pripor - uradni zaznamek - nedovoljen dokaz - obrazložitev odločbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe
Sodišče se lahko v sklepu o odreditvi pripora opre na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP.
Pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave je lahko učinkovita le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna.
jezik postopka - pravica do uporabe lastnega jezika - enakost pred zakonom
Besedilo četrtega odstavka 92. člena ZKP je jasno in se lahko uporabi le za zagotavljanje pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti do uporabe svojega jezika, s prevajanjem v slovenski jezik pa se zagotovi sočasna uporaba slovenskega jezika v kazenskem postopku. Besedilo petega odstavka 92. člena ZKP zagotavlja, da so obdolženci, ki ne razumejo jezika postopka (praviloma slovenski jezik - 6. člen ZKP), v enakem položaju kot tisti, ki jezik postopka razumejo - ne glede na njihovo gmotno stanje, pri čemer gre za stroške prevajanja v njihov (in ne v slovenski) jezik in s tem za izvajanje njihove pravice do uporabe lastnega jezika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046821
ZZUSUDJZ člen 3.. KZ-1 člen 62,.
preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - rok za preklic pogojne obsodbe - tek rokov - tek materialnih rokov - narava roka - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
Zakonodajalec je z drugim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ predvidel tako procesne kot materialne roke v zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, vendar je vprašanje, ali in v kakšnem obsegu je s tem posegel v pravice strank v kazenskem postopku. Ker je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJU dopolnilna norma posameznih določb KZ-1 in ZKP, ki določajo roke, je treba pri njeni uporabi in razlagi upoštevati načelo zakonitosti v kazenskem pravu, vključno s prepovedjo retroaktivne uporabe zakona. Pri tej presoji je bistvena opredelitev narave posameznega roka, na katerega bi lahko vplival ZZUSUDJZ, saj prepoved retroaktivne veljave strožjega zakona velja le za materialne, ne pa tudi procesne roke. Zato je v konkretnem primeru ključno vprašanje, ali ima rok za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 v konkretnem primeru naravo procesnega ali materialnega roka.
Od tedaj, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti in ko sodišče začne s postopkom preklica pogojne obsodbe, ima rok za preklic naravo procesnega roka, določenega za ukrepanje sodišča glede določenega procesnega dejanja, saj mora sodišče v tem časovnem okvirju izvesti in pravnomočno končati postopek preklica pogojne sodbe. Ta rok obsojencu neposredno ne omogoča uveljavitve nobenih materialnih pravic in mu tudi ne nalaga posameznih obveznosti, temveč se nanaša na časovno obdobje, v katerem mora sodišče opraviti določeno dejanje v postopku. Pravice in obveznosti obsojencev torej ne nastanejo s pretekom roka in od njega niso neposredno odvisne, prav tako tudi niso odvisne od ravnanja obsojenca, temveč so posledica ukrepanja sodišča. Ravno zaradi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima rok za preklic pogojne obsodbe v konkretnem primeru naravo procesnega roka. V tem kontekstu je treba razlagati tudi določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046832
URS člen 23.. KZ-1 člen 113, 113/1.
pravica do nepristranskega sodišča - ponovno sojenje - dokazna ocena - trgovina z ljudmi - opis kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije
Citirani del obrazložitve je del dokazne ocene izjave oškodovanke, ki jo je ta podala v drugi kazenski zadevi, sodišče pa jo je v postopku s soglasjem obrambe prebralo in dokazno ocenilo kot razbremenjujočo, ob tem pa sprejelo tudi oceno, da odločitve o utemeljenosti obtožbe ne more omajati. Vse, kar je sodišče naredilo, je ocenilo nasprotujoče si dokaze. To pa je položaj, v katerem tudi sodelovanje iste sodnice v ponovnem sojenju, ki mu sledi ponovna celovita dokazna ocena, ni sporno z vidika pravice do nepristranskega sodišča.
Zakonski znak "izročitve druge osebe" treba razumeti tako, da izraža oblastno, razpolagalno ravnanje z drugo osebo, s katerim se tej osebi zanika svobodno odločanje in ravnanje v lastnih zadevah. S tem, ko sta v opisu konkretizirani ravnanji C. C. in obsojenca v tem obdobju, je opisan prispevek obeh in delitev njunih nalog pri izkoriščanju prostitucije oškodovanke, katere bistvo je prav v zanikanju oškodovankine spolne samoodločbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - formalna in materialna pravnomočnost - izčrpanost pravnih sredstev
Vrhovno sodišče je presodilo, da v konkretni zadevi ovir za meritorno odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni, saj iz obrazložitve zahteve izhaja volja vložnikov izpodbijati pravnomočno sodbo kot celoto, torej z vsemi njenimi sestavnimi deli, vsebinsko pa je bila kršitev kazenskega zakona (vsaj deloma) uveljavljana v pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o obsojenčevi krivdi. Glede na to, da se druga sodba nanaša le na izrek kazenske sankcije, odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka, bi bilo nerazumno pričakovati, da bi vložnik v pritožbi uveljavljal tudi kršitve zakona glede odločb (delov sodbe), o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in jih s pritožbo torej ni bilo več mogoče izpodbijati. Upoštevati pa je treba tudi, da vložniki zoper prvo sodbo glede na uveljavljeno sodno prakso niso imeli možnosti vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj je treba prvi odstavek 420. člena ZKP razlagati na način, da se zahteva po končanem kazenskem postopku lahko vloži le v primerih, ko sodba kot celota postane formalno in materialno pravnomočna, ne pa tudi, ko postanejo pravnomočni njeni posamezni deli.
sprememba obtožbe - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega postopka
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe.
Ne glede na to, da je obsojenec v zagovoru sam povedal, da je od C. C. že večkrat kupil ukradene avtomobile, bi ga sodišče s to spremembo obtožnega predloga moralo seznaniti in mu dati možnost, da se o njej izjavi. Obsojenec bi namreč moral imeti možnost, da podrobneje pojasni vsebino tega dela svojega zagovora in se opredeli do spremembe obtožbe.
Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, izvabiti od posameznih oškodovancev na goljufiv način čim večjo vsoto denarja, so eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma. Čeprav posamična dejanja pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, so ponavljajoča se ravnanja zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki pomeni eno kaznivo dejanje.
Zastaranje kazenskega pregona za vsako od kaznivih dejanj iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja se šteje posebej, zastaranje kaznivega dejanja, ki je sestavljeno iz več izvršitvenih dejanj, pa teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje posamezno izvršitveno dejanje tega samostojnega kaznivega dejanja, ki je vključeno v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Uporabi pa se tudi zakon, ki je veljal ob storitvi zadnjega dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja, tudi, če je ta za storilca strožji.
postopek s pritožbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost - drugačna presoja ugotovljenih dejstev
Sodišče druge stopnje mora dokaze ocenjevati na način, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je v svoji odločbi obrazložilo vsa odločilna dejstva. Dodatne ugotovitve višjega sodišča, ki je sicer presojo prvostopenjskega sodišča sprejelo, niso imele vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZKP člen 328.. URS člen 29.. Sodni red člen 77, 77/2.
sedežni red - glavna obravnava - pravica do obrambe - pravica do zagovornika - komunikacija z zagovornikom
Posedanje obdolženca stran od njegovega zagovornika pomeni poseg v pravico do (učinkovite) obrambe, predvsem v pravico do zaupne komunikacije. Ta od sodišča, kadar v skladu z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda odloči drugače od pravila, da je mesto obdolženca na njegovi desni strani, torej ob svojem zagovorniku, zahteva, da drugačno odločitev utemelji na razumnem razlogu oziroma legitimnem cilju.
zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - drugačna presoja ugotovljenih dejstev - načelo neposrednosti - pooblastila sodišča druge stopnje - pritožbena obravnava
Obsojenec je bil poznan za krivega, da je (med drugim) z oškodovanko, ki takrat še ni dopolnila 15 let, v celotnem inkriminiranem obdobju imel tudi enkrat na mesec spolni odnos. Sodišče druge stopnje je ob presoji pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja prišlo do drugačnega dejanskega zaključka, da je bilo teh spolnih odnosov v celotnem inkriminiranem obdobju šest. Do drugačnega dejanskega zaključka pa je prišlo na podlagi posredne kontrole navedb oškodovanke, ki je bila pred sodiščem prve stopnje neposredno zaslišana, in na podlagi njenega pisanja, ki ni bilo predmet dokazovanja. S tem je prekršilo načelo neposrednosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045622
ZKP člen 149.b, 149.b/1, 149.b/2, 371, 371/1, 371/1-8. KZ-1 člen 20, 20/2, 54.
priznanje krivde - prostovoljnost priznanja krivde - prikriti preiskovalni ukrepi - poseg v komunikacijsko zasebnost - odredba sodišča - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - sostorilstvo - nadaljevano kaznivo dejanje
Vložnik - smiselno in v luči odločbe Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 21. 3. 2002 - prisiljevanje prepoznava v izrečeni nižji sankciji v zameno za priznanje krivde. Sklicuje se sicer na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, vendar pri tem ni mogoče mimo okoliščin konkretnega primera, na katerega se ta odločba nanaša.
Prvi odstavek 149.b člena ZKP je kot stopnjo verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja določal, da morajo biti podani "razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti." Vsebino dokaznega standarda je treba razumeti v povezavi z namenom ukrepa, med katerim je tudi odkritje storilca.
ZKP je zahteval, da odredba vsebuje "podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet." Ukrep bo primeren le, če bo ugotovljena izrazljiva, preverljiva dejanska povezava med dejanjem (in v tem primeru tudi osumljencem) ter komunikacijskim sredstvom.
Vložnik napačno pričakuje, da besedilo takrat veljavnega 149.b člena ZKP zahteva obstoj "utemeljenih razlogov za sum", da je bilo določeno komunikacijsko sredstvo uporabljeno za točno določeno kaznivo dejanje. Izhaja iz razumne predpostavke, da storilci pri izvršitvi kaznivega dejanja uporabljajo svoja komunikacijska sredstva. S tem, ko je v odredbi vzpostavljena razumna in preverljiva povezava med osumljencem in individualiziranimi komunikacijskimi sredstvi, je zadoščeno tako zahtevi po primernosti odrejenega ukrepa kot vsebini sodne kontrole ukrepa.
Obe ugotovitvi, to je da je obsojenec izvršil dejanja v sostorilstvu in da je bil vodja hudodelske združbe, vsaka zase pomenita, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je obsojenca obravnavalo enako kot tiste soudeležence, ki so neposredno izvrševali znake kaznivega dejanja. Zato (tudi) zanj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče uporabiti.
stroški kazenskega postopka - sklep o stroških kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o stroških kazenskega postopka - premoženjskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku
Prvostopenjsko sodišče bi v obravnavani zadevi moralo presoditi, ali nagrada zagovornika, priglašena za postopek s premoženjskopravnim zahtevkom, pomeni potrebno nagrado z vidika odzivanja obrambe, glede na dinamiko in potek kazenskega postopka.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - prepovedane droge - zdravila
Da promet z zdravilom, ki vsebuje prepovedano drogo, ni protipraven, ne zadošča, da je nek proizvod definiran kot zdravilo, pač pa mora tisti, ki ga v promet spravlja, izpolnjevati zakonske pogoje za opravljanje prometa z zdravili.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki
Namen kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1 je zaščita pred spolnimi dejanji oseb, ki so v odnosu nadrejenosti, in prepoveduje ravnanje storilcev, ki ga oškodovanci doživljajo kot poseg v svojo spolno nedotakljivost. Med takšna ravnanja nedvomno spada tudi neposredno dotikanje spolnih organov s strani storilca, kateremu bila oškodovanka kot zdravniku med zdravstvenim pregledom zaupana v oskrbo, navedeni pa je to zlorabil.
zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca
Izrečena zmerljivka, ki ji je sledil fizičen napad, je nedvomno takšno dejanje, na podlagi katerega je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja – namenu ustrahovanja in vznemirjanja.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - pravica do nepristranskega sojenja
Obtoženec ima možnost okoliščino, da je sodišče utemeljeni sum oprlo na napačno sestavljeni listini, kot kršitev kazenskega postopka uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper sodne odločbe. Čeprav je bilo šele ob zaslišanju priče ugotovljeno, da je tožilstvo sodišču predložilo napačno sestavljeno poročilo, pa takšno dejstvo samo po sebi še ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti, ob razumnem upoštevanju ostalih okoliščin, utemeljeno vzbujala dvom v nepristransko sojenje pred tema sodiščema.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - storilec kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Obsojenec je kazniva dejanja izvrševal takrat, ko je oškodovanka prišla domov iz šole in sta bila doma sama. Ravno to pa je ključnega pomena za presojo, ali je obsojenec oseba iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, ni pa odločilno, ali je bila njegova življenjska skupnost z oškodovankino materjo takšna, da jo je po pravilih civilnega prava šteti kot izvenzakonsko skupnost.
ZP-1 člen 156, 156-1.. ZDDV-1 člen 81, 81/1, 81/2.. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 143, 143/2, 143/3.
obstoj prekrška - dolžnost izdaje računa - zaloge - davčni inšpekcijski nadzor
Prekrškovni organ ter sodišče sta pri razlagi tretjega odstavka 143. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnika) izhajala iz predpostavke, da je popis začetnih in končnih zalog mogoče zagotoviti le v primeru prodaje blaga, kar pa ne drži. Že na podlagi same jezikovne razlage je namreč mogoče razumeti, da tretji odstavek 143. člena Pravilnika izjem ne omejuje le na dobave blaga.
Glede na takšno razlago je treba v konkretnem primeru najprej ugotoviti, da vprašanje, ali predstavlja prodaja preko avtomatov za fotografiranje prodajo blaga ali opravljanje storitev, ni relevantno. Za odločitev v zadevi je bistveno le, da je mogoče obseg poslovanja avtomata za fotografiranje ugotavljati in nadzirati s spremljanjem porabe zalog ter na tak način omogočiti davčni nadzor v smislu tretjega odstavka 143. člena Pravilnika, kar ustreza tudi pogojema, določenima v drugem odstavku 81. člena ZDDV-1.
ZP-1 člen 156, 156-1. ZJN-3 člen 112, 112/1, 112/1-5, 112/2, 112/2-1.
kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki - opis prekrška - javno naročanje - neresnična izjava - razpisna dokumentacija - izpolnitev obrazca
Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz konkretnega dela opisov prekrškov v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj naj bi bili predloženi izjavi neresnični. Kot utemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti za izpolnitev zakonskih znakov storilkam očitanih prekrškov ne zadošča že golo dejstvo izpolnitve in podpisa s strani javnega naročnika v naprej pripravljenega generičnega obrazca, v primerih, ko ponudnik na obrazec zapiše vsebinsko opombo, s katero dodatno obrazloži in pojasni določena dejstva.
V konkretnem primeru je očitno, da so storilke prekrška navedle neustrezno referenco, ki ni ustrezala pogojem, zahtevanim v javnem naročilu, kar je nenazadnje imelo za posledico izločitev iz postopka javnega naročanja.