V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.
Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Sodišče je v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu utemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00093294
KZ-1 člen 54, 54/1. ZKP člen 372, 372-3.
tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - izključitev kazenskega pregona
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.
kaznivo dejanje ugrabitve in prisilnega izginotja - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkreten dejanski stan - namen - subjektivni element kaznivega dejanja - objektivne okoliščine
Zakonski znak "namen, da ugrabljenega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi" je v obravnavani zadevi razpoznaven v konkretnem opisu dejanja, z navedbo objektivnih, navzven zaznavnih očitkov. Opisano je, da je bil oškodovanec prisiljen trpeti pretepanje ter lepljenje rok in ust, kot tudi grožnjo z ustrelitvijo, podkrepljeno s strelnim orožjem, naslonjenim na njegovo glavo.
Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan, ali je izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma razjasnjen.
Izvršitveno ravnanje očitanega kaznivega dejanja je lažno prikazovanje dejstev, kar je v obravnavanem opisu napolnjeno z očitki, da je obsojenka oškodovancema najprej lažnivo prikazovala (raznovrstne) podatke o sebi in svojih bližnjih, nato pa jima navajala lažnive razloge, zaradi katerih naj bi potrebovala denar, ter jima ob tem zatrjevala, da bo ves posojeni denar vrnila, saj se bo zaposlila v Avstriji, kar je bilo prav tako lažno, saj denarja že prvotno ni imela namena vrniti, saj se v Avstriji ni zaposlila in se tudi ni imela namena zaposliti. S tem je opisano obsojenkino lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zlasti z navajanjem lažnih razlogov za vsakokratno izposojo denarja in hkratnim lažnivim prikazovanjem, da bo denar vrnila, čeprav tega namena nikdar ni imela, s čimer je pri oškodovancema ustvarjala zmoto, da sta ji v škodo svojega premoženja izročala denar.
Razlaga časovnega kriterija v obravnavanem primeru ne dopušča konstrukcije enega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katero bi bili vključeni obe obravnavani dejanji. Med dejanjema je namreč skoraj pet mesecev časovnega presledka, kar upoštevaje zlasti, da gre le za dve dejanji, kaže, da je med ravnanjema obsojenke prišlo do časovnega pretrganja in na novo oblikovane volje za storitev drugega kaznivega dejanja, storjenega zoper drugega oškodovanca, kar so okoliščine, zaradi katerih njenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot enotno dejavnost.
predlog - odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe - delo v splošno korist - zavrnitev predloga
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 421. člena ZKP, saj z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu ni bila izrečena kazen zapora, ki se izvrši z odvzemom prostosti.
prenos krajevne pristojnosti - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - kazenska ovadba zoper sodnike pristojnega sodišča
Okoliščina, da je obtoženec zoper sodnike pristojnega sodišča in druge uradne osebe, ki so delovale v konkretnem postopku, vložil kazensko ovadbo zaradi izvršitve kaznivih dejanj, sama po sebi ne more vzbuditi objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja. To bi namreč pomenilo, da lahko stranke z vlaganjem ovadb zoper sodnike zaradi nestrinjanja z njihovimi procesnimi odločitvami dosežejo njihovo izločitev iz sojenja in na ta način izigrajo pravila o zakonitem sodniku, kar ne more biti dopustno.
spor o pristojnosti - določitev krajevne pristojnosti po vrhovnem sodišču - televizijska oddaja - objava v medijih - odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje - prekršek stanja
Za postopek o prekrških, ki so storjeni s tiskom ali drugim medijem, veljajo posebna pravila za določitev stvarne in krajevne pristojnosti sodišč. Relevantni sta določbi četrtega in šestega odstavka 77. člena ZP-1.
Za prekršek, ki je bil storjen z objavo izjave po televiziji, je pristojno sodišče, na katerega območju je bila izjava posneta. Če ta kraj ni znan ali je bila izjava posneta v tujini, je pristojno sodišče, na katerega območju se objavljena izjava razširja. V primeru, da se objavljena izjava razširja na območju dveh ali več sodišč, prihaja v poštev smiselna uporaba 79. člena ZP-1, v skladu s katerim vodi postopek tisto sodišče, ki ga je prvo začelo; če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bil najprej predlagan začetek postopka.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - določitev krajevne pristojnosti po vrhovnem sodišču - objava v medijih - kraj storitve prekrška
Za primer storitve prekrška po televiziji je pristojno sodišče, na območju katerega je bila vsebina posneta, oziroma subsidiarno na območju sodišča, kjer se posnetek razširja.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora - preiskava - zavrnitev predloga
Državni tožilec se v svojem predlogu do obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sploh ni opredelil in ni navajal, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum. Nobenega dvoma ni, da je temeljni predpogoj za odreditev oziroma podaljšanje pripora obstoj utemeljenega suma, torej obstoj visoke stopnje verjetnosti, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Razlogi o tem pa morajo glede na načelo akuzatornosti izhajati ne samo iz odločbe sodišča o odreditvi ali podaljšanju pripora, temveč tudi iz predloga državnega tožilca.
Res je preiskovalni sodnik v svojem poročilu po 205. členu ZKP ob sklicevanju na obstoj utemeljenega suma in obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti natančno navedel, da je razlog za podaljšanje pripora okoliščina, da sklep o izločitvi dokazov še ni pravnomočen, vendar pa njegovo poročilo ne more nadomestiti deloma neobrazloženega in deloma protispisnega predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora.
formalno in materialno izčrpanje - materialna izčrpanost pravnih sredstev - zahteva za varstvo zakonitosti
Z vložitvijo pritožbe obsojenčevega takratnega zagovornika je izpolnjen formalni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Ni pa v delu uveljavljenih kršitev kazenskega zakona po 1., 4. in 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP izpolnjen materialni pogoj izčrpanja pravnega sredstva. Pregled pritožbe pokaže, da je obsojenčev takratni zagovornik v njenem uvodu navedel, da jo vlaga iz razlogov po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kar pa v obrazložitvi pritožbe ni obrazložil na način, kot to v vloženem izrednem pravnem sredstvu izvajajo vložniki.
ZP-1 člen 6, 6/1, 57, 57/4. ZCestn člen 27, 27/4, 42, 42/1, 42/1-7, 50, 50/5, 50/5-5. Splošni Akt o cestninjenju (2025) točka 1.2.
prekršek - opis prekrška - opis dejanja v plačilnem nalogu - storitev ali opustitev - blanketna norma - plačilo cestnine - OBU naprava - opis dejanskega stanja - opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - zakonski znaki prekrška
Opredelitev storilčevega ravnanja je predpogoj, da lahko govorimo o odgovornosti za prekršek, zato mora biti storilčeva storitev ali opustitev v opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirana.
Prekrški po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn so oblikovani kot blanketna norma, saj storilcu očitajo ravnanje "v nasprotju s predpisi". V primeru tako abstraktnih in odprtih zakonskih znakov prekrška je nujno, da se storilčevo ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi, določno konkretizira, saj je samo na ta način mogoče prepoznati, s katerim prepovedanim ali zapovedanim ravnanjem je storilec izpolnil zakonske znake očitanega prekrška.
Zahteva po konkretizaciji znakov prekrška se ne nanaša na opis vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Nujno pa je, da se v opisu dejanja opredeli konkretno izvršitveno ravnanje storilca, s katerim naj bi ta izpolnil zakonske znake določenega prekrška.
postopek s pritožbo - presoja dejanskega stanja - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - neposredni dokazi - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - pristojnost sodišča druge stopnje
Sodišče druge stopnje lahko v postopku s pritožbo presoja tudi dejanska vprašanja, vendar pa je pri tem omejeno, saj brez obravnave ne sme tehtati dokazov, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, oziroma spreminjati dokazne presoje sodišča prve stopnje, če se ta opira na neposredno izvedene dokaze.
Sodišče druge stopnje je v okoliščinah danega primera prekršilo določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj je drugače presojalo dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo na glavni obravnavi, oziroma je drugače presojalo dejstva, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ter posledično na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav za takšno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.
ZKP člen 75, 420, 421, 421/1. URS člen 29, 127. ZS člen 106, 106/1, 106/1-4.
zahteva za varstvo zakonitosti - konkretizacija navedb - samostojno pravno sredstvo - ponavljanje pritožbenega očitka - prepis - sklicevanje na predhodne vloge - zloraba procesnih pravic - zagovornik
Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne ravna v korist stranke, na drugi strani pa si pred Vrhovnim sodiščem sam zagotavlja položaj, ki ni skladen z namenom njegovega procesnega upravičenja oziroma je ta popolnoma izvotljen, kar pomeni zlorabo procesne pravice.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - prejemnik premoženjske koristi
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zagovor - pisna vloga zagovornika - ustni zagovor - procesno dejanje - glavna obravnava
Zagovor obtoženca je v ožjem smislu procesno dejanje, ki je v procesnem zakonu umeščen v ureditev poteka glavne obravnave, zaradi česar je zgolj ustni način podajanja zagovora skladen z določili 323. in 324. člena ZKP.
prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - pomanjkanje sodnikov - drug oddelek pristojnega sodišča
Opravljanje sodne funkcije na drugih oddelkih pristojnega sodišča samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval sojenje v kazenskih zadevah in narekoval prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
obnova kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - sprememba pravne opredelitve - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obsojenec svojih izvajanj po vsebini ne usmerja zoper razloge pravnomočnega sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka, temveč se vsi njegovi očitki nanašajo na kazenski postopek (in v tej zvezi na sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2006), v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakonika (KZ). Vložnik zatrjuje torej kršitve zakona, določb Ustave RS in konvencijskih pravic, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne pa kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi jih storili sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Njegove trditve se poleg tega tudi po vsebini ne nanašajo na nova dejstva in dokaze v smislu 410. člena ZKP, temveč je v jedru njegove zahteve zatrjevanje kršitve pravice do poštenega sojenja in v tem okviru kršitve pravice do obrambe, kar sploh ne more biti predmet obnove kazenskega postopka. Takšna zahteva ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092234
ZKP člen 242.
kaznivo dejanje velike tatvine - prepoznava - predlog za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.
dokončano kaznivo dejanje - aprehenzijska teorija - prilastitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja tatvine - odvzem tuje premične stvari - tatvina
Po večinsko sprejeti aprehenzijski teoriji v sodni praksi je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni treba, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala. Z izločitvijo stvari od drugih stvari in njeno, čeprav kratkotrajno posestjo, je namreč storilčev prilastitveni namen iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 že uresničen in kaznivo dejanje tedaj dokončano. Ostalo so okoliščine po kaznivem dejanju, ki na njegovo pravno opredelitev ne vplivajo.