odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - subjektivne in objektivne okoliščine
Pri kaznivih dejanjih, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb ter je že iz opisa kaznivega dejanja mogoče razbrati vse okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, se za odreditev pripora zahteva manjša stopnja verjetnosti njihove ponovitve.
podaljšanje pripora - rok za vložitev obtožnice - podaljšanje pripora po končani preiskavi, a pred vložitvijo obtožnice
Ker je preiskava končana, je za odločitev o trajanju pripora lahko relevantno le vprašanje, ali je nadaljnji pripor nujen zaradi tožilčeve ocene o vložitvi obtožnice. V tej fazi postopka pripora ni mogoče podaljšati onkraj roka za vložitev obtožnice po končani sodni preiskavi.
škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - višina premoženjske škode
Oškodovana družba tako ob plačilu računa, ki nima podlage v dejansko opravljeni poslovni storitvi, nima pravice do odbitka v tem računu prikazanega DDV. To pomeni, da višina oškodovani družbi povzročene škode zajema tudi v fiktivnem računu prikazan DDV.
Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja. Pri tem ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, saj bi v tem primeru z vidika pravno zavarovane dobrine osebne varnosti šlo že za poškodbeno kaznivo dejanje. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja).
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti - običajni kolegialni odnosi
Na videz nepristranskosti celotnega sodišča ali celo več sodišč, ki poslujejo v isti stavbi, ne more imeti vpliva dejstvo, da je obdolženec pisal članke o posameznih sodnikih ali pa da je z njimi v drugih sodnih postopkih, ki niso neposredno povezani s predmetnim.
zahteva za varstvo zakonitosti - aktivna legitimacija - upravičenci za vložitev zahteve - soobdolženec - izločitev postopka
Med taksativno naštetimi upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni soobdolžencev, zoper katere je bil kazenski postopek izločen iz enotnega obravnavanja in se vodi posebej (32. in 33. člen ZKP), kot tudi ne njihovih zagovornikov.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Prestajanje zaporne kazni, izrečene obsojencu po izreku sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil pred izrekom t. i. alternative, ni razlog za neizvršitev dela v splošno korist, ki bi bil v obsojenčevi sferi. Ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe
Druga oseba v smislu prvega odstavka 192. člena KZ-1 (kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja) je oseba, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, pa tudi oseba, s katero je otrok družinsko povezan in nanjo osebno navezan.
Kršenje dolžnosti do mladoletne osebe se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi ali v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletnika.
Besedilo drugega odstavka 45. člena KZ-1 je postavljeno dovolj logično dosledno, da se v skladu z jezikovno razlago v celoti nanaša na kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, torej na katerokoli kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil zaradi pridobitve koristi in to, kadar denarna kazen ni predpisana ali kadar je predpisana kazen zapora ali denarna kazen, pa sodišče kot glavno kazen izreče kazen zapora. Za izrek stranske denarne kazni pa je v takšnih primerih vedno zahtevano obdolženčevo ravnanje iz koristoljubnosti.
zloraba položaja - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - sostorilstvo - premoženjska korist - pritožbena seja - navzočnost strank
Opustitvene izvršitvene oblike dejanja ni mogoče konkretizirati drugače kot z določno opredelitvijo zapovedanega dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla, katerega opustitev se očita.
Obsojencem se očita, da so pri oceni kreditne sposobnosti in ustreznosti zavarovanj zasledovali interese tretjih oseb (obeh kreditojemalcev) in ne interesov banke. V takšnem očitku je mogoče prepoznali le izvršitveno obliko zlorabe položaja.
Stališče v pravnomočni sodbi, da so obsojenci opustili svoje dolžnosti, ker "niso ravnali v korist banke" oziroma "opustili svojo dolžnost glede obvladovanja tveganj", je tako le drugačna ubeseditev ratia 240. člena KZ-1, ki - splošno rečeno - inkriminira storilčevo poslovno nezvestobo svojemu principalu.
Razumno je stališče, po katerem premoženjsko korist predstavlja razlika med obrestmi po redni obrestni meri in obrestmi po odobreni (nižji) obrestni meri. Prognoza premoženja, ki ob nižji obrestni meri ostaja kreditojemalcema, je v vzročni zvezi z ravnanjem obsojencev in jo je mogoče zanesljivo oblikovati že ob sklenitvi oziroma izpolnitvi kreditodajalčeve obveznosti izplačila glavnice posojila.
Stališče, da redno vračilo kreditov ni pomembno za presojo premoženjske koristi (in s tem ne za odločitev o krivdi), je skladno z zahtevami pravila podjetniške presoje, ki narekuje ex ante presojo skrbnosti ravnanja obsojencev.
Ker je odločanje o odobritvi kreditov poslovna (in ne pravno vezana) odločitev, je treba pri presoji, ali so obsojenci zlorabili svoj položaj kot člani uprave banke, uporabiti pravilo podjetniške presoje.
Uporaba pravila podjetniške presoje pomembno oži domet naknadne sodne presoje poslovnih odločitev. Vendar pa pravilo, kot je sprejeto v slovenskem prostoru, naknadne vsebinske presoje popolnoma ne izključuje.
Subjektivni element sostorilstva je mogoče prepoznati v usklajenem, vzajemno dopolnjujočem se ravnanju vseh obsojencev kot članov uprave. Okoliščina, da so ravnali na vnaprej določen ali vsaj običajen način, in da so svojo voljo kot člani uprave izjavljali ločeno in zaporedoma, tega ne more omajati.
Udeleženec, ki ne zahteva obveščanja o pritožbeni seji, prepušča odločitev o tem, ali je njegova navzočnost na pritožbeni seji koristna, pritožbenemu sodišču. V takšnem primeru je mogoče s kasnejšim zatrjevanjem kršitve prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP uspeti le, če vložnik zatrjuje bodisi neenako obravnavanje udeležencev pritožbenega postopka bodisi neupoštevanje meril, ki jih mora višje sodišče upoštevati pri presoji, ali naj se pritožbena seja opravi v njihovi navzočnosti .
Pri presoji, kdaj je ravnanje "neobvladljivo," je sodišče zmotno štelo, da je pri presoji "neobvladljivosti" treba upoštevati ravnanja drugih oseb, ne le storilca. Ravnanja drugih oseb so lahko pomembna za presojo, ali je med ravnanjem storilca in nastalo posledico podana vzročna zveza. Ne morejo pa biti pomembna za presojo, ali je dejanje "splošno nevarno."
spor o pristojnosti - odločanje o krajevni pristojnosti po uradni dolžnosti
Po določbi drugega odstavka 38. člena ZKP ima sodišče pri odločanju o sporu o pristojnosti pooblastilo, da po uradni dolžnosti hkrati odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (prvi odstavek 35. člena ZKP). Navedena zakonska določba daje Vrhovnemu sodišču torej pooblastilo, da pri odločanju o sporu o pristojnosti po uradni dolžnosti v primeru tehtnih razlogov za odločanje določi drugo krajevno pristojno sodišče, kar ob uporabi argumenta a fortiori pomeni, da ima še toliko bolj pooblastilo, da po uradni dolžnosti za postopek določi tisto sodišče, ki je pristojno že po splošnih pravilih o krajevni pristojnosti.
Obsojenka je z izpovedovanjem z namenom zavesti sodišče, izkrivljala resnico o svojem statusu, česar se je glede na ugotovitve sodišča o njeni visoki izobrazbi in predhodni zaposlitvi na mestu vodje finančno računovodske službe, morala zavedati. Na njeno takšno izpovedbo pa je v delovnem sporu sodišče oprlo svojo odločbo, saj je obsojenka s tožbo v delovnem sporu za to isto obdobje zaradi statusa brezposelne osebe uveljavljala priznanje delovnega razmerja in nadomestilo neizplačanih plač. Sodišče ji je navedeno priznalo, saj mu je bilo znano le, da je obsojenka brez zaposlitve, katero tudi vztrajno išče. Zamolčano dejstvo je zato bilo pomembno za pravilno odločitev sodišča.
kršitev kazenskega postopka - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - pravnomočno končan prekrškovni postopek
V obravnavani zadevi gre pritrditi vložniku, da je bil v obeh postopkih obravnavani isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanko. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem.
Kadar sodišče ugotovi, da gre za isto stvar oziroma ravnanje (idem), mora za odločitev o tem ali je bilo načelo kršeno ali ne, presoditi še, ali je podan element bis, torej, ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.
Po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obravnavanje obsojenca najprej v prekrškovnem postopku, zaradi kršitve javnega reda in miru, ki je bila ugotovljena in sankcionirana takoj po njenem nastanku, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je naknadno izkazalo, da je oškodovanka utrpela tudi telesno poškodbo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno.
ZIKS-1 člen 38. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2016) člen 76, 76/8.
osebni pregled - odredba za osebni pregled - standard obrazloženosti - nezakonit dokaz
Ni mogoče pritrditi, da bi moral biti dokazni standard obrazloženosti odredbe za osebni pregled, izdane na podlagi Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov enak, kot velja za odredbo za osebno preiskavo, izdano na podlagi 214. člena ZKP. Razlog je v tem, da odredbo za osebni pregled izda organ, ki ugotovi razloge za osebni pregled, torej na podlagi lastnih zaznav, medtem ko sodišče odredbo izda na podlagi ugotovitev drugega organa.V konkretni zadevi je bilo potrebno postopati posebej hitro in osebni pregled opraviti takoj po končanem obisku, da pripornik predmeta, ki naj bi ga prejel ne bi odvrgel, skril ali uničil. V takšnih, nujnih primerih, pa tudi ZKP izjemoma dovoljuje opravo osebne preiskave brez izdaje odredbe o preiskavi (četrti odstavek 218. člena ZKP).
Dokaz je bil pridobljen z ustavno dopustnim, na zakonskem pooblastilu utemeljenem posegu v pripornikove pravice (3. odst. 15 člena Ustave RS), zato se je nanj sodna odločba utemeljeno oprla.
Sodišče mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa.
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih, ki so razvidni navzven.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00054655
KZ-1 člen 249, 249/1, 249/3. ZKP člen 167, 372, 372-1. ZDDV-1-UPB2 člen 46, 46/1, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 10, 10/4, 41.
zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev - neupravičena vrnitev davka - davčni vrtiljak - missing trader - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - dajanje lažnih podatkov - konkretizacija zakonskih znakov - načelo enotnosti pravnega reda - oviranje davčnega nadzora
Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.
Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.
Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.
ZP-1 člen 42, 42/1, 42/5, 42/6, 199, 199/2.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje pregona za prekršek - absolutno zastaranje - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemio nalezljive bolezni in je predpisal njihovo zadržanje v vseh nenujnih zadevah (v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020) nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz člena 42/6 ZP-1.
stroški postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - začetek teka roka
Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu s to določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka zavedal, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, čeprav bi za začetek teka trimesečnega roka zadoščalo že, da bi ga sodišče obvestilo, da tožilstvo napovedane pritožbe v pritožbenem roku ni vložilo.