odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
V določenih primerih je na obdolženčevo ponovitveno nevarnost mogoče zanesljivo sklepati neposredno iz konkretnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja. Te okoliščine so primeroma visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, nadaljevano kaznivo dejanje, specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (zlasti maščevanje), ter dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V določenih primerih je iz dejstev, ki jih sodišče na ravni utemeljenega suma ugotavlja v zvezi z izvršitvijo očitanih kaznivih dejanj, mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti sklepati tudi o obdolženčevih osebnostnih lastnostih in s tem o subjektivni okoliščini, ki kaže na njegovo ponovitveno nevarnost. Teža kaznivega dejanja je končno pomembna tudi za presojo zahtevane verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja. Če se ponovitvena nevarnost nanaša na huda kazniva dejanja, ki hudo ogrožajo življenje, zdravje ali varnost ljudi, zadošča za odreditev pripora že nižja stopnja verjetnosti ponovitve teh dejanj, kot pri kaznivih dejanjih z manjšo stopnjo tovrstne nevarnosti.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - izrek kazenskih točk - stranska sankcija izrek kazenskih točk
Vrhovno sodišče je v preteklosti že judiciralo, da storilcu, ki stori prekršek v času veljavne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu ni mogoče izreči. Presodilo je, da izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja pomeni, da voznik, ki mu je ta prepoved izrečena, v času trajanja prepovedi nima veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije. V prid temu govori splošna določba drugega odstavka 22. člena ZP-1, v skladu s katero se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo (samo) vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je vozniško dovoljenje začasno odvzeto.
Zahteva za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju pripornega razloga begosumnosti ne razločuje med (ne)dosegljivostjo tujca za pristojne organe Severne Makedonije kot države prosilke in njegovo (ne)dosegljivostjo za slovenske organe v postopku odločanja o izročitvi. Medtem ko je bila tujčeva nedosegljivost za makedonske organe lahko podlaga za izdajo mednarodne tiralice, ki je slovenski organi v danem primeru niso zavrnili in torej presoja njene utemeljenosti ni predmet tega postopka, je na drugi strani pri presoji pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP relevantna izključno tujčeva (ne)dosegljivost za slovenske organe, ki lahko oteži oziroma onemogoči postopek izročitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072364
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 311, 339.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - prosilec za mednarodno zaščito - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - seznanitev z vsebino listine - stek
Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno.
Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika okrožnega sodišča z besedilom pisanj, b) možnostjo drugih procesnih udeležencev s takšno seznanitvijo ter c) da ne gre za predhodne zapisnike o zaslišanju priče ali izvedenca, ki se v primeru potrebe po obuditvi spomina ali razjasnitvi protislovij vselej preberejo, kar velja še za zapisnik o zaslišanju obdolženca, če je to potrebno zaradi izvedbe dokazov o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij.
Glede možnosti seznanitve sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov je treba v splošnem pritrditi, da je seznanitev po prvem odstavku 339. člena ZKP povezana z branjem strank, predlagatelja za izvedbo posameznega dokaza ali sodnika na glavni obravnavi, po drugi strani pa niti vložnik ni povedal, zakaj sodnica posameznica (in ne senat!) ni mogla biti seznanjena z vsebino listinskih dokazov že med opravljenimi pripravami na glavno obravnavo. Še zlasti, ker je to po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje ena od sodnikovih dolžnosti/nalog, ki mu omogočajo odločanje o različnih predmetih pred glavno obravnavo, kot so sprejem priznanja krivde, izločitev dokazov, dokazni predlogi itd. ter dodatno, ker je samo povzemanje listinskih dokazov na navedeni glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 potekalo procesno urejeno z naštevanjem listinskih dokazov, njihovo identifikacijo ter beleženjem pripomb na povzeto vsebino, kar vse seznanitev sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov pred njihovim povzemanjem samo potrjuje. V takšnih okoliščinah pa drugi odstavek 339. člena ZKP ni bil nepravilno uporabljen.
URS člen 21, 21/1, 22, 29, 29/3, 34. ZKP člen 257, 258, 265, 265/1, 369, 369/4.
izvedenec psihiatrične stroke - dokazni predlog - nova dejstva in dokazi - beneficium novorum - razpravna sposobnost
Razpravna sposobnost je skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki obdolžencu omogočajo, da razume obtožbo in spremlja potek postopka (pasivno sodelovanje) ter učinkovito uresničuje svoja procesna jamstva (aktivno sodelovanje). V primeru resnega dvoma v razpravno sposobnost prvi odstavek 265. člena ZKP predvideva obvezno izvedenstvo psihiatrične stroke. Stranka bo s predlogom za postavitev novega izvedenca uspela, če bo zadostila splošnim zahtevam po konkretiziranosti in obrazloženosti dokaznega predloga in če bo izkazala utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga ni mogoče odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem.
Sodišče prve stopnje novih dokazov glede razpravne sposobnosti ni moglo upoštevati, ker so nastali po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje. Dokazi se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, zato jih je bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati kot dopustne pritožbene novote (četrti odstavek 369. člena ZKP) in se do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Prestrašenost ali ogroženost kot zakonski znak kaznivega dejanja morata biti posledica direktnega delovanja storilca - opazovanja, zasledovanja ali vsiljivega prizadevanja vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Morata biti sočasna z delovanjem storilca in povzročena z njegovim ravnanjem.
V skladu z določbo 2. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP je udeležba na predobravnavnem naroku obvezna (če se obdolženec predobravnavnega naroka brez upravičenega razloga ne udeleži, se zoper njega lahko odredi privedba ali pripor), razen, če je zoper obtožnico vložil ugovor. V tem primeru se predobravnavni narok ne opravi, če obdolženec nanj ne pride, ker se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava.
V obravnavanem primeru je očitno izmikanje obdolženca, kot pogoj za odreditev pripora zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na predobravnavnem naroku, izkazano v zadostni meri.
KZ člen 244, 244/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
zloraba položaja ali pravic - pridobitev premoženjske koristi - povzročitev premoženjske škode - namen - razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sodbe
Da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ mora biti poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist, bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo. Prav v tem je bistven razlikovalni element med krivdno povzročeno škodo gospodarski družbi, za katero storilec odškodninsko odgovarja, in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.
silobran - kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj
Neutemeljena je trditev obsojenčevega zagovornika, da v izreku opisano ravnanje obsojenca v razmerju do oškodovanega C. C. ne dosega pravnega standarda spravljanja v podrejen položaj. Iz opisa kaznivega dejanja nasilništva je razvidna tako visoka stopnja intenzitete fizičnega napada obsojenca na oškodovanca, da za izpolnitev zakonskih znakov spravljanja v podrejen položaj zadostuje že enkratno ravnanje storilca.
Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča in pravilo, da silobran zoper silobran ni mogoč, je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojenec v razmerju do oškodovanega B. B. ni mogel ravnati v silobranu.
Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni ugotovilo „biti kaznivega dejanja, ki naj bi ga izpolnil oškodovani B. B.“, ker bi šele ugotovitev obstoja konkretnega kaznivega dejanja lahko vodila do zaključka, da je oškodovanec ravnal v silobranu. Obsojenčev zagovornik prezre, da se oškodovanemu B. B. v tem kazenskem postopku ni očitala storitev nobenega kaznivega dejanja. Sodišče zato ni imelo pooblastila ugotavljati, katero konkretno kaznivo dejanje naj bi oškodovani B. B. storil s tem, ko se je vmešal v pretep. Z ugotavljanjem pravne opredelitve tega kaznivega dejanja bi namreč sodišče, v nasprotju z obtožnim načelom, samo prevzelo funkcijo pregona, ki je v rokah državnega tožilca. Upoštevaje navedeno za presojo, da je oškodovani B. B. ravnal v razmerju do obsojenca v okoliščinah silobrana, povsem zadoščajo ugotovitve sodišča, da je od svojega prijatelja C. C., ki je bil žrtev kaznivega dejanja nasilništva, odvračal istočasen, resničen in protipraven napad.
krajevna pristojnost - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Kazenska ovadba, vložena zoper obdolženca s strani nekdanje predsednice sodišča, zaradi daljšega preteka časa ne predstavlja razloga za prenos krajevne pristojnosti.
pravica do pravnega sredstva - napačen pravni pouk - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - premoženjskopravni zahtevek
Zakonodajalec je v 398. členu ZKP določil primere, v katerih je Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o rednem pravnem sredstvu zoper sodbo druge stopnje; v konkretnih primerih to lahko pomeni, da je jamstvu 25. člena Ustave zadoščeno šele s tristopenjskim sojenjem pred rednimi sodišči. Onkraj primerov, predvidenih z določbo 398. člena ZKP, pa je skrb za uresničevanje dvostopenjskega sojenja prepuščena sodiščem prve in druge stopnje. To zahteva, med drugim, tudi ustavnoskladno razumevanje dometa reformatoričnih pooblastil, ki jih je zakonodajalec namenil pritožbenim sodiščem. Sodno varstvo jamstva dvostopenjskega sojenja je v tem primeru lahko zagotovljeno z izrednimi pravnimi sredstvi.
Ureditev hitrega postopka o prekršku omogoča odločanje na treh ravneh. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) sta zagotovljeni v okviru zahteve za sodno varstvo zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ. Ureditev postopka s pritožbo pritožbenemu sodišču ne omogoča, da bi poseglo v dejansko stanje, ki sta ga ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pravilnosti dejanskih ugotovitev namreč ne preverja po uradni dolžnosti in tudi nima pooblastila, da bi ob obravnavi zatrjevanih kršitev zakona podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.
Sodišče druge stopnje v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje ni poseglo, pač pa je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je storilec s tem zadostil materialnemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP. V skladu z ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča RS in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je namreč dokazno breme iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS), kar pomeni, da mu storilec zadosti že s tem, da izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072319
KZ-1 člen 263, 263/2. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - uradno dejanje - policist - namen - preizkus alkoholiziranosti - napeljevanje - položaj - ekskluzija dokazov - nezakonit dokaz - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je podano le, če storilec pri uradni osebi posreduje za dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Takšno zakonsko dikcijo sta teorija in sodna praksa napolnili tako, da je posredovanje kaznivo, kadar storilec skuša pri uradni osebi doseči neko nezakonito ravnanje ali odločitev, torej jo napeljati, da bi izvršila kaznivo dejanje. Nasprotno znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, če storilec pri uradni osebi skuša sprožiti odločitev za neko povsem zakonito ravnanje, do katerega je uradna oseba tudi sicer upravičena.
Zakonodaja ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti, temveč je odreditev preizkusa alkoholiziranosti diskrecijska pravica policista. Gre primarno za preventivni ukrep, ki zavoljo učinkovitosti ne zahteva t. i. sprožilne situacije. Vendar smejo policisti relevantne delovne naloge izvajati le z namenom zagotovitve varnosti udeležencev v prometu in jih pri tem ne smejo voditi kakšni drugi, zasebni, nedovoljeni interesi. Uradno dejanje, do katerega je sicer uradna oseba na podlagi predpisov upravičena, lahko preide v polje kaznivosti tudi takrat, kadar storilci ravnajo s t. i. fraudoloznim namenom.
Ker je kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP umeščena med tako imenovane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka velja, da je treba sodbo razveljaviti vselej, ko je kršitev podana, pri čemer ni pomembno, ali oziroma v kolikšni meri je oziroma bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče tako ne sme presojati, ali bi bila očitno enaka sodba izrečena tudi brez nedovoljenega dokaza.
Sodba se na dokaz opira takrat, ko obstaja vzročna zveza med spoznavno vrednostjo tega dokaza in obsodilno sodbo. Že iz jezikovne razlage določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izhaja, da vzročna zveza ni podana zgolj, kadar se sodba na nek dokaz izrecno sklicuje, temveč tudi, ko je iz ocene drugih dokazov razvidno, da je tudi nedovoljen dokaz očitno vplival na odločitev sodišča, četudi se sodba izrecno nanj ne sklicuje. Tako so v vzročni zvezi s sodbo tisti dokazi, na podlagi ali s pomočjo katerih je sodišče ugotovilo kakšno pravno relevantno dejstvo. Nasprotno dokaz, ki ni vir relevantnih oziroma odločilnih dejstev, ne predstavlja opore sodbe. Odločilno je tudi, ali je nedovoljen dokaz obdolžencu v škodo ali v korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073353
ZKP člen 372, 372-1. KZ-1 člen 190, 190/1. DZ člen 142, 142/1, 151, 151/2, 151/3, 151/5.
odvzem mladoletne osebe - onemogočanje stikov - izvrševanje stikov - preprečevanje stikov - zakonski znak kaznivega dejanja - starševska skrb
Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe je mogoče izvršiti tudi z odvzemom mladoletnika tretji osebi, kateri starš, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, otroka prepusti v začasno varstvo.
pripor - koluzijska nevarnost - udeleženci postopka - priče - vplivanje na priče
Za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je treba zaslišati procesne udeležence, ampak morajo biti podane posebne, konkretne in specifične okoliščine, na podlagi katerih je mogoče a) z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) utemeljiti realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Le teoretična možnost vplivanja na priče ali navedba, da bo treba priče šele zaslišati, ne zadostuje za sklep, da so podani razlogi za pripor, teža kaznivega dejanja pa tudi ni tista posebna okoliščina, ki bi upravičevala bojazen, da bo obdolženi oviral kazenski postopek tako, da bo vplival na priče.
Niti iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri vplivanja na priče. Iz pravnomočnega sklepa izhajajoče splošno dejstvo, da naj bi bilo v kaznivo dejanje udeleženih več oseb, s katerimi bi obdolženec lahko stopil v stik – kot to velja za vsako zadevo – oziroma da do odreditve pripora še niso bile zaslišane vse priče, samo po sebi ne zadošča za sklepanje o obstoju konkretne, realne in upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti vplival na priče oziroma soudeležence.
trajanje pripora po vloženi obtožnici - sklep o podaljšanju pripora
Upoštevaje zakonsko ureditev, ki natančno določa maksimalni čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice, v sklepu o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ni treba navajati časa trajanja tega omejevalnega ukrepa.
odvzem premoženjske koristi - dejanski prejemki - pravna oseba - storilec - lastnik - zakoniti zastopnik - odklonilno ločeno mnenje
Vrhovno sodišče je že presodilo, da je v primeru, ko sicer premoženjsko korist formalno pridobi pravna oseba, vendar za njo v celoti stoji storilec, le-temu mogoče odvzeti premoženjsko korist kot njenemu posrednemu in dejanskemu pridobitelju. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj iz povzetih pravnomočnih ugotovitev izhaja, da je šla premoženjska korist sicer neposredno pravnima osebama, za katerima pa je stal obsojenec, saj je imel nad njima popolno oblast in je bil tako kot edini družbenik in zakoniti zastopnik teh družb dejanski in posredni prejemnik premoženjske koristi. Zato je razumna in zakonsko skladna presoja pravnomočne sodbe, da se premoženjska korist, ki izvira iz kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, v celotnem pravnomočno ugotovljenem obsegu naloži v plačilo obsojencu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073625
ZKP člen 496, 496/1, 496/2. KZ-1 člen 70a, 70a/1, 70a/2.
varnostni ukrep - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kontradiktornost postopka - pravica do izjave
Presoja o tem, ali bo sodišče pred odločitvijo o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaslišalo storilca, je vedno stvar presoje sodišča, ki glede trajanja ali spreminjanja tega ukrepa praviloma odloča na podlagi mnenja zdravnikov, ki v času izvajanja ukrepov spremljajo storilčevo zdravstveno stanje. Načelo kontradiktornosti je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih stališč, kar še posebej velja, ko postopek pred sodiščem teče na podlagi predloga. Storilcu omogoči priti do besede v postopku in preprečuje, da bi postal le njegov predmet.
Izvenobravnavna sodnica je o nadaljnji potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa odločala po uradni dolžnosti, ko za manifestiranje pravice v postopku ni bilo potrebno soočenje stališč morebitnega predlagatelja postopka in storilke. Sodišče je priskrbelo poročilo UKC Maribor o poteku storilkinega zdravljenja, ki je predstavljalo edino novo procesno gradivo, s katerim stranke postopka predhodno niso bile seznanjene. Zaradi uresničitve pravice do izjave ga je posredovalo v izjavo storilki in njenemu zagovorniku, ki sta se s poročilom v postopku imela možnost seznaniti in se do njega opredeliti, storilka pa je uresničila svojo pravico do izjave.
Tako kot je potrebnost zaslišanja storilca vedno stvar presoje sodišča, je stvar njegove presoje vedno tudi ocena, ali je poleg mnenja zdravnikov, ki spremljajo storilčevo zdravljenje, treba opraviti še njihovo zaslišanje ali pridobiti dodatna izvedenska mnenja.
ZKP člen 15, 94, 94/1, 98.a, 420, 420/1, 420/4, 422/2.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - separatni stroški
Edini namen vložitve zahteve je v tem primeru obremenitev Vrhovnega sodišča in poskus povzročitve zastoja v kazenskem postopku zaradi kopičenja funkcionalno pristojnih sodišč, ki naj vodijo postopek in odločajo o obrambnih zahtevkih. Vložitev obravnavane zahteve ima hkrati vse znake navideznega uveljavljanja pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Na takšna ravnanja se je Vrhovno sodišče dolžno odzvati (15. člen ZKP), tudi z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov, ki naj bremenijo tistega, ki jih povzroči z zlorabo procesne pravice. Pri tem ni pomembno, da vložnik pravice do vsebinske obravnave vložene zahteve niti ni imel. Zadošča že, da je lahko – na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP – pričakoval obravnavo vloge in odgovor Vrhovnega sodišča. Nastali stroški so torej posledica vložnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedi zlorabe procesnih pravic in neodvisno od izida kazenskega postopka, h kateremu (prav zaradi izključenega dostopa do Vrhovnega sodišča) vložnik s svojo vlogo ne more nikakor prispevati.
Ta izhodišča je Vrhovno sodišče vrednotilo z upoštevanjem podatkov o zapletenosti in teku kazenskega postopka, v katerem morajo sodišča odgovoriti na veliko število obrambnih vlog, z večjim številom udeležencev na strani obrambe, in hkrati skrbeti za vodenje postopka brez nepotrebnega odlašanja. To so okoliščine, v katerih se bremenu sodišč še posebej poudarjeno pridružuje dolžnost vseh udeležencev, da se vzdržijo dejanj, ki bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in ki bi pomenila zlorabo procesnih pravic. Iskanje dostopa do Vrhovnega sodišča, ki ga ob jasnih določbah prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP nikakor ni mogoče doseči, v takšnih razmerah narekuje, da se tudi Vrhovno sodišče odzove na način, ki mu je na razpolago v skladu z določbami ZKP.
sporazum o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali in pod katerimi pogoji je mogoč odstop od že sklenjenega, vendar s strani sodišča še ne preizkušenega oziroma sprejetega sporazuma o priznanju krivde.
Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi sklenjen dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilstvom, ki je rezultat pogajanj med njima, pod katerimi pogoji bo obdolženec priznal krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe. Sklenjen sporazum (čeprav po svojem bistvu pomeni način konsenzualnega reševanja kazenskih zadev) sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe le zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki. Potrebna je namreč naknadna kontrola izpolnjevanja vseh v zakonu določenih formalnih in vsebinskih pogojev ter njegova legitimacija, ki je udejanjena s tem, da ga sprejme sodišče.
Če volja ene od strank sporazuma za njegovo ohranitev (s takšnega ali drugačnega razloga) ni izražena, sodišče takšnega sporazuma na predobravnavnem naroku ne sme sprejeti. Kot utemeljeno zaključuje sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, bi v nasprotnem primeru sodišče voljo ene ali obeh strank nadomestilo s svojo, s čimer bi se postavilo v vlogo stranke sporazuma. Takšna procesna situacija ne bi bila le v nasprotju z ločenostjo funkcij sojenja in pregona, temveč bi bila tudi v nasprotju s temeljno vlogo sodišča pri presoji sprejema sporazuma o priznanju krivde.
Učinki sporazuma nastopijo šele, ko sodišče na predobravnavnem naroku (oziroma, če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi) preveri soglasje volj strank in vsebino sporazuma. V nasprotnem primeru bi že sama sklenitev sporazuma do določene mere ustvarjala učinke res iudicata, pristojnost sodišča pa bi bila omejena zgolj na presojo vsebine sporazuma, ne pa tudi na njegovo bistvo, ki je ravno v soglasju volj obeh strank.
Stranki lahko od sporazuma odstopita (ne da bi za to navajali posebne razloge) do njegove sodne presoje na predobravnavnem naroku oziroma, če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi.