pripor - odreditev pripora - beg obdolženca - priporni razlog begosumnosti - naknadna kontradiktornost
Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 60007/2011 z dne 10. 1. 2020 presodilo, da ko je obdolženec na begu oziroma če se skriva, sodišču ni dosegljiv, zato je zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec s skrivanjem povzroči nezmožnost vročitve tožilskega predloga za odreditev pripora, s čimer se posledično tudi odreče pravici do polne kontradiktornosti. Takšnemu stališču Vrhovnega sodišča je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presodilo, da je kontradiktornost pri odrejanju pripora zagotovljena z izvedbo naroka po 204.a členu ZKP v navzočnosti obeh strank (obdolženca in državnega tožilca) ter zagovornika. Predpostavka, da se takšen narok opravi, je odvzem prostosti obdolžencu in njegova privedba k preiskovalnemu sodniku. Kadar sodišče odreja pripor zoper obdolženca, ki se skriva ali je na begu, po naravi stvari narok v njegovi navzočnosti ni mogoč, obdolžencu pa praviloma tudi ni mogoče vročati sodnih pisanj. V takšnem primeru sodišče odredi pripor, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, obdolžencu pa omogoči, da se izjavi takoj po prijetju.
Pravica obdolženca, ki je bil prijet na podlagi predhodno odrejenega pripora, do zaslišanja pred sodiščem, s katero se zagotavlja naknadna kontradiktornost, pa ne izhaja le iz določb 22. in 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, temveč tudi iz izrecne določbe četrtega odstavka 202. člena ZKP, ki med drugim predvideva, da se sme obdolženec zoper sklep o priporu pritožiti na senat v 24 urah od ure, ko mu je bil izročen sklep o odreditvi pripora. Če je priprt prvič zaslišan po preteku tega roka, se lahko pritoži ob tem zaslišanju. Iz navedene zakonske določbe nedvoumno izhaja dolžnost sodišča, da obdolženca brez odlašanja zasliši v primeru, ko je bil zoper njega odrejen pripor, ne da bi sodišče pred tem opravilo kontradiktorni narok in ga zaslišalo, ko je pripor zoper njega realiziran in mu je vročen sklep o odreditvi pripora. ZKP v tem primeru obdolžencu daje celo posebno pravico do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo lahko udejani ob tem zaslišanju.
pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - dejansko izvajanje pripora - učinkovitost
Že iz jezikovne razlage navedene določbe oziroma konkretneje besedne zveze „če je obdolženec v priporu“ je razvidno, da je mogoče na predlog državnega tožilca pripor po vloženi obtožnici podaljšati le v primeru, če se pripor dejansko izvaja. Z drugimi besedami: pripor je po vloženi obtožnici mogoče podaljšati, če je ta efektiven, to pomeni, da se mora obdolženec nahajati v priporu. V skladu z razlagalnim argumentom a contrario to pomeni, da v skladu z določbo drugega odstavka 272. člena ZKP pripora po vloženi obtožnici ni mogoče podaljšati, če obdolženec ob vložitvi obtožnice ni v priporu.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Presoja, da je obsojenec s tem, ko je B. kot poroka zavezal za plačilo posojila oz. leasing obveznosti, ne da bi bila za to podlaga v poslovnem razmerju s prejemniki koristi, zlorabil položaj predsednika upravnega in glavnega izvršnega direktorja, je skladna z ustaljeno sodno prakso.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059159
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.. ZKP člen 10, 10/1, 371, 371/1, 371/1-10, 371/2, 385.. URS člen 29, 29-3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - uporaba milejšega zakona - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - ne bis in idem - prepoved reformatio in peius - načelo enakega varstva pravic
Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je bila novela KZ-1G sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Ne glede na zvišanje predpisane kazni pa je sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki mu omogočajo ustrezno individualizacijo kazni, in sicer velik razpon predpisane kazni v šestem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do petnajstih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporaba milejše vrsti kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).
Plačilni nalog po 57. členu ZP-1 se izda samo, če prekršek ugotovi pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa sama (bodisi z osebno zaznavo ali z uporabo tehničnih sredstev bodisi z ugotovitvami na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju storitve prekrška). Navedeni zakonski kriterij v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj je prekršek zaznala uslužbenka oškodovanega javnega podjetja A. d.o.o., pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa pa je relevantna dejstva v postopku o prekršku začela ugotavljati šele po podaji oškodovančevega predloga slabe tri mesece po storitvi prekrška.
Konkretno vodenje hitrega postopka o prekršku je odstopalo od zakonske ureditve v tem, da je bila storilcu takoj izdana pisna odločba z obrazložitvijo (namesto brez obrazložitve) in da je bil storilcu dan pravni pouk, da lahko vloži zahtevo za sodno varstvo (namesto da bi bil poučen, da mora najprej vložiti napoved za sodno varstvo). Nobene izmed teh kršitev ni mogoče opredeliti kot bistvene kršitve določb postopka o prekršku v smislu drugega odstavka 155. člena ZP-1.
Sodišče mora pri odrejanju pripora zoper mlajše polnoletnike še posebej skrbno presoditi pogoje za pripor. To je mogoče izpeljati že iz splošnega pravila, da je pripor dopustno vselej odrediti le v izjemnih primerih, če je to neogibno potrebno za uresničitev ciljev, ki se zasledujejo s tem omejevalnim ukrepom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00058890
URS člen 7, 7/1. KZ-1 člen 4, 6, 209, 209/1. ZVS člen 6, 6/2.
ločitev države od verskih skupnosti - avtonomija cerkve - suverenost držav - pristojnost rednih sodišč - sodno varstvo - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Svoboda verskih skupnosti je v okviru načela o ločitvi države in verskih skupnosti, tako omejena s suverenostjo države, da državni organi izvršujejo suvereno oblast in vse oblastne funkcije na celotnem ozemlju države, iz česar izhaja, da je državno pravo nad cerkvenim in da na slednjega, kolikor se ne nanaša na zadeve, ki so izključno verske narave ali sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti, sodišče ni vezano. Tudi cerkveni zakoniti zastopniki so dolžni delovati v skladu z Ustavo RS in državnimi zakoni. To pa zajema tudi vodenje in razpolaganje s financami, kot tudi kazensko odgovornost članov cerkve.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - predlog za podaljšanje pripora - sklicevanje na predhodne vloge - sklicevanje na predhodne odločbe o priporu
Od predlagatelja se pričakuje, da v predlogu za podaljšanje pripora v bistvenem povzame dokaze, ki kažejo na utemeljenost suma izvršitve očitanih kaznivih dejanj, da se opredeli do vpliva med dosedanjo preiskavo izvedenih dokazov na obstoj utemeljenega suma, prav tako, da navede bistvene okoliščine, ki kažejo na podan priporni razlog.
Vrhovno sodišče je pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora vezano na predlog državnega tožilca glede domnevnega kaznivega dejanja, domnevnega storilca in predlagani priporni razlog, ni pa vezano na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po obrazloženi odločbi o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen. Sklicevanje na pravnomočne odločitve sodišča, ki so podlaga za nadaljno sodno presojo v isti zadevi je tako dopustno, ne velja pa to za navedbe strank iz predhodnih vlog. Stranka se na svoje predhodne vloge ne more sklicevati, temveč mora svoje ugovore določno uveljaviti v vsaki konkretni vlogi.
zahteva za varstvo zakonitosti - primernost sankcije - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni
Ob uveljavljenem stališču, da izpodbijanje primernosti izbire in odmere kazenske sankcije, s katero sodišče odloči v sodbi, z zahtevo ni dovoljeno, mora ostati še toliko manj dopustno izpodbijanje primernosti odločitve o alternativnem načinu izvrševanja kazni zapora po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki je temu analogen postopek.
posebno huda telesna poškodba - naklep - prepovedana posledica
Zahteva nima prav, ko navaja, da je v pravnomočni sodbi umanjkala obrazložitev, ki zadeva zavestno in voljno sestavino obsojenčevega naklepa, da oškodovancu povzroči posebno hudo telesno poškodbo. V konkretnem primeru gre za položaj, ko je treba obsojenčev odnos do prepovedane posledice presojati v skladu s pravili, ki veljajo za tako imenovani dolus generalis. Pri telesnih poškodbah velja, da se ne dajo vnaprej odmeriti in se zato šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel drugega, imel v naklepu tudi poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil. Tako pravilo velja tudi za temeljno obliko posebno hude telesne poškodbe.
surovo ravnanje - zanemarjanje mladoletne osebe ali surovo ravnanje - zakonski znaki kaznivega dejanja
Obsojenec, ki je s ponavljajočim, dlje časa trajajočim fizičnim nasiljem nad sinom, ko ga je v primeru, ko ni naredil, kar mu je naročil, vsaj trikrat s pestjo boksnil v trebuj, ga vsaj trikrat na teden vlekel za ušesa in lase ter ga klofutal, kršil obveznosti skrbi in vzgoje ter grobo posegel v njegovo telesno in duševno celovitost ter mu povzročil bolečine ter s tem pri oškodovancu povzročil stisko, strah, bolečine in posledično odklanjanje stikov z očetom, izpolnil vse zakonske znake kvalificiranega kaznivega dejanja zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1.
KZ-1 člen 173, 173/1.. ZKP člen 65, 65/3, 331, 331/5, 331/6, 338.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - mladoletni oškodovanec - zaslišanje mladoletnega oškodovanca
Zakonodajalec je v petem in šestem odstavku 331. člena ZKP predvidel drugačen režim, ki velja za zaslišanje oseb, ki so mlajše od petnajst let in so bili oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. V skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP je neposredno zaslišanje teh oseb na glavni obravnavi dopustno le izjemoma, sicer pa sodišče odloči, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Stranke lahko postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, opravi zaslišanje (šesti odstavek 331. člena ZKP). Ponovno zaslišanje se lahko opravi tudi s pomočjo preiskovalnega sodnika (338. člen ZKP).
Skladno z določbami ZKP in prakso ESČP se mladoletna oškodovanka, ki je žrtev spolnega nasilja, zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, ki bi služilo zgolj preverjanju verodostojnosti njene izpovedbe, praviloma ni dopustno. Na dolžnost zagotoviti čim manjše število zaslišanja žrtev, ki se opravijo le, če so nujno potrebna za namen kazenske preiskave, ter na pomembnost zaščite žrtve pred ponovljeno viktimizacijo opozarja tudi Direktiva 2012/29/EU (20.b člen ter a) točka prvega odstavka 56. člena).
V skladu z novejšo prakso ESČP morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Glede na predstavljena izhodišča je zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Sodišče je ustrezno uravnotežilo pravici obsojenca do učinkovite obrambe kot dela pravice do poštenega sojenja in oškodovanke do varstva njene osebne integritete. Oškodovanka je v zvezi z obravnavanimi dogodki podala več izjav. To je omogočilo tako sodišču kot tudi obrambi, da so na ta način lahko primerjali (ne)skladja in zanesljivost oškodovankinih izjav. Hkrati je sodišče razpolagalo tudi s posrednimi dokazi, ki so oškodovankino izjavo potrdili.
Obsojencu je bila dvakrat v postopku dana možnost, da izpodbija verodostojnost oškodovankine izjave. Obsojenec je imel najprej zadostno možnost, da v preiskavi s pomočjo zagovornika uresniči svojo pravico do obrambe, vendar te možnosti ni uporabil. Kljub temu, da je bil v preiskavi pravilno obveščen tako o pravici do zagovornika kot tudi o dnevu in uri oškodovankinega zaslišanja, je ostal pasiven. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že sprejelo stališče, da obdolženec, "ki zavestno opusti možnost, da je navzoč pri zaslišanju prič v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da teh prič ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takšnega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti ali pa bi bila njihova izvedba zvezana z nesorazmernimi težavami. S tem zavestno sprejema možnost, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti." Enako tveganje sprejema tudi obdolženec, ki opusti možnost, da to pravico izkoristi s pomočjo zagovornika.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zahteva vložena zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico
Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da (tudi) obdolžencu v posameznih fazah postopka zagotavlja učinkovito sodno varstvo, pri čemer pa izhaja tudi iz podmene, da ni sprejemljivo, da bi se procesna kompozicija zaradi prevelikega kopičenja rednih in izrednih pravnih sredstev ustavljala na (pre)številnih ranžirnih postajah, kar bi privedlo tudi do nepotrebnih zastojev v postopku, ki bi v končni fazi lahko tudi izničili doseganje ciljev, ki jim je kazenski postopek namenjen.
izostanek procesnih predpostavk za meritorno odločanje - zavrženje pritožbe - suspenzivnost pritožbe - nastop pravnomočnosti
Vloga stranke, ki je zavržena zaradi izostanka procesnih predpostavk, se šteje, kot da sploh ne bi bila vložena. Iz tega razloga storilčeva prepozna pritožba ni mogla imeti suspenzivnega učinka glede nastopa pravnomočnosti sklepa, zoper katerega je bila vložena, torej sklepa o zavrženju storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS
Storilec, ki mu je zaradi zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek
Izreka sodbe ni mogoče označiti kot "nerazumljivega" (v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.
Sprememba obtožbe v tem primeru ne more biti plod presoje (ponovno ali dodatno) izvedenih dokazov (zlasti, ker državni tožilec sodbe ni izpodbijal), ampak kvečjemu plod materialnopravnih stališč višjega sodišča, ki je pritrdilo pritožbi obrambe. Rezultat je sprememba obtožbe, zaradi katere so se izjalovila pritožbena prizadevanja obrambe, usmerjena v izrek oprostilne sodbe. Takšna sprememba obtožbe zato pomeni nedopusten poseg v pravice obrambe in pravico do pravnega sredstva, ki bi ji sodišče v ponovljenem sojenju moralo odreči pravne učinke.
ogled - glavna obravnava - prestajanje zaporne kazni - nenavzočnost obdolženca - temeljna jamstva poštenega postopka
Sodišče je ocenilo, da je bila obsojenčeva navzočnost na ogledu potrebna, čeprav o tem ni sprejelo posebne odločbe. Ker je bila obsojencu v času ogleda odvzeta prostost, bi moralo sodišče odrediti njegovo privedbo (prvi odstavek 82.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ZIKS-1), vendar tega ni storilo. Glede na konkretne okoliščine primera, čeprav je obsojenec pred izvedbo ogleda že podal svoj zagovor in se je do obtožbe že opredelil, bi lahko sodišče ogled opravilo brez obsojenca le, če bi ta podal izrecno soglasje, da se ogled opravi brez njegove navzočnosti.
Ugotovljena kršitev ne pomeni hkrati tudi kršitve jamstev poštenega postopka iz 22. in 29. člena Ustave oziroma iz 6. člena EKČP.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor - umor na zahrbten način
Skupni imenovalec dejanj, v katerih je bilo mogoče prepoznati umor na zahrbtni način, je odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so se vsi dogodki, v katerih je Vrhovno sodišče zaznalo elemente (poskusa) umora na zahrbten način, zgodili v zasebnem prostoru, v katerem sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo oškodovanca ali storilca. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej prostorsko in časovno neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev.
začasni ekstradicijski pripor - odločba, ki je enakovredna odločbi o priporu
Sporočilo Interpola oziroma mednarodna tiralica lahko v skladu s slovensko ustavnopravno ureditvijo štejeta za akt, ki je enakovreden odločbi o priporu, samo v primeru, da je v listini med ostalim določno identificirana odločba organa države prosilke, na podlagi katere je treba tujcu odvzeti prostosti, in organ države prosilke, ki je odredil odvzem prostosti, pri čemer mora organ na prvi pogled izpolnjevati tiste lastnosti, ki jih pripisujemo sodiščem. To pomeni tudi, da ne sme delovati v okviru državnega tožilstva države prosilke.
pravica do izjave - kontradiktornost postopka - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - odgovor na predlog za podaljšanje - vročitev obtožnice - prevod obtožnice - podaljšanje pripora po izteku roka
Če obdolženec slovenskega jezika ne razume, mu sodišče ob vložitvi obtožnice, v kateri je predlagano podaljšanje pripora, zaradi same narave postopka, ki zahteva hitro postopanje sodišča, lahko vroči obtožnico s predlogom tudi na posebnem naroku. V tem primeru mu mora s sodelovanjem sodnega tolmača zagotoviti ustno prevajanje predloga in bistvenih delov obtožnice, iz katerih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Obdolžencu s tem omogoči, da se v odgovoru na predlog, ki ga ima pravico podati v roku 24 ur, po vsebini izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so navedene v pripornem predlogu in dokazih, na katere se predlog opira in ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Pritrditi je sicer zagovornikom, da prvi odstavek 8. člena ZKP določa, da je obdolžencu potrebno zagotoviti pisni prevod obtožnice. Vendar v primeru, ko je obdolženec v priporu, zato, da se mu omogoči, da se izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, zadošča, da se mu zagotovi ustni prevod bistvenih delov obtožnice, v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma. Pisni prevod celotne obtožnice pa je potrebno zagotoviti, da se obdolžencu omogoči, da zoper obtožnico ugovarja.