Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da izjava obsojenca, dana ob pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Izjave o kaznivem dejanju, ki jo obsojenec da pred izvedencem, ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je izvedenec, postavljen v okviru kazenskega postopka, pomočnik sodišča, zato izjav obsojenca med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne, oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka.
Upoštevaje na navedeno je sodišče v obravnavanem primeru ravnalo ustrezno, da je iz obeh izvedenskih mnenj izločilo tiste dele, ki se nanašajo na izjave, ki jih je obsojenec podal izvedencema v zvezi s kaznivim dejanjem. V obravnavani zadevi je ključno, da na izjavah obsojenca, ki jih je dal izvedencema, izpodbijana sodba ne temelji.
Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet, ampak, da imajo storilci od prostituiranja oseb korist in prejemajo denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Zavrniti je zato treba stališče, da je zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi storilec dekletom pobral več kot polovico zaslužka.
Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato je neutemeljeno tudi zavzemanje obsojenčevih zagovornikov, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost in primerja z nemško sodno prakso, kjer je prostitucija legalizirana in pravno urejena dejavnost.
pripor - podaljšanje pripora - obrazložitev utemeljenega suma - utemeljen sum - pravica do pritožbe - učinkovito pravno sredstvo - presoja pritožbenih navedb - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje
Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Pritožbenih trditev v zvezi z neobstojem zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in neobstojem utemeljenega suma, pa konkretno ni presodilo, temveč je v povezavi s presojo pripornega razloga begosumnosti navedlo le, da je pri obdolžencu "nedvomno podan utemeljen sum storitve težjega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1". Pritožbeno sodišče tako po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s čemer je kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP v povezavi s pravnim jamstvom iz 25. člena Ustave.
zahteva za varstvo zakonitosti - očitno neutemeljena zahteva
Vložniki pod videzom zatrjevanja kršitev zakona uveljavljajo razlog, ki ga z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče sprejema predlog vrhovnega državnega tožilca, da se zahteva zavrne kot očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00045548
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 41, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki - plačilo - član hudodelske združbe - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva
V konkretni zadevi nižji sodišči neposrednega dokaza, ki bi dokazoval, da je obsojeni prevoz opravil odplačno, nista navedli. Vendar pa dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali voznikom, nima odločilne teže, kot mu pripisuje zagovornik. Povezava med organizatorji in obsojencem v smislu denarnega toka res ni izkazana na podlagi nobenega materialnega ali personalnega dokaza, vendar to ne predstavlja ovire za obsodilno sodbo - sodišče lahko namreč izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da dodatno opredeljevanje obsojenčevega ravnanja kot odločilnega pri uspešnosti izvedbe hudodelskega načrta niti ni (bilo) potrebno. Sodišči sta namreč ugotovili, da je obsojenec sam uresničeval zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter je že s tem izpolnjen izpodbijani objektivni element sostorilstva. Zagovornikove navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev o obsojenčevem odločilnem prispevku, so zato nerelevantne. Posledično so nerelevantne, pa tudi pravno zmotne, tudi zagovornikove navedbe, da pomočnika ni mogoče šteti za člana hudodelske združbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00046010
ZKP člen 148, 148/6, 258, 285c, 285c/1-3.. KZ-1 člen 116-4.
narok za izrek kazenske sankcije - pogoji za sprejem priznanja krivde - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - zbiranje obvestil od osumljenca - dokaz z novim izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja
Prvostopenjsko sodišče je v prvotno razveljavljeni sodbi sprejelo obsojenčevo priznanje krivde, ki pa mu je nato sledilo obširno dokazovanje, ki je zadevalo razjasnjevanje subjektivne plati kaznivega dejanja umora, kar je privedlo do procesno nevzdržnega položaja, da se je prvostopenjsko sodišče, kljub sprejetemu priznanju ukvarjalo s tem kaznivim dejanjem povezanim ugotavljanjem dejanskega stanja. V bistvu je nastali položaj po svojih značilnostih podoben tistemu, ko sodišče priznanja ne sprejme in se mora glede na to postopek nadaljevati pred drugim predsednikom senata.
Storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe in ustreza pravni opredelitvi umora po 4. točki 116. člena KZ-1. V zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom tertium comparationis in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije intra legem. Kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec pa ima še večjo kriminalno težo, ker je bilo hkrati storjeno iz maščevanja. Oba očitka je namreč treba presojati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da gre za storitev kaznivega dejanja iz tako zavržnih nagibov, ki so povsem primerljivi s primeroma navedenimi v zakonski določbi.
Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega od izvedencev (v konkretnem primeru Komisije) popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z drugimi dokazi kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med sodnima izvedencema podan dvom v pravilnost izvedenskih mnenj obeh, je sodišče dolžno ugotovljena nasprotja odpraviti s pritegnitvijo tretjega izvedenca. Za razliko od ocenjevanja izpovedbe prič kot dokaza, kjer je pomembna zlasti psihološka komponenta, so za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Če se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem, ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, saj je z odredbo že manifestiral svoje stališče, da rabi izvedenčevo pomoč in s tem, da sam nima potrebnega strokovnega znanja. Dokazna ocena izvedenstva se razlikuje od ocene ostalih dokazov, saj pri presoji izvedenskega izvida in mnenja sodnik ne pozna pravil specifične stroke. Glede na zasnovo takšnega kazenskega postopka je izvedenec sodnikov pomočnik, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem. Vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - isti historični dogodek - vštevanje globe za prekršek
Obsojenec je s svojo protipredpisno vožnjo kritičnega dne (torej enim historičnim dogodkom) izpolnil tako zakonske znake prekrška, kakor tudi kaznivega dejanja, ki se ne prekrivata, kar pomeni, da gre za idealni stek med prekrškom in kaznivim dejanjem. V takšnem primeru KZ-1 in tudi Zakon o prekrških ne predvidevata izreka enotne kazni (ki je predpisana v primeru steka kaznivih dejanj) temveč kazenski zakon določa, da je treba globo, ki jo je obsojenec za prekršek plačal, všteti v izrečeno kazen.
ZP-1 člen 55, 55/2, 55/2-2, 62, 62-2. URS člen 22, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do izjave - poziv za izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška - pravica do poštenega postopka
Storilcu je bila v postopku o prekršku prekršena pravica do izjave, ki je temelj poštenega postopka (6. člen EKČP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS), saj mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bilo omogočeno, da zavzame stališča o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ki so zanj pomembni. Prekrškovni organ storilcu ni podaljšal roka za izjavo, čeprav je slednji to glede na navedbe v pozivu z dne 5. 3. 2019 lahko utemeljeno pričakoval.
kršitev kazenskega zakona - zloraba položaja ali pravic - razpolaganje s premoženjem družbe - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - dejanski koncern - dajanje navodil odvisni družbi - odgovornost poslovodstva odvisne družbe
Ugotovitev sodišč, da je ročni pripis na protokolu uprave D. mogoče šteti kot navodilo uprave D., ki je bilo zavezujoče za poslovodstvo A., in ga je bil obtoženec torej dolžan upoštevati, je v skladu s pravili takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah o (enoosebni) družbi z omejeno odgovornostjo (zlasti 438., 439. ter 459. člen ZGD) kot tudi v skladu s pravili o dejanskem koncernu (478. do 481. člen ZGD). Potrebno je upoštevati posebnosti kapitalske oblike družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri je najvišji organ skupščina družbenikov. Ne glede na to, ali imajo družbeniki izrecno pooblastilo odločati o tekočih poslih, sme obvladujoča družba poslovodstvu odvisne družbe dajati neposredna in zavezujoča navodila o tekočem poslovanju. Pri zahtevi po veljavnem sklepu skupščine (411. člen ZGD) gre predvsem za varovanje preostalih družbenikov, zato velja drugače v primeru družbe z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom. V tej je zato mogoče dati zavezujoča navodila povsem brez formalnih zahtev glede oblike – tudi ustno. Prav tako lahko obvladujoča družba formalno ali neformalno vpliva na odločitve poslovodstva odvisne družbe. Takšen vpliv je (bil) zamejen le s 478. členom ZGD (danes 545. člen ZGD-1), ki je določal, da obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva zato, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi opravila zase škodljiv pravni posel ali da bi nekaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti. Iz tega sledi, da mora odvisna družba upoštevati navodila obvladujoče družbe, tudi če so ta zanjo škodljiva, če ji obvladujoča družba nadomesti prikrajšanje (ter je to v interesu obvladujoče družbe).
Glede na navedena izhodišča, ima presoja učinkov posla v dejanskem koncernu dve ravni, na ravni koncerna ter na ravni odvisne družbe. Bistvo koncerna je namreč enotno vodenje skupnega (enotnega) podjetja, ki ga sestavljajo podjetja udeleženih družb. Na ravni koncerna je navodilo, ki je lahko škodljivo za posamezno družbo, lahko hkrati koristno za skupino kot celoto. V primeru zakonitega navodila družbenikov poslovodja odvisne družbe ni pristojen za preverjanje smotrnosti posla oziroma njegove koristi za družbo, temveč zgolj za preverjanje njegove zakonitosti. To pomeni, da mora ugotoviti, ali posel povzroča prezadolženost družbe (oziroma nasprotuje kogentnim določbam insolvenčne zakonodaje) oziroma ali nasprotuje določbam o ohranjanju osnovnega kapitala družbe; ostalo je izven njegove pristojnosti.
Upoštevaje navedena procesnopravno relevantna dejstva je treba pritrditi vložnikom zahteve, da je bila zahtevana oseba štiriintrideset dni nezakonito v začasnem ekstradicijskem priporu. V skladu z določbo četrtega odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi namreč začasni ekstradicijski pripor v nobenem primeru ne sme trajati več kot štirideset dni. Ni pa mogoče pritrditi vložnikom zahteve, da je odreditev (klasičnega) ekstradicijskega pripora v obravnavanem primeru zaradi tega nezakonita. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil pripor zoper zahtevano osebo po prejemu prošnje za izročitev odrejen na novo, vanj pa se je vštel čas, ki ga je zahtevana oseba prebila v začasnem ekstradicijskem priporu. Nastali položaj je podoben procesni situaciji, ko Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom ugotovi, da je odreditev pripora nezakonita, izpodbijani sklep razveljavi, vendar pa zadeve ne vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ker je pripor po sklepu o njegovi odreditvi že potekel oziroma je bil medtem že podaljšan. Podaljšanje pripora zaradi navedenega samo po sebi ni nezakonito, čeprav je bil sklep o odreditvi pripora razveljavljen.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - zahtevnejša kazenska zadeva
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. To pomeni, da je treba v vsaki posamezni zadevi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera presojati, ali je razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti podan.
obstoj kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - zatajitev - protipravna prilastitev stvari - prilastitveni namen
Izostanek okoliščin v opisu kaznivega dejanja, ki bi konkretizirale prilastitev stvari, pomeni, da ravnanje, kot je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP).
nedovoljenost zahteve za sodno varstvo - plačilo polovičnega zneska globe - razlaga zakona - jezikovna razlaga - pravica do pravnega sredstva - sodna praksa Vrhovnega sodišča
Po presoji višjega sodišča bi bila ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 57. c člena ZP-1 takšna, da bi bila zahteva za sodno varstvo nedovoljena le v primeru, če bi kršitelj polovično globo plačal pred iztekom roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vrhovno sodišče takšni razlagi kot jo ponuja višje sodišče v izpodbijani sodbi ne pritrjuje, saj je v nasprotju z jasno jezikovno razlago predmetne določbe zakona, ki določa, da je zahteva za sodno varstvo nedovoljena, če kršitelj globo plača pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, torej ne le do poteka roka za vložitev pravnega sredstva. Takšno razlago potrjuje tudi namen zakonodajalca in s tem zgodovinska razlaga predmetne določbe. Ravno tako tudi logična in namenska razlaga, saj je njen namen v zmanjšanju števila (neutemeljenih) zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavljajo učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline. Izbira, ali bo vložil pravno sredstvo ali bo plačal polovico globe pa je v celoti na kršitelju, ki se s plačilom globe prostovoljno odpove pravici do pravnega sredstva, zato je tehtanje navedenih pravic nepomembno za razlago te določbe
prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - pravica do nepristranskega sojenja - videz nepristranskosti - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj
Osumljenka naj bi kazniva dejanja grožnje, zatajitve in zalezovanja izvršila v okoliščinah opravljanja volonterskega pripravništva na sodnem območju Višjega sodišča v J., kar povezuje vsa tri očitana ravnanja, in sicer na škodo predsednika tega sodišča, na škodo Okrožnega sodišča v J. in na škodo odvetnika, ki je hkrati sin drugega višjega sodnika Višjega sodišča v J. Ob dejstvu, da je predlagano zaslišanje prič, ki so vse (z eno izjemo) po službeni dolžnosti tesneje povezane prav s sodišči s sodnega območja Višjega sodišča v J., je predlog za prenos krajevne pristojnosti utemeljen.
ZP-1 člen 57c, 57c/2, 63, 63/2.. ZUP člen 103, 104, 105, 106.
nedovoljenost zahteve za sodno varstvo - pravnomočnost odločbe o prekršku - vrnitev v prejšnje stanje - pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
zahteva za sodno varstvo - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zaslišanje obdolženca - ustna obravnava
Iz storilčeve zahteve za sodno varstvo ne izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa, prav tako storilec ni opisal svojega videnja dogodka, temveč je samo povsem pavšalno navedel, da se kršitve navedene v plačilnem nalogu in predstavljene s strani policista ne ujemajo z dejanskim stanjem. Takšne posplošene navedbe pa ne zahtevajo razčiščevanja dejstev in predstavitve dokazov na ustni obravnavi pred sodiščem ali dopolnitve dokaznega postopka.
ZP-1 člen 2, 2/1, 2/2.. ZVOP-1 člen 8, 8/1, 91, 91/1, 91/1-1, 91/3.. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlametna in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 6, 6/1, 83, 83/5, 83/9.
varstvo osebnih podatkov - načelo zakonitosti - milejši predpis - načelo primarnosti prava EU
V zahtevi izpostavljena pravila GDPR, ki določajo zakonitost obdelave podatkov in sankcije za njihove kršitve (6. člen GDPR v zvezi s 83. členom GDPR), so se začela uporabljati šele z dnem 25. 5. 2018 z učinkom za naprej (ex nunc), kar pomeni, da bi bila lahko v predmetni zadevi relevantna le, če bi bila za storilca z vidika drugega odstavka 2. člena ZP-1 milejša.
Materialne določbe GDPR, na katere se sklicuje vložnik, pa v primerjavi z določbami ZVOP-1, na katerih temelji izpodbijana odločba, za konkretnega storilca niso milejše.
Določbe GDPR ne le, da državam članicam dopuščajo predpisovanje in izrekanje (tudi) drugih sankcij za kršitve pravil o varstvu podatkov, ampak - kar je bistveno, v procesnem smislu niso nadomestile postopkovnih pravil ZP-1, ki veljajo za prekrškovne postopke glede dejanj, ki so bila v času njihove storitve opredeljena kot prekršek in je bila zanje z zakonom predpisana sankcija (1. člen ZP-1).
Ni mogoče sprejeti stališča, da že sama nevrnitev stvari po prenehanju pogodbenega razmerja in po predhodnem pozivu k njihovi vrnitvi zadošča za konkretizacijo izvršitve kaznivega dejanja zatajitve.
Prvič, s takšno razlago oziroma konkretizacijo bi tvegali nedopustno širitev polja kaznivosti prvega odstavka 208. člena KZ-1 tako, da bi zajeli tudi tista ravnanja, ki v polje kaznivosti po prvem odstavku 208. člena KZ-1 prav gotovo ne sodijo. Na enem koncu so to (očitni) primeri, ko vrnitev stvari ne bo mogoča zaradi njenega uničenja proti volji posestnika (in ne zato, ker bi jo potrošil ali namenoma uničil sam). Na drugem koncu spektra pa bodo to položaji, v katerih bo treba razlikovati med prilastitvijo in (zgolj) rabo stvari. Pri konkretizaciji kaznivega dejanja zatajitve je zato treba ravnati tako, da se tovrstne primere zanesljivo izloči iz polja kaznivega dejanja zatajitve. V opisu je treba določno navesti okoliščine, zaradi katerih sklepamo, da je tisti, ki mu je bila stvar zaupana, lastniku trajno onemogočil izvrševanje oblasti nad premično stvarjo in jo pri tem vsaj začasno vključil v svoje premoženje. Stališča, da naj bi obdolženec že z nevrnitvijo zahtevane stvari izpolnil te zahteve, zato ni mogoče sprejeti.
In drugič, s takšno razlago bi tvegali položaj, v katerem (navzven zaznavna) dejstva, opisana v izreku sodbe, ne bi omogočala zanesljivega sklepanja o obliki krivde in o namenu storilca.