KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054645
ZKP člen 395, 395/1, 420, 421, 421/1.. KZ-1 člen 160, 160/1.
postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - obseg presojanja pritožbenega sodišča - preizkus pravilnosti dokazne ocene
V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca.
Obsojenka je sumila na ponarejenost podpisov, to pa ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih svojega suma ni preverila. Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu.
Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti.
Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP.
priznanje krivde - olajševalne okoliščine - posebne olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil - kazenska sankcija
Priznanje krivde je okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
začasni izročitveni pripor - pravica do uporabe svojega jezika - opis dejanja - prevod
Tujcu, ki mu je odvzeta prostost zaradi odreditve pripora, mora biti ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (drugi odstavek 525. člena ZKP) zagotovljena učinkovita možnost izjaviti se o vseh predpostavkah za odreditev pripora. To je mogoče le, če je z relevantnim procesnim gradivom tudi v bistvenem seznanjen, v jeziku, ki ga razume. To jamstvo zagotavlja 8. člen ZKP oziroma širše, v vseh postopkih pred državnimi organi, 62. člen Ustave. Z odreditvijo začasnega pripora v obravnavani zadevi pa obrambi takšna možnost ni bila zagotovljena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054614
ZKP člen 344, 244/1, 371, 371/1-3, 442, 442/1. KZ-1 člen 135, 135/1.
sojenje v nenavzočnosti - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - sprememba obtožbe - sprememba obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Gre za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 je vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici do izjave, saj se je imel v postopku možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
zahteva za varstvo zakonitosti - pravni interes - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - odklonilno ločeno mnenje
Procesna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti, je obstoj pravnega interesa za izpodbijanje odločbe. Vložnik mora imeti na pravu utemeljen interes za pravno sredstvo, kar pomeni, da pravo ta interes priznava in varuje. Samo dejanski interes, četudi je za vložnika pomemben, ne zadošča. Izkazati je treba, da bi vložnik ob hipotetičnem uspehu s pravnim sredstvom v konkretnem postopku izboljšal svoj pravni položaj.
predlog za pregon - individualizacija - vsebina predloga za pregon
Zahteva odpira vprašanje zadostne individualizacije predloga za pregon v smeri kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Historični dogodek, ki ga je policiji naznanil C. C. in za katerega je izrazil voljo za pregon, je zadosti individualiziran, na državnem tožilcu oziroma sodišču pa je, da ga ustrezno pravno opredeli. Pri presoji vsebine predloga za pregon je odločilna pravna narava tega instituta, saj gre za procesno predpostavko, brez katere državni tožilec ne sme sprožiti kazenskega pregona. Navedba vseh zakonskih znakov naznanjenega kaznivega dejanja ni nujna, saj je bistveno to, da je individualiziran kot historični dogodek.
Obramba si je prizadevala za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP (dejanje majhnega pomena), vendar sta sodišči presodili, da v konkretnem primeru ne gre za takšno dejanje. Prvič zato, ker sta ugotovili, da škoda na jukeboxu ni bila neznatna ali zanemarljiva, drugič pa zato, ker je za to presojo treba ugotoviti še subjektivni pogoj (nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine).
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari - privilegij pridruženja - razveljavitev sodbe
V postopku pred Ustavnim sodiščem ni urejen t.i. privilegij pridruženja, kar pomeni, da obsodilna sodba zoper obsojenko, ki ustavne pritožbe ni vložila, ni bila razveljavljena. Z izdajo kasnejše zavrnilne sodbe glede istega kaznivega dejanja je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju že razsojene stvari oziroma prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti
Glede na abstraktni in konkretni opis prekrška, ki se očita pravni in odgovorni osebi, za njegov obstoj ni potreben nastanek prepovedane posledice. Zato je za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delovnostno teorijo, torej kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati. Prekršek je bil storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, kamor je praviloma mogoče vezati delovanje pravne osebe in njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje. V obravnavani zadevi je sedež pravne osebe v Ljubljani, iz podatkov v spisu in iz opisa prekrška pa izhaja, da bi odgovorna oseba pravne osebe morala delovati v prodajalni v ..., kjer bi morala zagotoviti preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT. Glede na tako izkazane okoliščine zato ni mogoče šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani.
zastaralni rok - tek zastaralnih rokov - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - zavrnilna sodba
Pri presoji zastaralnih rokov je potrebno upoštevati predpise, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Dne 28. 3. 2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Na podlagi navedenega člena je zakon v zvezi s sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. V 3. členu ZZUSUDJZ je zakon določal, da (1) roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo in da (2) roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona je tako tudi v konkretnem primeru podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ v zvezi s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, ki določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč.
Odlok, ki je v neskladju z drugim odstavkom 32. člena Ustave in tretjim odstavkom 42. člena Ustave, ne more biti podlaga za izrek prekrškovne sankcije. Sodišče, ki je pri svojem odločanju vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ga odločbe Ustavnega sodišča zavezujejo tudi pri odločanju v konkretnih sodnih postopkih, bi moralo zato v izpodbijanem sklepu odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da bi odklonilo uporabo relevantnega Odloka v konkretni zadevi z uporabo instituta exceptio illegalis.
Ratione temporis so učinki ugotovitvene ustavne odločbe enaki razveljavitvenim, zato dejstvo pravnomočnosti prekrškovne odločbe na obveznost sodišča, da pri odločanju upošteva objavljene ustavne odločbe, ne vpliva.
nasilništvo - napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - grdo ravnanje - napad
Napad kot zakonski znak kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe.
Obsojenec je z zasledovanjem, opazovanjem, kontroliranjem gibanja in neželenimi fizičnimi stiki ustvaril situacijo, ko je oškodovanka pričakovala naslednji tak stik, zaradi te brezizhodnosti pa je bila spravljena v podrejen položaj in postala objekt njegovega nasilja. S tem je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja.
Sodišče je ugotovilo, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila. Glede opustitvenih očitkov takšna ugotovitev pomeni, da se obtoženec ni zavedal, na kakšen način je dolžan ravnati, da bo izpolnil zahteve relevantnih zapovednih norm, ki so v konkretnem primeru vsebovane še v dopolnilnem predpisu obravnavane blanketne inkriminacije. Nezavedanje dolžnostnega ravnanja pa izključuje naklep storilca. V okviru presoje zmot gre zato ne le za pravno zmoto, ki izključuje krivdo le, če je neizogibna, temveč tudi za dejansko zmoto, to je zmoto o zakonskih znakih kaznivega dejanja oziroma o okoliščinah, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Dejanska zmota pa izključuje naklep. Zato se pri dejanski zmoti v ožjem pomenu pri kaznivem dejanju, ki je kaznivo samo, če je storjeno naklepno, ne sprašujemo o tem, ali je bil storilec v zmoti iz malomarnosti.
Presoja o obstoju utemeljenega suma, da so se osumljenke združile zato, da bi kradle.
Pri presoji ponovitvene nevarnosti je pogoj za upoštevanje preteklih ali vzporedno potekajočih kazenskih postopkov okoliščina, da so bili obtožni akti že predmet sodnega preizkusa obstoja utemeljenega suma.
Materinstvo in nosečnost osumljenk nista odločilni, saj gre za okoliščini, ki naj jih ne bi odvrnili od zdaj obravnavanih dejanj, in to kljub zavedanju, da v času preizkusnih dob po predhodnih obsodbah ponavljajo istovrstvna kazniva dejanja, zaradi česar jim grozi preklic pogojnih obsodb in izrek zapornih kazni.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - zakonski znaki - nevarnost za življenje in zdravje - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Ogrožanje varnosti ljudi v svojem celotnem spektru zajema tudi ogrožanja življenja ljudi kot težjo ali hujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi v primerjavi z ogrožanjem zdravja ljudi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v očitku, da je obsojenec povzročil nevarnost za življenje ljudi s tem, ko je D. D. odredil vožnjo tovornega vozila, ki zaradi nestrokovno popravljenega zabojnika ni bilo varno, saj lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi, do česar je tudi prišlo, ker ni bila preprečena iztaknitev zadnje stranice zabojnika in se je ta med vožnjo po regionalni cesti odpela in jo je odneslo v po pločniku hodečo peško B. B., ki je zaradi tega utrpela hudo telesno poškodbo, zahtevana ogrozitvena posledica zadostno opisana. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je iz opisa razvidno, da je bilo zgolj od naključja odvisno, ali in do kako hude poškodbene posledice bo takšno ravnanje obsojenca pripeljalo. Prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi je logična posledica obravnavane vožnje tovornega vozila z nestrokovno popravljenim zabojnikom in dodatna konkretizacija takšne posledice v izreku sodbe ni bila potrebna.
ZKP člen 361, 361/7. ZIKS-1 člen 23, 23/2. ZS člen 83, 83/2-1.
tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - nujna zadeva - pripor - predčasno prestajanje kazni - premestitev pripornika
Med epidemijo Covid-19 v zadevah, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča ali z zakonom, procesni roki niso tekli od 16. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020. V nujnih zadevah, med katere so ta čas štele preiskave in sojenje v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (1. točka drugega odstavka 83. člena ZS), pa so procesni roki kljub razglašeni epidemiji tekli brez prekinitev. Te zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, zakon našteva izrecno, omejene pa so na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice do osebne svobode in do zasebne lastnine.
Obtoženec, ki je ob izreku kazni zapora v priporu, se sme na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP na podlagi sklepa predsednika senata še pred pravnomočnostjo sodbe oddati v zavod za prestajanje kazni zapora, če to sam zahteva.
Po oddaji v zavod, pa je glede pravic in dolžnosti določenih v ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisih, izenačen z drugimi obsojenci (drugi odstavek 23. člena ZIKS-1).
Obtoženec, ki je oddan v zavod za prestajanje kazni zapora, ima še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Zoper obsojenca je bil hkrati z odločitvijo o oddaji v zavod za prestajanje kazni zapora, podaljšan že prej pravnomočno odrejen pripor, ki je tudi pogoj (poleg obtoženčeve zahteve in izrečene še ne pravnomočne sodbe), da lahko sodišče o predčasnem prestajanju kazni zapora sploh odloča. V skladu z ZIKS-1 pa je obtoženec z zaporniki izenačen le glede pravic in dolžnosti, ki jih določa ZIKS-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi, ZS pa ni tak predpis. Obtoženec je zato z obsojenci znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora izenačen le kar se tiče režima, po katerem so obravnavani zaporniki, v razmerju do sodišča pa ima procesnopravni položaj pripornika, z vsemi pravicami, ki so na ta status vezane. Obtoženčev status pripornika se spremeni v status obsojenca, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe, ko tudi odločanje o priporu ni več dopustno.
Vrhovno sodišče mora - tako kot druga redna sodišča - zagotavljati enak obseg sodnega varstva človekovih pravic, kot ga je mogoče zahtevati pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in Evropskim sodiščem za človekove pravice. Zato pri razlagi besedila ZKP ni mogoče izhajati iz 158. člena Ustave, ki sicer narekuje utesnjujočo razlago določb o izrednih pravnih sredstvih, tj. da je poseganje v pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Nasprotno, zaradi zagotavljanja celovitega dostopa do sodnega varstva svobode govora pred Vrhovnim sodiščem je treba relevantne določbe ZKP razlagati širše, skladno z namenom zagotoviti učinkovito sodno varstvo človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave).
V okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, zato Vrhovno sodišče sprejema razlago, po kateri je treba določilo 5. točke 372. člena ZKP razlagati tako, da je treba pri presoji, ali je z odločbo o kazenski sankciji sodišče "prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu", upoštevati načelo sorazmernosti kot del presoje, ali je z izpodbijano odločbo kršena svoboda govora, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. To pomeni, da bo v tem kontekstu Vrhovno sodišče - še vedno v mejah vložnikovih navedb (prvi odstavek 424. člena ZKP) - presojalo tudi, ali je sodišče z izbiro in odmero kazenske sankcije ostalo v mejah dopustnega, sorazmernega posega v navedeno svoboščino.
Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo.
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic.
Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba.
Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva.
Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.
Na glavni obravnavi se bo ocenjevala verodostojnost prič, zato bodo v postopku ponovno zaslišane. Ob upoštevanju, da utemeljen sum izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v pretežni meri temelji na izpovedbi prič, ki so osebnostno in čustveno labilne ter obdolženčeve domnevne nadrejenosti nad pričami tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je za neoviran potek kazenskega postopka in zato, da bodo priče tudi na glavni obravnavi lahko izpovedale neobremenjeno in po resnici, neogibno potrebno, da se obdolžencu pripor podaljša tudi iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti.
prenos stvarne pristojnosti - specializirani oddelek
Narava in obseg zadeve, v kateri je vložena neposredna obtožnica, ne narekujeta obravnave pred specializiranim oddelkom okrožnega sodišča, saj ne gre za zahteven ali posebej zapleten primer, ki bi odstopal od siceršnjih zadev, ki jih obravnavajo sodniki kazenskih oddelkov okrožnih sodišč.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti
Ni mogoče spregledati procesnih okoliščin, ki so spremljale sojenje obdolžencu v pretekli kazenski zadevi. Skupni vpliv dogajanja ob in po končanem kazenskem postopku ter splošno znana dejstva o javno izraženih stališčih nekaterih sodnikov o obdolžencu je takšen, da bi pri razumnem posamezniku oziroma v očeh razumne javnosti lahko ustvaril upravičen dvom, da bo obdolženec pred pristojnim in pred Višjim sodiščem v Ljubljani deležen nepristranskega sojenja.