Določba šestega odstavka 285.č člena ZKP prepoveduje sodišču izrek strožje sankcije od tiste, ki jo predlaga državni tožilec. Vendar pa ta določba ničesar ne pove o tem, kako naj sodišče ravna, dokler se giblje v mejah tožilčevega predloga. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sme sodišče na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP izreči sankcijo, ki je ugodnejša od tiste, ki jo predlaga tožilec. Pri tem pa se ni opredeljevalo do položajev, v katerih bi zakon sodišču v enakem položaju narekoval, naj predlogu državnega tožilca sledi. Določba trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 ureja prav takšen položaj: sodišče, še zmeraj v mejah tožilčevega predloga, mora izreči način izvršitve, ki ga je predlagal državni tožilec, če se ob tem obdolženec prvič izreče o krivdi tako, da jo prizna (in sodišče priznanje krivde sprejme).
V obravnavanem primeru je državni tožilec predlog kazni in načina izvršitve, ki naj se izreče, podal, preden se je obsojenka izrekla o obtožbi. V tem položaju je obsojenka mogla razumno predvideti možne posledice svojega priznanja krivde. Na podlagi določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP je mogla predvideti tudi, da sodišče ne more izreči strožje sankcije, kakor tudi ne manj ugodnega načina izvršitve, na primer z določitvijo režima v zavodu za prestajanje kazni zapora. Na podlagi določbe trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 pa je mogla predvideti, da bo sodišče tožilčevemu predlogu moralo slediti. Ti dve procesni posledici se dopolnjujeta in si med seboj ne nasprotujeta. Ker je mogoče že z jezikovno razlago ugotoviti skladno sporočilo obeh določb, obdolženka pa je imela strokovno pomoč zagovornika, je bilo zadoščeno tudi zahtevam predvidljivosti ureditve procesnih posledic njenega priznanja krivde, predvidljivosti njenega položaja na naroku za izrek kazenske sankcije (in s tem možnosti uspeha z alternativnim predlogom načina izvršitve) ter predvidljivosti polja presoje, ki ga pri odločanju o kazenski sankciji uživa kazensko sodišče.
Ravnanje obsojenca, da je bil kot dejanski poslovodja zadolžen za prijavo obračunanega DDV, pa tega ni storil in je tako obema gospodarskima družbama pridobil veliko premoženjsko korist, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ-1.
ZKP člen 158, 158/1.. ZObr člen 34, 34/1, 34/2, 65, 65/1, 66, 66/1, 67, 67/1.
specializirana enota vojaške policije (SEVP) - vojaška oseba - predkazenski postopek - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka
Pristojna organa iz prvega odstavka 158. člena ZKP lahko kakršnakoli policijska pooblastila z namenom preiskovanja kaznivih dejanj, izvršenih v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, izvršujeta le v primeru oziroma do trenutka, ko ima domnevni storilec (še) v času izvajanja teh pooblastil status vojaške osebe ali civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma drugega delavca, zaposlenega na obrambnem področju oziroma osebe, napotene na misijo v tujini.
prekluzija - instrukcijska maksima - razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nova dejstva in novi dokazi - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica obrambe
Zaradi zasledovanja načela materialne resnice bi se moralo sodišče, kljub prekluziji, opredeliti do novih navedb iz zahteve za sodno varstvo.
URS člen 22, 29.. ZP-1 člen 57, 57/1, 57/2, 65, 65/9.. ZPDZC-1 člen 3, 3-6, 21, 21/6.
pravica do izjave - ustna obravnava - pravica do obrambe - načelo materialne resnice - delo na črno - razbremenitev odgovornosti
Ker se storilec o prekršku neposredno pred prekrškovnim organom ni imel možnosti izjaviti, temveč je imel to možnost šele z vložitvijo pisne zahteve za sodno varstvo, v njej pa je storitev prekrška zanikal in navajal konkretne okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične, skladno z določbo 7. člena ZPDZC-1 in naslednjih, bile podlaga za razbremenitev odgovornosti storilca za obravnavani prekršek, bi moralo sodišče v obravnavani zadevi izvesti ustno obravnavo in v tem okviru najmanj zaslišati storilca prekrška. Šele z zaslišanjem bi bila storilcu dana ustrezna in zadostna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejanskih in pravnih vidikih zadeve in mu s tem omogočena učinkovita pravica do obrambe, sodišče pa bi skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1 tudi odpravilo kršitev prekrškovnega organa, ki storilcu ni zagotovil pravice do izjave.
ZP-1 člen 42, 42/5, 42/6, 136, 136/1, 136/1-6, 169. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
smrt storilca - postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - zastaranje - absolutno zastaranje - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Smrt storilca, ki je nastopila po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (in po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti), ne predstavlja procesne ovire, ki bi vplivala na odločanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1.
ZNB člen 39, 39/1-2, 57, 57/1-14.. ZP-1 člen 2.. URS člen 28, 28/1, 32, 35.. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (2020) člen 2, 2/1.
načelo zakonitosti - zaščitna maska - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - splošna svoboda ravnanja
Načelo zakonitosti (28. člen Ustave) velja tudi v pravu o prekrških (tako že odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 in številne druge).
Odlok, ki ga je Vlada sprejela na podlagi 39. člena ZNB, ni pravni vir, s katerim se lahko določi prekršek (2. člen ZP-1). V tej zadevi ni pomembno, ali ima vsebina Odloka naravo dopolnilnega pravila ali pa je z Odlokom zgolj konkretizirano zakonsko besedilo.
Pri presoji se Vrhovno sodišče ni spuščalo v razumnost zapovedi nošenja zaščitnih mask pri preprečevanju širjenja nalezljivih bolezni, niti v domet upravnopravnih posledic tega ukrepa. Presojalo je le, ali je sodišče v izpodbijani sodbi, pri tem, ko se je oprlo na Odlok, ravnalo v skladu z načelom zakonitosti v kaznovalnem pravu.
Iz ubeseditve prvega odstavka 2. člena Odloka izhaja, da je dejanski stan, na katerega se navezuje "obvezna uporaba zaščitne maske..." prav gibanje in zadrževanje v javnem zaprtem prostoru. To pomeni kvečjemu, da je pred nami pravilo o prostorski omejitvi obveznosti nošenja zaščitnih mask. Ne pomeni pa to pravilo prepovedi ali omejitve gibanja osebam (brez zaščitnih mask) v zaprtih javnih prostorih.
V zapovedi nošenja zaščitnih mask je treba prepoznati ukrep, ki ga je treba presojati skozi prizmo drugih ustavno zagotovljenh pravic in svoboščin (sledeč pristopu Ustavnega sodišča v odločbah U-I-234/97-7 in U-I-218/07-8), in pričakovati samostojno pravno podlago za (kaznovalnopravno) omejevanje.
Sistemska razlaga 39. člena ZNB: Takšno jezikovno razlago 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, podpira najprej ožja sistemska razlaga 39. člena ZNB. Ta določba poleg omejitev ali prepovedi gibanja na okuženih ali ogroženih področjih navaja še tri posebna področja posameznikovega ravnanja, v katera sme Vlada Republike Slovenije poseči z namenom preprečevanja širjenja okužb: prehajanje državne meje, zbiranje na javnih mestih in promet z blagom in izdelki. Zakonodajna tehnika sporoča, da je bila ambicija zakonodajalca ta področja urediti izčrpno. Zato navedenih področij ravnanj ljudi, v katera se z vladnimi ukrepi posega, ni mogoče z razlago širiti na druge ukrepe in področja, ki v zakonu nimajo določne pravne podlage.
V okviru načela zakonitosti v kaznovalnem pravu bi takšna razlaga pomenila kršitev zahteve po lex scripta in s tem kršitev prepovedi sklepanja po zakonski analogiji. Še več, izčrpno naštevanje področij, ki so lahko predmet urejanja na podlagi prvega odstavka 39. člena ZNB, prepoveduje - znotraj uporabe 57. člena ZNB - tudi sklepanje po t.i. analogiji intra legem. Kršitev režima nošenja zaščitnih mask se pomensko odločilno razlikuje od kršitev režima prehajanja državnih meja, od kršitev prepovedi oziroma omejitev gibanja ali zbiranja ter od kršitev režima prometa z določenim blagom ali izdelki.
Takšno razlago nadalje podpira širša sistemska razlaga besedila ZNB. Iz njegovega besedila izhaja, da je imel zakonodajalec obvezno uporabo osebnih zaščitnih ukrepov namen urediti le za preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb in le za osebe, ki izvajajo zdravstveno dejavnost, ne pa tudi za prebivalstvo na sploh (v okviru 39. člena ZNB ali drugih splošnih ali posebnih ukrepov).
Preizkusiti je treba še, ali je mogoče vsebino, kot sta jo 14. točki prvega odstavka 57. člena ZNB, v zvezi z 2. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, pripisala prekrškovni organ in sodišče, prepoznati z logično razlago določbe. Preizkusiti je treba, ali je mogoče zapoved nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih razumeti kot pravilo, ki - po argumentu od večjega k manjšemu (a maiori ad minus) - pravzaprav pomeni le milejši ukrep (v razmerju do prepovedi oziroma omejevanja gibanja).
Upoštevajoč vsebinsko različnost posegov v svobodo gibanja in posegov, ki omejujejo druge, vsebinsko drugačne vidike svobode ravnanja, ter rešitve sistemske razlage ZNB, se je treba takšnemu pristopu odreči že na podlagi načela zakonitosti v kaznovalnem pravu.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja
Ravnanja obsojencev po zapadlosti obveznosti in po izpolnitvi obveznosti s strani oškodovanca, lahko predstavljajo preslepitev, če so v neposredni vzročni zvezi z višino nastale škode.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049603
KZ-1 člen 211.. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 386, 386/4.. ZKP člen 371, 371/1-3, 442, 442/1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki - izvršitvena ravnanja - goljufiv namen - osebni stečaj - sodna poravnava - sojenje v nenavzočnosti obtoženca
Obsojenčev zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je glede na določbi četrtega odstavka 122. člena in četrtega odstavka 386. člena ZFPPIPP treba šteti, da je bila oškodovanka seznanjena z dejstvom teka stečajnih postopkov zoper obsojenca. Gre namreč za fikcijo, ki velja v stečajnem postopku zaradi varstva pravic in interesov upnikov stečajnega dolžnika, ni pa mogoče te fikcije širiti na področje kazenskega prava. Poleg tega je bistvo obravnavanega očitka, da sta se obsojenca kljub dejstvu osebnega stečaja zavezala plačati obveznost, zato ju dejstvo, da bi se oškodovanka z nesposobnostjo obsojencev poravnati obveznosti iz sodne poravnave lahko seznanila že pred sklenitvijo le te in temu prilagodila svoje ravnanje, ne more razbremeniti kazenskopravnega očitka, da sta ravnala z goljufivim namenom, ko sta kljub nezmožnosti poravnati sprejete obveznosti, sklenila sodno poravnavo.
pripor - begosumnost - prestajanje zaporne kazni - neogibna potrebnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Okoliščina, da se obdolženec nahaja na prestajanju zaporne kazni v Avstriji, njegove dosegljivosti v kazenskem postopku pred slovenskim sodiščem ne zagotavlja. Sodišče je zato utemeljeno presojalo, ali je z vidika predmetnega postopka zoper njega treba odrediti pripor iz pripornega razloga begosumnosti.
pravica do nepristranskega sodnika - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi
Glede na ustaljena merila presoje zatrjevanih kršitev pravic do nepristranskega sodišča je mogoče ugotoviti le, da vložnika v svojih zahtevah ne zatrjujeta, da bi sodišči v predhodnih ali izpodbijani sodbi, v opisu ali v obrazložitvi izpodbijane sodbe, z opiranjem na predhodne sodbe ali z ubeseditvijo stališč o krivdi obsojencev, presegla uveljavljena merila pravice do nepristranskega sodnika v podobnih primerih.
V okoliščinah konkretnega primera je prvostopenjsko sodišče zaradi varstva človekovih pravic prepoznalo položaj, v katerem do sankcij zaradi poteka dvoletnega roka iz 154. člena ZKP ne more priti. Razlaga, s katero bi se sodišče odreklo dokaznemu gradivu, brez katerega je zahtevek za izločitev dokazov vnaprej obsojen na neuspeh, bi bila nesprejemljiva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049952
ZKP člen 420, 420/5.. KZ-1 člen 49.
odmera kazenske sankcije - neizčrpanost pritožbe
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.
Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi 165.a člena Zakona o kazenskem postopku ima učinek pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena Kazenskega zakonika.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - obstoj utemeljenega suma - predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora
Glede obstoja utemeljenega suma je državni tožilec pri utemeljevanju predlogov za podaljšanje pripora navedel le to, da je zoper obdolžence uvedena preiskava, ki je bila kasneje zoper obdolženega B. B. še dopolnjena in razširjena. Po presoji Vrhovnega sodišča takšna navedba zadostuje. Obramba je namreč imela vso možnosti izjaviti se o takšni, sicer skopi navedbi tožilstva, da sta oba sklepa pravnomočna, s tem procesnim dejstvom pa so bile stranke nedvomno seznanjene. Pritožbe, ki so jih vložile same zoper sklep o uvedbi oziroma razširitvi preiskave so bile namreč zavrnjene kot neutemeljene, sodišče pa mora paziti na pravnomočnost sodnih odločb po uradni dolžnosti. Po ustaljeni sodni praksi po pravnomočnosti sklepov o uvedbi preiskave, obstoja utemeljenega suma v sklepih o priporu ni potrebno posebej obrazlagati, saj bi to pomenilo le nepotrebno ponavljanje presoje že pravnomočno ugotovljenih dejstev. Zoper pravnomočen sklep o uvedbi preiskave ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva in torej Vrhovno sodišče v tako ugotovljeno dejansko stanje, oziroma pravnomočno ugotovljen utemeljen sum ne more posegati, razen, če se med preiskavo po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, ugotovijo nova dejstva in okoliščine v korist obdolženca, ki bi lahko obstoj utemeljenega suma omajale. V takem primeru, pa bi državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora moral navesti, zakaj še vedno ocenjuje, da je podan utemeljen sum, presojo novih dokazov in podatkov pa mora seveda toliko bolj opraviti sodišče in svojo presojo tudi natančno pojasniti. Zato je v obravnavanem primeru državni tožilec s svojo, sicer skopo navedbo zadostil zahtevi po konkretizaciji predloga. Tako kot sodišče namreč ni dolžan ponovno navajati že pravnomočno ugotovljenih dejstev in okoliščin iz katerih izhaja utemeljen sum, da so obdolženci storili očitano jim kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049612
KZ-1 člen 211, 211/1.. ZKP člen 101, 105, 105/2.. ZFPPIPP člen 46, 382, 382/1.
kaznivo dejanje goljufije - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - osebni stečaj obsojenca - določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - adhezijski postopek
Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom.
Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navedenih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka. To načelo izraža zahtevo, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (glej 46. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.
Navedena določba ima za posledico, da sodišče v pravdnem postopku, v primeru, ko je tožena stranka – dolžnik v osebnem stečaju in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, samo ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila. V kazenskem postopku takšna odločitev sodišča v primeru, ko oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, ni mogoča. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP namreč lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči le na tri, taksativno določene načine: oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V primeru, ko sodišče oškodovanca napoti na pravdo, pa seveda odpade podlaga za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da je bil v času izreka sodbe sodišča prve stopnje nad obsojencem že pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja. Kot že rečeno ima to za posledico, da bi sodišče oškodovanca B. B., ki svoje terjatve ni prijavil v postopku osebnega stečaja, z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka moralo napotiti na pravdo, ker v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotovitvi. Ker bi moralo sodišče tega oškodovanca napotiti na pravdo, izreka pogojne obsodbe tudi ne bi smelo utrditi z določitvijo posebnega pogoja, da je obsojenec oškodovancu B. B. v roku dveh let dolžan plačati 12.000,00 EUR.
podaljšanje pripora o katerem odloča Vrhovno sodišče - obrazložitev predloga - pravica do izjave
Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe o priporu je najstrožja ob odreditvi pripora. V sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave oziroma po pravnomočnosti obtožnice, se sme sodišče opreti na stališča, zavzeta v teh odločbah. Seveda pa to ne pomeni, da ni dolžno odgovoriti na morebitne ugovore obdolženca v postopku odločanja o priporu. Sodišče se mora torej v postopku podaljšanja pripora odzvati na morebitne ugovore obrambe, da je utemeljen sum, na podlagi gradiva, ki je bilo izdano že po pravnomočnem sklepu, v katerem je bil obstoj utemeljenega suma že presojan, omajan.
Vrhovno sodišče je v več svojih sodbah presodilo, da se lahko sodišče v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o uvedbi preiskave, če je pripor podaljšan po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo. Vrhovno sodišče je s tem v zvezi poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena.
Predstavljena stališča so posledica ureditve, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. V pravni dogmatiki je namreč pravnomočnost razumljena kot lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posamičnem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.
Obdolženčev zagovornik uveljavlja kršitev ustavne pravice do obrambe oziroma poštenega postopka, ker obdolžencu in njegovemu zagovorniku ni bilo vročeno pojasnilo preiskovalnega sodnika, ki ga je podal na podlagi določbe tretjega odstavka 205. člena ZKP, zaradi česar se obdolženčeva obramba o njem ni mogla izjaviti.
Za presojo uveljavljane kršitve je pomembna vsebina pojasnila preiskovalnega sodnika, ki je bil, skupaj s predlogoma za podaljšanje pripora, posredovan Vrhovnemu sodišču.
Preiskovalni sodnik v pojasnilu v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni navedel nič takšnega, kar ne bi bilo razvidno že iz podatkov kazenskega spisa, s katerim je razpolagalo sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče je nastop pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave dolžno upoštevati po uradni dolžnosti. Izjava preiskovalnega sodnika zato v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nima dodatne spoznavne vrednosti.
zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - obsodba v tujini - kazenska evidenca - izbris obsodbe iz kazenske evidence
Enotno kazensko evidenco za državljane člane Evropske unije vodi država, katere državljan je obsojenec. Ta je tudi pristojna za posredovanje vseh podatkov iz kazenske evidence. Vendar pa ta ni pristojna za izbris tistih obsodb iz kazenske evidence, ki so bile izrečene v tujini. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena.
zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - večja škoda - hujša kršitev pravic drugega - poskus - objektivni pogoj kaznivosti
Možnost nastanka hujše kršitve pravic drugega je predpisana kot alternativa možnosti nastanka škode na javni dobrini ali premoženju drugega. Takšna zasnova določbe 258. člena KZ-1 izključuje pomensko prekrivanje teh zakonskih znakov. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče, da bi bila hujša kršitev pravice drugega podana le, kadar zaradi ravnanja uradne osebe nastane prikrajšanje v pravnem položaju (pravicah) onkraj premoženjske sfere drugega.
Pri presoji kaznivosti poskusa je treba upoštevati tudi, da je nastanek škode v 258. členu KZ-1 določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Poskus kaznivega dejanja s predpisanim objektivnim pogojem kaznivosti (kot v 258. členu KZ-1) pa ni možen.
postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - začasno prebivališče - stalno prebivališče
Ker je v postopku o prekršku proti mladoletniku treba spoznati mladoletnikovo osebnost in okolje, v katerem živi, je krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pravnomočno končan kazenski postopek - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja - zavrženje obtožnega predloga - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Izpodbijani sklep o zavrženju zaradi stvarne nepristojnosti je mogoče izdati, če sodnik med ali po končani glavni obravnavi spozna, da je za sojenje stvarno pristojno okrožno sodišče (443. člen ZKP). Ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za zavrženje obtožnice v rednem kazenskem postopku (prvi odstavek 429. člen ZKP), se bo v obravnavani zadevi kazenski postopek smel nadaljevati pred stvarno pristojnim sodiščem, če bo upravičeni tožilec vložil zahtevo za začetek kazenskega postopka (drugi odstavek 408. člena ZKP).
To pomeni, da izpodbijani sklep - kljub temu, da je pravnomočen - nima učinkov prepovedi ponovnega sojenja. V tem se izpodbijani sklep bistveno razlikuje od končnih sklepov o ustavitvi postopka (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2457/2010-1646 z dne 22. 12. 2016) in od drugih končnih sklepov, ki imajo učinke prepovedi ponovnega pregona in sojenja v isti zadevi. Zato ni mogoče šteti, da je z izpodbijanim sklepom, četudi zoper njega ni več rednih pravnih sredstev, kazenski postopek že končan v pomenu, ki ga ureja prvi odstavek 420. člena ZKP.