nalog za prijetje in predajo - prošnja za izročitev
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že utemeljilo, da se za odločanje v primerih, kakršen je obravnavani – ko za predajo posamezne osebe zaproša država članica EU in hkrati izročitev iste osebe zahteva tudi tretja država – uporablja določba 32. člena ZSKZDČEU-1.
Pri odločanju je treba upoštevati tudi prakso Sodišča EU, ki je v luči uresničevanja pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic že večkrat presodilo, da mora zaprošena država, v kateri se nahaja državljan druge države članice EU in kateri tretja država poda prošnjo za njegovo izročitev, obvestiti navedeno državo članico EU in ji glede na okoliščine primera na njeno prošnjo predati njenega državljana v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, če je ta država članica EU na podlagi nacionalnega prava pristojna za pregon zahtevane osebe za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega nacionalnega ozemlja. Da bi ohranili namen preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti zadevne osebe za dejanja, ki so ji očitana v zaprosilu za izročitev, je pomembno, da se (1) evropski nalog za prijetje nanaša vsaj na ista dejanja, kot se osebi očitajo v prošnji za izročitev, in (2) da je država članica EU pristojna za uvedbo kazenskega postopka zoper navedeno osebo zaradi teh kaznivih dejanj, četudi so storjena zunaj njenega ozemlja.
ZP-1 člen 202d, 202d/1, 202e, 202e/2. ZDUOP člen 33, 33/1.
dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - preizkusna doba - epidemija - COVID-19
Dne 5. 2. 2021 je začel veljati ZDUOP, ki je storilcem, katerih preizkusna doba se je iztekla v obdobju od 16. 11. 2020 do preklica v RS razglašene epidemije COVID-19, podaljšala čas za izpolnitev obveznosti, naložene s sklepom sodišča o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, za eno leto od poteka preizkusne dobe (prvi odstavek 33. člena ZDUOP).
Ker sodišči pri odločanju nista uporabili specialnega predpisa, ki bi ga morali uporabiti, sta storilcu s tem odvzeli možnost, da svoje obveznosti izpolni v roku iz prvega odstavka 33. člena ZDUOP, posledično pa tudi preuranjeno sklenili, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče (drugi odstavek 202.e člena ZP-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VS00052752
KZ-1 člen 48, 324, 324/1-3.. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98.a.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/2, 12, 12/1, 34.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - zakonski znaki kaznivega dejanja - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - pritožbeni stroški - stroški kazenskega postopka - odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki.
Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92. do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme.
ZKP-M člen 8, 8/1, 8/4, 8/7, 233, 233/3, 249, 249/4. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - nujna preiskovalna dejanja - osumljenec - zaslišanje priče - sodni tolmač - pravica do obrambe - učinkovita obramba - pošten postopek
Na pripornem naroku pred preiskovalno sodnico je takratni osumljenki srbske narodnosti, ki ni razumela slovenskega jezika, tolmačila oseba, ki ni bila sodni tolmač, pač pa je prisegla v skladu z 233. členom ZKP. Zatem sta bili v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišani albansko govoreči priči, na teh narokih pa je tolmačila ista oseba, ki je ponovno prisegla, morala pa je tolmačiti v tri jezike (v slovenski, srbski in albanski jezik). Vrhovno sodišče je presodilo, da je bil kršen 8. člen ZKP, ker preiskovalna dejanja niso bila opravljena v okoliščinah, ko bi bilo z zaslišanji nevarno odlašati, kar pa ni prešlo v kršitev ustavnih (29. in 62. člen Ustave) in konvencijskih pravic obsojenke (6. člen EKČP).
V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je oškodovanka obogatena za tisti del neplačanih računov, ki ji ne pripada.
utemeljen sum - zavrženje obtožnega akta - kazenska ovadba kot dokaz
Kaznivo dejanje se mora do stopnje utemeljenega suma raziskati pred vložitvijo obtožnega akta. Ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se preverjal obstoj tega dokaznega standarda ter dokazovale navedbe oškodovanca, saj bi na ta način že prevzelo vlogo tožilca. Te dokaze bi moralo pridobiti že tožilstvo v predkazenskem postopku.
kazenska ovadba - kazenska ovadba kot dokaz - dokazna vrednost kazenske ovadbe - izločitev nedovoljenih dokazov
Potrebno je razlikovati med kazensko ovadbo, ki jo sestavi policija po devetem odstavku 148. člena ZKP in kazensko ovadbo, ki jo poda državljan, ko skladno z določbo 146 člena ZKP naznani kaznivo dejanje. S strani državljana podana kazenska ovadba po 146 členu ZKP sama po sebi ni dokaz, je pa lahko dokazno sredstvo, s katerim se preverja verodostojnost ovaditelja in se ovaditelju ob njegovem zaslišanju lahko predoči. Določbe, ki bi narekovala, da se sodna odločba ne sme opreti na tak zapisnik, v ZKP ni, zato ni podlage za njegovo izločitev.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sojenja
V predlogu navedena okoliščina, da sta v obravnavani kazenski zadevi obdolženki sodnici Višjega sodišča v Kopru, utemeljuje zaključek, da obstajajo okoliščine, ki bi utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Višjim sodiščem v Kopru, ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o vloženi pritožbi.
nevarna vožnja v cestnem prometu - odvzem motornega vozila - varnostni ukrep - obligatorni odvzem predmetov - poseg v lastninsko pravico - sorazmernost ukrepa - neprilagojena hitrost - eventualni naklep
Ker gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta, ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Odvzem predmetov osebi, ki ni udeležena v kazenskem ali prekrškovnem postopku, je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je dovoljen le, če je za varstvo drugih primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale (2. in 15. člen Ustave). Kot izhaja že iz Ustavne odločbe Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 mora sodišče pri odločanju o odvzemu motornega vozila tehtati med težo ukrepa za posameznika, ki se mu predmet, katerega lastnik je, odvzema na eni strani in razloge splošne varnosti na drugi strani. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika je pomembna predvsem vrednost motornega vozila, ki se odvzame. Na drugi strani pa je relevantna nevarnost, da ga storilec še naprej poseduje, ki se izraža v potrebi po prometni varnosti, po varovanju življenja in zdravja ljudi ali v razlogih morale.
prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti - pravica do nepristranskega sojenja - pristojnost za odločanje o predlogu za delegacijo
O prenosu krajevne pristojnosti odloča neposredno višje sodišče, kar v konkretni zadevi pomeni, da bi lahko Vrhovno sodišče preneslo pristojnost na drugo okrožno sodišče izven območja Višjega sodišča v Ljubljani samo v primeru, če bi bil predlog predlagateljev utemeljen tudi glede pomislekov, ki se nanašajo na odločanje višjega sodišča.
kazenski postopek - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - razlogi ekonomičnosti - lažja izvedba postopka - bivališče osumljenca - sedež oškodovanca - bivališče prič - zavrnitev predloga
Ker osumljenci in predlagane priče prihajajo z različnih območij, četudi je večina bližje sodišču, ki naj bi po obravnavanem predlogu odločalo v zadevi, je Vrhovno sodišče ob upoštevanju, da ima oškodovana družba sedež v Ljubljani, kjer so bila storjena vsa kazniva dejanja, da so nekateri od osumljencev pred zaslišanjem na policiji v predkazenskem postopku pooblastili zagovornike z območja Ljubljane in okolice (trije od šestih) in da imajo druge osebe, ki (še) niso predlagane za priče, je pa policija od njih v predkazenskem postopku zbrala obvestila, v večini prebivališče v krajih, bližje Ljubljani, odločilo, da v konkretni zadevi okoliščine, ki bi narekovale odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, niso podane.
kazenski postopek - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki - tujec - dovoljenje za vstop ali bivanje v RS - kršitev materialnega prava
Eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 je, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej. V obravnavanem konkretnem delu opisa dejanja je zakonski znak, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej, naveden in zatrjevan, kot izhaja iz povzetega opisa dejanja. Ni pritrditi zahtevi, da je opis iz razloga, ker v izreku niso navedena imena tujcev, nesklepčen, temveč vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1.
kaznivo dejanje jemanja podkupnine - zakonski znak kaznivega dejanja - funkcije župana - koncedent - koncesijska pogodba - uradno dejanje
Zakonski znak „kakšna druga korist“ je kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1 bistveno širši od „protipravne premoženjske koristi“, kot jo sicer opredeljuje kazenski zakon. Ta zakonski znak zajema kakršnokoli zlorabo oblastnih funkcij na način, da bi uradna oseba zato, da bi opravila uradno dejanje, karkoli zahtevala v zameno, ne da bi za to imela pravno podlago.
Objekt kazensko pravnega varstva je zakonito opravljanje oblastne funkcije, zato ni potrebno, da so v izreku sodbe opisane okoliščine, zakaj terjana korist za drugega objektivno pomeni korist.
Podpis koncesijske pogodbe je šteti kot uradno dejanje, ki ga je bil župan glede na pooblastilo dolžan opraviti. Določba Odloka, ki določa, da pogodbo v imenu koncedenta podpiše župan, pomeni, da je bil obsojenec kot župan s podzakonskim aktom pooblaščen za podpis pogodbe, torej da je podpis šteti v krog njegovih službenih pooblastil.
Za presojo o obsojenčevi krivdi je odločilno, ali je obsojenec podpis koncesijske pogodbe pogojeval z izjavo o zavezi k odkupu nepremičnin.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti
Okoliščine, da je obdolženec svak predsednice Okrajnega sodišča v A. D. D., ki je bila do meseca maja 2021 dodeljena na delo na Okrožno sodišče v A., zaradi česar dobro pozna vse sodnike na kazenskem oddelku Okrožnega sodišča v A., bi že sama po sebi v postopku lahko dajala videz pristranskosti, če bi ta tekel pred Okrožnim sodiščem v A. Poleg tega tudi ni mogoče mimo okoliščine, da je sodnica D. D. predsednica Okrajnega sodišča v A., ki ima prostore v isti stavbi kot Okrožno sodišče v A. Na podlagi teh okoliščin je Vrhovno sodišče odločilo, da se za odločanje določi drugo stvarno pristojno sodišče, izven območja pristojnosti Višjega sodišča v A.
Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.
Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo in drugega zoper premoženje.
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/8, 202č, 202č/1, 214, 214/4.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izključna pristojnost
Izključna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju je podana vselej, ko se odloča o imetniku vozniškega dovoljenja, ki ni bilo izdano v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da je storilec tudi imetnik slovenskega vozniškega dovoljenja, ki je poteklo v letu 2015, na to ne vpliva.
Vprašanja v zvezi z okoliščinami, ki potrjujejo obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, mora sodišče šele ugotoviti, saj je presoja, ali dejanskemu opisu kaznivega dejanja ustreza pravna kvalifikacija, kot jo je podal državni tožilec v predlogu za odreditev pripora in jo je sodišče sprejelo, prepuščena sodišču v nadaljnjih fazah postopka.
Okoliščine, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne dajejo prepričljive podlage za sklep o osebnih lastnostih obdolženca, ki bi kazale na možnost ponovitve kaznivega dejanja, ponovitvene nevarnosti pa ne more utemeljiti niti ravnanje obsojenca po storitvi kaznivega dejanja, ko naj ne bi storil ničesar, da bi bratu, ki je očitno potreboval pomoč, pomagal. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da obdolženec prebiva sam, osebe, s katerimi ima stike, pa niso izpostavile takšnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Šele dodatne okoliščine bi v povezavi z obstoječimi lahko bile podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti, pa iz izpodbijanih sklepov ne izhajajo.
Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.
Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec.
V slovenskem kazenskem postopku je prepoved opiranja sodne odločbe na protiustavno ali nezakonito pridobljene dokaze ali njihove »sadeže« (drugi odstavek 18. člena ZKP) absolutna - radikalna, saj gre za temeljno prvino poštenega postopka. V situacijah protiustavnega ali nezakonitega ravnanja državnih organov ni bila nikoli sprejeta utilitaristična (instrumentalna) doktrina izločanja dokazov. Ekskluzija je institut avtonomnega (za razliko od t. i. ancilarnega) položaja kazenskega postopka v razmerju do materialnega kazenskega prava oziroma načela iskanja "materialne" resnice.
Trditveno in dokazno breme, najsi gre za zakonitost pridobitve varovanega osebnega podatka (telefonske številke), s čimer se posega v osumljenčevo pravico do informacijske zasebnosti po 38. členu Ustave, ali za podlago osredotočenja suma zoper določeno osebo, je na strani države, konkretno državnega tožilstva. Če tožilstvu ne uspe izkazati ustavnoskladnega ter zakonitega delovanja policije v predkazenskem postopku, dokaznega bremena ni dopustno prevaliti na (obrambo) obdolženca, saj to pomeni (tudi) kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.
Odločanje o izločitvi (ekskluziji) dokazov je neločljivo povezano z uresničevanjem pravice do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so ravnanja organov odkrivanja, najsi gre za slovensko ali tujo policijo (zlasti v tajni fazi predkazenskega postopka) jasno, pravočasno in skrbno protokolirana. Če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo še v večji meri tvega, da trditvenemu ter dokaznemu bremenu zakonitega delovanja ne bo moglo zadostiti.
Posplošena izpovedba kriminalista o tem, da policija naj ne bi delovala drugače kot zakonito, ne more zadostiti oziroma nadomestiti dokaznega bremena državnega tožilstva glede okoliščin konkretnega (operativnega ali preiskovalnega) posega v ustavno varovane pravice osumljenca.
Ne drugi odstavek 18. člena ZKP niti 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP ne utemeljujeta interpretacije, da kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave narekuje ekskluzijsko sankcijo le v kazenskem postopku zoper osebo, ki ji je bil privilegij kršen, ne pa tudi v postopkih zoper (z izjavo osumljenca obremenjene) tretje osebe, kjer ima izkoriščanje kršitve ustavnega jamstva procesni pomen. Odločilno je vrednotenje konkretnih okoliščin posameznega primera, zlasti presoja vsebinske (ne)prepletenosti samoobtoževanja v razmerju do obtoževanja drugih.
Praksa Vrhovnega sodišča dopušča uporabo izjem doktrine sadežev zastrupljenega drevesa (neizogibno odkritje, neodvisni vir, zbledeli madež). V procesni situaciji, ko se sicer nakazuje uporaba izjem, vendar pravnomočna sodba o tem vprašanju ne vsebuje razlogov, Vrhovno sodišče obrazložitve ne more in ne sme nadomeščati, saj bi na ta način kršilo pravici obsojencev do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ter do obrambe po prvi alineji 29. člena Ustave. Osvežena argumentacija v tej smeri je mogoča v novem sojenju po razveljavitvi sodbe.
Iz ustaljene in poenotene prakse Ustavnega ter Vrhovnega sodišča izhaja, da so dokazi, ki so bili neodvisno pridobljeni v tuji suvereni državi zoper tam procesirano osebo, dopustni, čeprav procesna oziroma preiskovalna dejanja niso bila opravljena skladno z ureditvijo v ZKP, a pod pogojem, da pri pridobivanju dokazov ni prišlo do kršitev jamstev mednarodnopravnega (konvencijskega) ali ustavnega nivoja. V obravnavani zadevi takšne kršitve ne pri t. i. srbskih niti pri t. i. urugvajskih dokazih niso bile ugotovljene.
odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti - odločba prekrškovnega organa - vrnitev zadeve v novo sojenje
Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu vložnika, da razveljavi izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku ter zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje. Izhajajoč iz namena ZP-1, ki teži h koncentraciji, racionalizaciji in ekonomičnosti postopka, določbe 171. člena ZP-1, ki za postopek za varstvo zakonitosti napotuje na smiselno uporabo določbe ZKP o zahtevi za varstvo zakonitosti, ter upoštevaje določbo 65. člena ZP-1, v skladu s katero (niti) okrajno sodišče, ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo nima možnosti razveljaviti odločbe prekrškovnega organa in zadeve vrniti v novo odločanje prekrškovnemu organu, je Vrhovno sodišče odločilo izhajajoč iz razlage, da se v postopku z izrednim pravnim sredstvom praviloma razveljavi le odločba sodišča, ne pa tudi odločba prekrškovnega organa.