zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - konoplja - namen prodaje
Zgolj neupravičeno gojenje konoplje samo po sebi še ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. Proizvodnja namreč vključuje izdelavo in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu in za nadaljnjo prodajo, saj pomeni (že po jezikovnem pomenu besede) produciranje večje količine določene snovi. V primeru, ko se obsojencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je za kaznivost takšnega ravnanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni bila namenjena samo obdolženčevi lastni uporabi. Pridelava prepovedane droge mora biti takšna, da se pri njej ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi.
in dubio pro reo - domneva nedolžnosti - dokazni standard prepričanja - oprostilna sodba
Domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Dokazni standard je neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo in dubio pro reo, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma (in dubio pro reo), celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.
prekinitev postopka - zahteva za presojo ustavnosti - delo v splošno korist - rok za vložitev prošnje
Upoštevajoč primerljiva materialnopravna izhodišča za določitev alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni razumnega razloga za drugačno ureditev procesnih predpostavk za odločanje o prošnji obsojenca za izvršitev kazni z delom v splošno korist.
Ureditev alternativnih načinov izvrševanja prostostne kazni je najtesneje povezana z ureditvijo posegov v osebno svobodo (19. člen Ustave, glej tudi 6. in 7. točko obrazložitve odločbe U-I-14/20-9, Up-844/16-27 z dne 14. 5. 2020). Oblikovanje pravil o načinu izvrševanja prostostnih kaznih (tudi z delom v splošno korist) je po svojih učinkih (tudi) določanje obsega omejevanja pravice do osebne svobode. Zahteve po določni zakonski ureditvi (lex certa) so zato najstrožje in Vrhovno sodišče teh pravil ne more oblikovati samo neposredno na podlagi Ustave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00058210
URS člen 35. KZ-1 člen 48a, 48a/3, 308, 308/1. ZKP člen 378, 378/4. ZNB člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/1. ZMZ-1 člen 20, 20/1. ZIKS-1 člen 127, 127/5. ZTuj-2 člen 72.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - pogoj PCT - odklonitev testiranja - poseg v telesno integriteto - test sorazmernosti - diskriminacija - stranska kazen - izgon tujca iz države - mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 judiciralo, da t. i. pogoji PCT niso bili v neskladju z Ustavo. Testiranje na COVID-19 sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave), vendar je tak poseg ustavno dopusten, sej prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Zahteva, da obdolženec pred navzočnostjo na pritožbeni seji v navzočnosti strank opravi testiranje, ni bila nezakonita ali diskriminatorna. Ob odklonitvi testiranja, ki je onemogočila njegovo navzočnost na pritožbeni seji, se je obdolženec zavedal razumno utemeljenih posledic, ki so njegovi (prostovoljni) odločitvi sledile.
Ne obstoj katerega koli statusa mednarodne zaščite (begunca ali subsidiarne zaščite) niti postopek za priznanje tega statusa ne predstavljata pravne ovire za izrek stranske kazni izgona tujca iz države.
pravica do sojenja v navzočnosti - seja pritožbenega senata - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - kriteriji za presojo sojenja v nenavzočnosti pred sodiščem druge stopnje
Obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.
Določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato - če je odgovor pritrdilen - v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal.
Opravičiti pomeni po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila."
Vložniku zahteve za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057298
KZ-1 člen 135, 135/1.. ZKP člen 228, 228/1, 228/3, 241, 241/1.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - oškodovanec - zaslišanje priče - sugestivno vprašanje - kapciozna vprašanja
Konkretizacija obsojenčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj ter posledic pri oškodovancu, je zadostna. Oba dela opisa, tj. abstraktni in konkretni, je vselej treba vrednotiti v vzajemni povezavi, pri čemer je obsojenčev posebni namen v abstraktnem delu izrecno zatrjevan, razpozna(ve)n pa je tudi iz objektiviziranega konkretnega dela.
Oškodovanec kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 je izključno naslovnik grožnje, čeprav je uresničitev te grožnje, kot jo je predočil storilec, usmerjena (tudi) v drugo, oškodovancu bližnjo osebo.
Drugače kot pri nespoštovanju prepovedi pri zaslišanju obdolžencev izpovedba priče, čeprav je slednji zastavljeno kapciozno ali sugestivno vprašanje, ne predstavlja nedovoljenega, tj. procesno neveljavnega dokaza. Problematičen del izpovedbe je lahko kvečjemu neverodostojen, kar sodi v sfero dokazne ocene verodostojnosti (izpovedbe) priče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00057316
KZ-1 člen 240.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - napotitev oškodovanca na pravdo - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - protipravno pridobljena premoženjska korist
Pravilo podjetniške presoje torej združuje tako izhodišča objektivne kot tudi izhodišča subjektivne narave. Med prva spada (i) presoja, ali je odločevalec odločal na podlagi (po obsegu in kakovosti) primernih informacij, (ii) presoja, ali je bila odločitev usmerjena v dobro družbe (ki mora biti objektivizirana, izhajajoč iz trenutka sprejemanja sporne odločitve), in (iii) presoja, ali so razpoložljive informacije kazale na izrazito tveganje pri posamezni poslovni odločitvi. V okviru izhodišč subjektivne narave, kot jih je razvila presoja v gospodarskopravnih zadevah, pa je treba presojati, (i) ali je odločevalca usmerjal lastni interes ali interes tretjih oseb, in (ii) ali je odločevalec ravnal v dobri veri. Z drugimi besedami, presoditi je treba, ali je odločevalec varoval interese principala, v tem primeru – gospodarske družbe.
Protipravno pridobljena premoženjska korist in premoženjsko oškodovanje na drugi strani se nujno ne prekrivata. Pri presoji premoženjskopravnih zahtevkov je treba upoštevati dinamiko obligacijskega razmerja, pri čemer so pri presoji civilnopravnih obveznosti upoštevna tudi pravno pomembna dejstva, ki so nastala po izvršitvi ravnanja in lahko civilno obveznost spreminjajo ali celo ukinjajo.
prenos krajevne pristojnosti - pritisk javnosti - civilna družba - javno izražanje mnenja
Javno izražanje stališč civilne družbe, ki je mogoče pred katerim koli slovenskim sodiščem, z vidika razumnega opazovalca ne ustvarja upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja.
zahteva za varstvo zakonitosti - nedokazanost - oprostilna sodba - kršitev kazenskega zakona
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da kadar je sodišče utemeljilo oprostitev obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP (ker dejanje, opisano v obtožbi, ni dokazano), zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti z vprašanjem, ali so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.
Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Sodišče druge stopnje torej presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen oziroma podaljšan še podani, ali pa so se okoliščine od tedaj spremenile, kar zahteva presojo vpliva teh sprememb na obstoj pripornih razlogov. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oz. podaljšanju pripora.
pripor - priporni razlog begosumnosti - okoliščine, ki utemeljujejo obstoj begosumnosti - tuje državljanstvo
Na strani obdolženca je podan tudi priporni razlog begosumnosti. Obdolženec je državljan Severne Makedonije, v Sloveniji ima zgolj dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga študija do konca septembra letošnjega leta, sicer pa z našo državo nima tesnejših vezi. Ob tem, ko je v Sloveniji soočen s kazenskim postopkom zaradi treh kaznivih dejanj, za katera so predpisane visoke zaporne kazni, je podana realna nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil in se vrnil v svojo domovino, kjer živi njegova družina, zlasti starša, ki sta tudi tista, ki ga preživljata. S tem bi se izognil kazenskemu postopku, ki zoper njega teče v naši državi, saj Severna Makedonija skladno z določbo 1. točke 8. člena Zakona o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe, št. 11/97), svojih državljanov na izroča naši državi.
podaljšanje pripora po seji senata sodišča druge stopnje - begosumnost - podaljšanje pripora - pravnomočno končan kazenski postopek
Ker ob preizkusu pripornih razlogov po opravljeni seji sodišča druge stopnje kazenski postopek zoper obtoženca še ni bil pravnomočno zaključen, je podaljšanje pripora iz pripornega razloga begosumnosti dopustno.
Trditve o medsebojnih poznanstvih in prijateljevanju sodnikov z obdolženko in njeno družino ter v zvezi s sporom s predsednikom Višjega sodišča v Celju pa ostajajo na povsem pavšalni ravni, saj predlagateljica konkretnih primerov, iz katerih bi izhajalo, da gre za takšne odnose, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose in bi lahko vplivali na nepristranskost sodnikov, ne navaja. Predsednik sodišča pa nima pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov. Njegova funkcija sodi le na področje sodne uprave. Sodniki pri reševanju konkretnih zadev niso vezani na nikakršna navodila nadrejenih in so zavezani soditi po ustavi in zakonih.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje grožnje - predlog za kazenski pregon
Procesna predpostavka kazenskopravnega varstva te časti in dobrega imena je predlog oškodovanke za pregon. Zato je treba predlog oškodovanke razumeti kot procesno dejanje, s katerim ta izvršuje svojo pravico do varstva časti in dobrega imena. Vložitev predloga za kazenski pregon ima tako poseben pomen za oškodovankino izvrševanje pravice do sodnega varstva zoper kršitve časti in dobrega imena. V veljavni zakonski ureditvi je posredovanje vsebine obsojenčevih elektronskih sporočil v predlogu za pregon ne le primerno, ampak tudi neizogibno ravnanje.
V obravnavanih pisanjih obsojenec ni kritiziral dela sodnice (niti v zadevi B. B., niti v predhodnem postopku zoper obsojenca), temveč so pisanja obsegala izključno zmerjanje in žaljivke, brez širšega konteksta; enako je ravnal tudi, ko je grožnje izrekel. Ravno to razžalitev loči od žaljive obdolžitve, namreč pri razžalitvi gre za vrednostne sodbe, ocene, oznake, katerih resničnosti zaradi njihove narave ni mogoče dokazovati. Ker gre za vrednostne sodbe o oškodovanki, obsojenčevih izjav ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti.
Vse oznake (kurba, prasica, kurbetina, gnoj, izmeček, sodrga, pizda), ki jih je imenu in/ali funkciji oškodovanke dodal obsojenec so psovke oz. nizkotni izrazi, ki označujejo lahkoživega, ničvrednega, zanikrnega, lenega, prezira vrednega človeka.
Navedba obsojenca, da bo z oškodovanko poračunal do Žal je namig na napad na njeno življenje in telo. Take besede so pri oškodovanki zato lahko objektivno vzbudile občutek strahu pred napadom na njeno življenje in telo.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056816
KZ-1 člen 235, 249. ZKP člen 354, 354/1, 371, 371/1-11, 372, 372-1. ZDDV-1 člen 44, 45, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 76.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - vrnitev davka - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčni postopek - kazenski postopek - dokazno breme - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - poslovna listina - blanketna norma - obveznost vodenja poslovnih knjig - prekoračitev obtožbe - pravica do obrambe
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.
Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov, ki sta bila podlaga za obračun DDV na obrazcu DDV-O, ki ju je računovodkinja I. K. posredovala davčnemu organu preko portala e-Davki. Za presojo utemeljenosti tega očitka v kazenskem postopku (drugače kot v davčnem postopku) ni zadoščala ugotovitev opustitve davčnega zavezanca A. pri predložitvi pogodb ali drugih dokumentov, ki bi dokazovali namen opravljati obdavčljivo dejavnost v zvezi s predmetnima nepremičninama. Temveč je moralo sodišče v tem postopku pri presoji odsotnosti takšnega namena kot ga za odbitek vstopnega DDV predpisuje prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 ugotoviti, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin obravnavanih poslov z gotovostjo izhaja, da je takšen namen izključen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056519
ZKP člen 394.
odločanje na seji pritožbenega senata - priznanje krivde - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. V sodbi I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022 je Vrhovno sodišče presodilo, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil, nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni. Priznanje krivde je torej okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
Pritožbeno sodišče je torej pri presoji višine kazenske sankcije, poleg teže kaznivega dejanja, ki je razvidna že iz njegovega opisa v sodbi sodišča prve stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo olajševalno okoliščino, ki jo je sicer ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tej okoliščini je v okviru pravne presoje dalo drugačno težo, kar je vplivalo na izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem ni kršilo določbe 394. člena ZKP, instrukcijske maksime in načela materialne resnice, kot to neutemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.
Velik razpon predpisane kazni (od treh do petnajstih let zapora) sodišču omogoča ustrezno individualizacijo kazni, obsojencu pa je mogoče v skladu z določbo 50. člena KZ-1 kazen omiliti pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati in če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
Kaznivo dejanje ropa, ki je sicer umeščeno v triindvajseto poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, spada med dobrinsko mešane delikte, saj je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja, pri čemer je sila ali (in) grožnja usmerjena zoper posestnika stvari. Kaznivo dejanje ni usmerjeno le zoper premoženje, ampak je tudi osebno kaznivo dejanje. Gre namreč za nedovoljeno poseganje v človekovo dostojanstvo, tako da z vidika spoštovanja osebnostnih pravic, ki so v njegovi enkratnosti lastne vsakemu posamezniku, in so ustavno varovana kategorija, uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, konceptualno ni sprejemljiva. Glede na pomen zagotavljanja varnosti življenja in telesne integritete, kot poudarjeno pravno zavarovane dobrine, konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju ropa ni mogoče uporabiti.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti - zakonski znak javnosti - javnost
Zakonskega znaka javne sramotitve ni mogoče razlagati le skozi prizmo komunikacijskega sredstva, s katerim so bile žaljive vsebine prenesene naslovnikom. Zaključek, da je izpolnitev tega zakonskega znaka odvisen le od tega, da je domnevni storilec vsebino poslal prek elektronske pošte, brez da bi pri tem upoštevali druge vidike komunikacije, bi lahko pomenilo izvotlitev varstva časti in dobrega imena narodne skupnosti, čemur je sicer 165. člen KZ-1 namenjen.
Javno deluje tudi tisti storilec, ki izjave namenja zaporedoma različnim osebam, če je s tem (in je mogoče šteti, da gre za enotno dejanje) želel nasloviti nedoločen krog naslovnikov. Zaključek, ki izhaja iz povzetih stališč, je, da pošiljanje elektronske pošte, katere pošiljatelj sicer nedvomno uživa ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti, ne izključuje javnosti delovanja v smislu 165. člena KZ-1.
kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev - logična razlaga zakona - teleološka razlaga zakona - predložitev neresničnih podatkov
Omenjanje (neresničnih) podatkov, pomembnih za »odobritev« ugodnosti, je sledeč logični in teleološki razlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 nedoslednost zakonodajalca, ne manjko inkriminiranja preslepitvenih ravnanj storilca v fazi po striktni odobritvi ugodnosti. Do oškodovanja financerja ter posredno drugih konkurenčnih prosilcev za ugodnost pride ob izplačilu sredstev, zato bi bilo nerazumno, kolikor preslepitveno ravnanje v fazi, ko pristojne osebe financerja preverjajo ne/izpolnitev odložnih pogojev za učinkovanje (pogodbeno) prevzetih obveznosti, ne bi bilo kaznivo. Zmotna predstava o pomembnih okoliščinah v sferi financerja, ki je v vzročno-posledični povezavi s preslepitvenim ravnanjem storilca, lahko vznikne na kateri koli točki financiranja do dejanske pridobitve ugodnosti (izplačila sredstev).
ne bis in idem - načelo enakosti - načelo določnosti predpisov
Sodišči sta na (za vložnika sporno) razlago prekrškovne določbe oprli stališče, da sta bili pravna oseba in njena odgovorna oseba za isti prekršek že kaznovani. Odločilno vprašanje je torej, katera razlaga v največji meri zagotavlja učinkovito uporabo pravila ne bis in idem. Časovna razsežnost prekrška, ki je osrednji problem te zadeve, je ključna za presojo, ali gre za isti prekršek (idem) ali ne.
Kaznovalnopravna določba le navidez zadosti merilom predvidljivosti, če je zgolj od (ne)aktivnosti prekrškovnega organa odvisno, ali in kdaj bo nad posamezno storilko prekrška zaradi neodprtja transakcijskega računa (ponovno) uveden prekrškovni postopek in ali oziroma kdaj bo takšna oseba (ponovno) spoznana za odgovorno storitve vsebinsko enakega prekrška, za katerega je bila že pravnomočno spoznana za odgovorno.
Materialnopravno stališče, da gre za prekršek stanja, odraža stališče o časovni in izkustveni povezanosti ravnanja storilca, ki se kaže v dlje časa trajajoči opustitvi odprtja transakcijskega računa. V odsotnosti vsakršne opore v zakonski določbi, ki bi omogočala drugačno določitev časovnih razsežnosti prekrška, je to tisto stališče, ki omogoča učinkovito uporabo pravila ne bis in idem in krepi predvidljivost kaznovalnopravnega odziva na kršitev predpisa.