza v primeru, ko sodišče dokaznemu predlogu ugodi.
Funkcija zagovornika se v kazenskem postopku praviloma izključuje s funkcijo priče, pri čemer se ta prepoved nanaša na vse faze kazenskega postopka, vključno s postopkom z izrednimi pravnimi sredstvi. Navedeno pravilo se uporablja tudi v postopku proti mladoletniku.
Vrhovno sodišče je ob sklicevanju na predhodne pravnomočne odločitve in ob odsotnosti dokaznih novot v izpodbijanem sklepu zanesljivo zaključilo, da s strani zagovornika izpostavljene izpovedbe prič utemeljenega suma v ničemer niso omajale. Vložnik ne more uspeti niti z zatrjevanji, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo do zagovora obdolženca, saj v primeru, ko se Vrhovno sodišče v fazi podaljšanja pripora sklicuje na predhodno pravnomočno zavzeta stališča v sklepih, v katerih je bil zagovor obsojenca upoštevan, takšna posebna opredelitev ni potrebna.
Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da storilec sprejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal, pri čemer gre lahko za pridobitev v lastniško posest z nakupom ali nelastniško posest s sprejemom stvari v zastavo. V opisu kaznivega dejanja morata biti določno zatrjevana storilčev sprejem stvari v posest in njegovo zavedanje, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa treba, da bi bil podrobno opisan tudi način pridobitve.
Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 (kadar je storjeno v modaliteti pridobitve) je storjeno, ko storilec prejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal. Namen razpolage ni izrecno predpisan med abstraktnimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja, zato ga v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ni treba zatrjevati.
Kadar je torej predmet kaznivega dejanja prikrivanja registrska tablica, ki je bila predhodno odtujena, je njena vrednost brez dvoma majhna. Vendar pa to ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja prikrivanja, saj vrednost prikrite stvari ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.
Med stvari, ki so lahko predmet kaznivega dejanja prikrivanja, je namreč šteti tudi stvari pri katerih je materialna vrednost drugotnega pomena, njihova primarna lastnost pa je, da obsegajo ali omogočanja udejanjanje kakšne pravice.
V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o predaji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo ni dovoljena. Določba 23. člena ZSKZDČEU-1 namreč celovito ureja sistem pravnih sredstev zoper odločbe o dovoljenosti predaje brez soglasja zahtevane osebe, pri čemer se določila ZKP uporabljajo subsidiarno, torej le glede vprašanj, ki v ZSKZDČEU-1 niso posebej urejena. V tem zakonu ni predvidena niti smiselna uporaba določb 420. člena ZKP, ki tudi sicer - ob upoštevanju že sprejetega stališča, da je treba določbe o dostopu do Vrhovnega sodišča z zahtevo za varstvo zakonitosti razlagati ozko - v tem primeru ni mogoča.
Obstoj utemeljenega suma se presoja skozi objektivno-subjektivno merilo razumnega človeka, kar pomeni, da gre po vsebini za sum, za katerega bi razumen človek menil, da je utemeljen. Primerljivo merilo se uporablja tudi v praksi ESČP, v skladu s katero se za utemeljen sum (angl. reasonable suspicion) predpostavlja obstoj takšnih dejstev in informacij, ki objektivnega opazovalca prepričajo v obstoj verjetnosti, da je konkretna oseba storila kaznivo dejanje.
Iz dejanskega opisa prekrška - na katerega je Vrhovno sodišče vezano in v tej fazi ne presoja njegove pravilnosti - je na podlagi izrecne navedbe v opisu mogoče prepoznati, da je storilka očitani prekršek izvršila v Ljubljani in torej ne gre za situacijo, ko kraj izvršitve prekrška ne bi bil znan in bi bilo treba uporabiti določbo 78. člena ZP-1. Glede na navedeno je skladno z določbo prvega odstavka 77. člena ZP-1 za odločanje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
Z obravnavanim prekrškom ni varovan policist kot fizična oseba, temveč njegovo izvrševanje nalog uradne osebe, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da bi z izdajo plačilnega naloga odločal o lastni zadevi. Policist ni stranka v postopku, niti priča niti nima katerega od drugih položajev po 1. točki 35. člena ZUP, temveč je uradna oseba, ki izda plačilni nalog na podlagi lastne zaznave prekrška po prvem odstavku 57. člena ZP-1.
Za krajevno nepristojno se je Okrajno sodišče na Ptuju izreklo potem, ko je že opravilo določena procesna dejanja (med drugim razpisalo narok za zaslišanje mladoletnice in odredilo vročitev obdolžilnega predloga) in s tem izvedlo tudi predhodni preizkus krajevne pristojnosti, kar pomeni, da je zamudilo časovno mejo, do katere se lahko sodišče po uradni dolžnosti še izreče za krajevno nepristojno (67. člen ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP).
Senat je ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti očitno neutemeljena, posledično pa na podlagi petega odstavka 423. člena ZKP odločil, da se predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe zavrne.