Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.
Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.
Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.
Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek.
Čeprav se Vrhovno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da je mogoče zahtevati izločitev sodnika, ki postopa v zadevi oziroma mu je ta dodeljena, po drugi strani pritrjuje predsedniku višjega sodišča v oceni, da je pritožnik že v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022 dejansko in poimensko zahteval izločitev višjih sodnikov Igorja Mokorela in Borisa G. Hrovata ter višje sodnice Katarine Turk Lukan, ko je prosil, da se jim zadeva zaradi izgubljenega zaupanja ne dodeli v reševanje in ko se je pri tem prav tako skliceval na dvakratno razveljavitev navedene oprostilne sodbe ter postopek pred Vrhovnim sodiščem.
ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 35, 35/1, 38, 38/2, 435, 435/2. KZ-1 člen 19, 19/1.
spor o krajevni pristojnosti - prenos krajevne pristojnosti - kraj storitve kaznivega dejanja
Obdolžencema se ne očita storitev kaznivih dejanj na območju sodišča, kjer naj bi prišlo le do dogovora za njihovo storitev.
Kazenski postopek praviloma prične teči z izdajo sklepa o preiskavi, oprava posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pa takšnega vpliva na začetek teka kazenskega postopka nima in prične postopek teči šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu.
Ker pred nobenim od stvarno in krajevno pristojnih sodišč kazenski postopek še ni bil začet niti ni bila predlagana njegova uvedba, pristojnega sodišča ni mogoče določiti ob uporabi tretjega odstavka 26. člena ZKP.
V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZKP lahko sodišče, ko odloča o sporu o pristojnosti, hkrati po uradni dolžnosti odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064799
KZ-1 člen 34, 34/1, 35, 116, 116/1, 116/1-1. ZKP člen 41, 42, 371, 371/1, 371/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje umora - poskus kaznivega dejanja - vzročna zveza - neprimeren poskus - domneva nedolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do obrambe
Časovno in krajevno povezanost storilčevega ravnanja in sicer izostale poškodbene posledice (ki se v prikazanih primerih uporabljajo kot konkretizacija merila, ali je mogoče prepoznati „otipljivo“, „konkretno“ ogrozitev pravne dobrine) v tem primeru nadomešča ugotovitev, da za nastop ogroženosti življenja obeh oškodovank po njunem odhodu domov – po tem, ko jima je obsojenec brez njune vednosti ponudil krofe z lorazepamom – zaradi njegovih učinkov preprosto ni bilo treba narediti ničesar več. S tem, ko jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet ali ne, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. To je storil med njihovim običajnim srečanjem zaradi zagotavljanja stikov med obsojencem in njegovo hčerko, v njegovem stanovanju. Krofe s prikrito dodanim lorazepamom je ponudil štiriletni hčerki, glede katere si je prizadeval za ohranitev stikov, in ženi, s katero je bil sicer v razveznem postopku. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo treba za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek "zadostne nevarnosti" za prepovedano dobrino, njegovo ravnanje pa je umeščeno v situacijo, v kateri je že mogoče prepoznati vse prvine izvršitve umora na zahrbten način.
Tako vložnik kot višje sodišče izhajata iz napačnih materialnopravnih izhodišč, da je treba za kaznivost poskusa presoditi (hipotetično) vzročno zvezo med storilčevim ravnanjem in (izostalo) prepovedano posledico, v katere nastanek naj bi bilo usmerjeno storilčevo ravnanje. Višje sodišče sicer materialnopravnih izhodišč ne ponudi, v vložnikovih navedbah pa je mogoče temelje za takšno zmoto prepoznati v praktično samodejnemu prenosu meril kaznivosti dokončanih posledičnih kaznivih dejanj v polje ugotavljanja kaznivosti njihovega poskusa. Merila vzročnosti – prav zato, ker poškodba (prepovedana posledica) izostane – pri poskusu nadomešča skrbna presoja nastanka "zadostne nevarnosti" za pravno zavarovano dobrino s storilčevim ravnanjem.
storilec kaznivega dejanja - prepovedana posledica
Formalni položaj delodajalca ni pogoj za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je to lahko storjeno tudi po drugi osebi, ki je o pravicah delavcev iz zgornje zakonske določbe pri delodajalcu dejansko odločala. Izhodišče temelji na več odločbah Vrhovnega sodišča, ki jih nižji sodišči v razlogih sodb pravilno navajata in na katere se, zaradi primerljivosti odločilnih dejstev upravičeno sklicujeta. Ker je bil torej obsojenec po opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe takšna-druga oseba, nadaljnja konkretizacija njegovega dejanskega položaja pri delodajalcu, dodajanje zakonsko ne-opisanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja ter obsojenčev popolni prevzem ravnanj v primeru delodajalčeve nezmožnosti, glede na opisano vsebino opuščenega ravnanja niso nujni. Dovolj je povezava med dejanskim položajem in ravnanjem, po kateri je obsojenčeva osebna storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 20. člena KZ-1 v celoti izkazana, posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa je po ugotovljenem neutemeljena.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - konkretizacija prekrška - javni shod - organizator shoda
Za presojo obravnavane zadeve je treba presoditi, ali storilka ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša kot taka; ali osebe, ki kot organizator nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz povzetega zakonskega besedila izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda. Besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa predvideva osebo, ki se kot taka predstavlja oziroma nastopa v upravnem postopku pred državnim organom.
Ponarejenost listine se pri posebni obliki iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 kaže v tem, da v listini storilec označi, da je ta izdana po pooblastilu neke osebe, pa pooblastila ni.
Presoja, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je s posameznim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima lahko določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Zaščita (mladoletnega) oškodovanca je lahko opravičljiv razlog za opustitev njegovega neposrednega zaslišanja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnega oškodovanca sta nižji sodišči dali prednost oškodovančevi koristi, kar je tudi bistvo inkriminacije kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in predstavlja opravičljiv razlog za zavrnitev dokaznega predloga.
Za zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe gre, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči.
URS člen 42. ZJZ člen 4, 4/1, 4/1-7, 4/1-8, 13, 13/3, 38, 38/1, 38/1-4.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - pravica do zbiranja in združevanja - organiziranje shodov in prireditev - javni shod - organizator shoda - vodja shoda
Za presojo obravnavane zadeve je tako treba presoditi, ali storilec ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša za organizatorja; ali osebe, ki kot taka nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz zakonskega besedila 7. točke 4. člena Zakona o javnih zbiranjih izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja, ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda; besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa terja, da se posameznik kot tak predstavlja oziroma nastopa v nekem upravnem postopku pred državnim organom.
prenos krajevne pristojnosti - fakultativni prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti - običajni kolegialni odnosi - poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča
Uveljavljeno stališče je, da običajni kolegialni odnosi med člani pravniškega poklica in znanstva med sodniki, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica, ne pomenijo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Vendar pa je pri tem presoja vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera: Vrhovno sodišče mora oceniti naravo osebnih povezav med sodniki in na tej podlagi ugotoviti, ali so dvomi v nepristranskost sojenja objektivno upravičeni.
ZP-1 člen 60, 60/2, 77, 77/1, 82, 82/3, 83, 83/1. KZ-1 člen 19.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - kraj storitve prekrška - samostojni podjetnik - sedež samostojnega podjetnika
Prekršek naj bi bil izvršen z opustitvijo dolžnega nadzorstva, za katero je treba po naravi stvari šteti, da je bilo izvršeno na sedežu pravne osebe oziroma sedežu samostojnega podjetnika, razen če je očitno, da je bilo dejanje izvršeno drugje.
pravica do obrambe - možnosti za pripravo obrambe - pregledovanje spisa - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - seznanitev s podatki - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Dokaz v kazenskem postopku je originalno gradivo, to je zvočni posnetek prestrežene komunikacije, s katerim se sodišče seznani tako, da ga posluša. Čeprav je v sodni praksi sprejeto stališče, da se lahko sodišče z vsebino posnetkov seznani tudi tako, da prebere prepise zvočnih zapisov, predstavlja tak način izvajanja dokazov izjemo, ki je dopustna samo pod pogojem, da stranke temu ne ugovarjajo in če tudi sodišče ne dvomi o njihovi pravilnosti in popolnosti.
Za zagotovitev poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen, pri čemer je obdolženčeva seznanitev s podatki spisa namenjena temu, da lahko še pred samim sojenjem in pred izvajanjem dokaznega postopka pripravi svojo obrambo. Neomejen dostop do spisa, ki je omogočen obdolženčevemu zagovorniku, ne more nadomestiti obdolženčeve pravice, da se brani sam, kar velja še posebej za vprašanja dejanske narave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064790
KZ-1 člen 74, 75, 76, 240, 240/1, 240/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZKP člen 100, 100/1, 104, 104/1, 105, 105/2. ZGD člen 240, 241, 244. ZGD-1 člen 247, 248, 251. ZPP člen 306, 306/2, 308, 339, 339/2, 339/2-12. OZ člen 87.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobivanje lastnih delnic - nični pravni posli - pranje denarja - navidezni idealni stek - dvojna kaznivost - predikatno kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - sodna poravnava - res transacta - pravnomočno razsojena stvar - zavarovana pravna dobrina - nekaznivost naknadnega kaznivega dejanja - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev
V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku.
Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe. Storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 se ugotavlja na dveh ravneh. Poleg zavedanja, da denar izvira iz kaznivega dejanja, se mora storilec zavedati prikrivanja izvora denarja, istočasno pa hoteti (pristati), da posledica (prikrivanje) nastane.
Kazensko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskem postopku, zahtevku oškodovanca ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti. Kolikor ravna drugače, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita. Med istima pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava (res transacta) o istem (odškodninskem) zahtevku, ima učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).
oškodovanec kot tožilec - rok za vložitev obtožnice - rok za vložitev obtožnega predloga - materialni in procesni rok
Oškodovanec kot tožilec ob prevzemu pregona ne uveljavlja svojega zahtevka, ki bi mu šel po materialnem pravu, temveč le prevzame zahtevek državnega tožilca. Vse oškodovančeve nadaljnje aktivnosti pa pomenijo le nadaljevanje že prevzetega kazenskega pregona, tekom katerega zakon določa še vrsto drugih rokov, znotraj katerih mora oškodovanec kot tožilec opraviti procesna dejanja. Med te roke spada tudi petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, v katerem mora po zaključku preiskave oškodovanec kot tožilec vložiti obtožni akt. Glede na specifično vlogo oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, znotraj katerega slednji ob prevzemu pregona ne uveljavlja svoje pravice do kazenskega pregona gre tako zaključiti, da tudi rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP predstavlja procesni rok.
Čeprav morajo izvoljeni predstavniki ljudstva trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime in je šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo, iz besed, kot jih je pod javno objavo na omrežju facebook zapisal obsojenec, izhaja, da niso podane v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot župana ali le kot pretirane izjave v javni politični razpravi z namenom kritike dela funkcionarja. Namen zapisa je izključno napad na osebnost in zaničevanje zasebnega tožilca z žaljivimi izjavami, brez izkazanega interesa po zaščiti javnega interesa ali vzpodbujanju javne razprave v zadevi javnega pomena, zato ni mogoče pritrditi zavzemanju za presojo ravnanja po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.
dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - in dubio pro reo - indici - procesna sposobnost - argument teleološke redukcije - izrek enotne kazni za dejanja v steku - umor na zahrbten način - dejanska vzajemnost
V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnosti kot kvalifikatornem znaku kaznivega dejanja umora. Prikritje ravnanja in hiter pobeg s kraja dogodka pa samo po sebi tudi ne opredeljuje zakonskega znaka zahrbtnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065174
KZ-1 člen 240, 54,.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - eno kaznivo dejanje
Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, kakor je bilo inkriminirano v času, ko sta obsojenca storila očitani jima kaznivi dejanji, je naklepni delikt, ki ga je bilo mogoče izvršiti le s tako imenovanim obarvanim naklepom (dolus coloratus). Za obstoj tega kaznivega dejanja je torej potreben specifičen storilčev subjektivni odnos do izvršitvenega ravnanja oziroma prepovedane posledice, ki ga mora v njegovi psihični sferi spremljati tudi poseben koristoljubni oziroma oškodovalni namen. Za obstoj pomoči kot kaznive akcesorne oblike udeležbe pri tem kaznivem dejanju, ni nujen obstoj neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja, temveč zadošča, da pomagač storilca pri tem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.
Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenosti njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka, kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 je subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoče pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa kraj, način ali druge okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in, ki v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek. Ko sodišče ugotovi obstoj povezovalnih elementov in obdolženca obsodi za nadaljevano kaznivo dejanje, ga obsodi za eno kaznivo dejanje. Združevani elementi v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja morajo biti tako prepleteni in povezani, da pomenijo naravno celoto, sestavljeno iz sicer več posameznih kaznivih dejanj, kar vse predstavlja isti historični dogodek.
V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen, če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
odvzem premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - izračun premoženjske koristi - metoda izračuna
Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati.
Bruto metoda se izkaže kot pravilna in pravična ravno v primerih, kot je obravnavani, kjer narava stroškov oziroma izdatkov predstavlja del biti neprava, obsojencu pa je nakup droge predstavljal strošek kot vložek v storitev kaznivega dejanja za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Navedeni institut ima zato dvojno naravo, tako restitutivno kot preventivno in ne pomeni "dodatnega" oziroma dvojnega kaznovanja.
Trditve o izvoru odvzetega denarja niso upoštevne, saj bi lahko sodišče naložilo obsojencu tudi plačilo zneska premoženjske koristi, odmerjenega po prostem preudarku od višine prejetega denarja od prodaje droge. Glede zaseženega denarja pa v postopku ni bilo nobenega dvoma, da gre za obsojenčev denar.