KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051678
ZKP člen 340., 340/4, 450.a. KZ-1 člen 51., 51/2,.
nedovoljeni dokazi - pravica do izjave - kazenska sankcija
Dokazi, ki so bili predmet ekskluzijskega zahtevka, so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, zato sta se obsojenec in njegova obramba do njih lahko opredelila. Zoper sklep, s katerim je bilo med glavno obravnavo odločeno o izločitvi dokazov ni predvidena posebna pritožba, temveč ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta to možnost izkoristila in zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v katerih sta med drugim uveljavljala tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obsojencu zaradi odločitve sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov kršena pravica do obrambe.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (določba 450a. člena ZKP), ki vpliva na višino izrečene kazni.
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - neplačevanje prispevkov - skrajna sila
Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem.
Kompleksno poslovanje družbe, finančno stanje, ki je posledica več let neuspešnega poslovanja in poslovne odločitve, ki daljše obdobje vztrajajo pri reševanju poslovanja na račun neplačanih prispevkov, ne predstavljajo pereče situacije, ki bi zahtevala nujno reakcijo v smislu ravnanja v upravičljivi skrajni sili.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051689
KZ-1 člen 299, 299/4. URS člen 22, 29.
zakonski znaki kaznivega dejanja - maščevanje uradni osebi - grožnja - pravica do obrambe - pravica do kontradiktornosti
Že sam izrek resne grožnje, usmerjene zoper oškodovanca in njegove bližnje, pomeni dejansko, to je konkretno ogrožanje osebne varnosti tistih, ki so jim grožnje namenjene, ta pa ima za posledico oziroma se odraža v oškodovančevem (objektiviziranem) občutku osebne ogroženosti oziroma nevarnosti. Za izpolnitev zakonskega znaka ogrožanja osebne varnosti zato ni potrebno, da bi bila grožnja uresničena ali skoraj uresničena, temveč bi v tem primeru šlo že za drugo kaznivo dejanje (zoper življenje in telo). Tako dejstvo, da do realizacije groženj ni prišlo in zatrjevanje, da do njih zaradi zasega orožja tudi ni moglo priti, za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno. Pri ogrožanju varnosti z resno grožnjo, usmerjeno zoper življenje in telo, gre tudi nedvomno za dejanje, s katerim je mogoče izraziti maščevanje.
prikriti preiskovalni ukrepi - nezakoniti dokazi - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - hramba dokazov - začetek kazenskega postopka - formalna zahteva za začetek kazenskega pregona
Sodišče podatkov in dokazil pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni "hranilo na zalogo", saj je bil na njihovi podlagi še pred potekom prekluzivnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP začet kazenski pregon zoper drugega osumljenca. Prav tako tožilstvu ni mogoče očitati zlorabe pri njihovem pridobivanju, saj so bili posnetki in podatki pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ko se ti izvajali zoper drugega osumljenca. Dokazi, ki so bili pridobljeni zakonito oziroma so bili "validirani" s potrditvijo prvotnega namena njihove pridobitve s pravočasnim začetkom kazenskega pregona, pa v drugi kazenski zadevi ne morejo veljati za nezakonite in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Za presojo zakonitosti podatkov in dokazil pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi je v smislu drugega odstavka 154. člena ZKP odločilna le pravočasna formalna zahteva državnega tožilca, torej zahteva za preiskavo ali neposredni obtožni akt.
Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ni neobičajna, niti ne zakonita. Vložniki zahteve zato ne morejo uspeti z navedbami, da priporni pogoji v času izdaje sklepa niso bili podani, ker je bil obdolženec v priporu v drugi državi. Z odreditvijo pripora, ki se bo pričel izvrševati, ko bo obdolženec prijet v postopku prijetja in predaje, je sodišče na ustrezen način poskrbelo, da bo sklep o odreditvi pripora učinkoval brž, ko bo obdolženec predan Republiki Sloveniji.
kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - odtujitev premoženja - oškodovanje upnika - skupno premoženje zakoncev
Obstoj premoženja obsojenčeve žene in s tem morebitnega skritega premoženja obsojenca, ki je izraženo v njegovem še nedoločenem deležu na skupnem premoženju zakoncev, ne zadošča za ugotovitev, da se oškodovanec lahko poplača z drugim obsojenčevim premoženjem in s tem za razbremenitev odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje. Vložnik sicer pravilno opozarja, da bi se oškodovanec lahko poskusil poplačati oziroma prisilno izterjati dolg od obsojenca tudi na način, da bi zahteval določitev njegovega deleža na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člen ZZZDR (sedaj prvem odstavku 83. člena DZ) ter nato, če bi bil obsojencu prisojen določen delež na skupnem premoženju, vložil izvršbo na tem deležu premoženja. Vendar pa je uspeh primarnega zahtevka negotov. Takšno premoženje zato za presojo oškodovanja upnika ne more biti relevantno.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - pogoji - trditveno breme
Medtem ko se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper vsako pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, so pogoji za izpodbijanje t.i. druge odločbe strožji. Zahteva za varstvo zakonitosti je v teh primerih dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pogoji, pod katerimi je glede na prvi odstavek 420. člena ZKP mogoče izpodbijati drugo odločbo, so tesno povezani s trditvenim bremenom vložnika, da obstoj teh pogojev v izrednem pravnem sredstvu utemelji in s tem doseže vsebinsko obravnavo zahteve.
oškodovanec - nadaljevanje kazenskega pregona - nenavzočnost na glavni obravnavi - vrnitev v prejšnje stanje
Če državni tožilec na glavni obravnavi umakne obtožni akt, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. To (z)more oškodovanec izjaviti le, če je na glavni obravnavi navzoč, sicer je z izjavo v zamudi.
Če je oškodovanec v zamudi z izjavo o nadaljevanju pregona, je treba razlikovati med dvema položajema:
(i) položajem, ko je bil oškodovanec bodisi pravilno vabljen, pa je bil neopravičeno odsoten, bodisi mu vabila po njegovi krivdi ni bilo mogoče vročiti zaradi opustitve prijave prebivališča sodišču; v tem primeru so razlogi za zamudo na strani oškodovanca; in
(ii) položajem, ko oškodovanec ni bil pravilno vabljen ali pa je bil opravičeno odsoten na naroku; to so razlogi za zamudo, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu.
Če oškodovanec v zakonskem roku (v obravnavanem primeru torej do konca glavne obravnave) ne začne pregona, se šteje, da je odstopil od pregona. Zato ni ovir za izdajo zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnega akta. Vendar pa je procesni položaj oškodovanca po izdaji zavrnilne sodbe lahko različen.
V prvem položaju ZKP je domneva, da oškodovanec ne namerava nadaljevati pregona, neizpodbojna (prvi odstavek 61. člena ZKP). Neizpodbojnost domneve je mogoče prepoznati v ureditvi, ki oškodovancu ne dovoljuje procesnega dejanja, s katerim bi izjavil drugačno procesno voljo.
V drugem položaju pa ZKP dopušča, da oškodovanec tudi po izdaji zavrnilne sodbe izjavi voljo nadaljevati pregon in s tem izpodbije domnevo, ki jo predpisuje ZKP zaradi njegove zamude. Oškodovanec ima pravico zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče bo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, (i) če je predlog pravočasen, (ii) če so podane okoliščine iz drugega odstavka 61. člena ZKP (tj. če so za zamudo podani razlogi, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu), in (iii) če hkrati izjavi, da nadaljuje pregon.
začasni izročitveni pripor - standard obrazloženosti sklepa - obrazložitev utemeljenega suma - obrazložitev sklepa o odreditvi pripora
Praksi Ustavnega sodišča v zvezi z obveznostjo presoje obstoja utemeljenega suma pri odreditvi izročitvenega pripora je v svoji ustaljeni sodni praksi doslej sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz navedenih odločb Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP. Pri tem se sodišče ne spušča v oceno nasprotujočih si dokazov, temveč presodi le, ali je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil v prošnji za izročitev navedeno kaznivo dejanje.
Preiskovalna sodnica v razlogih sklepa ni povzela niti opisa tujcu očitanega kaznivega dejanja, niti iz sklepa o odreditvi pripora ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil prav to kaznivo dejanje.
Požar kot eno izmed primeroma naštetih splošno nevarnih dejanj v prvem odstavku 314. člena KZ-1 je t. i. tiha blanketa - njegova razlaga mora zato biti skladna z opredelitvijo v matičnem zakonu. V skladu s prvo povedjo 1. točke 5. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz) je požar proces hitrega gorenja, ki se nenadzorovano širi v prostoru in času. Nenadzorovano širjenje je torej vpeto v samo vsebino oziroma razlago pojma požara. Na vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do nenadzorovanega širjenja ognja, mora sodišče odgovoriti v obrazložitvi sodbe.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - vročitev obtožnice - vročitev predloga za podaljšanje pripora - možnost seznanitve - kršitev pravice do obrambe - izjava obrambe o predlogu
Obtožnica je procesni akt, s katerim upravičeni tožilec določeno osebo obtoži za kaznivo dejanje in predlaga, da sodišče razsodi o predmetu obtožbe. Z njo je določen subjekt in objekt sojenja in s tem okvir odločbe, ki jo lahko izda sodišče v konkretni kazenski zadevi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je že bilo sprejeto stališče, da se obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, lahko opredeli šele, ko je seznanjena s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev očitkov obdolžencu oziroma utemeljenega suma. To ima za posledico, da začne 24-urni rok teči šele z vročitvijo celotne obtožnice.
Iz procesnopravno relevantnih dejstev in okoliščin je najprej razvidno, da je bil obdolženčevi zagovornici dne 26. 8. 2021 poslan dokument, ki ga je sodišče štelo za obtožnico, po "navadni" elektronski pošti. Takšnega načina vročanja zakon za odločbe, od katerih teče rok za pritožbo, ne predpisuje, četudi gre za priporne zadeve, pri katerih morajo sodišča postopati še posebej hitro. Sodna pisanja se sicer lahko vročajo tudi elektronsko, vendar le po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo (117.a člen ZKP) na način, kot ga podrobneje določi minister, pristojen za pravosodje (peti odstavek 117. člena ZKP). Pravilnik o elektronskem poslovanju v kazenskem postopku še ni bil sprejet, kar pomeni, da vročanje po varni elektronski poti preko informacijskega sistema e-Sodstvo tehnično še ni izvedljivo. Sodišče bi lahko torej obtožnico s predlogom za podaljšanje pripora skladno z zakonom vročalo le na preostale načine iz prvega odstavka 117. člena ZKP, ne pa po "navadni" elektronski pošti. Glede na navedeno domneva, ki jo v razlogih izpodbijanega sklepa navaja pritožbeno sodišče, in sicer, da je bila obdolženčeva zagovornica dne 26. 8. 2021 seznanjena s predlogom za podaljšanje pripora in vloženo obtožnico, za (polno) uresničevanje načela enakega varstva pravic ne zadostuje, saj ni izkazano, da je bila vročitev obdolženčevi zagovornici opravljena skladno z določbami ZKP o vročanju.
Nadalje je iz primerjave obtožnice, ki jo je državno tožilstvo vložilo na sodišče in je bila obdolženčevi zagovornici (pravilno) vročena dne 9. 9. 2021 in dokumenta, ki ga je po „navadni“ elektronski pošti prejela dne 26. 8. 2021, razvidno, da se dokumenta med seboj razlikujeta. Ne le, da "obtožnica“, ki je bila obdolženčevi zagovornici posredovana v ODT formatu z "navadno" elektronsko pošto, ni bila podpisana s strani državne tožilke, ki jo je vložila in opremljena z ustreznim žigom, ki zagotavlja verodostojnost dokumenta, temveč v njej tudi ni bilo sprotnih opomb, ki vsebinsko pojasnjujejo izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in napotujejo na ustrezne listovne številke v kazenskem spisu. Takšnih sprotnih opomb je bilo v vloženi obtožnici kar 108, obdolženčeva zagovornica pa z njimi ni bila seznanjena.
podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - pritožba zoper sklep višjega sodišča - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca spoznalo za krivega, je z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi potrdilo, prerasla v gotovost. Dokazne presoje nižjih sodišč ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist - metoda izračuna
Pravilo, po katerem se kazen zapora do dveh let lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, katerega obseg se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, je na jezikovni ravni popolnoma jasno. Zato je treba kot osnovo za pretvorbo upoštevati realno število dni v mesecih oziroma letih, v katerih se izrečena kazen izvršuje.
Sodišče ob izreku sodbe (ali sklepa), s katero odloči, da se kazen zapora izvrši z opravo dela v splošno korist, ne razpolaga s podatkom, kdaj se bo kazen začela izvrševati, zato sodišču število dni zapora, ki so podlaga za pretvorbo v ure dela v splošno korist, ni poznano, saj je to odvisno od razporeditve dni v mesecih in letih, ki so glede na naš koledar različno dolgi. Izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, določa formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti, daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist.
V postopku neprave obnove (407. člen ZKP) je urejena procesna situacija, ko se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč se odloča samo o kazni. Obnovi se samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe. Z nepravo obnovo se odločba o kazni lahko spremeni samo v korist obsojenca.
V obravnavanem primeru je iz jezikovnega pomena 2. točke prvega odstavka 407. člena ZKP določno razviden domet te določbe. Ta se nanaša le na izrek enotne kazni, pri kateri je bila upoštevana kot določena kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni v kakšni prejšnji sodbi. Navedena določba pa, kot že rečeno, ne zajema situacij, ko je do takšne napake prišlo pri izreku opozorilne sankcije ali varnostnega ukrepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051675
ZKP člen 427. KZ-1 člen 228, 228/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Pomembna je opredelitev, katero je bilo tisto ravnanje oškodovanca, do katerega je prišlo zaradi preslepitvenega ravnanja obsojenca. Če pa bi obsojenčevo preslepitveno ravnanje nastopilo kasneje, bi moralo biti usmerjeno proti delovanju oškodovanca v smeri zagotovitve izpolnitve obveznosti.
omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica nima prav, da s tem stališčem priznanje krivde po obtožbi prerašča v obligatorni razlog za omilitev kazni. Stališče, da se priznanje krivde po obtožbi na abstraktni ravni umešča med posebne olajševalne okoliščine, ne pomeni odstopa od stališča, da morajo državni tožilci in sodišča v konkretnih primerih presoditi, ali konkretno obdolženčevo priznanje krivde po obtožbi sploh utemeljuje izrek omiljene kazni. Takšna presoja ostaja podlaga za oblikovanje tožilskega predloga kazenske sankcije in za sodniško odločitev o kazenski sankciji.
spor o pristojnosti - postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost
V skladu z določbo 174. člena ZP-1 je za postopek o prekršku proti mladoletniku krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva. Ta določba predstavlja izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti sodišča, po katerih je za postopek zoper polnoletnega storilca prekrška krajevno pristojno praviloma sodišče, na območju katerega je bil prekršek storjen (prvi odstavek 77. člena ZP-1). Razlog za tako ureditev je v aktivnem vključevanju organa socialnega varstva v postopek o prekršku v kraju, kjer mladoletnik prebiva. Na ta način sodišče tudi lažje nadzira izvajanje mladoletniku izrečenega vzgojnega ukrepa, ki ga izvršuje organ socialnega varstva po kraju prebivališča mladoletnika. V navedeni določbi sta krajevni pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču mladoletnika določeni alternativno. Pristojnost po kraju začasnega bivališča bo vedno podana takrat, ko je mladoletnik nameščen v vzgojnem zavodu, saj je v tem času njegova vzgoja zaupana strokovnjakom tega zavoda.
URS člen 22, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZP-1 člen 65, 65/4, 65/5, 155, 155/2.
dopolnitev dokaznega postopka - zahteva za sodno varstvo - nova dejstva - ustna obravnava
Iz zahteve za sodno varstvo izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa. Prav tako je storilec opisal svoje videnje dogodka, ko je navedel, da med vožnjo ni uporabljal telefona, saj je telefoniral ob vozilu na parkirišču. Takšne storilčeve navedbe pa zahtevajo razčiščevanje dejstev in dopolnitev dokaznega postopka na ustni obravnavi pred sodiščem. Sodišče se je pri odločanju oprlo še na opis dejanskega stanja prekrška, mu v celoti sledilo, storilca pa z njim ni seznanilo, da bi se do njega v zahtevi lahko opredelil. Šele tak opis dejanskega stanja pa je pomenil konkretizacijo sicer abstraktnega očitka prekrška iz petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPrCP, zato bi storilec z njim moral biti seznanjen še pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051099
KZ-1 člen 289. ZKP člen 371, 371/2, 442, 442/1.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - modifikacija obtožnega akta - seznanitev obdolženca z modifikacijo - pravica do izjave obdolženca - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - preprečitev vrnitve na delo
Pravici do izjave je zadoščeno, če se je imel obdolženec možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
Kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo izvrši, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo, morebitna kasnejša razveljavitev pravnomočne sodbe pa na obstoj kaznivega dejanja nima vpliva.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - povzročitev prometne nesreče s smrtnim izidom - vzročna zveza - vzrok prometne nesreče - udeleženec v cestnem prometu - pešec - hitrost vožnje - načelo zaupanja v cestnem prometu - defenzivna vožnja
Pešec je udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona). Za vse udeležence v prometu velja tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izogibati se tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v prometu. Takoj, ko udeleženec v prometu ugotovi, da se drugi udeleženci ne vedejo po predpisih in s tem ustvarjajo v prometu nevarnost, mora opustiti prednost, ki mu jo daje načelo zaupanja, in s tem lastno spoštovanje predpisov, ter storiti vse, da nevarnost prepreči. V trenutku, ko odpove načelo zaupanja in ko začne zavezovati zahteva po načelu defenzivne vožnje, namreč začne teči kazenskopravno relevanten vzročni tok. V tem trenutku in od tega trenutka naprej pa mora imeti voznik objektivne možnosti, da nastanek neposredne nevarnosti oziroma poškodbene posledice prepreči.
V konkretni kazenski zadevi je bilo ugotovljeno, da je obtoženec pred trčenjem vozil s hitrostjo 50 km/h. Vozil je torej s hitrostjo, ki jo je že zakonodajalec predvidel kot primerno, prilagojeno hitrost za vožnjo skozi naselje za razliko od siceršnje hitrosti predvidene za vožnjo po odprti cesti (največ 9o km/h). Sodišče tudi ni ugotovilo nikakršnih okoliščin, zaradi katerih bi moral voznik biti posebej previden. Ugotovilo je namreč, da je bilo cestišče suho, vidljivost dobra, cesta prazna, gostilna zaprta, postajališče za avtobuse prazno in na cestišču ni bilo nikogar. Ni bila podana niti ena okoliščina, zaradi katere bi moral voznik hitrost vožnje še posebej zmanjšati. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nobenega dvoma, da je pešec s tem, ko je v temnih oblačilih, s kapuco na glavi stopil iz neosvetljenega parkirišča naravnost na neosvetljeno cestišče, ne da bi se prepričal ali je prečkanje ceste varno, s protipravnim ravnanjem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče in v posledici katere je zaradi zadobljenih poškodb umrl. Vožnja obtoženca ni bila takšna, da bi vzročno zvezo med zakrivljeno nevarno situacijo in nastalo posledico (prometno nesrečo) pretrgala.