Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kadar obdolženec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov zlorablja, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - v skladu z določbo 15. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžno onemogočiti.
Kadar se materialni kazenski predpis spremeni po pravnomočnosti sodbe, to ne vpliva na morebitno drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega. Neutemeljena je zato trditev zagovornika obdolženega A. A., da sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati, da je bil obdolženec že kaznovan za premoženjsko kaznivo dejanje, ker kaznivo dejanje male tatvine, za katerega je bil v preteklosti spoznan za krivega, sedaj v skladu z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotovitev javne varnosti (ZNUZJV) pomeni prekršek.
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.
Zagovornik, ki ga obdolžencu po uradni dolžnosti postavi sodišče, nima splošnega pooblastila, da bi lahko zagovarjanje prenesel na drugega zagovornika.
Sodna praksa zgolj izjemoma dopušča, da lahko pri opravi posameznih procesnih dejanj namesto zagovornika po uradni dolžnosti opravlja funkcijo zagovornika njegov substitut, vendar le pod pogojem, da so podani upravičeni razlogi za zadržanost zagovornika po uradni dolžnosti, če se s tem strinja obdolženec in če tudi sodišče oceni, da to ni v škodo obdolženčeve obrambe.
Ko je Vrhovno sodišče soočeno s popolno in razumljivo vlogo ter predloženim pooblastilom, ki ne zaobsega upravičenj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, vložnika ni treba posebej pozivati, naj izkaže, na kakšni podlagi je za obdolženca upravičen izvrševati funkcijo zagovornika, temveč je treba vlogo kot nedovoljeno zavreči.
Zakonski znak "namen, da ugrabljenega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi" je v obravnavani zadevi razpoznaven v konkretnem opisu dejanja, z navedbo objektivnih, navzven zaznavnih očitkov. Opisano je, da je bil oškodovanec prisiljen trpeti pretepanje ter lepljenje rok in ust, kot tudi grožnjo z ustrelitvijo, podkrepljeno s strelnim orožjem, naslonjenim na njegovo glavo.
Sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist odloča ob celoviti presoji (i) okoliščin, ki so že bile upoštevane v obsodilni sodbi, in (ii) drugih kriterijev iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 ter morebitnih novih okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti sodbe.
Iz splošnih pravil o pravnomočnosti sodnih odločb izhaja, da ponovno upoštevanje okoliščin, ki so že bile predmet presoje v pravnomočni sodbi, ne pomeni, da sodišče te okoliščine lahko ugotovi drugače.
Del dokaznega predloga ni samo navedba dejstev, ki naj bodo s predlaganim dokazom ugotovljena, pač pa tudi dokazi s podatki, ki sodišču omogočajo identifikacijo, kontakt, pridobitev ali zagotovitev navzočnosti ter nazadnje še izvedbo predlaganega dokaza. Če teh podatkov dokazni predlog ne vsebuje, niti jih ni mogoče kako drugače ugotoviti, nastopi položaj, ko je predlagani dokaz dejansko neizvedljiv.
Obdolženka se v fazi predobravnavnega naroka ni odpovedala zbornemu sojenju, kar je v kazenskem postopku edina zakonsko predpisana faza postopka, kjer se obdolženec, ki krivde ne prizna, lahko odpove zbornemu sojenju. Če tega v fazi predobravnavnega naroka ne stori, se s tem glede na zakonsko predpisano sestavo senata odpove možnosti razpolaganja s pravico do zbornega sojenja. Le ob takšni razlagi je zagotovljeno, da je sestava sodišča skladna z zakonom.
Opredelitev storilčevega ravnanja je predpogoj, da lahko govorimo o odgovornosti za prekršek, zato mora biti storilčeva storitev ali opustitev v opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirana.
Prekrški po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn so oblikovani kot blanketna norma, saj storilcu očitajo ravnanje "v nasprotju s predpisi". V primeru tako abstraktnih in odprtih zakonskih znakov prekrška je nujno, da se storilčevo ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi, določno konkretizira, saj je samo na ta način mogoče prepoznati, s katerim prepovedanim ali zapovedanim ravnanjem je storilec izpolnil zakonske znake očitanega prekrška.
Zahteva po konkretizaciji znakov prekrška se ne nanaša na opis vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Nujno pa je, da se v opisu dejanja opredeli konkretno izvršitveno ravnanje storilca, s katerim naj bi ta izpolnil zakonske znake določenega prekrška.
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.