kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - storilec kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Obsojenec je kazniva dejanja izvrševal takrat, ko je oškodovanka prišla domov iz šole in sta bila doma sama. Ravno to pa je ključnega pomena za presojo, ali je obsojenec oseba iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, ni pa odločilno, ali je bila njegova življenjska skupnost z oškodovankino materjo takšna, da jo je po pravilih civilnega prava šteti kot izvenzakonsko skupnost.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - prepovedane droge - zdravila
Da promet z zdravilom, ki vsebuje prepovedano drogo, ni protipraven, ne zadošča, da je nek proizvod definiran kot zdravilo, pač pa mora tisti, ki ga v promet spravlja, izpolnjevati zakonske pogoje za opravljanje prometa z zdravili.
zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca
Izrečena zmerljivka, ki ji je sledil fizičen napad, je nedvomno takšno dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja – namenu ustrahovanja in vznemirjanja.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki
Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v odnosu nadrejenosti, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi neposredno dotikanje spolnih organov s strani storilca, kateremu bila oškodovanka kot zdravniku med zdravstvenim pregledom zaupana v oskrbo, navedeni pa je to zlorabil.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - pravica do nepristranskega sojenja
Obtoženec ima možnost okoliščino, da je sodišče utemeljeni sum oprlo na napačno sestavljeni listini, kot kršitev kazenskega postopka uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper sodne odločbe. Čeprav je bilo šele ob zaslišanju priče ugotovljeno, da je tožilstvo sodišču predložilo napačno sestavljeno poročilo, pa takšno dejstvo samo po sebi še ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti, ob razumnem upoštevanju ostalih okoliščin, utemeljeno vzbujala dvom v nepristransko sojenje pred tema sodiščema.
ZP-1 člen 156, 156-1. ZJN-3 člen 112, 112/1, 112/1-5, 112/2, 112/2-1.
kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki - opis prekrška - javno naročanje - neresnična izjava - razpisna dokumentacija - izpolnitev obrazca
Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz konkretnega dela opisov prekrškov v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj naj bi bili predloženi izjavi neresnični. Kot utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti za izpolnitev zakonskih znakov storilkam očitanih prekrškov ne zadošča že golo dejstvo izpolnitve in podpisa s strani javnega naročnika v naprej pripravljenega generičnega obrazca, v primerih, ko ponudnik na obrazec zapiše vsebinsko opombo, s katero dodatno obrazloži in pojasni določena dejstva.
V konkretnem primeru je očitno, da so storilke prekrška navedle neustrezno referenco, ki ni ustrezala pogojem, zahtevanim v javnem naročilu, kar je nenazadnje imelo za posledico izločitev iz postopka javnega naročanja.
ZP-1 člen 156, 156-1.. ZDDV-1 člen 81, 81/1, 81/2.. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 143, 143/2, 143/3.
obstoj prekrška - dolžnost izdaje računa - zaloge - davčni inšpekcijski nadzor
Prekrškovni organ ter sodišče sta pri razlagi tretjega odstavka 143. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnika) izhajala iz predpostavke, da je popis začetnih in končnih zalog mogoče zagotoviti le v primeru prodaje blaga, kar pa ne drži. Že na podlagi same jezikovne razlage je namreč mogoče razumeti, da tretji odstavek 143. člena Pravilnika izjem ne omejuje le na dobave blaga.
Glede na takšno razlago je treba v konkretnem primeru najprej ugotoviti, da vprašanje, ali predstavlja prodaja preko avtomatov za fotografiranje prodajo blaga ali opravljanje storitev, ni relevantno. Za odločitev v zadevi je bistveno le, da je mogoče obseg poslovanja avtomata za fotografiranje ugotavljati in nadzirati s spremljanjem porabe zalog ter na tak način omogočiti davčni nadzor v smislu tretjega odstavka 143. člena Pravilnika, kar ustreza tudi pogojema, določenima v drugem odstavku 81. člena ZDDV-1.
odreditev pripora - rok za vročitev sklepa o priporu - očitna pisna pomota - ogrožanje varnosti - varnost ljudi
Rok 48 ur začne teči od trenutka prve privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 20. člena Ustave, ki določa, da je potrebno obdolžencu sklep o odreditvi pripora vročiti v roku 24 ur od odreditve. Ta rok začne teči, ko sodnik obdolžencu sklep o odreditvi pripora ustno naznani, torej po koncu njegovega zaslišanja. Če se 24 urni rok, ki ga za vročitev obrazloženega sklepa o odreditvi pripora določa Ustava, izteče prej, kot 48 urni rok, ki ga določa ZKP, sodnika zavezuje rok, ki ga določa Ustava.
Obdolžencu je bil pripor sicer odrejen pravočasno, saj mu je bil odrejen znotraj roka 48 ur od privedbe k preiskovalni sodnici, ni pa mu bil pravočasno vročen obrazloženi pisni sklep o priporu. Tako ravnanje sodišča je imelo za posledico kršitev 20. člena Ustave in tretjega odstavka 202. člena ZKP, vendar ta kršitev ne narekuje razveljavitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa.
Iz celotne vsebine pisnega sklepa o odreditvi pripora je jasno razvidno, da gre za pisno obrazložitev na naroku 5. 3. 2021 ustno razglašenega sklepa o odreditvi pripora, z napačno navedbo datuma 7. 3. 2021.
Ustavno sodišče je že v svoji odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 zavzelo stališče, da se »varnost ljudi« ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč je treba 20. člen Ustave razumeti kot ustavno normo, ki zagotavlja spoštovanje pravice drugih do varnosti, ki jo zagotavlja 34. člen Ustave.
ZKP člen 420, 420/1, 423, 423/2. ZPPre člen 13, 13/4, 19, 19/2.
parlamentarna preiskava - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga odločba - odredba sodišča - pravnomočno končan kazenski postopek
V določbah ZPPre in ZKP ni zakonske podlage, ki bi utemeljevala razlago, da je zoper odločbo sodišča, sprejeto na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPPre, dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti.
Sicer pa tudi ZKP določa stroge pogoje za dovoljenost tega izrednega pravnega sredstva. Razen v primeru izrecno določenih izjem zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča ni dovoljena preden je kazenski postopek pravnomočno končan. V predmetni zadevi je bila odredba izdana med parlamentarno preiskavo, ki še ni zaključena. Zato niti ob analogni uporabi določb ZKP, na katere napotuje 19. člen ZPPre, ni podlage za sklepanje, da je predmetna zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesne predpostavke - smrt obsojenca po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti
Okoliščina, da je obsojenka po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti umrla, po presoji Vrhovnega sodišča ni ovira za odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu, kar je stališče, ki ga sprejema tudi strokovna literatura. ZKP ne predpisuje, da bi imele osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP po obsojenčevi smrti dolžnost prevzeti postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, niti ne določa roka, v katerem bi to morale (smele) to storiti. V prvem odstavku 421. člena ZKP je določeno le, da lahko te osebe po obsojenčevi smrti vložijo zahtevo v njegovo korist v roku, kot ga predpisuje tretji odstavek 421. člena ZKP, kar pa v primerih, ko je zahteva s strani upravičenega vlagatelja že pravočasno vložena, nima nobenega pomena.
Določba prvega odstavka 83. člena ZKP zahteva izločitev obvestil, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil (ne da bi bil) poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Točno takšno dejansko stanje sta ugotovili tudi nižji sodišči. Pri tem ni pomembno, ali je bila policija že dolžna poučiti (bodočega) osumljenca o pravicah na podlagi četrtega odstavka 148. člena ZKP ali ne. Vendar pa to še ne pomeni, da je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana le, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo dokazne prepovedi. To pa zahteva ne le presojo vprašanja, ali se sporni dokaz nahaja v spisu, ampak tudi presojo spoznavnega pomena spornega dokaza za obsodilno sodbo.
Domet varstva, ki ga zagotavlja privilegij zoper samoobtožbo, je treba razlagati skupaj z a) pravico do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave), in b) zahtevo, da se učinkovito varstvo zagotovi tudi v položajih, kadar oseba postane nosilec procesnih jamstev med zbiranjem obvestil ali med zaslišanjem, tj. ob spremembi statusa. Obe izhodišči sta neločljivo povezani s presojo t. i. ekskluzijskih zahtevkov, s katerimi se zagotavljata sodno varstvo in odprava posledic kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in enakost orožij v (pred)kazenskem postopku.
Učinkovito sodno varstvo je v teh položajih možno zagotoviti le naknadno, sodišče pa je v kazenskem postopku odvisno od podatkov, ki jih posredujejo organi (pred)kazenskega postopka in obdolženec. Učinkovito sodno varstvo - zlasti pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih - je zato mogoče le, če so dejanja organov (pred)kazenskega postopka vestno, pravočasno in skrbno protokolirana. To nalogo pri zbiranju obvestil od osumljenca ali drugih oseb zagotavlja policija s pripravo uradnih zaznamkov, ki morajo - poleg vsebine izjave, osebnih podatkov osebe (osumljenca) in osebnih podatkov uradne osebe - vsebovati tudi dovolj podatkov, da lahko sodišče presodi, v katerem časovnem trenutku so bili policisti dolžni osebo poučiti o jamstvih, ki ji gredo po četrtem odstavku 148. člena ZKP. V dolžnosti skrbnega protokoliranja zbiranja obvestil se zrcali pomen privilegija zoper samoobtožbo kot jamstva, ki varuje posameznika, ko je v osebnostno podrejenem položaju že zaradi samega dejstva, da z njim opravlja razgovor policist v okviru preiskovalnega dejanja.
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZDR-1 člen 44, 217, 217/1-25, 217/1-27.
blanketna norma - dopolnilna norma - opis kaznivega dejanja - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje
Izrek sodbe vsebuje dejanski opis, s katerim so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja. Nepravilna navedba blanketne norme pa v obravnavani zadevi ni upoštevna, saj so kljub napačni navedbi dopolnilnega predpisa, v opisu kaznivega dejanja navedeni vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tudi tisti iz dopolnilnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo.
Zakonski znaki prekrška so vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, s tem, da kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je podano, če storilec zavestno ne ravna po predpisih o plači, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji, kar pomeni, da delavec plače sploh ne prejme, kar se pri prekršku ne zahteva, storilec pa mora ravnati naklepno in se zavedati posledic kršitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045060
KZ-1 člen 90, 91, 91/3.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/1, 3/2.. URS člen 22.. ZS člen 83, 83/3-1, 83/3-5, 83/3-9.. ZKP člen 143.c, 179, 372, 372-3.
zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - pravna podlaga - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - enako varstvo pravic v postopku - nujna zadeva - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - dokončanje kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - preslepitev - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - obrazloženost sodbe
Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon.
Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, je glede na zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.
Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo dokončano šele s potekom rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov, saj je šele takrat mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.
URS člen 23, 23/1, 29. ZKP člen 426, 426/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti sojenja - dvom v nepristranskost sojenja - kršitev pravice do poštenega sojenja
Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati, da ima videz nepristranskosti sojenja pomemben vpliv na zagotavljanje poštenega postopka. Tudi če je sodnik v konkretni zadevi dejansko povsem neodvisen in notranje nepristranski, torej vnaprej nezainteresiran za izid postopka in odprt za predloge strank, pa z načinom vodenja postopka, komunikacijo s strankami in svojim vedenjem in ravnanjem znotraj ali zunaj sodišča tega ne izkazuje, bo učinek na obdolženca enak, kot če bi že pred začetkom sojenja vedel, kakšen mora biti rezultat postopka. V takšnem primeru se namreč lahko pri obdolžencu pojavi upravičen, objektiven dvom v nepristranskost sojenja, ki bo imel posledico izgubo zaupanja v sodišče.
V obravnavanem primeru je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da pripomba oziroma opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji nekdanje žene, pri povprečno razumnem človeku ne bi mogla povzročiti dvoma v nepristranskost sojenja. Ravno nasprotno: takšna pripomba, ki ni bila dana tik pred koncem dokaznega postopka, ko se pri sodišču že oblikuje odločitev o obtožbenem očitku, temveč še pred izvedbo vseh dokazov, lahko pri razumnem človeku in tudi v očeh laične javnosti vzbuditi dvom v videz nepristranskosti sojenja. Takšno izjavo, kot utemeljeno opozarja zahteva, je mogoče razumeti na način, da je predsednica senata že vnaprej zavzela kritično stališče do obsojenčevih ravnanj in tako nakazala svojo odločitev še pred zaključkom dokaznega postopka. Besedno zvezo "zamisliti se nad svojimi dejanji" je namreč mogoče razumeti v smislu, da je njen naslovnik dolžan zavzeti kritičen odnos do nečesa, kar je storil napačno oziroma protipravno.
Pri presoji, ali je bil kršen videz nepristranskosti sojenja, je treba navedeno izjavo predsednice senata povezati procesnim vodstvom v obravnavani zadevi. Kot utemeljeno opozarja zahteva, predsednica senata obsojenčevi obrambi ni pustila postaviti številnih vprašanj, s katerimi sta obsojenec oziroma njegov zagovornik želela razčistiti, v kakšni meri lahko vplivajo na otroka razveza zakonske zveze, razpad družine, selitev in zasvojenost z računalnikom. Kot že rečeno, je bila ves čas kazenskega postopka temeljna teza obsojenčeve obrambe, da težave, ki jih je imela oškodovanka, niso bile posledica obsojenčevega ravnanja, temveč razveze staršev, selitve, materine vzgoje in zasvojenosti z računalnikom. Iz vsebine vprašanj, ki jih sodišče ni dovolilo, je razvidno, da ta niso bila žaljiva, kapciozna, sugestivna, v celoti nepovezana s predmetom obravnavanja in nasploh takšna, da jih sodišče ne bi smelo dopustiti. Na videz nepristranskosti sojenja in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vpliva zlasti okoliščina, da predsednica senata ni pustila zastaviti več vprašanj sodnima izvedenkama Nadi Hribar in dr. Bojani Avguštin Avčin. V skladu s prakso ESČP so namreč pod določenimi pogoji v zvezi z izvedenci dopuščene celo šokantne in podobne izjave.
zaslišanje mladoletnega oškodovanca - ponovno zaslišanje priče - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - mladoletni oškodovanec - pravica do sodnega varstva
Oškodovanka je bila v času sojenja pred sodiščem prve stopnje mlajša kot 15 let, zato skladno z določbo petega odstavka 331. člena ZKP, glede na to, da je bila žrtev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, na glavni obravnavi ni bila neposredno zaslišana. Navedena določba pomeni na zakonski ravni odstop od načela neposrednosti pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi. ESČP je že v več odločbah presodilo, da je potrebno med kazenskim postopkom uravnotežiti pravico obdolženca do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in pravico žrtev do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP).
ESČP je v zadevi Y proti Sloveniji, kjer je presojalo položaj žrtve med kazenskim postopkom, poudarilo, da je najpomembnejša sodnikova dolžnost zagotoviti varovanje ustreznega spoštovanja osebne integritete oškodovanke. Njegova dolžnost je, da nadzira obliko in vsebino vprašanj, ne sme dovoliti ponovnega postavljanja istih vprašanj in tistih, ki niso relevantna za zadevo, kakor tudi tistih, ki niso usmerjena zgolj v preverjanje verodostojnosti oškodovanke, temveč v to, da se umaže njen značaj.
Mladoletna oškodovanka, žrtev spolnega nasilja, se zaradi varstva njene integritete tekom kazenskega postopka zasliši le enkrat in njeno ponovno zaslišanje na glavni obravnavi, zaradi preverjanja njene verodostojnosti, praviloma ni dopustno. Drugo zaslišanje oškodovanke tudi ni bilo opravljeno z namenom, da se jo ponovno zasliši o okoliščinah, o katerih je že izpovedala.
umor na grozovit način iz brezobzirnega maščevanja - umor na grozovit način - umor iz brezobzirnega maščevanja - zakonski znaki kaznivega dejanja
Obsojenec kljub temu, da je oškodovanka ležala pred njim nemočna in bi ji lahko z enim samim vbodom z nožem zadal usodni vbod, tega ni storil, v več presledkih ji je zadajal rane, na koncu pa se je še vrnil in jo še najmanj dvakrat zabodel v predel hrbta, kar kaže na to, da se je zavedal, da ji povzroča hudo in nepotrebno trpljenje in je to tudi hotel, način, na katerega ji je vzel življenje pa je grozovit.
Iz opisa konkretnega dela obtožbe ne izhaja samo, da je obsojenec prišel v hišo z namenom, da oškodovanko umori in se ji tako maščuje zaradi prijave nasilja, temveč tudi izživljati se tako, da jo je večkrat zabodel v predel prsnega koša in hrbta, s čimer ni prenehal niti, ko sta ga A. D. in A. E. vlekla stran, ko pa je zdravnica ob otipu njenega pulza glasno povedala, da je A. C. še živa, se je obsojenec vrnil do nje, jo obrnil na trebuh in vsaj dvakrat z nožem zabodel v hrbet. Opisane okoliščine dajejo podlago za sklep, da je dejanje storjeno iz brezobzirnega maščevanja.
Določba 28. člena ZDD-1 dopušča, da detektiv "pridobiva informacije neposredno od osebe, na katero se podatki nanašajo, in od drugih oseb, ki s podatki razpolagajo, če so jih pripravljene dati prostovoljno /.../." S tem sporoča, da detektiv pri izvajanju svoje dejavnosti ob neposredni komunikaciji z drugimi osebami ne sme poseči v njihovo splošno svobodo ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave RS. Ta določba zagotavlja vsakomur pravico "da lahko govori prosto, brez zadrege in v normalnih okoliščinah, /.../ da se človek v komunikaciji po lastni presoji odzove na najustreznejši način in se prilagodi vsakokratnemu naslovniku."
Merila prikrite kazenske preiskave (ob zatrjevanju kršitve privilegija zoper samoobtožbo ali njegovih prvin) so uporabna le, ko imamo opravka z izjavami (kasnejšega) domnevnega storilca, danimi pri sodelovanju v oblastnih (nekazenskih) postopkih. Prav tako ni mogoče uporabiti meril, oblikovanih za presojo načinov pridobivanja izjave, ki štejejo za ekvivalent (policijskega) zaslišanja. Za uporabo teh meril je bistveno, da je do izjave prišlo zaradi odločilnega vpliva organa kazenskega postopka.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj - silobran - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - enako varstvo pravic
Bistveno v obravnavani zadevi je, da sta se obsojenca napotila k baraki oškodovancev, opremljena s palicami, pri čemer sta v fizičnem napadu vse tri oškodovance v položaju, v katerem se ti niso bili sposobni braniti in se udarcem obsojencev izogniti, po njih udarjala s palicami. Ravno pretepanje oškodovancev v položaju, ko so nemočni ležali na tleh, pomeni relevantni presežek, zaradi katerega obsojenca nista izpolnila zgolj zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, temveč sta oškodovance s tem, ko sta se v tem položaju nad njih fizično spravila in se nad A. D. še posebej izživljala, spravila v podrejen položaj, v katerem so se obsojenci neizbežno počutili prestrašene in ogrožene.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje in specifične okoliščine konkretnega primera ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da glede na dejstvo, da sta bila v obravnavanem dogodku poškodovana tudi obsojenca in to verjetno zaradi udarcev oškodovancev, oškodovanci niso mogli biti spravljeni v podrejen položaj.
vročanje - fikcija vročitve - vročanje preko sodne deske - pravica do pritožbe - pravica do sojenja v navzočnosti - namen zavlačevanja postopka - zloraba procesnih pravic
Ker je treba fikcijo vročitve obravnavati kot poseg v jamstva 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS, je ocena zakonitosti vročanja vabil in pisno izdelane sodbe le izhodišče za oceno nujnosti, primernosti in sorazmernosti posledic fikcije v konkretnem primeru.
Fikcija vročitve bo nujna, če bo sodišče skrbno, a neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic.
Zaradi učinkov fikcije vročitve sodbe ni sprejemljivo ravnati, kot da se je vložnik s tem, ko brez upravičenega razloga ni prišel na glavno obravnavo, na splošno odrekel aktivni obrambi in pristal na vsa tveganja, povezana z (ne)izvrševanjem pravice obrambe.