stroški kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - stroški zagovornika po uradni dolžnosti - procesni položaj zagovornika
Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zagovornik izključno v svojo korist, ni dovoljena. Nedovoljena je zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odmeri stroškov in nagrade za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, če je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev, ker bi bilo sicer ogroženo obsojenčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.
ZKP člen 8, 8/6, 371, 371/1, 371/1-3. URS člen 29.
jezik v postopku - prevod listine - sodni tolmač - pravica do obrambe
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana samo, če bi bila obsojenka kljub svoji zahtevi v postopku prikrajšana za pravico uporabljati svoj jezik, ki je različen od jezika, v katerem je potekal kazenski postopek.
Jedro očitkov v zahtevi je v tem, da prevodov dokaznega gradiva v slovenski jezik ni opravil sodni tolmač, kar ni vprašanje obsojenkine pravice do uporabe lastnega jezika, temveč gre lahko - z vidika kršitev, ki so upoštevne v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, - samo za vprašanje obsojenkine pravice do obrambe iz 2. alineje 29. člena Ustave RS in drugega odstavka 5. člena ZKP ter (širše) obsojenkine pravice do poštenega sojenja iz prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki so lahko prekršene, če se v spisu nahajajo dokazi v tujem jeziku ali če prevodi dokaznega gradiva niso dovolj kakovostni.
ZKP člen 361, 361/5, 420, 420/1, 420/4. URS člen 25.
pripor - podaljšanje pripora ob izreku sodbe - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
V skladu z zakonskimi določili prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora ob izreku sodbe ni dovoljena.
Pravici po 25. členu Ustave zadoščeno tudi v primeru, ko višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da po pritožbi tožilstva pripor zoper obtoženca podaljša, saj je bilo obtožencu zagotovljeno jamstvo dvostopenjskega odločanja.
Neutemeljeno je stališče zahteve, da mora - če obstoj utemeljenega suma temelji na posrednih dokazih - že v fazi odreditve pripora obstajati sklenjeni indični krog. Zahteva po obstoju tako imenovanega sklenjenega indičnega kroga, ki pomeni, da morajo posamezni indici tvoriti logično sklenjen življenjski krog, iz katerega sledi sklep, da je dejanje dokazano, se nanaša na obsodilno sodbo, pri kateri mora biti obsojenčeva krivda dokazana s standardom gotovosti oziroma onkraj razumnega dvoma. V zvezi z utemeljitvijo obstoja utemeljenega suma pri odreditvi oziroma podaljšanju pripora pa je iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno stališče, da sodišče v tej fazi postopka obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov oziroma tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, temveč presodi le, ali zbrani dokazi zadoščajo za artikulirano in konkretno stopnjo verjetnosti, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - nezakonito posredovanje - uradno dejanje
Ob pravilni razlagi drugega odstavka 263. člena KZ-1 ni pomembno, ali uradna oseba, pri kateri se posreduje, uradno dejanje tudi opusti. Pomembno je, ali je posredovanje usmerjeno v uradno dejanje, ki sodi v polje nalog, ki jih je (bila) uradna oseba pristojna opraviti. Zato je za izpolnjenost biti inkriminacije po drugem odstavku 263. člena KZ-1 in torej kaznivost posredovanja še manj pomembno, ali je uradno dejanje, ki ga uradna oseba (v nasprotju s prizadevanji storilca) tudi dejansko opravi, prosto pravnih in dejanskih napak.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - pravna opredelitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Če se spolni napadi ponavljajo v daljšem časovnem obdobju zoper isto osebo z različnimi izvršitvenimi dejanji, se dejanje storilca pravno opredeli po najtežji obliki kaznivega dejanja.
Zloraba se kaže v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, v dajanju ali obljubljanju materialnih ali drugačnih koristi ali v grožnjah s poslabšanjem položaja v primeru, da oškodovanec ne pristane na spolno občevanje ali drugo spolno dejanje.
prisiljenje - znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - resna grožnja - disciplinski postopek
Izhodišče za presojo, ali pomeni obdolžencu očitano dejanje kaznivo dejanje, predstavlja opis dejanja, kot je zajet v izreku izpodbijanega sklepa. Po ustaljeni sodni praksi namreč velja, da morajo biti v izreku sodbe (smiselno pa tudi v izreku sklepa o sodnem opominu) konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki jasno razmejujejo kaznivo ravnanje od nekaznivega.
Prvi odstavek 132. člena KZ-1 ne prepoveduje vsakršnega vplivanja na voljo in ravnanje drugih oseb, temveč prepoveduje in sankcionira samo tista ravnanja, ki za usmerjanje ravnanja druge osebe uporabljajo silo ali resno grožnjo.
Opis dejanja v konkretnem primeru v ničemer ne razmejuje med dopustnim (nekaznivim in običajnim) ukazom v vojski, s katerim nadrejeni vplivajo na voljo in ravnanje podrejenih vojaških oseb, ter ukazom, ki bi lahko pomenil kaznivo dejanje prisiljenja v smislu prvega odstavka 132. člena KZ-1.
Vložnik utemeljeno opozarja, da situacijo, ko sporna, resnična dejstva ali vrednostne sodbe poda novinar pri opravljanju časnikarskega poklica, ureja specialna določba tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Navedena določba izključuje protipravnost ravnanja osebe, ki se o kom žaljivo izrazi pri izpolnjevanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Tisku se ne sme nalagati prevelikih odgovornosti, zaradi katerih bi bilo onemogočeno opravljanje njegove vloge varuha javnega interesa, zato smejo biti proti novinarjem kazenske sankcije izrečene le izjemoma, ko za to obstaja pereča družbena potreba. Hkrati pa tudi tisk ne sme prestopiti meja delovanja v javnem interesu, zato so izjave novinarjev varovane le, dokler delujejo v dobri veri, na podlagi točnih informacij in ko dejansko podajajo zanesljive in natančne informacije, v skladu s poklicno etiko. Poročanje, ki je namenjeno samo zabavanju ljudi in čistemu senzacionalizmu, ne more biti deležno enako močne zaščite svobode izražanja kot poročanje o dejstvih v javnem interesu.
Vrhovno sodišče je v zvezi z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ- 1 presodilo, da je nekaznivost žaljivih izjav, podanih v okviru opravljanja novinarskega poklica, določena kot pravilo, od katerega je mogoče odstopiti le izjemoma, kadar je mogoče dokazati, da je novinar žaljive izjave podal z namenom zaničevanja in ne z namenom uresničevanja ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Takšne izjave, podane z izključnim namenom zaničevanja, namreč pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja in zato ne uživajo zaščite.18 Zagotovljeno je širše varstvo pred resničnimi izjavami, kot pred neresničnimi, saj so z vidika javne razprave relevantna le resnična dejstva, medtem ko neresnice same po sebi ne morejo prispevati k obveščenosti ljudi.
V primeru, ko ima pred seboj očitek, da naj bi novinar pri opravljanju svojega poklica podal neko žaljivo izjavo, mora tako sodišče vselej na podlagi določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1 presojati, ali so izpolnjeni pogoji za kaznivost takšnega ravnanja, torej ali je storilec deloval z zaničevalnim namenom.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti po izpolnjenih formalnih pogojih iz prvega odstavka 420. člena ZKP in šele potem, ko je kazenski postopek pravnomočno končan. Edina izjema je določena v četrtem odstavku 420. člena ZKP.
sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja - preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi
S tem, ko so bili z ravnanji ostalih sostorilcev izpolnjeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, je mogoče pristopiti tudi k vrednotenju odločilnosti prispevka obsojenca.
Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - nastanek škode - ločenost premoženja družbe in družbenika
Ne drži, da direktor, ki je hkrati delni družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ne more izvršiti kaznivega dejanja zlorabe položaja na škodo družbe. Zaradi ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov kaznivega dejanja ni izvršil v škodo svojega premoženja, pač pa premoženja družbe.
Kasnejše vračilo škode ali priznanje terjatve v stečajnem postopku na obstoj že končanega kaznivega dejanja ne moreta vplivati.
URS člen 29, 35. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
nedovoljeni dokazi - kolizija ustavnih pravic - tehtanje ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - dokazi, ki jih pridobijo zasebniki ali novinarji - dokazni predlogi - sodelovanje stranke pri aktivnostih izvedenca
Kadar je dokaz pridobljen po zasebniku, je bistveno, da sodišče loči med posegom v pravico in kršitvijo pravice. Poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve. Kadar so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet ekskluzije, pridobljeni po zasebniku (torej jih niso pridobili država oziroma njeni organi pregona), mora sodišče opraviti tehtanje po metodologiji načela sorazmernosti in preizkusiti, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu vanjo sploh podana. Če ugotovi, da do kršitve ni prišlo, ker se je ena pravno zavarovana dobrina morala umakniti drugi pravno zavarovani dobrini, razloga za sankcijo z izločanjem tega dokaza ni.
Dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri primerjave velikost obuval bi lahko bila za obsojenca razbremenilni dokaz. Za izvedbo takšnega dokaza pa ni dovolj, da ga obsojenec le predlaga, temveč mora (če je to potrebno) pri njegovi izvedbi tudi sam aktivno sodelovati.
Sodna poravnava je lahko en od načinov storilčevega preslepitvenega ravnanja pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, vendar le, ko je posredi pogodba, s katero pogodbenika urejata prihodnja medsebojna razmerja.
vštevanje pripora v izrečeno kazen - vštevanje časa pridržanja - odvzem prostosti - znaki kaznivega dejanja
Ker so še vedno obstajali priporni razlogi, so se policisti PP Celje v času obsojenčeve zdravniške oskrbe nahajali na hodniku SB Celje in izvajali občasne kontrole, z namenom, da obsojencu ponovno odvzamejo prostost, če bi hotel pobegniti ter mu s tem preprečiti dokončanje ali izvršitev kaznivega dejanja, s katerim je grozil. Glede na navedeno je bila obsojencu tudi v tem času dejansko odvzeta prostost s policijskim pridržanjem, ki očitno ni bilo prekinjeno. Še posebej navedeno potrjuje izrecna navedba v uradnem zaznamku PP Celje, da bi policisti obsojenčevo zapustitev bolnišnice smatrali kot pobeg. Sodišče prve stopnje bi zato moralo obsojencu v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas odvzema prostosti, ko se je nahajal v zdravniški oskrbi v SB Celje.
Obsojenec oškodovanke ni spustil na prostost, še preden je bila izpolnjena njegova zahteva, temveč šele po oškodovankini privolitvi v izpolnitev njegove zahteve s prenosom lastništva na nepremičninah. Ravno tako njegove zahteve med samim trajanjem ugrabitve niti ni bilo mogoče izpolniti, zato je obsojenec od oškodovanke po izpustitvi zahteval garancijo (otroka za talca) ter zagrozil, da gre za zadnji opomin, preden bo ubil njo in njene otroke. Šele po nadaljnji grožnji je torej prerezal trakove, s katerimi je bila privezana na stol ter jo odpeljal v Celje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064012
ZKP člen 385. KZ-1 člen 70, 70a, 70b.
varnostni ukrepi - prepoved spremembe na slabše - odvzem predmetov
Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija.
Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavku 74. člena KZ-1 ter zaradi njegove posebne (sui generis) narave s katerim koli varnostnim ukrepom dejansko neprimerljiv.
Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.
Listina je ponarejena, če ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni relevantno, ali je vsebina ponarejene listine resnična ali ne (materialna falsifikacija). Gre torej za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Brez dvoma ponareditev listine predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa.
napeljevanje - napeljevanje h kaznivemu dejanju - internetna komunikacija
Za napeljevanje ni ključen način komunikacije, temveč njegov učinek, tj. da je zmožno izzvati odločitev bodočega storilca za izvršitev kaznivega dejanja.